UPRS Sodba I U 1444/2021-7

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za poseg prestavitve regionalne ceste R2-403/1075 Podrošt - Češnjica ter ureditve vodne infrastrukture za zagotavljanje poplavne varnosti Železnikov - I. faza. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali. V obrazložitvi prvostopenjski upravni organ navaja, da je nosilec nameravanega posega 13. 8. 2020 umaknil zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja, zato je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 35402-3/2019-20 z dne 16. 9. 2020, predmetni postopek ustavilo. Glede na navedeno je prvostopenjski upravni organ tožnikovo zahtevo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel.

2Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

3Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je stransko udeležbo v obravnavanem primeru priglasil na podlagi določb Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in ZUP. Meni, da je njegova pritožba zoper sklep o zavrženju njegove zahteve zadržala izvršitev kakršnegakoli sklepa oziroma do odločitve o njegovi zahtevi organ ne bi smel ustaviti postopka. Meni, da bi moral imeti možnost, da se izjavi pred ustavitvijo postopka. Sklicuje se na sodbo naslovnega sodišča v zadevi I U 945/2017. Ponovno navaja razloge proti izvedbi nameravanega posega. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4Sodišče je tožbo poslalo toženki, ki je sodišču dostavila upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri razlogih svoje odločitve.

K I. točki izreka

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali bi toženka morala tožniku omogočiti, da se izjavi o umiku zahteve nosilca nameravanega posega za izdajo okoljevarstvenega soglasja, preden je postopek v zvezi s to zahtevo ustavila. Tožnik torej smiselno navaja, da bi toženka morala postopati po drugem odstavku 134. člena ZUP.

7Po tej določbi lahko stranka, če uveljavlja svoj zahtevek nasproti drugi stranki, umakne zahtevek do ustne obravnave, na ustni obravnavi pa le, če stranka z nasprotnim interesom še ni začela obravnavati glavne zadeve; če pa jo je že začela obravnavati, ga lahko umakne le, če v to privoli stranka z nasprotnim interesom, ki se mora o tem izreči v osmih dneh.

8Sodišče pojasnjuje, da je tožnikova predpostavka, da je postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja postopek, v katerem investitor uveljavlja svoj zahtevek nasproti drugi stranki oziroma konkretno nasproti tožniku, napačna. Ne gre namreč za postopek, v katerem bi upravni organ odločal med nasprotujočimi si zahtevki strank, ki jih torej ena stranka uveljavlja od stranke z nasprotnim interesom (kvazipravdni spor).¹ Tožnik bi v tem postopku lahko sodeloval le kot stranski udeleženec v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZVO-1, po katerem se ima pravico udeleževati postopka kot stranski udeleženec tudi oseba, ki stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine na vplivnem območju posega (6. točka drugega odstavka 54. člena ZVO-1) oziroma zaradi varstva svojih pravnih koristi, kot to določa prvi odstavek 43. člena ZUP. V obravnavanem postopku tožnik torej ni nasprotna stranka, zoper katero bi nosilec nameravanega posega uveljavljal svojo zahtevo, ampak bi mu lahko bil priznan le položaj stranskega udeleženca (česar pa tožnik niti ne zatrjuje).

9Po oceni sodišča sicer z umikom strankine zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglasja pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Omejitve iz drugega odstavka 134. člena ZUP tako ne veljajo, ko v postopku kot stranka z nasprotnim interesom nastopa zgolj stranski udeleženec, zato ga tudi ni treba obveščati o umiku zahteve.² Z umikom odpadejo vsi učinki vložene zahteve za nazaj (ex tunc), zato se šteje, da zahteva sploh ni bila vložena.³ Do posega v pravni položaj stranskih udeležencev (če bi bil tožniku takšen položaj priznan) bi tako lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se glede na umik zahteve ne bo zgodilo. Glede na navedeno je toženka lahko izdala sklep o ustavitvi postopka, ne da bi tožniku pred izdajo sklepa poslala umik zahteve v izjavo.

10Neutemeljeno je tudi tožnikovo navajanje razlogov proti izvedbi nameravanega posega, saj bi bila odločba, izdana v umaknjeni zahtevi, pa stranka tudi pozneje ne bi nanjo pristala, nična (4. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).⁴ Nadaljevanje postopka v javnem interesu bi prišlo v poštev le, če bi se isti postopek na podlagi določb ZVO-1 lahko začel tudi po uradni dolžnosti, in ne le na podlagi vloge stranke. V nasprotnem primeru bi prišlo do kršitve temeljnih načel dispozitivnosti in varstva pravic strank ter varstva javnih koristi.⁵ Ker iz določb ZVO-1 ne izhaja, da je postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti,⁶ tožnik (tudi če bi mu bil položaj stranskega udeleženca priznan) niti ne bi bil upravičen zahtevati, naj se postopek, uveden na zahtevo prizadete stranke, ki jo je umaknila, nadaljuje.⁷ Glede na navedeno gre v konkretnem primeru za drugačno situacijo kot v zadevi I U 945/2017, na katero se sklicuje tožnik, saj se je tam vodil inšpekcijski postopek, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 125. člena ZUP). V konkretnem primeru pa po povedanem procesne predpostavke za odločanje o nadaljevanju postopka sploh niso bile podane,⁸ zato tudi iz tega razloga tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave ni utemeljen.

11Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva med strankami postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

12Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 963/2006 z dne 27. 11. 2008.
² Glej Hudej, N., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list, 2020, Ljubljana, str. 56 in sodba naslovnega sodišča U 2517/2008.
³ Glej Hudej, N., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list, 2020, Ljubljana, str. 52-53.
⁴ Androjna, V., Kerševan, E.: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 293.
⁵ Androjna, V., Kerševan, E.: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 292-293.
⁶ Glej 57. člena ZVO-1.
⁷ Enako tudi sodba naslovnega sodišča in I U 637/2019.
⁸ Glej prvi odstavek 251. člena ZUP.