VSL Sodba II Cp 459/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki II. izreka tako, da ta glasi:

„II. Ugodi se podrednemu tožbenemu zahtevku, ki glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe s tožečo stranko skleniti najemno pogodbo za stanovanje št. 18 v IV. nadstropju stavbe na naslovu N. 1, L., za nedoločen čas za neprofitno najemnino z naslednjo vsebino:

NAJEMNA POGODBA

ki jo na podlagi Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 in 18/04 – ZVKSES, 47/06 - ZEN, 45/08 - ZVEtL, 57/08, 62/10 – ZUJPS, 56/11 – odl. US, 87/11, 40/12 – ZUJF, 14/17 – odl. US ter 27/17), Zakona o dopolnitvah zakona o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 77/17) ter Pravilnika o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe Policije št. 007-28/2014/23 (15231-01) z dne 30. 5. 2014, 007-458/2015/5 (15231-o1) z dne 3. 12. 2015, št. 007-48/2017/4 z dne 26. 6. 2017 ter št. 007-34/2018/1 (15231-04) z dne 29. 1. 2018)

sklepata:

Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Ljubljana, Štefanova 2, ID št. SI ... (v nadaljevanju: lastnik) in

A. A., davčna številka: ..., s stalnim bivališčem v L., N. 1 (v nadaljnjem besedilu: najemnik)

1. člen

Pogodbeni stranki uvodoma ugotavljata:

- da sta dne 10. 11. 2011 sklenili najemno pogodbo št. 000 po invalidski upokojitvi najemnika, za določen čas petih let z možnostjo podaljšanja, za službeno stanovanje 18 v L., N. 1;

- da je najemniku prenehalo najemno razmerje za predmetno stanovanje z dnem 29. 8. 2016;

- da je bil 14. 12. 2017 sprejet Zakon o dopolnitvah zakona o organiziranosti in delu v policiji, z veljavnostjo od 28. 12. 2017 dalje;

- da je najemnik pravočasno podal vlogo za sklenitev najemnega razmerja za nedoločen čas na podlagi zakona iz prejšnje alineje;

- da se predmetna najemna pogodba sklepa zaradi ureditve medsebojnih razmerij.

2. člen

Opis stanovanja in način uporabe

Lastnik stanovanja daje najemniku v najem dvosobno stanovanje št. 18 v IV. nadstropju večstanovanjske stavbe v L., leto gradnje 1964, ID št.: 0000-000-18.

3. člen

Stanovanje, ki je predmet najema po tej pogodbi, obsega: - dnevno sobo 18,27 m2, - sobo 14,41 m2, - kuhinjo 10,57 m2, - kopalnico 3,38 m2, - WC 1,32 m2, - predsobo 7,31 m2. Skupna površina stanovanja: 55,26 m2.

K stanovanju pripadajo tudi naslednji pomožni prostori: loža v izmeri 3,66 m2 in klet v izmeri 1,65 m2. Skupna uporabna površina stanovanja: 60,57 m2.

Komunalna opremljenost stanovanja: - vodovodni priključek, - priključek za elektriko, - centralno ogrevanje, - skupna TV antena, - telekomunikacijski priključek, - domofon.

Ostale površine: - kolesarnica.

4. člen

Najemna pogodba je sklenjena za nedoločen čas.

5. člen

Najemnik bo stanovanje uporabljal samo za stanovanjske potrebe. Stanovanje bo uporabljal še:

B. A., EMŠO: ... (žena) in C. A., EMŠO: ... (sin).

Oddaja stanovanja ali njegovega dela v podnajem ni dovoljena.

Lastnik je dolžan na zahtevo najemnika skleniti Aneks k tej pogodbi, če se število oseb poveča za eno ali več oseb, ki jih mora najemnik preživljati po zakonu, za vse ostale pa le, če je glede na število oseb stanovanje po velikosti še primerno.

6. člen

Najemnik stanovanja ne sme spreminjati stanovanjskih prostorov ter vgrajene opreme in naprav v stanovanju ter opravljati kakršnihkoli vlaganj oziroma izboljšav brez predhodnega pisnega soglasja lastnika.

Soglasje je hkrati tudi pooblastilo, da sme najemnik zaprositi za izdajo potrebnega upravnega dovoljenja.

7. člen

Lastnik in najemnik soglašata, da bo lastnik odpravil pomanjkljivosti, ki onemogočajo normalno rabo stanovanja v skladu z veljavnimi normativi in standardi

Najemnina in drugi stroški

8. člen

Najemnik bo plačeval mesečno najemnino v višini neprofitne najemnine, ki na dan 1. 1. 2019 znaša 131,09 EUR.

Najemnina se spreminja v skladu z vsakokratnim veljavnim Pravilnikom. O spremembi višine najemnine lastnik pisno obvesti najemnika.

9. člen

Poleg najemnine je najemnik dolžan plačevati še individualne obratovalne stroške in skupne obratovalne stroške.

Individualni obratovalni stroški so stroški, ki nastanejo zaradi uporabe stanovanja in niso zajeti v najemnini, kot so: stroški, ki se nanašajo na dobavljeno elektriko, vodo, daljinsko ogrevanje stanovanja, odvoz smeti, kanalizacija, prispevki za SA in CAT, stroški telefona in drugo.

Skupni obratovalni stroški so stroški obratovanja stanovanjske hiše, kot so: ogrevanje, elektrika, voda, čiščenje, stroški hišnika, obratovanje naprav in drugi skupinski stroški.

