VSL Sodba in sklep II Cp 829/2021

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 11.162,55 EUR (iz 22.325,10 EUR na 11.162,55 EUR);

- v II. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zviša za 2.770,47 EUR (iz 3.520,47 EUR na 6.290,94 EUR).

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zoper sodbo zavrne, v celoti se zavrne tudi pritožba tožeče stranke zoper sodbo ter se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 11. 1. 2021 se zavrne.

IV. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku plača 22.325,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), tožniku pa je naložilo, da tožencu iz naslova pravdnih stroškov povrne 3.520,47 EUR (II. točka izreka). S sklepom z dne 11. 1. 2021 je sodišče zavrglo toženčev predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških.

2Sodbo s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki, toženec I. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹, tožnik pa II. točko izreka, iz pritožbenih razlogov po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni (tožbeni zahtevek zavrne), oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnik pa predlaga, da pritožbeno sodišče stroškovno odločitev spremeni tako, da mu prizna pravico do povrnitve pravdnih stroškov. Toženec se pritožuje tudi zoper sklep o zavrženju predloga za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških.

3Toženec trdi, da je navedba iz tožnikove vloge z dne 9. 10. 2020, da je tožnik želel na parceli sezidati manjšo kmečko hišo, v kateri bi živel oskrbnik nasada, nedopustna novota. Pred tem je tožnik ves čas trdil, da je želel parcelo s površino približno 17.000 m2 v celoti zasaditi z orehovimi drevesi, kmečke hiše ali oskrbnika ni omenjal. Tožnik tudi ni opredelil stroškov, povezanih z objektom in oskrbnikom, ki znižujejo njegov dobiček. Namesto, da bi sodišče tožnika pozvalo, da svoje trditve ustrezno konkretizira, je štelo, da je toženec podal premalo konkretiziran ugovor. Če je sodišče menilo, da je tožnik pojasnil razloge za vložitev pobud za zazidljivost v letu 2006, bi morali biti v izračunu dobička upoštevani stroški gradnje in oskrbnika. Tožnik na parceli 58 k. o. ... nikoli ni nameravali saditi orehov. Tožnik, ki je poslovnež (nepremičninski mogotec), ne kmet, si je zgodbo o orehovem nasadu izmislil za potrebe tega postopka, zato da bi toženca denarno kaznoval za njegove pretekle posege na nepremičnini. Sodišče ni sledilo toženčevi zahtevi iz odgovora na tožbo, naj tožnika pozove k predložitvi podatkov o njegovih kmetijskih zemljiščih in obstoječih nasadih. Tožencu je šele 11. 4. 2007, ko je bilo odločeno o njegovi lastninski tožbi, postalo znano, da zemljišče ni njegovo. Od tedaj dalje ni posegal na tožnikovo zemljišče. Tožnik je o tem, kdaj je nameraval zasaditi orehe, podajal nekonsistentne trditve. V tožbi je trdil, da jih je nameraval zasaditi v letu 2006. Enako je izjavil ob zaslišanju. Tudi cenitev iz leta 2009 predpostavlja sajenje v letu 2006. Po tem, ko je toženec ugovarjal zastaranje, je tožnik začel trditi, da bi začel s sajenjem v letu 2007. Tožnik, ki je parcelo dobil nazaj v posest najkasneje 5. 6. 2009, je v letu 2009 šele naročil cenitev. Iz tožnikove izjave (da je cenitev naročil leta 2009, zato da bi videl koliko bi zaslužil), izhaja, da pred 2009 ni imel nobenega namena z orehi. Sodišče je v celoti spregledalo, da je cenitev naročil vnaprej. Na preostalem zemljišču, na katerega nasutje ni vplivalo, in ki je obsegalo več kot 12.000 m2, tožnik nikoli ni ničesar zasadil. Priči A. A. in B. B. sta ekonomsko odvisni od tožnika, zato njuni izpovedbi nimata dokazne teže. Da so trditve o orehovem nasadu neresnične, dokazujejo tudi vložene pobude za zazidljivost parcele. Upoštevajoč zasaditev v letu 2006 in prvo letino v letu 2013 (škoda je začela tožniku nastajati oktobra 2013), je tožbeni zahtevek zastaral (tožba je bila vložena po izteku 3 - letnega zastaralnega roka). Sodišče pri izračunu višine škode ni upoštevalo vplivnega območja nasutja materiala na tožnikovi parceli (0,5 ha). Tožniku je zmotno prisodilo dobiček glede na 1 ha zemljišča. Letni dobiček bi lahko znašal zgolj 3.720,50 EUR. Zakonske zamudne obresti so napačno priznane od vložitve tožbe, namesto od pravnomočnosti sodbe, ali vsaj od prejema tožbe. Predlog za izdajo dopolnilnega sklepa z dne 21. 12. 2020 je bil vložen pravočasno, saj zaradi vladnega odloka in Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19, 15 - dnevni rok pred 1. 2. 2021 še ni začel teči.

