VSL Sklep II Cp 619/2022

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica s tožbo zahteva odškodnino, ker jo je toženka oktobra 2015 neupravičeno prisilno hospitalizirala. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Odločitev o stroških postopka je pridržalo do končne odločbe.

2Pritožila se je toženka, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so interni nadzor pri toženki, ekspertna komisija Zdravniške zbornice Slovenije in inšpekcijski postopek potrdili utemeljenost tožničinega sprejema na zdravljenje. Sodišče prve stopnje je brez izvedenca psihiatra ugotovilo nasprotno. Pri tem je pristransko in selektivno interpretiralo izvedene dokaze. Upoštevalo je samo tiste, ki so bili v prid tožnici. Zakaj ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala toženka, ni pojasnilo. Napačno je sklepalo, da osebe, ki se pri toženki zglasi sama, ta ne sme pridržati. Mimo trditvene podlage očita toženki, da sprejemna zdravnica kot specializantka brez nadzora ni bila pooblaščena odločati o sprejemu tožnice na zdravljenje. V tožničinem primeru bi enako odločil tudi zdravnik specialist, sicer pa je bila sprejemna zdravnica usposobljena za samostojno delo, o tožničinem sprejemu pa je obvestila tudi nadzorno zdravnico. Čeprav sta obe pravdni stranki predlagali dokaz z izvedencem psihiatrom, ga sodišče ni izvedlo. Namesto tega je laično in zmotno ugotovilo, da tožnica ni bila hudo samomorilno ogrožena. Sicer pa so priče potrdile, da je bilo za umiritev tožnice treba uporabiti pas in da je bila tožnica poučena o svojih pravicah. V dodatku k pritožbi je toženka predložila še dokazne listine o usposobljenosti sprejemne zdravnice za samostojno delo.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je za svojo presojo izbralo ustrezno materialnopravno podlago, vendar vseh relevantnih določb Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) nato ni pravilno interpretiralo.

6Zmotno je namreč stališče izpodbijane sodbe, da toženka tožnice ne bi smela prisilno hospitalizirati že zato, ker se je tožnica pri toženki zglasila sama. Določb 54. in 57. člena ZDZdr, ki urejajo sprejem osebe na zdravljenje na podlagi napotnice izbranega osebnega zdravnika, psihiatra ali drugega zdravnika, ki je pregledal osebo, oziroma na podlagi mnenja zdravnika, člana enote službe nujne medicinske pomoči, ni mogoče razlagati tako, da drugih oseb, ki takšne zdravstvene dokumentacije nimajo, na zdravljenje ni dopustno sprejeti. Kadar oseba zaradi duševne motnje ogroža svoje življenje, gre brez dvoma za nujno stanje, zato je upravičena do zdravniške pomoči in do zdravljenja, tudi v nasprotju s svojo voljo, če te zaradi duševne motnje ni sposobna oblikovati. V takem primeru napotitev ni pogoj za sprejem osebe na psihiatrično zdravljenje v bolnišnični oddelek pod posebnim nadzorom. Napotnica in druga zdravstvena dokumentacija je namenjena komunikaciji osebnega zdravnika ali zdravnika specialista s sprejemnim zdravnikom ter poznejšemu obračunu stroškov zdravstvenih storitev, ne pa preprečevanju morebitnih napak in zlorab pri zdravljenju; slednjemu je namenjen sodni nadzor, ki se opravi v posebnem postopku po uradni dolžnosti, kot ga predpisuje ZDZdr. O sprejemu osebe na zdravljenje najprej odloča sprejemni zdravnik, ki mora po pravilih medicinske stroke oceniti, ali ima oseba duševno motnjo in ali jo je treba zdraviti. Kadar je oseba sprejeta ali zadržana na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez svoje privolitve, njenemu sprejemu vedno sledi še sodni postopek, ki se izvede po uradni dolžnosti (61. člen ZDZdr in naslednji); v njem se presoja, ali je zaradi narave duševne bolezni res nujno, da se osebi omeji svoboda gibanja in preprečijo stiki z zunanjim svetom, vključno s tehtanjem stopnje njene ogroženosti, prvenstveno pa, ali oseba kljub duševni motnji lahko sama oblikuje pravno relevantno izjavo glede svojega zdravljenja. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za sprejem na zdravljenje brez privolitve, so predpisani v 39. členu ZDZdr in med njimi ni napotitve, ki ji je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno pripisalo odločilno težo.

7Toženka nadalje utemeljeno ugovarja, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je tožnici prostost odvzela nepooblaščena oseba, prekoračilo trditveno podlago spora. Sodišče sme sodbo opreti le na dejstva, ki sta jih zatrjevali (in dokazali) pravdni stranki (7. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). V nasprotnem primeru nedopustno poseže v pravico pravdnih strank do obravnavanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je med pravdo sicer večkrat izpostavila, da je bila sprejemna zdravnica „le“ specializantka, ni pa trdila, da zato še ni izpolnjevala predpisanih pogojev za odločanje o tožničini prisilni hospitalizaciji. Pomisleki sodišča prve stopnje o strokovnosti sprejemne zdravnice in o ustreznosti nadzora nad njenim delom zato niso upoštevni.¹

8Ugotovitev izpodbijane sodbe, da v tožničinem primeru ni bilo „formalnih“ (kot jih imenuje sodišče prve stopnje) pogojev za sprejem na zdravljenje, je torej napačna. Vsaj prenagljeno, če ne zmotno, pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da niso bili izpolnjeni niti vsebinski pogoji, kot jih določa 39. člen ZDZdr.

