VSL Sodba I Cpg 234/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient sama nosita svoje pritožbene stroške, dolžna pa sta toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.480,10 EUR, v 15 dneh po vročitvi te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je nedopustna izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. VL 117343/2019 na terjatvah, ki izhajajo iz Pogodbe o zagotavljanju podpore kot zagotovljeni odkup električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije v proizvodnji napravi mala fotonapetostna elektrarna MFE A. z dne 10. 8. 2012 ter Pogodbe o zagotavljanju podpore kot zagotovljeni odkup električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije v proizvodnji napravi mala fotonapetnostna elektrarna MFE B. z dne 22. 8. 2012 in pripadajočim aneksom št. 4 z dne 4. 1. 2016 (I). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.733,11 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožila tožeča stranka in stranski intervenient na njeni strani. Pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega in tretjega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožnica zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne. Obe stranki in stranski intervenient so priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Dejansko stanje med strankama ni sporno. Pravdni stranki sta upnika dolžnika C. d. o. o., ki je imetnik dveh malih fotonapetostnih elektrarn (MFE A. in MFE B.). S tremi pogodbami o odstopu terjatev v zavarovanje, sklenjenimi v notarskem zapisu dne 31. 8. 2012, 12. 2. 2015 in 28. 6. 2016, je dolžnik C., oz. njegov pravni prednik tožeči stranki odstopil vse svoje obstoječe in bodoče terjatve iz dveh pogodb o odkupu električne energije, proizvedene v navedenih MFE, do družbe D. d. o. o., v zavarovanje terjatev tožeče stranke iz več pogodb o dolgoročnem kreditu, sklenjenih med (pravno prednico) tožeče stranke in dolžnikom C. Šlo je za tri fiduciarne odstope terjatev (v l. 2012, 2015 in 2016), ki imajo značilnost anticipirane globalne fiduciarne cesije, o katerih je bil dolžnikov dolžnik D. d. o. o. obveščen in je vse svoje obveznosti po pogodbah o odkupu električne energije namesto svojemu upniku družbi C. d. o. o., izpolnjeval tožeči stranki oziroma njeni pravni prednici. Tožena stranka, ki je prav tako upnik dolžnika C. d. o. o., je v l. 2019 v izvršilnem postopku VL 117343/2019 zoper dolžnika C. d. o. o. dosegla rubež in tudi prenos v izterjavo teh istih (bodočih) terjatev dolžnika C. d. o. o. do njegovega dolžnika D. d. o. o. Tožeča stranka je v tem izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega in bila napotena na predmetno pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na terjatvah dolžnika C. d. o. o. do dolžnikovega dolžnika D. d. o. o.

5Sodišče prve stopnje je kot bistveno opredelilo vprašanje, ali zgodnejši pogodbeni prenos bodočih terjatev na tožečo stranko učinkuje kljub kasnejšemu rubežu teh istih terjatev v postopku izvršbe ali pa je rubež morebiti izničil učinek anticipirane fiduciarne cesije ter ali ima tožeča stranka v postopku izvršbe možnost ugovora in tožbe zaradi njene nedopustnosti. Zaključilo je, da je treba kolizijo med seboj izključujočih učinkov prisilnega in pogodbenega prenosa terjatev obravnavati v skladu s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev in da je vrstni red obeh upnikov pri poplačilu treba določiti na podlagi tretjega odstavka 207. člena SPZ, kar pomeni, da je treba dati prednost časovno prvi (pogodbeni) cesiji. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, ker je pritrdilo toženkinemu ugovoru, da predhodni odstop terjatev ne predstavlja take ovire, ki bi toženi stranki preprečevala izvršbo, temveč vpliva le na vrstni red poplačilnih pravic več upnikov.