4Tožnik meni, da bi morali biti stroški odmerjeni ločeno po temelju in višini (njegov uspeh je bil približno 60 %). Sodišče bi moralo upoštevati, da je toženec vložil več pripravljalnih vlog, v katerih ni povedal ničesar pravno ali dejansko novega oziroma pomembnega. Ker pripravljalne vloge v obrazložitvi niso natančno povzete, tožnik pa s toženčevim stroškovnikom ne razpolaga, je stroškovna odločitev neobrazložena oziroma je ni mogoče preizkusiti. Sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo vseh okoliščin primera; ni upoštevalo, da je vsebinsko zahtevnejši del postopka odpadel na ugotavljanje obstoja temelja zahtevka in da je celoten ponovljen postopek temeljil na toženčevih neutemeljenih trditvah o pravočasnosti podanih trditev.

5Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo (zoper sodbo) nasprotnika v pravdi predlagata njeno zavrnitev.

6Pritožba tožene stranke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke zoper sodbo pa ni utemeljena. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 11. 1. 2021.

7Tožnik, lastnik parcele 58, k. o. ..., je trdil, da je na zemljišču nameraval gojiti orehe, vendar mu je toženec, lastnik sosednje parcele, s svojimi protipravnimi posegi (med drugim z navozom gradbenega materiala in peska na parcelo 58) to preprečil. Onemogočil mu je zasaditev orehov in (po nastopu rodnosti orehov) gospodarsko izrabo nasada. Z izpodbijano sodbo je bila tožniku za vtoževano obdobje (2014, 2015, 2016) prisojena odškodnina za izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti izkoriščanja orehovega nasada v višini 22.325,10 EUR.

O pritožbi toženca zoper sodbo

8Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je del presoje, ali je tožnik utrpel škodo v obliki izgubljenega dobička, tudi vprašanje, ali je tožnik na parceli 58 res nameraval zasaditi orehe (toženec je obstoju takšne namere oporekal - trdil je, da je tožnik ni imel ne ob nakupu parcele 58, ne kadarkoli kasneje). Na podlagi toženčevih pritožbenih navedb, predvsem navedbe o v letu 2006 vloženi pobudi za spremembo namembnosti parcele 1 (prilogi B10, B11), v povezavi z (v postopku nespornim) dejstvom, da se tožnik poklicno ukvarja s trgovanjem z nepremičninami, je pritožbeno sodišče podvomilo v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z dejstvom, ali je imel tožnik ob nakupu nepremičnine, oziroma v letih 2006 ali 2007, namen, da na njej zasadi orehe. Na seji 15. 9. 2021 je zato senat odločil, da se opravi pritožbena obravnava. Na podlagi četrtega in petega odstavka 347. člena ZPP je pooblastil sodnika poročevalca, da razpiše in izvede pritožbeno obravnavo ter odloči o zadevi kot sodnik posameznik.

9Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi ponovilo dokazovanje z vpogledom in branjem listin v spisu ter izvedenskega mnenja, neposredno pa je zaslišalo pravdni stranki ter priči A. A. in B. B.