Poleg navedenih stroškov je najemnik dolžan plačevati še stroške rednega odčitavanja ogrevanja v stanovanju ter izrednega odčitavanja ogrevanja ob izselitvi iz službenega stanovanja.

10. člen

Najemnik mora plačevati najemnino do 18. v mesecu za tekoči mesec na račun, razviden iz položnice. V primeru zamude plačila je najemnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti.

Poleg najemnine je najemnik dolžan plačevati še individualne obratovalne stroške in skupne stroške iz 9. člena te pogodbe, in sicer neposredno na podlagi računov oziroma obračunov in v rokih, navedenih na teh računih oziroma obračunih.

Medsebojne obveznosti pri uporabi in vzdrževanju stanovanja ter skupnih delov stanovanjske stavbe ali večstanovanjske stavbe

11. člen

Lastnik je dolžan vzdrževati stanovanje in skupne dele v stanovanjski hiši ali večstanovanjski stavbi v stanju, ki zagotavlja najemniku normalno uporabo stanovanja ter skupnih delov ves čas trajanja najema v skladu z normativi za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih stavb.

Če stanovanje v stanovanju ne zagotavlja najemniku normalne uporabe stanovanja, lahko najemnik pozove lastnika k vzpostavitvi stanja, ki omogoča normalno uporabo. V kolikor ne pride do soglasja, lahko najemnik predlaga, da stanovanjska inšpekcija lastniku stanovanja odredi izvedbo tistih del, ki so potrebna za zagotavljanje normalne uporabe stanovanja ali skupnih delov. Če lastnik v roku, določenem z odločbo, ne izvede naloženih del, lahko ta dela na njegove stroške izvede najemnik sam in jih lahko skupaj z obrestmi pobota s terjatvami iz naslova najemnine.

Lastnik je dolžan zagotoviti, da se dela v zvezi s popravili in izboljšavami opravijo v najkrajšem možnem času, z motnjami, ki najmanj prizadenejo najemnika.

O nameravanih posegih je lastnik dolžan prej obvestiti najemnika, po dokončanju del pa mu omogočiti normalno uporabo stanovanja.

12. člen

Najemnik je dolžan vzdrževati stanovanje in opremo v obsegu, kot ga za najemnike določajo normativi za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih stavb.

Prav tako je najemnik dolžan poravnati stroške popravil v stanovanju in stroške zamenjave opreme, ki so posledica nepravilne oziroma malomarne uporabe stanovanja.

13. člen

Lastnik je odgovoren za stvarne in pravne napake oddanega stanovanja.

Za stvarno napako se šteje vsaka napaka, ki ovira oziroma onemogoča nemoteno rabo stanovanja. Za pravno napako se šteje napaka, kadar pravica tretjega ovira pravico najemnika.

14. člen

Najemnik stanovanja mora:

- uporabljati stanovanje še naprej za trajno bivanje in imeti na naslovu stanovanja prijavljeno prebivališče, - med trajanjem najemnega razmerja Urad za logistiko takoj seznaniti z vsako spremembo stalnega in začasnega prebivališča, - uporabljati službeno stanovanje in skupne dele kot dober gospodar skladno s Stanovanjskim zakonom, na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi akti, sklenjeno pogodbo in hišnim redom, - odgovarjati za škodo, nastalo pri nepravilni oziroma malomarni rabi stanovanja, - dvakrat letno dopustiti vstop v stanovanje lastniku oziroma njegovemu pooblaščencu za preveritev pravilne uporabe stanovanja, - poravnati stroške popravil v stanovanju, ki so posledica nepravilne oziroma malomarne uporabe stanovanja, - obveščati lastnika o napakah na stanovanju, za odpravo katerih odgovarja lastnik v skladu z veljavnimi normativi in standardi, - obveščati lastnika o vseh obvestilih upravnika zgradbe, - dopustiti vstop v stanovanje, da se v stanovanju opravijo dela v zvezi s popravili in izboljšavami v stanovanjski hiši, ki jih drugače ni moč opraviti ali pa le z nesorazmernimi stroški, - zaprositi za sklenitev Aneksa k najemni pogodbi ob vsaki spremembi števila oseb, ki poleg najemnika uporabljajo stanovanje: lastnik sklene aneks pod pogoji iz drugega odstavka 91. člena SZ-1, - obvestiti upravnika in lastnika o vsaki spremembi števila oseb, ki poleg najemnika še uporabljajo stanovanje, najkasneje v roku 15 dni od nastale spremembe, - vzdrževati stanovanje in opremo v obsegu, kot ga za najemnike določajo normativi za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih stavb, poravnati stroške popravil v stanovanju in stroške zamenjave opreme, ki so posledica nepravilne oziroma malomarne uporabe stanovanja.

15. člen

Najemnik ima pravico:

- zahtevati vračilo previsoko zaračunane najemnine, - opraviti popravilo v stanovanju, če je to popravilo neodložljivo, da se zavaruje življenje ali zdravje stanovalcev ali stanovanja ali oprema v njem pred večjo škodo ter zahtevati povračilo stroškov, ki so nastali zaradi teh popravil, - zahtevati povrnitev škode, nastale zaradi opustitve obveznosti lastnika stanovanja iz prvega odstavka 11. člena te pogodbe tako, da se ji škoda povrne v enkratnem znesku ali z znižanjem najemnine, - zahtevati sorazmerno zmanjšanje najemnine za čas, ko stanovanja ni bilo mogoče normalno uporabljati zaradi opustitve obveznosti lastnika stanovanja iz prvega odstavka 11. člena te pogodbe.

