VSL Sodba I Cpg 518/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 1.216,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 258,72 EUR od 23. 6. 2020 dalje, od zneska 306,90 EUR od 23. 7. 2020 dalje, od zneska 329,07 EUR od 22. 8. 2020 dalje in od zneska 321,78 EUR od 22. 9. 2020 dalje;

- v III. točki izreka pa tako, da mora tožnica v roku 15 dni povrniti toženki stroške pravdnega postopka v znesku 366,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnica mora v roku 15 dni povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 227,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo toženki naložilo plačilo 4.529,87 EUR s pripadki in zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.989,71 EUR od 22. 8. 2020 do 4. 10. 2020 in od zneska 2.909,22 EUR od 22. 9. 2020 do 4. 10. 2020 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 7.103,98 EUR s pripadki (II. točka izreka). V preostalem delu je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (III. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka v višini 241,92 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2Zoper I. in IV. točko izreka (ugodilni del in stroškovno odločitev) izpodbijane sodne odločbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnica je kot upravnica poslovne stavbe na naslovu A., Ljubljana, od toženke kot lastnice poslovnega prostora v tej stavbi iztoževala stroške upravljanja in obratovanja za mesece od maja do avgusta 2020.¹

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani I. točki izreka ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov čiščenja skupnih površin, električne energije in upravljanja stavbe za navedene mesece v skupni višini 4.529,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonskih zamudnih obresti od že plačanih stroškov obratovanja in upravljanja, glede katerih je bil postopek zaradi umika tožbe ustavljen.

7Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožničina aktivna legitimacija podana na podlagi 3. člena Pogodbe o opravljanju upravniških storitev v poslovnem kompleksu A. v Ljubljani in vzdrževanju poslovnega kompleksa (A2; v nadaljevanju Pogodba o opravljanju upravniških storitev), s katero so etažni lastniki na tožnico prenesli svoja materialnopravna upravičenja za izterjavo obratovalnih stroškov in stroškov posameznega poslovnega prostora.² Navedeni člen namreč določa, da etažni lastniki upravnika s to pogodbo pooblaščajo, da od vsakokratnega etažnega lastnika izterja dolgovane obratovalne stroške, stroške upravljanja in vplačila v rezervni sklad in mu s tem podajajo aktivno legitimacijo za izterjavo le-teh. Pritožbeni očitek, da bi bili lahko upniki kvečjemu posamezni dobavitelji, ki bi edini lahko svoje upravičenje za izterjavo prenesli na tožnico, ter da bi imela lahko tožnica aktivno legitimacijo le, če bi dokazala, da je terjatev plačala iz lastnih sredstev, ni utemeljen.

8V skladu z določilom 115. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) so obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih praviloma sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Morebitno drugačno določitev obveznosti etažnih lastnikov glede plačila stroškov upravljanja in obratovanja morajo etažni lastniki urediti s pogodbo o medsebojnih razmerjih (prvi odstavek 116. člena SPZ). Če se etažni lastniki ne uspejo dogovoriti o ključih za delitev stroškov in skleniti pogodbe o medsebojnih razmerjih, se do njene sklenitve solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini. Vsak etažni lastnik ali upravnik pa lahko predlaga, da pogodbo o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki nadomesti odločba sodišča v nepravdnem postopku (prvi odstavek 182. člena Stanovanjskega zakona, SZ-1).

9V obravnavanem primeru so etažni lastniki medsebojna razmerja uredili s Pogodbo o medsebojnih razmerjih med lastniki poslovne stavbe A. v Ljubljani (A4; v nadaljevanju Pogodba o medsebojnih razmerjih). S sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 715/2013 z dne 8. 12. 2015 (A5; v nadaljevanju sklep N 715/2013;) pa je bilo ugotovljeno, da je Pogodba o medsebojnih razmerjih veljavno sklenjena na podlagi 32. člena SZ-1 v vseh delih, razen v delu glede določitve solastniških deležev (I. točka izreka), zato je sodišče nato določilo solastniške deleže etažnih lastnikov, pri čemer je na toženko (oziroma njeno pravno prednico) glede na površino njenega posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini odpadel delež 109569/1000000, kar je 10,9569 % (II. točka izreka). Pritožbene navedbe glede tožničinega neupoštevanja solastniških deležev, določenih v sklepu N 715/2013, pri drugih etažnih lastnikih, ter glede neurejenega stanja v javnih evidencah (GURS in zemljiški knjigi) niso pravno odločilne.