10V odločbi II Cp 9/2020 (10. točka obrazložitve), s katero je bila razveljavljena prva, v tem postopku izdana sodba sodišča prve stopnje,² je pritožbeno sodišče zavzelo stališče o napačni uporabi pravila o prekluziji (286. člen ZPP), oziroma o tem, da bi se moralo sodišče prve stopnje vsebinsko opredeliti do toženčevih navedb in dokazov v vlogi z dne 26. 2. 2019. Sodišče prve stopnje je napotku sledilo in v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je glede na spornost tožnikovega pravega namena uporabe parcele 58, življenjsko prepričljivo, da je toženec dokaze o vloženih pobudah za spremembo namembnosti zemljišča (priloge B9, B10 - B12) sodišču prve stopnje predložil takrat, ko se je z njimi seznanil (kar je bilo 18. 2. 2019, ko jih je na podlagi opravljene poizvedbe prejela njegova pooblaščenka). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe (15. točka obrazložitve) o pravočasnosti tožnikove vloge z dne 9. 10. 2020, vložene v ponovljenem postopku. Upoštevanje navedb ni zavleklo reševanja spora, saj je bila obravnava na naroku 12. 10. 2020 zaključena (narok zaradi vložitve vloge ni bil preložen). Bistveno pa je, da je tožnik v njej odgovoril na navedbe, ki jih je toženec podal v vlogah z dne 26. 2. 2019 in 28. 9. 2020 (slednjo je tožnik prejel 5. 10. 2019), ter s tem uresničil svojo pravico do kontradiktornega postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku z vsebinsko obravnavo navedb v omenjeni vlogi omogočilo učinkovito obrambo njegovih pravic.

11Toženec očitek o nepravočasnosti tožnikove vloge neutemeljeno povezuje z očitkom o neverodostojnosti (neresničnosti) navedb v vlogi (v tem smislu, da bi tožnik lahko oziroma moral navedbe o razlogih za vložitev pobud za spremembo namembnosti zemljišča³ podati že prej, ne šele v ponovljenem postopku, ker pa jih ni, so njegove navedbe očitno prilagojene potrebam postopka). Pravočasnost navedb v ponovljenem postopku je preizkušena s pomočjo pravila o prekluziji (drugi odstavek 362. člena ZPP), njihova resničnost pa je preverjena v dokaznem postopku, ob upoštevanju načela proste dokazne ocene (8. člen ZPP). Dejstvo, da je tožnik (pravočasne) navedbe o razlogih za vložitev pobud za spremembo namembnosti zemljišča podal šele kot odgovor na toženčeve navedbe, samo po sebi ne vzbuja dvoma o zatrjevanem namenu uporabe sporne parcele. Glede na to, da pobudam ni bilo ugodeno (kar je moč sklepati na podlagi dejstva, da se na parceli 1 ni gradilo), tožnik v tožbeno trditveno podlago ni bil dolžan zajeti trditev, da je za potrebe gospodarske izrabe orehovega nasada na parceli nameraval zgraditi gospodarsko - stanovanjski objekt. Iz enakega razloga v trditveno podlago glede izračuna izgubljenega dobička ni bil dolžan zajeti stroškov gradnje objekta ali stroškov stalnega oskrbnika nasada, ki bi živel v objektu. Napačno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika v okviru materialno procesnega vodstva pozvati h konkretizaciji trditev o stroških.

12Trditev, da je na zemljišču, kupljenem leta 2005, nameraval zasaditi orehe, je tožnik potrdil v izpovedbi pred sodiščem prve stopnje. Enako je izpovedal pred pritožbenim sodiščem. Povedal je tudi, da se poklicno preko svoje družbe C. ukvarja z različnimi dejavnostmi, kmetijstvo pa je njegova ljubezen in dopolnilna dejavnost, s katero letno ustvari do 14.000 EUR prihodkov. V lasti ima približno 25 ha obdelovalnih površin po Sloveniji, na njih pa nasade oljk, vinograde in sadovnjake, ter 30 ha gozda. Doma na D. ima približno 30 orehovih dreves. Glede svoje namere, da na spornem zemljišču zasadi orehe, je povedal, da si je z gospodom E. E., ki ima blizu F. velik orehov nasad, po nakupu ogledal zemljišče, in da mu je E. E. potrdil, da je zemljišče idealno za nasad orehov. Razlog za v letu 2006 vloženo pobudo je bila namera gradnje gospodarskega objekta, ki bi bil namenjen skladiščenju, sušenju pridelka in shranjevanju orodja, možno je tudi, da bi tam stanoval skrbnik. Na zemljišču nikoli ni nameraval zgraditi stanovanjske stavbe in tudi nobenega svojega kmetijskega zemljišča ni spremenil v stavbno zemljišče, ali pozidal s stanovanjskimi stavbami.