Odpoved najemne pogodbe

16. člen

Najemnik lahko odpove najemno pogodbo, ne da bi za to navajal razloge, če o tem pisno obvesti lastnika z 90-dnevnim odpovednim rokom.

17. člen

Najemna pogodba preneha veljati:

- sporazumno, - s smrtjo najemnika, iz razlogov in pod pogoji, določenimi v Stanovanjskem zakonu.

18. člen

Lastnik lahko odpove najemno pogodbo zaradi naslednjih krivdnih razlogov:

- če najemnik z načinom uporabe stanovanja povzroča večjo škodo na stanovanju ali skupnih delih stanovanjske ali večstanovanjske stavbe; - če opravlja v stanovanju dejavnost brez dovoljenja ali v nasprotju z dovoljenjem; - če najemnik ne vzdržuje stanovanja v skladu z 12. členom te pogodbe; - če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa ta najemna pogodba; - če najemnik z načinom uporabe stanovanja pogosto grobo krši temeljna pravila sosedskega sožitja določenega s Hišnim redom ali z načinom uporabe huje moti druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja, - če najemnik izvršuje ali izvrši v stanovanju in vgrajeni opremi spremembe brez poprejšnjega soglasja lastnika, razen v primerih, določenih z zakonom, ki ureja stanovanjska razmerja; - če stanovanje več kot 60 dni v obdobju treh mesecev, brez soglasja uporablja poleg najemnika oseba ali več oseb, ki niso navedene v najemni pogodbi in če najemnik za to ni pridobil soglasja lastnika; - če najemnik odda najeto stanovanje v podnajem; - če najemnik ne dopusti vstopa v stanovanje v primerih in terminih, določenih z zakonom in to pogodbo; - če najemnik stanovanja ne uporablja za prebivanje; - če je najemnik brez upravičenih razlogov prenehal uporabljati stanovanje ter brez presledka več kot tri mesece ni stanoval v njem; - če posreduje lažne podatke, ki so osnova za pridobitev pravice do subvencionirane najemnine v skladu s Stanovanjskim zakonom.

V primeru odpovedi lastnik najemniku ni dolžan priskrbeti primernega stanovanja.

Lastnik lahko odpove najemniku najemno pogodbo tudi iz utemeljenih nekrivdnih razlogov, ki jih določa Stanovanjski zakon, če mu priskrbi drugo primerno stanovanje.

19. člen

Najemne pogodbe ni možno skleniti z ožjimi družinskimi člani, ki bi po izselitvi najemnika ostali v službenem stanovanju.

20. člen

Najemnik mora izprazniti in izročiti stanovanje lastniku v 90 dneh po prenehanju najemnega razmerja.

Najemnik je dolžan izročiti stanovanje prazno stvari in oseb, očiščeno, sanitarno prebeljeno v belo barvo in v stanju, v kakršnem je bilo ob prevzemu. Pri tem se upoštevajo spremembe, nastale pri normalni uporabi stanovanja. Najemnik je dolžan povrniti vso škodo, ki je nastala zaradi nepravilne rabe stanovanja. Ob prevzemu stanovanja se sestavi zapisnik.

V primeru, da strokovna služba ob primopredaji stanovanja ugotovi, da stanovanje ni prazno stvari in oseb, očiščeno in prepleskano ter ni v stanju, v kakršnem ga je najemnik prevzel, pri čemer se upoštevajo spremembe, nastale pri normalni uporabi stanovanja, se mu določi največ 30-dnevni rok za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti in poškodb za ponovno pripravo stanovanja za primopredajo. V tem času je najemnik dolžan plačevati vse stroške, vključno z najemnino, ki izhajajo iz najemne pogodbe.

Če najemnik v postavljenem roku ne odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti in poškodb, je strokovna služba stanovanje dolžna prevzeti v stanju, v kakršnem je. V tem primeru strokovna služba poskrbi za ureditev stanovanja, stroške pa je dolžan nositi najemnik

Reševanje sporov

21. člen

Lastnik in najemnik bosta spore reševala sporazumno.

V primeru, da spora pogodbeni stranki ne bosta mogli rešiti sporazumno, bo spor reševalo stvarno in krajevno pristojno sodišče.

Najemna pogodba se o sporu odpoveduje s tožbo pred sodiščem.

Prehodne in končne odločbe

22. člen

Pogodba je napisana v treh izvodih. Dva izvoda prejme lastnik in en izvod najemnik.

23. člen

Najemna pogodba začne veljati z dnem 10. 2. 2018, uporablja pa se od datuma veljavnosti Zakona o dopolnitvah zakona o organiziranosti pri delu v policiji, to je od 28. 12. 2017 dalje.

sicer bo to pogodbo nadomestila predmetna sodba.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 556,90 EUR predpravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.“;

- v točki III. izreka tako, da ta glasi:

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 298,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I izreka zavrnilo primarni (ugotovitveni) zahtevek, da je med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba za stanovanje v L. za nedoločen čas z neprofitno najemnino in z vsebino, kot izhaja iz točke I izreka. V točki II izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval, da je v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe dolžna skleniti najemno pogodbo za zgoraj navedeno stanovanje v L. za nedoločen čas za neprofitno najemnino z vsebino, kot izhaja iz točke II izreka, ter mu plačati predpravdne in pravdne stroške. V točki III izreka je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 1.178,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej.

