VSC Sodba PRp 196/2022

I. Ob reševanju pritožbe storilčeve zagovornice se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da izrek poslej glasi: „Ob reševanju zahteve za sodno varstvo zagovornice storilca se plačilni nalog Policijske postaje Laško, številka ... z dne ... glede pravne kvalifikacije prekrška ter glede izrečene sankcije spremeni tako, da se storilca A. A., EMŠO: ... spozna za odgovornega storitve prekrška po 3. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in se mu namesto globe v znesku 500,00 EUR izreče globa v višini 250, 00 EUR.

V preostalem pa se vložena zahteva za sodno varstvo zagovornice storilca zavrne kot neutemeljena.“

II. Sicer pa se pritožba zagovornice zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zavrnilo kot neutemeljeno, plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa št. 0000121292983 glede sankcije spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je storilcu izreklo globo 250,00 EUR, v ostalem pa je PN potrdilo ter storilcu naložilo v plačilo sodno takso odmerjeno na 90,00 EUR v skladu s tar. št. 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

2Zoper sodbo se pritožuje storilec po zagovornici ter pri tem uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po 1., 2. in 3. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi in ustavitev postopka o prekršku zoper storilca.

3V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V predmetni zadevi je prekrškovni organ z ZSV izpodbijanim PN z dne 4. 7. 2020 storilcu izrekel globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo 5 kazenskih točk zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil dne 4. 7. 2020, ko je ob 13:09 uri vozil tovorno vozilo v naselju Laško s hitrostjo 83 k/h, kar je ob upoštevanju varnostne razlike 5 km/h za najmanj 28 km/h več od dovoljene hitrosti.

6Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju storilca v ZSV, da prekrškovni organ k plačilnemu nalogu (PN) ni predložil nobenih dokazov (slike), iz katerih bi izhajalo, da je storilec dejansko prekoračil hitrost ter da je policist hitrost izmeril med samo vožnjo s policijskim vozilom in zaradi premajhne razdalje med storilčevim vozilom in vozilom pred seboj laserski žarek ni mogel usmeriti v storilčevo vozilo, dopolnilo dokazni postopek ter pri tem z gotovostjo ugotovilo:

- da je meritev hitrosti bila izvedena z uradnim merilnim sredstvom – laserskim nesamodejnim merilnikom hitrosti, ki meritve slikovno ne dokumentira,

- da je bila hitrost izmerjena storilcu na avtobusni postaji v Laškem na razdalji 94,7 metrov – torej iz nepremične točke,

- da je bila storilčevemu vozilu hitrost 83 km/h oziroma ob upoštevanju varnostne razlike 78 km/h izmerjena kot prihajajočemu, posamičnemu vozilu,

- da je bila izmerjena hitrost storilcu na kraju prekrška na merilniku pokazana,

- da je storilec PN podpisal brez pripomb.

7Ker zgoraj povzeta ugotovljena dejstva glede na razloge sodišča prve stopnje ter glede na podatke spisa izhajajo iz dokazov, predloženih s strani prekrškovnega organa (zapisnik o merjenju hitrosti, opis dejanja in dokazi) ter iz izpovedi zaslišanih policistov, ki sta opravljala meritve, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da prekrškovni organ ni predložil dokazov za očitani prekršek. ZPri tem je pritožniku pojasniti, da za ugotovitev odločilnih dejstev v zvezi z očitanim prekrškom prekoračitve hitrosti, posnetek vozila, katerega hitrost je bila izmerjena, ni nujen. Zahtevo po slikovni dokumentaciji namreč Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju: Pravilnik) določa le za samodejne in nesamodejne merilnike hitrosti, ki merijo iz premične točke. Nesamodejni merilniki hitrosti, ki merijo iz nepremične točke, pa morajo glede na določbo 16. člena Pravilnika imeti le takojšen prikaz rezultata, ki mora biti prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Ob tem ko iz zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila hitrost merjena z nesamodejnim merilnikom hitrosti iz nepremične točke, je pritožbeno zavzemanje, da bi o meritvi hitrosti morala obstajati slika oziroma da bi merilnik moral slikovno dokumentirati meritev, neutemeljeno, posledično neutemeljeni pa so nadaljnji pritožbeni očitki, da je zaradi tega, ker prekrškovni organ ni predložil slikovne dokumentacije, podan dvom v v obstoj prekrška.

8Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da je bila hitrost izmerjena storilčevemu vozilu iz nepremične točke, saj sta navedeno skladno potrdila oba zaslišana policista, njune izpovedbe pa so skladne z drugimi dokazi v spisu. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da se izmerjena hitrost nanaša nanj. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takim pritožbenim navedbam ne more slediti in na njihovi podlagi spremeniti izpodbijano odločitev.

9Je pa pritožbeno sodišče ob opravi uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ugotovilo, da iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja:

- da je bilo ob izdaji PN materialno pravo pravilno uporabljeno in je bila storilcu pravilno izrečena globa 500,00 EUR in 5 KT,

- da so se po storitvi prekrška spremenile materialne določbe predpisa, ki določa prekršek, konkretno je dne 11. 8. 2021 pričel veljati ZPrCP-F,

- da je nov zakon za storilca milejši, saj spreminja sankcijo za tovrstne prekrške,

- da je zato sodišče po uradni dolžnosti spremenilo izrečeno sankcijo tako, da je storilcu izreklo globo 250,00 EUR.

Ker kljub zgoraj povzetim razlogom sodišča prve stopnje iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je bila storilčeva ZSV zavrnjena, kar pa je v nasprotju z določbo prvega odstavka 65. člena ZP-1¹ in ker se je z uveljavitvijo ZPrCP-F² poleg sankcije spremenila tudi pravna kvalifikacija storilcu očitanega prekrška, je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zagovorničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti delno spremenilo tako, da je PN ob reševanju zahteve za ZSV spremenilo tako glede pravne kvalifikacije prekrška kot tudi glede pravne sankcije. Ker je tako po spremembi odločitve storilec z ZSV delno uspel, mu plačila sodne takse v zvezi z ZSV ni naložilo (deveti odstavek 163. člena ZP-1, smiselna uporaba).

10V preostalem delu pa je pritožba zagovornice storilca neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem a še izpodbijanem delu potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11Ker je pritožbeno sodišče s predmetno sodbo odločilo delno v storilčevo korist, mu skladno s drugim odstavkom 147. člena ZP-1 ni naložilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

¹ Sodišče s sodbo zavrne zahtevo kot neutemeljeno, če spozna, da ni podana nobena izmed uveljavljenih kršitev iz 62. člena tega zakona in tudi ne take kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (62.a člen), ali če je bila kršitev v postopku z zahtevo za sodno varstvo že odpravljena (prvi odstavek 65. člena ZP-1).
² Pred novelo ZprCP-F je določba 46. člen ZPrCP prekoračitev hitrosti v naselju za več kot 20 do vključno 30 km/h opredeljevala kot prekršek po 4. točki petega odstavka 46. člena ter zanj predpisala globo 500,00 EUR ter stransko sankcijo 5 KT. Dne 11. 8. 2021 novelirana določba 46. člena ZPrCP pa prekoračitev hitrosti v naselju za več kot 20 do vključno 30 km/h opredeljuje kot prekršek po 3. točki šestega odstavka 46. člena ter za ta prekršek določa globo 250,00 EUR in stransko sankcijo 5 KT.