13Pritožbeno sodišče na podlagi neposrednega vtisa tožnikovo izpovedbo ocenjuje enako kot sodišče prve stopnje, kot verodostojno in iskreno. Da je na svojem zemljišču nameraval zasaditi orehe, je tožnik izjavil tudi ob zaslišanju v drugem sporu (P 1783/2013). Ker gre za izpovedbo, podano več kot dve leti pred vložitvijo predmetne tožbe (priloga A23, v povezavi s trditvami v vlogi z dne 9. 10. 2020), tožniku ni mogoče očitati, da gre za izjavo, prilagojeno potrebam predmetnega postopka. Nepravilno je pritožbeno stališče, da sta izpovedbi A. A. in B. B. zaradi ekonomske odvisnosti obeh prič brez dokazne vrednosti. Okoliščina, da je priča zaposlitveno povezana s stranko (A. A. je zaposlena v družbi C., ki je v tožnikovi lasti, B. B. pa je bil vzdrževalec sporne parcele), ni avtomatično podlaga za presojo, da gre za neverodostojno pričo, zainteresirano za izid postopka v korist (sedanjega ali bivšega) delodajalca. Tudi takšna izpovedba mora biti podvržena skrbni dokazni oceni (ni vnaprejšnje izključitve njene dokazne vrednosti), v okviru katere sodišče nepristranskost/verodostojnost in prepričljivost dokaza najprej oceni z vidika njegove notranje konsistentnosti, nato pa še v odnosu do ostalih izvedenih dokazov. Na podlagi neposrednega zaslišanja obeh prič se je pritožbeno sodišče lahko prepričalo, da bila takšna dokazna ocena s strani sodišča prve stopnje opravljena. A. A. je na pritožbeni obravnavi, enako kot pred sodiščem prve stopnje, potrdila, da je v tožnikovem imenu iskala parcelo, ki bi jo tožnik, ki ima sicer na različnih parcelah po Sloveniji nasade oljk, grozdja in sadnega drevja, uporabil za nasad orehov. B. B., ki je po tožnikovem naročilu posadil okoli 170 dreves, pa je potrdil, da ima tožnik izkušnje s kmetovanjem. Prepričljiva izpovedba tožnika in njena skladnost z izpovedbama obeh prič je omogočala dokazni zaključek, da tožnik ni le trgovec z nepremičninami,⁴ temveč tudi kmetovalec, ki svojo dopolnilno dejavnost označuje za ljubezen. Dejstvo, da ob nakupu zemljišča ni imel kmetovalnih izkušenj z velikimi orehovimi nasadi, ni v nasprotju z zatrjevano namero o vzpostavitvi takšnega nasada. Glede na dokazano dejstvo, da ima tožnik po različnih krajih po Sloveniji v lasti kmetijska zemljišča, ki jih obdeluje, prav tako ni v nasprotju z zatrjevano namero dejstvo, da tožnik na spornem zemljišču tudi po prenehanju motilnih ravnanj ni ničesar gojil/zasadil. Vsebina dne 9. 10. 2006 vložene pobude za zazidljivost parcele 1 (priloga B10, B11)⁵ je delno skladna z razlogom za njeno vložitev, kot ga zatrjuje in dokazuje tožnik. To pa pomeni, da omenjena pobuda ni v nasprotju z zatrjevano namero o zasaditvi orehov. Pobuda za spremembo namembnosti zemljišča (v zemljišče, na katerem bo mogoča stanovanjska gradnja, podrejeno gradnja kmetijskih objektov za kmetijsko dejavnost), ki jo je tožnik vložil v letu 2013 (priloga B12), pa že zaradi časovne oddaljenosti ne more biti v nasprotju s trditvijo o nameri zasaditve orehov v letu 2006 oziroma 2007.

