231. člen SPZ

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali so bili v okoliščinah konkretnega primera izpolnjeni pogoji za spremembo dokazne ocene sodišča prve stopnje brez izvedbe pritožbene obravnave? (2) Ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja sodišča druge stopnje, da se z vknjižbo užitka na toženkinem solastniškem deležu nepremičnine pravni položaj tožnice v postopku delitve solastnine ni poslabšal? (3) Ali so v sodbi sodišča druge stopnje razlogi o odločilnih dejstvih (glede poslabšanja pravnega položaja tožnice v postopku delitve solastnine in vpliva vknjiženega užitka na celotno nepremičnino) med seboj v nasprotju in je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP? (4) Ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru, ko je spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča, zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe?

Zgolj dejstvi, da sta toženca sporno pogodbo o ustanovitvi osebne služnosti užitka sklenila dobro leto dni po tem, ko je toženka postala solastnica predmetne nepremičnine, in le nekaj dni po tem, ko ju je tožnica z dopisom z dne 19. 8. 2020 (priloga spisa A8) seznanila, da se navkljub sporazumu z dne 29. 7. 20201 (priloga spisa A7), iz predmetne nepremičnine ne namerava izseliti in da bo sprožila postopek za delitev solastnine, še ne utemeljuje zaključka, da sta toženca ravnala nezakonito ali nemoralno. Poleg tega pa je ustanovitev užitka na solastniškem deležu nekaj manj od prenosa solastninskega deleža na nepremičnini, zaradi česar ni videti ovir, da solastnik, ki lahko brez soglasja drugega solastnika prenese svoj solastniški delež (glej tretji odstavek 66. člena SPZ), na solastniškem deležu ustanovi užitek (kar je z zakonom tudi izrecno dovoljeno, kot izhaja iz 231. člena SPZ).

Solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, vsakemu od solastnikov pa pripada računsko določen idealni delež te stvari. Solastnik zato sam ne more ustanoviti osebne služnostne pravice stanovanja, saj se ta nanaša na realni in ne idealni del nepremičnine, temveč ima zgolj pravico ustanoviti užitek na solastniškem deležu na podlagi 231. člena SPZ. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastninske pravice. Toženka zato po darilni pogodbi s solastnicama ni mogla veljavno pridobiti osebne služnosti na stanovanju v nadstropju, takšno pogodbeno določilo je nično in zoper tožnika ne more učinkovati.

Solastnik ne more ustanoviti služnostne pravice stanovanja, ima pa pravico ustanoviti užitek na solastniškem deležu na podlagi 231. člena SPZ, ki določa, da je predmet užitka lahko tudi solastninski delež. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastninske pravice. Ustanovitev realne služnosti na idealnem delu ni mogoča, mogoča pa je osebna služnost, npr. užitek idealnega dela. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastninske pravice. Enako velja tudi za rabo. Služnost stanovanja pa terja pridobitev stvarne pravice na realnem delu stvari in je posamezni solastnik ne more sam ustanoviti.

V konkretnem primeru sta udeleženca izkazala, da imata v zemljiški knjigi pri nepremičnini, ki je predmet delitve v tem nepravdnem postopku, z učinkom od 30. 3. 2018 vpisano stvarno pravico - služnost užitka - v svojo korist na solastniških deležih, ki sta v lasti nasprotne udeleženke, pojasnila pa sta tudi, zakaj se pridružujeta interesu nasprotne udeleženke, da prevzame v last tisti del nepremičnine, ki je služil za potrebe cestne baze in ni primeren za kmetijsko dejavnost (v zvezi s tem sta se udeleženca sklicevala na izvajanje svoje dejavnosti in podala več dokaznih predlogov). Že s tem sta udeleženca po oceni pritožbenega sodišča izkazala svoj pravni interes za sodelovanje v postopku delitve nepremičnine. Iz pravil o delitvi solastne stvari je namreč razvidno, da igra ključno vlogo pri izbiri načina te delitve upravičen interes posameznega solastnika za pridobitev določenega dela stvari oziroma za pridobitev celotne stvari (glej drugi in peti odstavek 70. člena SPZ, podobno pred tem prvi in tretji odstavek 122. člena ZNP). Upravičen interes posameznega solastnika lahko med drugim predstavljajo dosedanji (aktualni) način rabe stvari in potrebe solastnikov; uporabo oziroma už

Tožnica ne more zahtevati ustanovitve služnosti na solastni stvari, saj je stvarna služnost po svoji temeljni vsebini in namenu stvarna pravica na tuji stvari.

Priposestvovanje osebne služnosti ni mogoče. V sporni pogodbi dogovorjena obligacijska zaveza, da tožena stranka tožeči stranki dovoli uživanje stanovanjskih prostorov in opreme v stanovanjskih prostorih, ne ustvarja stvarnopravnih učinkov in ne predstavlja služnosti užitka (niti služnosti stanovanja).

Kadar se o obstoju služnosti odloča le kot o predhodnem vprašanju, od rešitve katerega je odvisna rešitev o glavni stvari (utemeljenost tožbenega zahtevka za varstvo služnosti), s tožbo ni potrebno zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja. Sodna praksa tudi pred uveljavitvijo SPZ, ki obseg jamstva izrecno omejuje na obremenjeno nepremičnino, osebnega jamstva vsakokratnega poznejšega lastnika obremenjene nepremičnine za izpolnjevanje obveznosti iz stvarnega bremena ni priznavala.