9Za presojo zatrjevane protipravnosti toženkinega ravnanja je bistveno, ali je tožnica ob sprejemu na zdravljenje pri toženki imela duševno motnjo, zaradi katere sta bila tožničina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo moteni. Od tega je namreč odvisen odgovor na vprašanje, ali je bila tožnica tedaj sposobna oblikovati in izraziti pravno relevantno voljo glede svojega zdravljenja. Sodišče bi na prvo vprašanje lahko odgovorilo le ob pomoči izvedenca psihiatra, saj samo nima potrebnega strokovnega znanja (243. člen ZPP). Ker je ta dokazni predlog obeh pravdnih strank neupravičeno zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožničino zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom bi bilo brez njene privolitve resda dopustno le, če bi bila kumulativno izpolnjena še nadaljnja dva pogoja, da je tožnica zaradi duševne motnje ogrožala svoje življenje in da tega ogrožanja ni bilo mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Izpodbijana sodba v zvezi s tem sicer ugotavlja, da tožnica ob sprejemu na zdravljenje pri toženki ni bila huje samomorilno ogrožena, vendar takšna ugotovitev ni v zadostni meri podprta z ustreznimi dokazi. Ker gre za strokovno vprašanje, bi se namreč o njem lahko zanesljivo izrekel le izvedenec psihiater. Šele na ta način ugotovljena odločilna dejstva bi sodišču omogočila odločanje o pravnih vprašanjih, predvsem o tem, ali je bila tožničina prisilna hospitalizacija izvedena v skladu z zakonom.

10Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na sprejeto odločitev odgovor na ostale pritožbene trditve ni potreben.

11Sodišče prve stopnje bo moralo pred ponovno presojo o tem, ali je podana podlaga toženkine odškodninske odgovornosti, najprej dopolniti dokazni postopek z izvedencem psihiatrom, nato pa, upoštevaje njegov izvid in mnenje, znova oceniti še doslej izvedene dokaze.

12Ker je dokazovanje z izvedencem praviloma zahtevnejše (po vsebini in trajanju) od izvedbe ostalih dokazov, bo ugotovljene pomanjkljivosti v dejanskem stanju sodišče prve stopnje lahko odpravilo hitreje in enostavneje kot sodišče druge stopnje. Izvedba vseh procesnih dejanj, ki so predpisana za dokazovanje z izvedencem, pred sodiščem druge stopnje bi bila neekonomična, upoštevaje njihovo število in zamudnost.² Postopek na drugi stopnji bi tako trajal dlje, kakor če bi ga dopolnilo sodišče prve stopnje. Poleg tega bo treba v primeru, če se bo izkazalo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, nadaljevati dokazovanje z ugotavljanjem dejstev, od katerih je odvisna višina tožbenega zahtevka. Če bi se o tem prvič izreklo sodišče druge stopnje, bi nedopustno poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe. Razveljavitev sodbe (namesto pritožbene obravnave) torej ne bo bistveno podaljšala pravde, niti povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na dosedanji potek postopka.

13Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov je odvisna od končnega izida pravde, zato jo je pritožbeno sodišče pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje ni uporabilo svojega pooblastila glede materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), zato novi dokazi o strokovni usposobljenosti sprejemne zdravnice dr. A. A., ki jih je pritožbi priložila toženka, niso prepozni.
² Sodišče izvedenca imenuje s posebnim sklepom, v katerem opredeli izvedensko nalogo. Pred tem mora pravdnima strankama omogočiti, da se izjavita o osebi izvedenca (244. člen ZPP), zahtevati mora plačilo predujma (153. člen ZPP), preveriti, ali je bil predujem v odrejenem roku plačan, in nato poskrbeti, da se izvedenec seznani s spisom (252. člen ZPP) in da v odrejenem roku izdela mnenje. Ni redko, da mora sodišče s posebnim sklepom izvedencu podaljšati rok za izdelavo mnenja ali zoper njega uporabiti predpisane ukrepe, če brez upravičenega razloga izvedenskega dela ne opravi (248. člen ZPP). Ko je mnenje izdelano, mora z njim seznaniti stranke, ki lahko podajo svoje pripombe k mnenju in vprašanja za izvedenca. Sledi zaslišanje izvedenca na naroku (253. člen ZPP), ko se lahko izkaže, da je treba dokazovanje z izvedencem ponoviti ali celo zahtevati mnenje drugih izvedencev (254. člen ZPP). Poleg tega mora sodišče poskrbeti tudi za plačilo izvedenskega dela, v ta namen izdati poseben sklep (249. člen ZPP) in ustrezne odredbe.