14Tudi dejstvo, da je bila pisna cenitev (priloga A17) narejena šele v letu 2009, ni v nasprotju s trditvijo o namenu zasaditve orehov v letu 2006 oziroma 2007. Prav tako ni v nasprotju s to trditvijo tožnikova izpovedba pred sodiščem prve stopnje, da je cenitev naročil vnaprej. Tožnik je na pritožbeni obravnavi pojasnil, da je bila po nakupu zemljišča idejna zasnova orehovega nasada zgolj ustna (znano je bilo, da oreh doseže polno rodnost po sedmih letih in kolikšna je donosnost na eno drevo) in da je cenitev v letu 2009 naročil zato, da preveri, če se mu vložek finančno še izplača. Ob dejstvu, da čas izdelave cenilnega zapisnika časovno sovpada z začetkom izvrševanja sklepa o izvršbi (toženec ni prostovoljno izpolnil obveznosti po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Kamniku P 83/2006)⁶, pritožbeno sodišče tožnikovo pojasnilo šteje za prepričljivo. Tožnik svoje namere glede nasada orehov ni realiziral zato, ker mu je toženec s svojimi protipravnimi posegi na delu parcele (navozom gradbenega materiala in peska v februarju in juniju 2006) to onemogočil, ne zato, ker takšne namere sploh ni imel.⁷ Pritožbeno (podredno podano) stališče, da cenitev dokazuje zgolj namero o sajenju v letu 2009, je neprepričljivo, saj ne pojasnjuje, kaj naj bi tožnik z zemljiščem počel v obdobju od nakupa do leta 2009. Dokazni postopek je razkril, da je tožnik svojo namero izrazil (izpovedba A. A., izdelava cenilnega zapisnika). Ni odločilno, ali je bil toženec z njo seznanjen (toženec trdi, da ni bil).

15Pritrditi je mogoče pritožbeni navedbi o nekonsistentnosti tožnikovih trditev glede datuma zasaditve orehov (2006 ali 2007),⁸ glede na zgoraj podano obrazložitev pa ne tudi pritožbeni navedbi, da nekonsistentnost trditev vodi k zaključku, da je tožnikova zgodba o orehovem nasadu izmišljena. Omenjeno nekonsistentnost trditev pritožba izpostavlja tudi v zvezi z ugovorom o zastaranju. Napačna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje škodo, vtoževano za leto 2013, zavrnilo zaradi zastaranja. Zavrnitev dela tožbenega zahtevka je bila posledica nesklepčnosti, saj so dejstva, da je tožnik začel saditi v letu 2007 in da polna rodnost orehov nastopi po sedmih letih, narekovala ugotovitev, da tožniku škoda v letu 2013 ni mogla nastati.⁹

16Pritožnik ne sprejema dokazne presoje, da bi tožnik začel saditi leta 2007. Izpostavlja tožnikovo izpoved (o nameri sajenja v letu 2006) in se zavzema za dokazno presojo o začetku sajenja v letu 2006, iz katere izpelje zaključek o zastaranju celotne vtoževane terjatve (prva vnovčljiva letina bi nastopila oktobra 2013, tožba pa je bila vložena 21. 12. 2016). Pritožba argumentacijo gradi na pravilu o zastaranju sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, po katerem je pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod (če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev).¹⁰ Ob tem pa zanemari enako pomembno pravilo, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za škodo in jo lahko uveljavlja (prvi odstavek 336. člena in prvi odstavek 352. člena OZ¹¹). Pri škodi iz naslova izgubljenega dobička gre za oceno, ne dejansko izgubo, zato se kot merilo upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari (168. člen OZ). Če bi tožnik orehe zasadil v letu 2006, bi mu glede na dokazano dejstvo, da polna rodnost orehov nastopi po sedmih letih, prva škoda iz naslova izgubljenega dobička nastala oktobra oziroma novembra 2013.¹² Ta škoda pa bi bila določljiva oziroma ocenljiva ob koncu poslovnega leta 2013, torej najkasneje 1. 1. 2014. Zastaralni rok za uveljavljanje prve škode (škode, nastale v letu 2013) bi se tako iztekel 1. 1. 2017. Z vidika zastaranja torej ni odločilno, ali je tožnik nameraval orehe zasaditi v letu 2006 ali 2007. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje (54. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi lahko tožnik realno (upoštevaje organizacijo, nakup sadik, pripravo zemljišča) začel s sajenjem spomladi 2007.