2Tožnik vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Očita mu, da je pri odločitvi o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka nepravilno uporabilo določbe materialnega in procesnega prava. Pristojni organ tožene stranke bi moral o pritožnikovem predlogu za sklenitev najemne pogodbe odločiti v enem mesecu. Ker Pravilnik o oddaji službenih stanovanj in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe Policije (v nadaljevanju: Pravilnik) nima posebnih postopkovnih določb o načinu vročanja odločitev komisije, bi bilo treba po analogiji s 3. členom ZS² izhajati iz določbo ZUP³, ker je ta najbližji postopkovni zakon. Po 88. členu ZUP (in enako po 137. členu ZPP) ter ustaljeni sodni praksi je vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, pravno veljavna le, če je na predpisan način vročena pooblaščencu. Nepravilna vročitev (stranki namesto pooblaščencu) predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je nepravilno oprlo le na gramatikalno razlago predzadnjega stavka tretjega odstavka 3. člena ZODPol-D⁴. Popolnoma je prezrlo temeljna načela pravnega reda v RS in ustaljena spoznanja pravne vede. Odločitev o pravočasni odločitvi komisije je napačna. Upravna odločba začne pravno učinkovati, ko se izda. Trenutek izdaje nastopi z vročitvijo oziroma seznanitvijo stranke. Tudi akti poslovanja morajo začeti učinkovati. Ni dovolj, da so zgolj pravočasno sprejeti na komisiji. Obravnavana odločitev ni bila pravilno vročena, zato ni začela učinkovati. Nastopila je fikcija iz zadnjega stavka tretjega odstavka 3. člena ZODPol-D. Primarni tožbeni zahtevek je utemeljen.

Zaradi napačne, samovoljne in arbitrarne uporabe materialnega prava (razlage zakona in Pravilnika – pogoja iz druge alineje drugega odstavka 10. člena Pravilnika glede oddaljenosti primernega stanovanja) je nepravilno in nezakonito zavrnjen tudi podredni tožbeni zahtevek. Ob sicer pravilni ugotovitvi sodišča, da se v primeru tožnika uporablja določba 10. člena Pravilnika, je odločitev, da pogoj oddaljenosti primernega stanovanja od delovnega mesta prosilca ni več relevanten, ker se ne vozi na delo, samovoljna in arbitrarna. Za pravilno uporabo določbe 10. člena Pravilnika v zvezi z 88. členom ZODPol je treba izhajati iz namena določbe, ki je v tem, da se upokojenemu uslužbencu Policije, ki se je upokojil zaradi priznane invalidnosti I. kategorije, njegov socialni (stanovanjski) status v ničemer ne poslabša. Pogoj oddaljenosti stanovanja od delovnega mesta v 2. členu ZODPol-D bi lahko črtal le zakonodajalec sam, pa tega ni storil, temveč je upokojene uslužbence Policije, katerim je priznana invalidnost I. kategorije, izrecno in v celoti izenačil z aktivnimi policisti brez vsakih omejitev, ker je ocenil, da je to pravično. Zakon nadalje za upravičenost do sklenitve najemne pogodbe z upokojenim policistom invalidom I. kategorije ni določil kriterija socialne šibkosti, s katerim se je ukvarjalo sodišče nezakonito, brez pravne podlage in nepravilno, niti kriterija pravičnosti, ki ga je sodišče uporabilo zmotno in neenakopravno za obe stranki. Že zakon sam je kot socialno šibke označil policiste, ki so se zaradi posledic nesreče pri opravljanju službenih dolžnosti upokojili kot invalidi I. kategorije, ter določil, da ni pravično, da izgubijo pravico do službenega stanovanja le zato, ker so se pri izvajanju službenih nalog poškodovali do te mere, da niso več sposobni za delo. Izenačitev statusa upokojenega uslužbenca Policije zaradi priznane invalidnosti I. kategorije z aktivnim uslužbencem Policije je utemeljena v prevladujočem in ustavno dopustnem oziroma legitimnem javnem interesu. Sodišču očita, da ni odločalo skladno z zakonom, pač pa na podlagi kriterijev, ki jih ne bi smelo upoštevati (socialni položaj tožnika in njegove družine). Opozarja na ustavno načelo delitve oblasti (3. člen Ustave RS) in vezanosti sodnika na Ustavo in zakon (125. člen URS). Sodišče mora sprejeti odločitev v okviru zakona. Nima pooblastil, da zakonskim določbam daje drugačen pomeni, kot jim ga je določil zakonodajalec. Torej tudi v obravnavanem primeru sodišče ni imelo pooblastila za drugačno uporabo in spreminjanje jasnega zakonskega določila v nasprotju s cilji, ki jih je z zakonsko normo o izenačitvi položaja zasledoval zakonodajalec. Dosledno upoštevanje načela delitve oblasti in vezanosti sodnika na Ustavo in zakon je pomembno za zagotavljanje pravne varnosti, zaupanja v pravo in hkrati preprečuje arbitrarnost odločanja sodnika oziroma sodniško samovoljo.