10Pritožnica utemeljuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebnih skupnih delov, ki naj bi bili ustanovljeni s Pogodbo o medsebojnih razmerjih. Skupne dele stavb v etažni lastnini urejata SPZ in SZ-1.³ V skladu s prvim odstavkom 20. člena SZ-1 lahko etažni lastniki v pogodbi o medsebojnih razmerjih določijo, da imajo nekateri skupni deli status posebnih skupnih delov. V skladu z 21. členom SZ-1 so posebni skupni deli solastnina le tistih etažnih lastnikov, katerim služijo. Solastniški delež vsakega od njih pa se prav tako določi s pogodbo o medsebojnih razmerjih.⁴ Višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da Pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa posebnih skupnih delov in deležev na njih, temveč je v 8. členu te pogodbe podana le pravna podlaga (ki je sicer podana tudi v SZ-1) za ustanovitev teh delov. Navedeni člen namreč zgolj splošno (tako kot zakon) določa, da "v primeru, ko skupni deli ali naprave služijo le nekaterim izmed etažnih lastnikov, se ti deli obravnavajo kot posebni skupni deli, zaradi česar so ti posebni deli in naprave solastnina samo tistih etažnih lastnikov, katerim služijo". Nadalje primeroma določa še, v katerih primerih se ustanovi poseben skupni del. Pogodba torej ne določa izrecno, kateri od skupnih delov ali naprav predstavlja posebni skupni del. V zvezi s tem ne drži pritožbeni očitek, da Pogodba o medsebojnih razmerjih "določa splošne skupne dele (hodniki, stopnišča …) z enako mero natančnosti kot posebne skupne dele stavbe". Splošni skupni deli so namreč izrecno opredeljeni v 8. členu te pogodbe.

11Višje sodišče pa pritrjuje pritožnici, da tožnica ni dokazala višine spornih stroškov čiščenja skupnih površin in električne energije. Toženka je namreč v postopku na prvi stopnji ugovarjala višini stroškov in navajala, da mora tožnica za dokazilo o višini posameznega stroška na računu oz. delilniku stroškov predložiti račune izvajalcev oz. dobaviteljev. Glede na navedeno bi morala tožnica pojasniti in dokazati, na kakšen način je prišla do iztoževanih zneskov. Dokazati bi torej morala tudi, da so bili računi dobaviteljev in izvajalcev res izdani v zatrjevani višini. Tega dokaznega bremena pa tožnica ni zmogla, saj računov dobaviteljev in izvajalcev za stroške obratovanja in vzdrževanja ali kakšnega drugega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je toženki stroške upravičeno zaračunala v iztoževani višini, (kljub toženkinemu ugovoru) ni predložila. Tako že iz tega razloga ni utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo še neplačanih stroškov obratovanja in vzdrževanja, tj. stroškov čiščenja skupnih površin in stroškov električne energije v skupni višini 258,72 EUR za maj 2020, 306,90 EUR za junij 2020, 329,07 EUR za julij 2020 in 321,78 EUR za avgust 2020, skupaj 1.216,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12Glede stroškov upravljanja višje sodišče pojasnjuje, da iz trditvene podlage pravdnih strank izhaja, da je tožnica toženki za te stroške mesečno zaračunavala 2.121,90 EUR (toženka pa jih je plačevala delno v višini 896,37 EUR) ter da je pri odmeri upoštevala ceno upravniških storitev po Pogodbi o opravljanju upravniških storitev in toženkin solastniški delež. Toženka je ugovarjala, da znaša pogodbeno dogovorjena cena 15.490,00 EUR in ne 19.365,56 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v 24. členu Pogodbe o opravljanju upravniških storitev strošek opravljanja upravniških storitev določen v višini 15.490,00 EUR plus DDV, kar znaša skupaj 18.897,80 EUR, da na toženko glede na njen solastniški delež odpade znesek 1.724,72 EUR (in ne zaračunanih 2.121,90 EUR) ter da je dolžna toženka tako plačati še 828,35 EUR za vsak iztoževani mesec (skupaj 3.313,40 EUR). Glede na navedeno in ob upoštevanju, da sodišče upošteva trditveno podlago obeh pravdnih strank, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede zneska upravljanja prekoračilo tožničino trditveno podlago, prav tako pa ni utemeljen (tudi sicer pavšalen) očitek, da tožnica stroška upravljanja ni dokazala. V četrtem odstavku 24. člena Pogodbe o opravljanju upravniških storitev je nadalje določeno, da so v navedeno ceno vključene vse storitve upravljanja in vzdrževalna dela iz 7. člena te pogodbe, ki jih upravnik izvaja s svojimi delavci, vključno z intervencijami. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je tožnica storitve po Pogodbi o opravljanju upravniških storitev opravljala s tremi namesto s petimi zaposlenimi. Toženka namreč ne trdi, da tožnica storitev ne bi izvajala. Zgolj zatrjevano dejstvo, da jih je izvajala z manj delavci, ni pravno odločilno. Tudi sicer pa 7. člen navedene pogodbe določa, da upravnik praviloma zagotavlja prisotnost petih vzdrževalcev. Pritožbeni očitek, da bi bil določene postavke v računih (zaračunane storitve tretjih oseb) dolžan opravljati upravnik sam v okviru pogodbeno dogovorjenih stroškov upravljanja, je ostal na ravni pavšalnosti, zato se višje sodišče do njega ni moglo opredeliti. Pritožba zato v tem delu (glede stroškov upravljanja) ni utemeljena.