O pravnem interesu tožeče stranke

6Ker tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeči stranki odreka pravni interes za pritožbo oz. za vodenje te pravde, se bo pritožbeno sodišče najprej izjavilo o ugovoru pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke. Le-ta naj bi po trditvah tožene stranke prenehal zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom C. d. o. o. dne 28. 2. 2022 (po izdaji prvostopne sodbe). Tožena stranka ima sicer prav, da je pravda za ugotovitev nedopustnosti izvršbe po napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča zaradi ugovora tretjega vezana na izvršilni postopek, iz katerega izhaja, kar pomeni, da v primeru ustavitve (končanja) izvršilnega postopka, v katerem je bil tretji napoten na pravdo, odpade pravni interes za ugotovitveno tožbo o nedopustnosti izvršbe oziroma morebitno pravno sredstvo (glej VSL sklep II Cp 1754/2018, VSRS II Ips 647/2007). Prav tako drži, da so se zaradi pravnih posledic uvedbe stečajnega postopka nad dolžnikom C. d. o. o. prekinili vsi do tedaj uvedeni izvršilni postopki (1. odst. 132. člen Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju- ZFPPIPP), torej tudi izvršilni postopek VL 117343/2019. To pa ne pomeni, da so se ali da se bodo prekinjeni izvršilni postopki tudi ustavili, kot trdi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Ustavitev izvršilnega postopka ni nujna posledica začetka postopka zaradi insolventnosti dolžnika, saj so pravni položaji možnega vpliva postopka zaradi insolventnosti na že začete izvršilne postopke in postopke zavarovanja različni, kot to določa 132. člen v zvezi z 280., 281. ter 282. členom ZFPPIPP. Tožena stranka ne zatrjuje, da je bil izvršilni postopek opr. št. VL 117343/2019, ki ga tožena stranka kot upnik vodi zoper dolžnika C. d. o. o. ustavljen, to pa tudi ne izhaja iz popisa procesnih dejanj iz portala e-izvršba (B10), ki ga je predložila v spis. Dejstvo, da se je nad dolžnikom C. d. o. o., katerega upnika sta obe pravdni stranki, pričel postopek stečaja, zato po mnenju pritožbenega sodišča ne vpliva na pravni interes tožeče stranke, da pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odloči.

7Tožeča stranka tudi ni izgubila pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev prvostopnega sodišča v predmetni zadevi, iz razloga, da naj bi bil izvršilni postopek (VL 117343/2019), v katerem je bila tožeča stranka napotena na pravdo, že pravnomočno končan. Tudi, če to drži, pravnomočno končan izvršilni postopek v tej zadevi nima pomena, kot mu ga pripisuje tožena stranka. Tožena stranka sama opozarja, da je v tem postopku (VL 117343/2019) glede tega predmeta izvršbe (rubeža terjatve do dolžnikovega dolžnika) šlo zgolj za pridobitev procesnega upravičenja (novega) upnika - tožene stranke, da v drugem ločenem postopku izterja terjatev do dolžnikovega dolžnika, in ne za vsebinsko odločanje o terjatvi dolžnika do njegovega dolžnika in še manj za njeno poplačilo. Pravilen je bil zaključek prvostopnega sodišča (21. točka obrazložitve), da je izvršba na dolžnikovo terjatev končana takrat, ko je upnik iz zarubljene terjatve poplačan. Tako, kot je pravdni postopek na podlagi tožbe zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe povezan z izvršilnim postopkom, v katerem je bil tretji zaradi ugovora napoten na pravdo, tako je tudi pravdni ali drug postopek, v katerem upnik terja plačilo dolžnikove terjatve od dolžnikovega dolžnika, povezan s predhodnim izvršilnim postopkom, v katerem je upnik s sklepom o rubežu in s sklepom o prenosu terjatve v izterjavo pridobil procesno in materialnopravno upravičenje terjati plačilo od dolžnikovega dolžnika. To upravičenje mora biti podano vse do konca izvršilnega postopka zoper dolžnikovega dolžnika, tj. do upnikovega poplačila iz dolžnikove terjatve. Narava tega predmeta izvršbe pač terja dva različna postopka za dosego poplačila upnika, ki ju je treba z vidika ciljev tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe (da se izvršilnemu upniku prepreči poplačilo iz dolžnikove terjatve), obravnavati kot celoto. Nasprotno stališče, kot ga zagovarja tožena stranka, bi povzročilo nepotrebno kopičenje pravnih sredstev in terjalo od tretjega, da tudi v izvršilnem postopku zoper dolžnikovega dolžnika vloži ugovor tretjega.

8Tudi okoliščina, da je tožeča stranka začela pravdo zoper dolžnikovega dolžnika, ne vpliva na pravni interes tožeče stranke v tem postopku.