Nadalje kot zmotno graja presojo vprašanja, kaj je primerno stanovanje. Že na prvi stopnji je opozarjal in se skliceval na prakso ESČP, da ocena primernosti stanovanja vključuje upoštevanje posebnih potreb obravnavane osebe in njene družine ter presojo, ali preselitev upravičenca in njegove družine povzroči bistveno poslabšanje njegovih razmer. Nepravilna, enostranska in nepopolna je dokazna ocena in ugotovitev sodišča, da se je tožnik sam spravil v situacijo, da je njegovo solastniško stanovanje zasedeno. Trditvena podlaga o vzrokih in razlogih za to je bila potrjena z zaslišanjem tožnika in njegove žene ter z listinami, ki jih je sodišče prezrlo. Neprimerno in nepravilno je stališče sodišča, da je tožnik v letu 2012 prejel odškodnino za telesno poškodbo. Ne gre za premoženjsko korist, temveč le za satisfakcijo kot povračilo nepremoženjske škode, ki je denarna odškodnina tako ali tako ne more povrniti. Če se tožnik ne bi poškodoval, bi še vedno opravljal delo pri toženi stranki in nemoteno bival v službenem stanovanju. Zakonodajalec upravičenja do najema službenega stanovanja ne veže na socialne razmere tožnika. Odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi posledic nesreče pri delu pri toženi stranki in tožnikovo premoženjsko stanje nista relevantna za odločitev v obravnavani zadevi.

Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je posledično napačna odločitev o stroških postopka.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrženje ali zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

O tožbenem zahtevku

5Tožnik v tej pravdi kot policist, ki je bil kot invalid I. kategorije zaradi hude poškodbe pri delu z dne 6. 12. 2006 invalidsko upokojen 29. 8. 2011, v tej pravdi na podlagi novele ZODPol-D primarno zahteva ugotovitev, da je bila zaradi domneve iz tretjega odstavka 3. člena ZODPol-D med strankama sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas za službeno stanovanje, v katerem tožnik z družino še vedno živi. Podrejeno, kot upravičenec iz 2. člena ZODPol-D (oziroma tretjega odstavka 88. člena ZODPol⁵), zahteva sklenitev najemne pogodbe za isto stanovanje za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.

6Novela ZODPol-D, ki je pričela veljati 28. 12. 2017, k 86. členu ZODPol, ki ureja pravice družinskih članov po smrti policista, je priznala posebno stanovanjsko pravico ožjim družinskim članom na delovnem mestu preminulega policista in tistim upokojenim uslužbencem policije, ki jim je bila zaradi poškodbe pri delu priznana invalidnost prve kategorije, in njihovim ožjim družinskim članom. Določbe 86. člena ZODPol-D o pravicah družinskih članov po smrti policista se namreč smiselno uporabljajo tudi za upokojene policiste s priznano I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri opravljanju dela in za njihove družinske člane. Tako je po noveliranem zakonu določeno, da se v primeru policista, ki je pri opravljanju dela izgubil življenje, in ki je imel sklenjeno pogodbo o najemu službenega stanovanja, z njegovim ožjim družinskim članom sklene nova pogodba o najemu službenega stanovanja za nedoločen čas (1. člen ZODPol-D oziroma drugi odstavek 86. člena ZODPol). Z upokojenim uslužbencem policije zaradi priznane invalidnosti prve kategorije pa se sklepajo pogodbe o najemu ali podaljšanju najema službenih stanovanj pod enakimi pogoji kot z uslužbenci policije (2. člen ZODPol-D oziroma tretji odstavek 88. člena ZODPol).

7Ni bilo sporno, da je tožnik glede na 2. in 3. člen ZODPol-D upravičenec za sklenitev pogodbe o najemu ali podaljšanju najema službenega stanovanja. Tako je ugotovljeno, da je bil do upokojitve zaposlen kot višji policist v L.; da sta s toženko 3. 5. 2005 sklenila najemno pogodbo za službeno stanovanje v L. za (določen) čas zaposlitve tožnika pri toženki; da je bil v delovni nesreči 6. 12. 2006 tako hudo telesno poškodovan, da je bil kot invalid I. kategorije 29. 8. 2011 invalidsko upokojen; da je bila po njegovi upokojitvi sklenjena najemna pogodba za isto stanovanje za določen čas petih let (od 29. 8. 2011 do 29. 8. 2016) z možnostjo podaljšanja, ki je prenehala s potekom časa, ker toženka podaljšanja kljub tožnikovi prošnji ni odobrila, pač pa je zoper tožnika, ki v stanovanju skupaj z družino še vedno živi, že pred uveljavitvijo novele zakona sprožila pravdni postopek za izselitev.

O primarnem tožbenem zahtevku

8Prav tako ni bilo sporno, da je tožnik glede na 3. člen ZODPol-D pravočasno (v roku enega meseca od uveljavitve zakona) predlagal sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in da je toženka njegov predlog zavrnila. Pritožnik vztraja, da odločitev ni pričela učinkovati zaradi nepravočasne in nepravilne vročitve sklepa komisije. Zato zatrjuje, da je nastopila zakonska domneva in da je najemna pogodba sklenjena na podlagi zakona.

9V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZODPol-D je moral pristojni organ odločiti o predlogu upravičenca za sklenitev ali podaljšanje veljavnosti najemne pogodbe za nedoločen čas najkasneje v enem mesecu od uveljavitve novele zakona, sicer se šteje, da je bila najemna pogodba za nedoločen čas sklenjena.

