VSM Sodba I Cp 22/2023

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odslej glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da je Pogodba o ustanovitvi osebne služnostne pravice v notarskem zapisu notarke A. A., opr. št. SV 72/2020 z dne 28. 8. 2020, ki sta jo sklenila B. B. in C. C., nična.

2. Vknjižba brezplačne dosmrtne služnostne pravice užitka solastniškega deleža nepremičnine z ID pravice/zaznambe X, ki je bila na podlagi Pogodbe o ustanovitvi osebne služnostne pravice v notarskem zapisu notarke A. A., opr. št. SV 72/2020 z dne 28. 8. 2020, vknjižena pri nepremičnini z ID znakom parcela 552/2 katastrska občina [...] parcela 552/2 (ID), je neveljavna in se pri nepremičnini z ID znakom parcela 552/2 katastrska občina [...] parcela 552/2 (ID) vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se dosmrtna služnostna pravica užitka solastniškega deleža nepremičnine z ID pravice/zaznambe Y, ki je bila vknjižena na podlagi Pogodbe o ustanovitvi osebne služnostne pravice v notarskem zapisu notarke A. A., opr. št. SV 72/2020 z dne 28. 8. 2020 v korist drugo tožene stranke C. C., EMŠO, stanujočega Ž., izbriše.

3. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku, kot jih bo priznalo sodišče, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev, do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna prvo in drugo toženi stranki povrniti 1.410,92 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna prvo in drugo toženi stranki povrniti 357,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da je Pogodba o ustanovitvi osebne služnostne pravice v notarskem zapisu notarke A. A., opr. št. SV 72/2020 z dne 28. 8. 2020, ki sta jo sklenila B. B. in C. C., nična (točka I izreka) in da je posledično vknjižba brezplačne dosmrtne služnostne pravice užitka solastniškega deleža nepremičnine z ID pravice/zaznambe X, ki je bila na podlagi Pogodbe o ustanovitvi osebne služnostne pravice v notarskem zapisu notarke A. A., opr. št. SV 72/2020 z dne 28. 8. 2020, vknjižena pri nepremičnini z ID znakom parcela 552/2 katastrska občina [...] parcela 552/2 (ID), neveljavna ter se pri nepremičnini z ID znakom parcela 552/2 katastrska občina [...] parcela 552/2 (ID) vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se dosmrtna služnostna pravica užitka solastniškega deleža nepremičnine z ID pravice/zaznambe Y, ki je bila vknjižena na podlagi Pogodbe o ustanovitvi osebne služnostne pravice v notarskem zapisu notarke A. A., opr. št. SV 72/2020 z dne 28. 8. 2020 v korist drugo tožene stranke C. C., EMŠO, stanujočega Ž., izbriše (točka II izreka). Nazadnje je sodišče prve stopnje odločilo še, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno in v celoti povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (točka III izreka).

2Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) izkazala pravni interes za ugotovitevno tožbo. Pri presoji le–tega je namreč sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožničin solastniški delež sporne nepremičnine (parcela št. 552/2 katastrska občina [...]) obremenjen z več hipotekami v skupni višini cca. 300.000.00 EUR, zato si tožnica s predmetno tožbo ni zagotovila nobene pravne koristi v nepravdnem postopku za delitev solastnine. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je ničnost pravnega posla skrajna sankcija in da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri presodilo, ali je mogoče uporabiti še kakšno drugo pravno sankcijo namesto ničnosti. Pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta prvo in drugo tožena stranka (v nadaljevanju: toženka in toženec) sporno pogodbo o ustanovitvi osebne služnosti užitka sklenili z izključnim namenom škodovanja tožnici v nepravdnem postopku delitve solastnine, saj lahko v skladu z 231. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) vsak solastnik nepremičnine na svojem solastniškem deležu ustanovi tudi užitek, zato je stališče sodišča prve stopnje, da bo tako ustanovljen užitek smiselno obremenil celotno nepremičnino, zmoten. Postopanje tožencev tako ni bilo nezakonito ali nemoralno, saj namen sklenitve sporne pogodbe ni bil v tem, da se škoduje tožnici, ampak v tem, da toženka razdeli premoženje med svoja sinova oziroma uredi premoženjskopravne razmere znotraj lastne družine. Tudi toženec je zaslišan kot stranka izpovedal, da ima interes, da predmetno nepremičnino uporablja za lastne potrebe oziroma potrebe svoje družine, zato je bil tudi sklenjen sporazum z dne 29. 7. 2020, na podlagi katerega je tožnica tožencu izročila ključe stanovanjske hiše. Sporna pogodba je tako predstavljala zgolj podlago za uporabo solastniškega deleža toženke na predmetni hiši, iz katere se je tožnica nenazadnje meseca avgusta 2020 tudi izselila.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana, stališča, in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6Pritožbeno nesporno je, da sta tožnica in toženka solastnici sporne nepremičnine (parcela št. 552/2 katastrska občina [...]), in sicer vsaka do ½ (ene polovice) od celote. Prav tako je pritožbeno nesporno, da je tožnica pred Okrajnim sodiščem v Mariboru dne 17. 9. 2020 sprožila postopek za delitev solastnine na navedeni nepremičnini, ki se vodi pod opr. št. N 214/2020 (priloga spisa A13) in v katerem predlaga, da se predmetna nepremičnina dodeli v izključno last in posest njej, s tem, da slednja toženki kot nasprotni udeleženki izplača vrednost njenega solastniškega deleža, katerega tožnica ocenjuje na 95.921,50 EUR. Tožnica ničnost sporne pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice užitka na solastniškem deležu toženke na predmetni nepremičnini, sklenjene v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 72/2020 z dne 28. 8. 2020 (priloga spisa A14), utemeljuje z navedbami, da je bila sporna pogodba sklenjena "z izključnim namenom, da se pri tretjih osebah ustvari lažna predstava o obstoju neke podlage (razloga) za ustanovitev služnostne pravice in da se s tem tožnici prepreči izključna raba celotne nepremičnine ter si ji onemogoči uveljavitev njene močnejše pravice v postopku delitve solastnine. Edini cilj tožencev naj bi bil tako preprečiti tožnici, da bi nepremičnino v postopku delitve solastnine obdržala v izključni lasti in posesti ter ustvarjanje neresničnega vtisa, da imata toženca kakršnokoli vez s to nepremičnino".

7Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima solastnik nepremičnine v skladu s prvim odstavkom 66. člena SPZ pravico imeti nepremičnino v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Tretji odstavek istega člena pa določa, da lahko vsak solastnik nepremičnine razpolaga s svojo (solastninsko) pravico brez soglasja drugih solastnikov, slednji pa imajo v primeru prodaje solastniškega deleža predkupno pravico. Upoštevajoč navedeno lahko vsak solastnik v skladu z 231. členom SPZ na svojem solastniškem deležu nepremičnine ustanovi tudi osebno služnost užitka. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastnikove pravice, zato je zaključek sodišča prve stopnje, "da zaradi narave te pravice, čeprav užitek ustanovi samo eden od solastnikov, smiselno obremeni celotno stvar", materialnopravno zmoten. Glede na citirana zakonska določila sta namreč toženca s sklenitvijo sporne pogodbe z dne 28. 8. 2020 sklenila zakonit pravni posel, podlaga (kavza) katerega pa ni bila nedopustna oziroma v nasprotju z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zgolj dejstvi, da sta toženca sporno pogodbo o ustanovitvi osebne služnosti užitka sklenila dobro leto dni po tem, ko je toženka postala solastnica predmetne nepremičnine, in le nekaj dni po tem, ko ju je tožnica z dopisom z dne 19. 8. 2020 (priloga spisa A8) seznanila, da se navkljub sporazumu z dne 29. 7. 2020¹ (priloga spisa A7), iz predmetne nepremičnine ne namerava izseliti in da bo sprožila postopek za delitev solastnine, še ne utemeljuje zaključka, da sta toženca ravnala nezakonito ali nemoralno. Tudi dejstvo, da je toženka zaslišana kot stranka smiselno izpovedala, da je dejansko želela na toženca prenesti svojo solastninsko pravico na predmetni nepremičnini ne utemeljuje takšnega zaključka, saj lahko slednje tožnica še zmerja stori. Smiselno enako velja tudi za okoliščino, da je tožencema sklenitev sporne pogodbe svetovala njuna pooblaščenka, saj je ravno pravno svetovanje ena izmed bistveni nalog odvetniškega poklica. Poleg tega pa je ustanovitev užitka na solastniškem deležu nekaj manj od prenosa solastninskega deleža na nepremičnini, zaradi česar ni videti ovir, da solastnik, ki lahko brez soglasja drugega solastnika prenese svoj solastniški delež (glej tretji odstavek 66. člena SPZ), na solastniškem deležu ustanovi užitek (kar je z zakonom tudi izrecno dovoljeno, kot izhaja iz 231. člena SPZ).