17Glede toženčevih ravnanj, ki so bila predmet postopkov P 3026/2015-II (prestavitev žive meje v letih 2009 in 2011) in P 1445/2015-II (postavitev cevi v letu 1982, po katerih hudourniške in meteorne vode odtekajo na tožnikovo parcelo), pritožba utemeljeno ugovarja obstoju vzročne zveze. Iz opisa ravnanj, ki sicer predstavljajo protipraven poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ne izhaja, da bi ta ravnanja tožniku onemogočala zasaditev orehov. Vzročnosti glede navoza gradbenega materiala in peska, kot posegov, ki so razvrednotili tožnikovo nepremičnino ter mu onemogočili zasaditev orehovega nasada in njegovo gospodarsko izrabo, pa pritožnik konkretizirano ne oporeka (glej 54. točko pritožbe).

18Kot podlago za izračun višine škode je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca za kmetijstvo ugotovilo, (1) da je za nasad orehov primeren 1 ha (10.000 m2) spornega zemljišča, ostala površina (6.974 m2) je zaradi vodnih in pedoloških razmer primerna za gozdno vegetacijo, in (2) da je vplivno območje toženčevih protipravnih ravnanj (navoz materiala, vožnja z gradbeno mehanizacijo) 0,5 ha (obseg nasutja materiala je znašal 3.139 m2, meteorna voda pa je iz nasutega kupa premeščala labilni material na nižje ležeče zemljišče, zato je vplivno območje večje). Podlaga prisojene odškodnine je ocena izvedenca, da bi ob upoštevanju velikosti nasada (125 dreves) na 1 ha zemljišča letni čisti dobiček znašal 7.441,70 EUR.¹³

19Tožnik je prepričljivo pojasnil razloge za vložitev pobude za spremembo namembnosti zemljišča v letu 2006. Ker pobudam ni bilo ugodeno oziroma ker se gradnja ni vršila, v izračun izgubljenega dobička ni bilo treba zajeti stroškov gradnje objekta in oskrbnika, ki bi bival v objektu. Med razlogi izpodbijane sodbe torej ni s pritožbo očitanega nasprotja (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu višine škode upoštevati, da tožnik na 0,5 ha zemljišča ne bi mogel saditi orehov, lahko pa bi jih posadil na preostalih, za kmetijsko obdelavo primernih 0,5 ha. Vprašanje vplivnega območja (tj. območja, na katerem tožnik v letu 2007 ne bi mogel zasaditi orehov) je pravno pomembno vprašanje, ki ga sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča (da nasad dejansko ni bil narejen, zato je treba šteti, da je tožniku nastala škoda v obsegu 1 ha), pri izračunu višine škode ni upoštevalo.¹⁴ V zvezi s tožnikovimi navedbami v odgovoru na pritožbo o nepomembnosti (velikosti) vplivnega območja,¹⁵ pritožbeno sodišče v okviru sprejete dokazne ocene poudarja, da večjo dokazno težo pripisuje ugotovitvi izvedenca o velikosti vplivnega območja (ugotovitev temelji na opravljenem terenskem ogledu), kot tožnikovi izpovedbi, da je toženec material navozil praktično po celem delu parcele (razen po spodnjem, poplavljenem delu zemljišča). Količina odvoženega materiala s terena¹⁶ namreč ne pojasni kolikšna je bila skupna površina deponije in posredno poškodovanega pasu. Glede na tožnikovo izpovedbo, da namen nasada ni bil v dobičku, ni odločilno, ali je bila zasaditev na 0,5 ha zemljišča zanj finančno smotrna. Odločilno je, da je bila zasaditev na 0,5 ha zemljišča možna.

20Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključuje, da je tožnik v enem letu utrpel izpad dobička v višini 3.720,85 EUR, oziroma v celotnem vtoževanem obdobju (2014, 2015, 2016) izpad dobička v višini 11.162,55 EUR.

21Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, prisojenih od vložitve tožbe dalje, je pravilna. Tožnikova terjatev je t.i. nečista odškodninska denarna terjatev, ki se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ) (v konkretnem primeru na dan cenitve s strani izvedenca), kar pa ne pomeni, da je bil toženec v zamudi z njenim plačilom šele od pravnomočnosti sodbe dalje (za kar se zavzema pritožba). Toženec je v zamudo s plačilom prišel z dnem, ko je tožnik od njega zahteval odškodnino, v konkretnem primeru z dnem vložitve tožbe (299. in 378. člen OZ)¹⁷.