10Pritožniku je treba pritrditi, da Pravilnik o oddaji službenih stanovanj in ležišč v samskih sobah MNZ za potrebe policije, na katerega se je pri odločanju o postopkovnih in materialnih vprašanjih naslonilo sodišče prve stopnje⁶, neposredno ne ureja vprašanj o vročanju in učinkovanju sklepov pristojnega organa. Tudi ZODPol določa le rok za sprejem odločitve o predlogu upravičenca. Drugih določb o postopku nima in določa, da se pravila postopka za dodeljevanje službenih stanovanj uredijo z internim aktom ministra (drugi odstavek 88. člena ZODPol). Zmotno je pritožbeno naziranje, da je treba postopkovna vprašanja, ki niso urejena v pravilniku, presojati po analogiji s pravili ZUP. Zavrnilo ga je že sodišče prve stopnje⁷. V obravnavanem primeru gre za ureditev specifičnega najemnega razmerja (za službeno stanovanje za nedoločen čas), določenega z zakonom. Zakon določa, da se zanj sklepajo pogodbe in ne da o njih odloči tožena stranka kot oblastveni organ z upravno odločbo. Po vsebini gre torej za civilno razmerje, ki ga pogodbeni stranki skladno z zakonom uredita oziroma dogovorita s sklenitvijo najemne pogodbe. Ker ne gre za zadevo, za katero bi bilo glede postopka in odločanja treba upoštevati pravila ZUP, je sodišče pri odločanju o vročanju in učinkovanju sklepa pristojnega organa pravilno izhajalo iz določbe tretjega odstavka 3. člena ZODPol, postopkovnih določb pravilnika in splošnih pravil civilnega in ne upravnega postopka. Očitki o napačni uporabi materialnega prava (3. člena ZS⁸) so neutemeljeni.

11Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev, da je pristojni organ tožene stranke odločil o tožnikovem predlogu za sklenitev najemne pogodbe na seji 6. 2. 2018; da je bila sprejeta odločitev poslana priporočeno po pošti tožniku na zadnji dan zakonsko določenega roka za sprejem odločitve (9. 2. 2018); in da je tožnik priporočeno pisanje prejel tri dni po izteku tega roka (12. 2. 2018). Pravilna je ocena sodišča, da nepravilna vročitev (neposredno tožniku namesto njegovemu pooblaščencu) ni vplivala na pravilnost vročitve. Ključna je pritožbeno neizpodbita ugotovitev sodišča, da se je kljub nepravilni vročitvi tožnik z vsebino sklepa seznanil. Po ugotovitvi, da je bil sklep komisije sprejet in priporočeno po pošti poslan tožniku pred potekom enomesečnega roka, določenega v zakonu, je pravilna tudi pravna presoja, da ni pogojev za zakonsko domnevo o sklenjeni najemni pogodbi za nedoločen čas. Zakon navezuje nastop domneve o sklenitvi najemne pogodbe na sprejem odločitve v zakonsko določenem roku na datum odločitve pristojnega organa. Glede učinkovanja in vročanja sprejetega sklepa pa je treba upoštevati pravila ZPP, ki razlikujejo med trenutkom, ko je pristojni organ vezan na svojo odločbo, in trenutkom, ko slednja začne učinkovati proti stranki (320. člen ZPP). Vezanost na sprejeto odločitev pomeni, da je organ ne sme več spremeniti ali razveljaviti. Če odločba ni ustno razglašena, tako kot v obravnavanem primeru, ko komisija sprejema odločitve s sklepi na sejah, ki so zaprte za javnost⁹, je organ vezan na sprejeti sklep od trenutka, ko je slednji odpravljen – to je, ko je oddan na pošto (prvi odstavek 132. člena ZPP). Proti stranki učinkuje od trenutka, ko ji je sklep vročen (od tedaj tečejo roki za vročitev morebitnih pravnih sredstev ali izpolnitev obveznosti).

12Namen vročanja je na eni strani omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem pristojnega organa, in na drugi strani, da ima slednji zanesljiv dokaz o prejemu pošiljke, ki je pogoj za normalno razvijanje postopka. Kršitve predpisov o vročanju učinkujejo, če je bilo stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti. Drži, da se vročajo pisanja strankinemu pooblaščancu, če v zakonu ni določeno drugače (137. člen ZPP). Vendar se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel (šesti odstavek 139. člena ZPP). V obravnavani zadevi je torej pravilna presoja sodišča prve stopnje, da nepravilna vročitev ni vplivala na zakonitost vročitve. Bistveno je, da je tožnik sklep pristojne komisije dejansko prejel in se z njim seznanil, čeprav mu je bil nepravilno vročen neposredno namesto po pooblaščancu.

13Ob dejstvu, da je bil sklep poslan tožniku priporočeno po pošti na zadnji dan zakonsko predpisanega roka, pritožnik ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da sklep ni pričel (pravočasno) učinkovati. Dan oddaje priporočene pošiljke na pošto šteje za dan vročitve naslovniku (drugi odstavek 112. člena ZPP). S tem dnem je imel obravnavani sklep Stanovanjske komisije učinek tudi za tožnika (drugi odstavek 320. člena ZPP).