13Toženka glede zakonskih zamudnih obresti od že plačanih stroškov (v zvezi s katerimi je bil postopek zaradi umika tožbe ustavljen) v pritožbi ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, zato njena pritožba v tem delu ni utemeljena.⁵

14Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Po pojasnjenem je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.216,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 258,72 EUR od 23. 6. 2020 dalje, od zneska 306,90 EUR od 23. 7. 2020 dalje, od zneska 329,07 EUR od 22. 8. 2020 dalje in od zneska 321,78 EUR od 22. 9. 2020 dalje (prvi odstavek 351. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo (za 3.313,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 828,35 EUR od 23. 6. 2020 dalje, od zneska 828,35 EUR od 23. 7. 2020 dalje, od zneska 828,35 EUR od 22. 8. 2020 dalje in od zneska 828,35 EUR od 22. 9. 2020 dalje ter za zakonske zamudne obresti od zneska 2.989,71 EUR od 22. 8. 2020 do 4. 10. 2020 in od zneska 2.909,22 EUR od 22. 9. 2020 do 4. 10. 2020) in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

15Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi temu ustrezno spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka zahtevanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu (154. člen ZPP).⁶ Po 158. členu ZPP mora tožnica, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek. Če pa umik ni neposredno sledil izpolnitvi zahtevka (kot je bilo v obravnavani zadevi),⁷ pa se položaj presoja po 156. členu ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Zamuda z umikom tožbe po izpolnitvi zahtevka je namreč tipično zakrivljeno ravnanje stranke.⁸ Vendar pa takšna zamuda z delnim umikom toženko upravičuje zgolj do povračila tistih stroškov, ki ji sicer, če bi tožnica ustrezno ravnala, ne bi nastali.⁹ Toženka ne izpodbija konkretizirano odločitve sodišča prve stopnje glede odmere stroškov,¹⁰ zato je višje sodišče vzelo izračun sodišča prve stopnje kot temelj za lastno odločitev o stroških pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje. Tožničini pravdni stroški so znašali 2.167,80 EUR, toženkini pa 1.375,80 EUR.