O pritožbi tožnika zoper sodbo

22Odločitev o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo s pomočjo kriterija uspeha, izračunanega ob upoštevanju zahtevanega in prisojenega zneska odškodnine. Tožnik se neutemeljeno zavzema za cepitev uspeha na temelj in višino. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v odločbi II Cp 9/2020 (9. točka obrazložitve), sodna praksa tak način obračuna stroškov dopušča izjemoma, kadar so zaradi ugotavljanja temelja zahtevka nastali znatni stroški, česar v obravnavanem primeru ni bilo.

23Stroškovna odločitev je ustrezno obrazložena, drugačen pritožbeni očitek ni utemeljen. Standard obrazloženosti glede odmerjenih pravdnih stroškov je dosežen, če je odmera na pregleden način, ki omogoča pritožbeni preizkus, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Na toženčevem stroškovniku (l. št. 310), ki ga je imel tožnik možnost vpogledati, je sodišče prve stopnje ustrezno zaznamovalo, katere stroške je tožencu priznalo in v kakšni višini. Pritožbeni očitek, da je bilo sodišče prve stopnje pri odmeri toženčevih pravdnih stroškov nekritično in da ni presojalo vsebine posameznih vlog (v povezavi s 155. členom ZPP, ki določa, da so v odmero pravdnih stroškov lahko zajeti te stroški, ki so za pravdo potrebni), je pavšalen. Ker pritožnik posameznih vlog neutemeljeno ni konkretiziral (kot razlog za nekonkretizacijo navaja neobrazloženost stroškovne odločitve), pritožbeno sodišče ni imelo podlage za preizkus izpodbijane odločitve na temelju 155. člena ZPP.

Sklepno (o pritožbah zoper sodbo)

24Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo toženčevi pritožbi delno ugodilo, ter izpodbijano sodbo spremenilo v I. točki izreka tako, da je znesek, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, znižalo za 11.162,55 EUR (iz 22.325,10 EUR na 11.162,55 EUR) (1. alineja 358. člena ZPP). Spremenjeni pravdni uspeh je terjal tudi spremembo stroškovne odločitve. Po pobotu zneskov 1.320,65 EUR (8.254,05 EUR (tožnikovi pravdni stroški po odmeri sodišča prve stopnje ) x 16 %) in 7.611,59 EUR (9.061,42 EUR (toženčevi pravdni stroški po odmeri sodišča prve stopnje) x 84 %) znaša tožnikov dolg iz naslova pravdnih stroškov 6.290,94 EUR. Izpodbijana sodba se v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti tožencu, zviša za 2.770,47 EUR (iz 3.520,47 EUR na 6.290,94 EUR). Pritožbeno sodišče je v ostalem delu toženčevo pritožbo zavrnilo, tožnikovo pritožbo pa je zavrnilo v celoti, ter potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

O pritožbi toženca zoper sklep z dne 11. 1. 2021

25Toženec je izpodbijano sodbo prejel 20. 11. 2020, to je v času, ko na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije¹⁸ procesni roki v nenujnih zadevah niso tekli. Znova so tekli od 1. 2. 2021 dalje. To pomeni, da je odločitev o zavrženju predloga za izdajo dopolnilnega sklepa, vloženega 21. 12. 2020 (z njim toženec predlaga odločitev o delu stroškovnega zahtevka, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo), procesno napačna. Predlog je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko obravnavalo in presodilo, da je neutemeljen (odločitev o presežku iz naslova uveljavljanih stroškov, ki tožencu niso bili priznani, je del obrazložitve odločitve o stroških, ne del izreka). Pritožba teh razlogov ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus odločitve le v okviru pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ter ugotovilo, da pritožba ni utemeljena. Ob tem pa glede na 359. člen ZPP ni imelo podlage za spremembo izreka sklepa (iz „predlog se zavrže“, v „predlog se zavrne“).