14Zaradi odločitve pristojnega organa o predlogu za sklenitev najemne pogodbe in vročitve sklepa tožniku v zakonsko predpisanem roku ni pogojev za nastop zakonske domneve o sklenitvi najemne pogodbe. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je pravilna, pritožba pa v tem delu neutemeljena. Zato jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O podrednem tožbenem zahtevku

15Pri odločanju o zakonitosti izdanega sklepa o zavrnitvi tožnikovega predloga za sklenitev najemne pogodbe za obravnavano stanovanje za nedoločen čas je sodišče izhajalo iz določb prvega in tretjega odstavka 88. člena ZODPol-D in 10. člena Pravilnika z dne 26. 4. 2011, ki je veljal ob uveljavitvi ZODPol-D oziroma v času odločanja o tožnikovi vlogi. Po eni strani je pravilno ugotovilo, da se najemna pogodba sklepa z uslužbencem policije, ki se je upokojil zaradi priznane invalidnosti I. kategorije, pod enakimi pogoji, kot z aktivnimi uslužbenci policije in da se tudi zanje izrecno uporablja 10. člen Pravilnika. Po drugi strani je ugotavljalo, da splošni pogoji iz 10. člena Pravilnika ne morejo enako veljati za aktivne in upokojene uslužbence policije (pogoj oddaljenosti lastniškega primernega stanovanja od delovnega mesta), ker ti niso več delovno aktivni, ter da zakon ne velja za vse upokojene policiste s priznano I. stopnjo invalidnosti enako, pač pa le za tiste, ki so socialno šibke osebe. Ugotovilo je, da je tožnik z ženo solastnik, po površini (76,59 m2) in drugih predpisanih standardih primernega stanovanja v M. (oddaljenost 105 km od L. oziroma tožnikovega delovnega mesta pred upokojitvijo) in da tožnik ni socialno ogrožen (ker je prejel odškodnino za hudo telesno poškodbo, prejema pokojnino in rento, kar presega 1,5 kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka na družinskega člana; žena je zaposlena; sin prejema štipendijo). Ocenilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sklenitev najemne pogodbe, da ne potrebuje pravnega varstva, ki (mu) ga zagotavlja zakon, češ da bi imel v M. zagotovljeno socialno in zdravstveno varstvo ter primerno bivališče, in da bi bilo spričo dejstva, da svoje stanovanje v M. oddaja za profitno najemnino, nepravično, če bi obdržal stanovanje v L. Drugim zatrjevanim in ugotovljenim okoliščinam na strani tožnika ni pripisalo nobene teže oziroma jih je kot nerelevantne ali nezadostno zatrjevane zavrnilo (da je stanovanje v L. dom tožnika in njegove družine, kjer so si ustvarili socialno mrežo in kjer je žena zaposlena, sin pa tu obiskuje šolo; glede zasedenosti stanovanja v M. pa, da le pobiranje najemnine omogoča odplačevanje visokih obveznosti iz dveh posojilnih pogodb v CHF in preprečuje socialno in ekonomsko stisko tožnika in njegove družine).

16Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru nepravilno uporabilo materialno pravo. Zakon je sicer razlagalo namensko, vendar ga je konkretiziralo z dopolnjevanjem dodatnih omejitvenih kriterijev in meril za sklenitev najemne pogodbe z upokojenimi uslužbenci – invalidi I. kategorije, ki jih ne predpisujeta ne zakon ne Pravilnik in ki so hkrati v nasprotju z namenom zakona. Nepravilna uporaba in razlaga zakona je pripeljala do napačne odločitve o podrednem zahtevku.

17V nasprotju s splošnim načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), ki ne dopušča drugačne obravnave v bistveno enakem položaju, je z opustitvijo kriterija oddaljenosti primernega stanovanja do 60 km od delovnega mesta najprej zmotno razlagalo zakon in Pravilnik glede izenačitve aktivnih in upokojenih uslužbencev policije. Z vzpostavitvijo dodatnih meril glede socialne ogroženosti upokojenih policistov je neenako obravnavalo tudi upokojene uslužbence policije, ki jim je bila priznana invalidnost I. kategorije zaradi poškodb na službenem mestu. Ustavno skladna razlaga zakona narekuje enako obravnavo aktivnih in zaradi delovne nesreče invalidsko upokojenih policistov, na drugi stani pa enako obravnavo vseh invalidsko upokojenih uslužbencev policije ne glede na njihov dejanski socialni status.

18Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je že zakonodajalec kot objektivno merilo pravičnosti predpisal izenačitev položajev upokojenih policistov s priznano I kategorijo invalidnosti z aktivnimi policisti. Upoštevajoč načela pravne in socialne države, pravne varnosti, pravice do dostojanstva, enakosti pred zakonom in enakega varstva, katere je sicer povzelo tudi sodišče prve stopnje, je ocenil, da bi bila izguba stanovanjske pravice, vezane na službeno stanovanje, zaradi prenehanja delovnega razmerja oziroma invalidske upokojitve policista, nepravična in nesorazmerna z njegovo pravico do pravne in socialne varnosti. Namen zakona ni v zagotavljanju službenega stanovanja oziroma prebivališča zaradi zadovoljevanja službenih potreb, pač pa v trajni zagotovitvi stanovanjske pravice tistim uslužbencem policije, ki so na službeni dolžnosti trajno izgubili svoje delovno zmožnost in s tem zmožnost, da sami poskrbijo za svojo socialno varnost. Torej ne gre več za zagotavljanje golega prebivališča, kot ugotavlja sodišče, pač pa za zagotavljanje celovitega stanovanjskega varstva v smislu pravice do doma, kot jo razume in zatrjuje tožnik. Po presoji pritožbenega sodišča se je zakonodajalec odločil za posebno obliko stanovanjske pravice kot posebne oblike pravnega varstva oseb, katerih položaj se po oceni zakonodajalca zaradi izgubljene delovne zmožnosti pri opravljanju službenih dolžnosti, upoštevaje njihove ustavne pravice do socialne varnosti ne sme poslabšati. Tako je že zakon določil vrsto najema (najemna pogodba za nedoločen čas namesto pogodbe za določen čas trajanja zaposlitve pri toženki). Prav tako je že zakon določil, da gre za najem tistih stanovanj, ki so bila upokojenim policistom prej dodeljena kot službena stanovanja, saj je določil, da se z njimi sklepajo pogodbe o najemu ali podaljšanju najema službenega stanovanja, in sicer pod enakimi pogoji kot z aktivnimi uslužbenci policije. To pomeni, da obravnavanje upravičencev iz tretjega odstavka 88. člena ZODPol do najema (službenega) stanovanja ni pogojeno s preračunavanjem smotrnosti prevoznih stroškov do službe v primerjavi z dodelitvijo službenega stanovanja, kar je zmotno ugotavljalo sodišče prve stopnje, pa tudi s premoženjskim položajem upravičenca ne. Slednji namreč ni relevanten niti za dodeljevanje službenih stanovanj aktivnim policistom. Po 10. členu Pravilnika sta bila splošna pogoja za dodelitev službenega stanovanja aktivnim policistom le dva: 1. da je prosilec zaposlen v Policiji in 2. da prosilec, njegov zakonec ali njegovi ožji družinski člani, ki z njim stalno prebivajo, niso lastniki ali solastniki primernega stanovanja ali stanovanjske hiše v oddaljenosti do 60 km od delovnega mesta, računano tako, kot se določi razdalja za kilometrino pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela policista.