O pritožbi tožeče stranke

9Nosilni zaključek, da predhodni fiduciarni odstop terjatve pri kasnejši izvršbi na terjatev ne povzroči nastanka pravice, ki preprečuje izvršbo, in da zato za fiduciarni prenos terjatve v zavarovanje smiselna uporaba 1. odstavka 206. čl. v zvezi s 2. odstavkom 209. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ ni primerna, je sodišče prve stopnje oprlo na stališče dr. Damjana Oroža (Izvršba na terjatev do dolžnikovega dolžnika, Zbornik Sodobno stvarno pravo 2021), ki ga je v obrazložitvi tudi povzelo. Pritožba mu nasprotuje in se pri tem sklicuje na pravno mnenje prof. dr. E. E., ki ga je tožeča stranka predložila v tem postopku (Nedopustnost izvršbe na terjatve dolžnika z dne 4. 3. 2021 - A23), v katerem je avtor zavzel nasprotno stališče, da je v primeru individualne izvršbe fiduciarju nesporno priznan ugovor nedopustnosti izvršbe, kar po kvaliteti pomeni, da ne pride do rangiranja (razvrščanja) zavarovanj z npr. kasnejšimi zastavami oziroma prisilnimi prenosi, ter da se ta zavarovanja (na istih terjatvah) med seboj izključujejo.

10Pritožbeno sodišče je mnenja, da so argumenti obeh stališč tehtni in razumni, četudi sta diametralno nasprotni, da pa zakonodajalec konkurence med fiduciarnim odstopom in prisilnim (ali drugim) prenosom terjatev ni dosledno in celovito uredil in je zaradi sistemske nedoslednosti težko v celoti pritrditi ali zavrniti kateregakoli od zavzetih stališč. Ni nobenega dvoma v pravilnost materialnopravnega zaključka prvostopnega sodišča, da ima zgodnejši fiduciarni upnik prednost pred kasnejšim izvršilnim upnikom tudi, ko gre za odstop/rubež bodočih terjatev. Razmerje med zgodnejšim pogodbenim fiduciarnim odstopom (bodočih) terjatev v zavarovanje in kasnejšim rubežem istih terjatev v izvršilnem postopku je bilo obravnavano v sodbi VS RS III Ips 27/2021 in v njej zavzeto stališče, da je že s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje dolžnikova terjatev do dolžnikovega dolžnika prešla iz njegove premoženjske sfere v sfero cesionarja, in da se sklep o rubežu na te terjatve ni mogel nanašati. Tudi v primeru, da se šteje, da začne cedentovo razpolagalno upravičenje pri odstopu bodočih terjatev učinkovati šele z nastankom terjatve, (enako pa tudi rubež), se prioriteta upnika določi glede na zgodnejši zavezovalni posel. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je upnik z rubežem in s kasnejšim sklepom o prenosu pridobil le poplačilno upravičenje, tj. pooblastilo, da od dolžnikovega dolžnika zahteva plačilo zarubljene terjatve ki se lahko nanaša tudi na bodoče terjatve dolžnika do njegovega dolžnika po tem, ko te nastanejo. Niti s sklepom o rubežu niti s sklepom o prenosu pa ni odločeno o tem, ali dolžnikova terjatev do njegovega dolžnika sploh obstoji niti ni odločeno o njeni pripadnosti, ali pripada dolžniku, niti ni dolžnikovemu dolžniku z navedenima sklepoma naloženo, da terjatev plača upniku.

11Navedeni zaključki pritrjujejo stališču prvostopnega sodišča (in dr. Oroža), da kasnejši upnik s sklepom o rubežu in sklepom o prenosu lahko pridobi le pravico do vrstnega reda. Kljub temu pa ni dovolj prepričljivih razlogov za tezo, da je zgodnejši fiduciarni upnik v zadostni meri varovan, ker kasnejši izvršilni upnik pri izterjavi že prenesene terjatve ne bo uspešen in da zato zgodnejši fiduciarni upnik ne potrebuje varstva iz 1. odstavka 206. čl. v zvezi z 2. odstavkom 209. čl. SPZ. Drži sicer, da dolžnikov dolžnik, če je s fiduciarno cesijo v zavarovanje seznanjen, če ve, da je bila dolžnikova terjatev še pred rubežem odstopljena drugemu upniku, te terjatve ne sme plačati kasnejšemu upniku in lahko izpodbija aktivno legitimacijo tožnika/upnika v postopku, v katerem bo izvršilni upnik od njega terjal plačilo te terjatve. Če plača po sklepu o prenosu, čeprav dolguje drugemu upniku, se dolžnikov dolžnik obveznosti iz prej sklenjene pogodbe o fiduciarnem prenosu terjatev v zavarovanje ne bo razbremenil. Če ne ve, kdo je pravi upnik, lahko dolgovane zneske deponira pri sodišču v skladu s 119. členom ZIZ (tako Dr. Borivoj Starović: Komentar Zakona o izvršnom postupku, str. 550).