8Prav tako ni bil nedopusten nagib za sklenitev sporne pogodbe (drugi in tretji odstavek 40. člena OZ), saj toženca s sklenitvijo spornega pravnega posla nista mogla poslabšati pravnega položaja tožnice v nepravdnem postopku delitve solastnine, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. V skladu spetim odstavkom 70. členom SPZ namreč sodišče v postopku delitve solastnine pri odločanju o predlogu enega solastnika, da namesto prodaje pripada nepremičnina v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, poleg velikost idealnih deležev, upošteva tudi dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov. Pritožbeno nesporno je, da sta tožnica in toženka solastnici sporne nepremičnine vsaka do ½ (ene polovice) celote in da v navedeni nepremičnini od leta 2002 dalje živi izključno tožnica s svojim sinom D. D., ne pa tudi toženka oziroma njen sin (toženec), ki sicer izkazuje interes za nakup solastniškega deleža tožnice na predmetni nepremičnini (z odkupom terjatev od tožničinih upnikov, z nakupom v izvršilnem postopku zoper tožnico in s ponudbo za odkup) in za uporabo predmetne stanovanjske hiše (bodisi z osebno vselitvijo vanjo bodisi z namestitvijo sezonskih delavcev). Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je toženka s tožencem sklenila sporno pogodbo o ustanovitvi osebne služnosti užitka ter s tem (ne)posredno nakazala, da nima lastne potrebe po rabi svojega solastniškega deleža na predmetni nepremičnini, ima tožnica po vseh treh kriterijih iz 70. člena SPZ prednost za dodelitev nepremičnine v naravi. Ne le to, s sklenitvijo sporne pogodbe o preužitku so se tožničini izgledi, da uspe v postopku delitve solastnine, celo povečali, saj ustanovitev užitka na sporni nepremičnini ne kaže na to, da bi toženka imela potrebo stanovati v sporni nepremičnini (potrebe solastnikov pa so eden izmed kriterij po petem odstavku 70. člena SPZ, ko sodišče odloča, kateremu od solastnikov pripade solastna stvar). Nepravdno sodišče bo namreč v postopku za delitev solastnine upoštevalo zgolj pravice in interese obeh solastnic, ne pa tudi toženca kot tretjega. Slednji namreč s sklenitvijo sporne pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti užitka ni pridobil (so)lastninske pravice, temveč le pravico do posesti ter do rabe in uživanja stvari, ne pa tudi do razpolaganja z njo².

9Nima pa obravnavana pritožba prav, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo (drugi odstavek 181. člena ZPP). Namreč v kolikor bi tožnica v postopku za delitev solastnine s svojim predlogom uspela, bi navkljub pridobitvi lastninske pravice na celotni nepremičnini le–ta ostala obremenjena z osebno služnostjo užitka, kot je to sicer pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje kot pravilne povzema tudi zaključke sodišča prve stopnje, da tožnica dejansko uveljavlja izbrisno tožbo po 1. alineji drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), za katero pa ni treba izkazovati posebnega pravnega interesa, zato so vse pritožbene navedbe v smeri, da je tožničin solastniški delež na predmetni nepremičnini obremenjen z več hipotekami, neutemeljene.

10Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (4. in 5. alineja 358. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11Sprememba odločbe o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Ker sta toženca v predmetnem pravdnem postopku v celoti uspela, jima je tožnica dolžna povrniti stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tožencema priznalo s stroškovnikom (priloga spisa B17) priglašeno nagrado za odgovor na tožbo v višini 300 točk (tar. št. 20/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT), 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1 OT), 300 točk za pripravljalni narok z dne 30. 11. 2021 (tar. št. 21/1 OT), 225 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/2 OT), 300 točk za nadaljevanje pripravljalnega naroka in prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 21/1 OT), 150 točk za drugi narok za glavno obravnavo z dne 2. 6. 2022 (tar. št. 21/2 OT), 150 točk za urnino z dne 2. 6. 2022 (6. člen OT) in 2 % materialnih stroškov v višini 27,25 točk (11. člen OT), kar skupaj znaša 1.752,25 točk oziroma zaradi zastopanja več strank povečano za 10 % (7. člen OT) skupaj 1.927,48 točk. K temu je potrebno prišteti še 22 % DDV v znesku 254,43 (drugi odstavek 12. člena OT), kar vse ob vrednosti točke na dan odločanja v višini 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 1.410,92 EUR.

12Sodišče druge stopnje tožencema ni priznalo dveh priglašenih nagrad za pripravljalna naroka z dne 30. 11. 2021 in z dne 10. 3. 2022, temveč zgolj eno nagrado po tar. št. 21/1 OT v višini 300 točk, saj se je pripravljalni narok z dne 30. 11. 2021 na naslednjem naroku z dne 10. 3. 2022 zgolj nadaljeval in nato takoj prešel v narok za glavno obravnavo, za katerega je sodišče druge stopnje tožencema prav tako priznalo nagrado v višini 300 točk (tar. št. 21/1 OT).

13Toženca sta s pritožbo uspela, zato jima je tožnica dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženvema priznalo s pritožbo priglašeno nagrado za pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 22/1 OT), 2% materialne stroške v višini 7,5 točk (11. člen OT), 22% DDV v znesku 50,49 EUR (drugi odstavek 12. člena OT) in sodno takso v višini 78,00 EUR, kar vse ob vrednosti točke na dan odločanja v višini 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 357,99EUR. Toženca sta s pritožbo uspela, zato je tožnica dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ S katerim se je toženki do 20. 8. 2020 zavezala izseliti iz sporne nepremičnine in ključe izročiti tožencu kot pooblaščencu toženke.
² Tako tudi R. Vrenčur in drugi, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 934.