16Uspeh stranke v pravdi se ugotavlja glede na višino tožbenega zahtevka ob odločanju o njem, torej glede na višino prvotno iztoževanega zahtevka, znižanega za umaknjeni del tožbe.¹¹ Višje sodišče je tako uporabilo kriterij uspeha (154. člen ZPP) v razmerju med zneskom, s katerim je tožnica uspela, in skrčenim zneskom. Tožnica je delno uspela za 3.313,40 EUR (od neumaknjenega dela tožbenega zahtevka 11.630,85 EUR) oziroma za 28,49 %, toženka pa za 71,51 %. Glede na uspeh gre torej tožnici 617,61 EUR (28,49 % odmerjenih stroškov), toženki pa 983,83 EUR (71,51 % odmerjenih stroškov) in je po medsebojnem pobotu dolžna tožnica toženki povrniti še 366,22 EUR stroškov postopka v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru plačilne zamude je toženka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

17O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniške tarife (OT). Toženka je s pritožbo delno uspela (26,85 %), zato je v tem obsegu upravičena od tožnice zahtevati povrnitev pritožbenih stroškov. Višje sodišče je toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom glede na vrednost izpodbijanega dela (4.529,87 EUR) priznalo nagrado za pritožbo v višini 375 točk (1. točka tar. št. 22 OT; v vrednosti nad priznano je stroškovna zahteva neutemeljena), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 279,99 EUR. K temu je prištelo še sodno takso za pritožbo v višini 567,00 EUR. Skupaj toženkini pritožbeni stroški znašajo 846,99 EUR. Sodišče pa toženki ni priznalo priglašenih stroškov za sestanek s stranko in pregled dokumentacije, saj te storitve ne pomenijo samostojnega opravila v skladu s tar. št. 43 OT, temveč so že vsebovane v nagradi za sestavo pritožbe. Glede na uspeh gre toženki 227,42 EUR pritožbenih stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

¹ Določene stroške za maj in junij 2020 je toženka delno ali v celoti plačala pred vložitvijo predloga za izvršbo v tej zadevi, zato jih tožnica ni iztoževala. Določene stroške za julij in avgust 2020 pa je toženka delno ali v celoti plačala šele po vložitvi predloga, zato je bil v tem delu postopek zaradi umika tožbe ustavljen. Od slednjih že plačanih stroškov pa je tožnica iztoževala tudi zakonske zamudne obresti, plačilo katerih je sodišče prve stopnje v I. točki izreka naložilo toženki.
² Prim. sodni odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 263/2015 z dne 4. 4. 2016 in II Ips 126/2001 z dne 24. 5. 2001.
³ SZ-1 sicer ureja razmerja v večstanovanjskih stavbah, a je uporaba določb o (posebnih) skupnih delih smiselna in mogoča tudi v primeru, ko se spor nanaša na stanovanjsko-poslovne ali poslovne stavbe, za kakršno gre v obravnavanem primeru. Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 48/2017 z dne 13. 9. 2018 in M. Tratnik, Posebni skupni deli v etažni lastnini, Pravna praksa, 2004, št. 15–16, str. 18–19.
⁴ Prim. M. Tratnik, prav tam, str. 18–20, in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 203/2015 z dne 1. 4. 2015.
⁵ Sodišče prve stopnje je glede tega navedlo, da je toženka ostale postavke poplačala in posledično zanjo niso več sporne, zato se do njih ni posebej opredeljevalo.
⁶ Prim. N. Betetto, v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 47.
⁷ Toženka je delno plačala iztoževano terjatev v višini 5.898,93 EUR dne 5. 10. 2020, tj. po vložitvi predloga za izvršbo, tožnica pa je tožbo delno umaknila prepozno, tj. šele na prvem naroku za glavno obravnavo 9. 12. 2021.
⁸ Prim. N. Betetto, prav tam, str. 41 in 46.
⁹ Prim. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3222/2015 z dne 6. 1. 2016 in I Cp 3660/2010 z dne 20. 12. 2010.
¹⁰ Tudi ne zatrjuje, da bi ji nastali stroški zaradi tožničinega prepoznega delnega umika tožbe.
¹¹ Prim. sodni odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1771/2019 z dne 4. 12. 2019, točko 13 obrazložitve, in II Cp 644/2015 z dne 20. 5. 2015, točko 8 obrazložitve.