12Vendar pa je smisel ureditve fiduciarne cesije v SPZ, ki se glede učinkov v primeru večkratnega odstopa razlikuje od ureditve navadne cesije v OZ (po 207. členu SPZ ima prednost upnik, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena, po 420. členu OZ pa ima prednost cesija, ki je bila dolžnikovemu dolžniku najprej naznanjena), prav v tem, da učinkovito omogoča t. i. diskretne cesije v zavarovanje, tj. cesije, o katerih dolžnikov dolžnik ni obveščen in stranki cesijske pogodbe niti nimata interesa, da bi ga o odstopu obvestili. Tudi iz tega razloga je zgodnejšemu fiduciarnemu upniku na voljo ugovor tretjega v izvršilnem postopku, v katerem predlaga izvršbo na isto terjatev kasnejši upnik. Ob tem je treba še opozoriti, da stališče, da kasnejši upnik v postopku zoper dolžnikovega dolžnika ne bo uspel, tudi v primeru naznanjenih odstopov terjatev odgovornost za preprečitev izterjave terjatve kasnejšega upnika prenaša na dolžnikovega dolžnika, s čimer pa se posega v zapovedano nevtralnost njegovega položaja, saj se mu nalaga dolžnost ugotavljati vrstni red upnikov in njihovih poplačilnih pravic (kar je v konkurenci različnih cesij, rubežev, zastavnih pravic lahko tudi zelo zapleteno opravilo).

13Pritožba, ki se opira na mnenje prof. dr. E. E., tudi utemeljeno opozarja, da zakon (SPZ) fiduciarnemu upniku v primeru neplačevitosti dolžnika, če je do fiduciarnega odstopa terjatev prišlo na podlagi notarskega sporazuma, daje izrecno upravičenje, da lahko ugovarja nedopustnost izvršbe na fiduciarno preneseni terjatvi proti drugim prenosnikovim upnikom, pri čemer 2.odstavek 209. člena SPZ narekuje smiselno uporabo 206. člena SPZ. Zgolj dejstvo, da bi lahko tožeča stranka kot zgodnejši fiduciarni upnik do varstva svojega položaja prišla po drugi poti ali z drugimi sredstvi, tudi, če drži, samo po sebi ne more predstavljati utemeljenega razloga za odklonitev uporabe citiranih zakonskih določil. Povsem dopustne so pravne situacije, ko zakon ponuja upravičencem več različnih sredstev za dosego enakega oz. smiselno enakega cilja.

14Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne more pritrditi apriornemu zaključku prvostopnega stališča, da se 1. odstavek 206. člena SPZ za fiduciarni prenos terjatve v zavarovanje smiselno v nobenem primeru ne uporablja. Vendar pa iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, prav tako ne more slediti nasprotnemu pritožbenemu stališču, da je uporaba 1. odst. 206. člena v vseh primerih fiduciarnih prenosov terjatve smiselna. Stališče pritožbe, da v primeru konkurence fiduciarnega prenosa terjatev z drugimi prenosi, ne pride do rangiranja (razvrščanja) zavarovanj s kasnejšimi zastavami oziroma prisilnimi prenosi, ter da se ta zavarovanja (na istih terjatvah) med seboj v celoti izključujejo, je po mnenju pritožbenega sodišča pretogo in prestrogo, saj drugim (kasnešim) upnikom odreka možnost pridobitve vrstnega reda pri poplačilu terjatve. Stališče sledi zakonski ureditvi, ki te možnosti tudi ne predvideva. Če namreč sodišče v postopku po vložitvi ugovora tretjega s pravnomočno sodbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, na določen predmet ni dopustna, glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi (65. člen Zakona o izvršilnem postopku – ZIZ). Če bi bila določena zgolj ustavitev izvršbe glede tega predmeta, bi takšna ureditev v skladu z dobrohotno razlago 2. odstavka 76. člena ZIZ še dopuščala možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih. V zakonu zapovedana razveljavitev sklepa o izvršbi glede tega predmeta pa nedvomno narekuje razveljavitev vseh do tedaj opravljenih izvršilnih dejanj na tem predmetu, tj. tudi sklepa o rubežu, kar pomeni, da bi izvršilni upnik v posledici izgubil zastavno pravico na terjatvi in vrstni red poplačila, ki ga je s sklepom o rubežu pridobil. Z razveljavitvijo sklepa o prenosu terjatve v izterjavo bi odpadla tudi pravna posledica, ki jo določa 4. odst. 120. čl. ZIZ, da dolžnikovi odstopi prenesene terjatve po prenosu v izterjavo nimajo pravnih učinkov na pravice, ki jih je upnik pridobil s prenosom, in bi torej nadaljni dolžnikovi prenosi iste terjatve imeli veljavne pravne učinke. Takšne posledice pa po mnenju pritožbenega sodišča nesorazmerno posegajo v pravice izvršilnih (prisilnih) upnikov in jih v primerjavi s pogodbenimi upniki spravljajo v neenakopraven položaj.