19Zgolj ta dva pogoja je treba skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZODPol in namenom zakona upoštevati v obravnavanem primeru. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik in njegovi družinski člani ob odločanju o vlogi za sklenitev najemne pogodbe niso imeli v lasti primernega stanovanja ali stanovanjske hiše v oddaljenosti do 60 km od delovnega mesta, na katerem se je tožnik usodno trajno poškodoval, je izpolnjeval vse zakonske pogoje za sklenitev najemne pogodbe s toženko po tretjem odstavku 3. člena 88. člena Zakona in 10. členu Pravilnika. Ugotavljanje tožnikovega premoženjskega stanja je bilo ob tako ugotovljenem dejanskem stanju o pravno relevantnih razlogih za sklenitev najemne pogodbe nepotrebno in neutemeljeno. Drugih s strani tožene stranke zatrjevanih okoliščin in krivdnih razlogov, ki bi preprečevali sklenitev najemne pogodbe, sodišče ni ugotovilo. Ugovore tožene stranke je zavrnilo v razlogih sodbe v točkah 53 do 57. Pravdni stranki jih ne izpodbijata, kot pravilne pa jih sprejema tudi pritožbeno sodišče.

20Zaradi napačne razlage zakona je sodišče napačno presodilo, da je bila obravnavana odločitev stanovanjskega organa pravilna. Okoliščina, da je imel tožnik v solasti primerno (zasedeno) stanovanje v oddaljenosti več kot 60 km od delovnega mesta, na katerem se je usodno poškodoval, ob uveljavitvi ZODPol-D in po zakonu in tedaj veljavnem Pravilniku ni predstavljala omejitvenega razloga za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas z upokojenim uslužbencem policije, ki se je upokojil zaradi priznane invalidnosti prve kategorije kot posledice delovne nesreče pri opravljanju službene dejavnosti. Zato je bil tožnikov predlog za sklenitev najemne pogodbe utemeljen in bi mu moral pristojni organ ugoditi. Nasprotna odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna. Pritožbeno sodišče jo je na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je podrednemu tožbenemu zahtevku za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas v vtoževanem in neprerekanem besedilu ter za povračilo stroškov predpravdnega postopka v celoti ugodilo.

O pravdnih stroških

21Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo sklepa o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je pritožnik v celoti uspel s podrednim tožbenim zahtevkom, s primarnim pa je propadel, je ob upoštevanju okoliščin primera in na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povračila ene polovice svojih stroškov, toženka pa do ene polovice svojih stroškov (to je: do 589,05 EUR od 1.178,10 EUR, kar ji je priznalo sodišče prve stopnje). Tožnikovi stroški so odmerjeni po stroškovniku na list. št. 201 in po Odvetniški tarifi¹⁰ ter ZST-1¹¹. Nanašajo se na stroške odvetniškega zastopanja (sestava vlog, zastopanje na narokih, pripadajoči materialni stroški in DDV) v skupnem znesku 1.578,19 EUR ter sodno takso za tožbo (195 EUR). Skupaj znašajo 7.773,19 EUR, polovica 887 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženka povrniti tožniku 298 EUR za stroške na prvi stopnji v 15 dneh od prejema te sodbe. V primeru zamude bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka naprej¹².

O pritožbenih stroških

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Stroški in uspeh strank v pritožbenem postopku so primerljivi. Zato krijeta vsaka svoje stroške.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami.
³ Zakon o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami.
⁴ Zakon o dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji, Ur. l. RS, št. 77/17.
⁵ Zakon o organiziranosti in delu v policiji, Ur. l. RS, št. 15/13 in nadaljnji.
⁶ Pravilnik v prilogi A9 in A69 spisa.
⁷ Razlogi v točki 15 in 21 sodbe.
⁸ Ta določa: Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega rada v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnimi izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.
⁹ 59. člen Pravilnika.
¹⁰ Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami.
¹¹ Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami.
¹² Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, stran 7.