O pritožbenih stroških

26Glede na polovičen pritožbeni uspeh (zoper odločitev o glavni stvari) krije toženec stroške vložene pritožbe, tožnik pa stroške vloženega odgovora na toženčevo pritožbo. Glede na neuspeh s pritožbo (zoper stroškovno odločitev) tožnik krije tudi stroške vložene pritožbe. Toženčev odgovor na tožnikovo pritožbo ni vsebinsko pripomogel k odločitvi, zato toženec ni upravičen do povrnitve stroškov vloženega odgovora na pritožbo. Toženec sam krije tudi stroške, povezane z vložitvijo pritožbe zoper sklep z dne 11. 1. 2021, saj z njo ni uspel.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² P 2864/2016-III z dne 23. 4. 2019.
³ Tožnik v vlogi z dne 9. 10. 2020 navaja, da je pobudi v letih 2006 in 2013 vložil izključno z namenom, da na zemljišču postavi manjši bivalni oziroma gospodarski objekt, ki bi dopolnjeval kmetijsko dejavnost na lokaciji.
⁴ Toženec ga označuje za nepremičninskega mogotca.
⁵ V pobudi za opredelitev območja, kjer se nahaja parcela 1, kot poselitveno območje, kjer je dopustna stanovanjska gradnja, tožnik (1) navaja, da bi se s spremembo namembnosti parcele, ki leži v neposredni bližini poselitvenega območja, zagotovila racionalna raba zemljišč in zaokrožitev poselitvenega območja, (2) podredno pa predlaga, da se parcela nameni postavitvi kmetijskih objektov, za opravljanje kmetijskih dejavnosti.
⁶ Z njo je bilo tožencu naloženo, da parcelo 1 vrne tožniku v neposredno posest, da s parcele odstrani navoženi material, pesek in betonsko konstrukcijo ter da na parceli vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred posegi. Tožnikove trditve, da je izvršitelj z izvrševanjem sklepa o izvršbi začel 20. 3. 2009 in da je bila nepremičnina 5. 6. 2009 vrnjena tožniku v neposredno posest, v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile prerekane (glej 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁷ Pomembno je izpostaviti, da je bilo zemljišče tožniku vrnjeno v posest junija 2009, svojo namero, da zasadi orehe, bi lahko realiziral najprej spomladi 2010. Z gospodarsko izrabo nasada bi lahko začel v letu 2017 (polna rodnost orehov nastopi po sedmih letih), ki pa ni vtoževano obdobje.
⁸ Kot izhaja iz 52. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje to zaznalo in se do tega opredelilo.
⁹ Glej 54. točko obrazložitve izpodbijane sodbe ter 52. točko obrazložitve sodbe P 2864/2016-III z dne 23. 4. 2019.
¹⁰ Glej III Ips 150/2008, II Ips 55/2009, II Ips 51/2010.
¹¹ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami
¹² Po ugotovitvah izvedenca kmetijske stroke bi bil pridelek pobran v mesecu oktobru ter po sušenju in pakiranju v novembru pripravljen za prodajo.
¹³ Letni prihodek (12.000 EUR iz naslova prodaje orehov (3000 kg x 4 EUR/kg) in 421 EUR iz naslova subvencije), zmanjšan za tekoče letne stroške (4.346 EUR) in strošek investicije (633,30 EUR).
¹⁴ Opirajoč se na ugotovitev izvedenca, da bi toženčevi posegi poškodovali potencialno obstoječi orehov nasad v taki meri, da bi bilo treba obnoviti polovico nasada, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi v primeru zasaditve toženčeva ravnanja povzročila škodo v obsegu 0,5 ha. Ker pa nasad zaradi toženčevih ravnanj dejansko ni bil narejen in ker je toženec trdil, da v primeru obstoja nasada ne bi nasipal materiala, je štelo, da je tožniku nastala škoda v obsegu 1 ha (glej 71. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
¹⁵ Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo treba sanirati praktično celotno površino zemljišča in da je bilo odpeljanih 260 tovornjakov materiala.
¹⁶ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v okviru nadomestne izvršbe odpeljano 200 do 250 kamionov materiala.
¹⁷ Starejša sodna praksa ni priznavala zamudnih obresti za čas pred izdajo sodbe v obdobju, ko so imele slednje (tudi) funkcijo valorizacije. Od spremembe zakonodaje v letu 2002 se zamudne obresti priznavajo tudi za čas pred izdajo sodbe, in sicer od dneva zamude (glej načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, ki se nanaša na odškodninske terjatve, odmerjene po cenah na dan sojenja).
¹⁸ Ur. l. RS, št. št. 165/2020 z dne 13. 11. 2020.