15Ker zakonodajalec razmerij med upniki v konkurenci pravic fiduciarnih upnikov s pravicami izvršilnih upnikov ni uredil, mora ustrezno ravnovesje poiskati sodišče upoštevaje dejanske okoliščine v vsakem posamičnem primeru, z namenom čim manjšega poseganja v zavarovane pravne položaje prizadetih udeležencev. V skladu s tem vodilom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila odločitev prvostopnega sodišča vseeno pravilna. Pri tej oceni ni upoštevalo dejstva, da se je zoper dolžnika C. d. o. o. začel stečajni postopek, saj to dejstvo do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje še ni nastopilo in zato ni del relevantne dejanske podlage. Kot že večkrat povedano, so bile predmet tako fiduciarnega pogodbenega odstopa v zavarovanje kot rubeža v izvršilnem postopku, bodoče terjatve iz trajnega pogodbenega razmerja med dolžnikom C. d. o. o. in njegovim dolžnikom D. d. o. o. iz naslova odkupa električne energije, terjatve torej, ki izvirajo iz opravljanja dolžnikove glavne (če ne celo edine) dejavnosti, iz katere pridobiva prihodke. Pri tako obsežni globalni anticipirani cesiji je razumno pričakovati, da bo terjatev prvega fiduciarnega upnika v določenem časovnem obdobju poplačana in da se bodo dolžnikove terjatve do njegovega dolžnika slej kot prej sprostile tudi za upnike kasnejšega vrstnega reda. Kdaj in v kolikšnem obsegu, vesta samo dolžnik in upnik iz fiduciarnega razmerja. Pravica kasnejših upnikov do vrstnega reda je zato v primeru anticipiranih globalnih cesij zelo pomembna. Dolžnikov dolžnik je bil nadalje z vsemi fiduciarnimi odstopi polno seznanjen, saj je dolžnikove terjatve nakazoval neposredno fiduciarnemu upniku. Ob upoštevanju navedenih okoliščin ima poseg v pravni položaj fiduciarnega upnika, če se mu ne prizna pravica do ugovora tretjega oz. pravica, ki preprečuje izvršbo (saj se lahko iz odstopljene terjatve poplača zunajsodno, lahko jo sam iztoži od dolžnikovega dolžnika, dolžnikov dolžnik pa prepreči izvršbo z ugovorom, da terjatev ni prešla na kasnejšega upnika), blažje in manj obremenjujoče posledice kot poseg v položaj kasnejšega izvršilnega upnika, ki mu fiduciarnemu upniku priznana pravica do ugovora in tožbe na nedopustnost izvršbe odvzame ne samo vrstni red, pač pa mu lahko za naprej v celoti onemogoči poplačilo iz dolžnikove terjatve. Zato je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da uporaba prvega odstavka 206. člena SPZ v primeru anticipiranih globalnih cesij, ki so bile dolžnikovemu dolžniku naznanjene, ni smiselna.

16Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (350. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, sta dolžna tožeča stranka in stranski intervenient sama nositi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa sta toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini priglašenih stroškov po Odvetniški tarifi.