VSL Sodba I Cp 1180/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 410,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika na podlagi priposestvovanja lastnika, vsak do ½, parcele 1602/2 k. o. X, v izmeri 633 m2, kot izhaja iz elaborata parcelacije z dne 20. 1. 2021 izvedenca geodetske stroke A. A., ki je sestavni del sodbe.

2Zoper sodbo se toženca pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Toženca menita, da sta dokazala, da posest tožnikov ni bila dobroverna. Tožnika nista bila v zmoti o tem, komu nepremičnina dejansko pripada. Po pogodbi iz leta 1980 oziroma po pogodbi iz leta 1983 so bila tožnikoma izročene parcele 110/1, 1564/1, 1564 in 1886, vse k. o. X. Parcela 1602 ni vsebovana v nobeni od pogodb. Obseg parcele 110/1, na kateri je bila zgrajena hiša, je bil znan. Pri pridobivanju dovoljenj in soglasij za gradnjo hiše bi tožnika vsaj na podlagi 11 listin morala ugotoviti kjer so parcelne meje. Povprečno skrben graditelj bi moral vedeti, kje bo nepremičnina locirana, kje so parcelne meje, kako bodo potekali električni in komunalni vodi, kam se bo odlagal gradbeni material in kje bo gradbena jama. Hišo sta zgradila komaj en meter od meje s parcelo 1602. Priposestvovanje na podlagi okupacije ni mogoče. Za priposestvovanje ne zadošča dejanska oblast nad stvarjo. Tožnika sta zgolj okupirala del nepremičnine, za katero nista imela pravnega naslova. Iz gradbenega dovoljenja in spremljajoče dokumentacije izhaja, da ne gre za položaj, ko tožnika ne bi imela možnosti uvideti svojo zmoto. Sodišče podaja obrazložitev ločeno za prvi sporni del in drugi sporni del, čeprav bi morala za oba dela veljati enaka pravila. Odločitev glede prvega spornega dela temelji na izpovedi, da je B. B. v letu 1982 pokazala obseg zemljišča. To je nelogično, saj je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena že leta 1980. Prav tako ne drži, da je B. B. živela s tožnikoma. Sodišče je tožencema očitalo, da ob nakupu parcele 1602 nista preverila, kje potekajo meje kupljenega zemljišča. Gre za izraz neposredne naklonjenosti tožnikoma. Pridobivanje gradbene dokumentacije ter okoliščine sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju in izročilne pogodbe izključujejo uravnoteženje z ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika. Vse listine, ki sta jih tožnika pridobila, vodijo k zaključku, da sta poznala potek mej. Če je nekaj tako očitno, se ni mogoče izgovarjati na neaktivnost zemljiškoknjižnega lastnika. Sodišče bi moralo v okviru dokazne ocene tehtati tudi dokaze tožencev ter pojasniti, zakaj gradnja hiše v letu 1984, oziroma seznanitev z mejami v postopku gradnje, pri presoji dobre vere ni pomembna. Sodba v tem delu nima razlogov. Nelogičen je zaključek, da okoliščina, da sta tožnika nadomestno hišo zgradila tik ob parceli 1602, kaže na njuno prepričanje, da sega njuno zemljišče globlje proti akacijevi meji. Akacijeva meja je namreč daleč stran od meje med parcelama 110/1 in 1602. Sodišče glede drugega spornega dela parcele od tožnika ni zahtevalo pojasnila, zakaj je šele 1992 prišel do spoznanja, da mu pripada tudi ta del zemljišča. Kaj je počel od leta 1983 dalje, oziroma katera okoliščina je utemeljevala njegovo zmoto glede pripadnosti zemljišča, ni pojasnjeno. Tožnika sta se sklicevala na listine iz katastrskih evidenc, ki ne izkazujejo pravilnega stanja. Toženca sta pridobila kopijo katastrskega načrta iz leta 1869 s spremembami do leta 1957 in kopijo katastrskega načrta, vzdrževanega do 5. 5. 2005, iz katerih izhaja, da je bila parcela 1602 enovito (ne ločeno oziroma pregrajeno) območje.

3Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnika z ugotovitveno tožbo uveljavljata pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na severnem delu parcele 1602, k. o. X², katere zemljiškoknjižna lastnika sta toženca. Sporni del parcele 1602 po geodetski odmeri predstavlja parcelo 1602/2, v izmeri 633 m2.

6Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na ugotovitev, da sta tožnika severni del parcele 1602 (sedaj parcela 1602/2) priposestvovala, saj sta ga imela od leta 1983 dalje v dobroverni posesti. Ugotovitev temelji na naslednjem dejanskem stanju:

- Tožnika sta postala lastnika parcele 110/1 (sedaj *110/1), ki na jugu meji na parcelo 1602, na podlagi izročilne pogodbe z dne 16. 11. 1983, ki sta jo sklenila kot prevzemnika z izročevalko B. B. Že pred tem, 1980, je B. B. s parcelo razpolagala v korist tožnice, na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. B. B. je bila tudi lastnica parcele 1602, ki jo je leta 1976 prodala zakoncema C., C. pa sta jo leta 1987 prodala tožencema.

- Sporno zemljišče, na katerem tožnika uveljavljata lastninska upravičenja, obsega dva dela: zgornji del, ki na severnem delu meji na parcelo *110/1 in sega do stare akacijeve meje (na tej meji sta tožnika postavila žičnobetonsko ograjo), in spodnji del, podaljšek zgornjega dela kvadrature približno 10 x 6 metrov, ki na južnem delu sega do cipres.

- Tožnikoma je njuna pravna prednica v naravi pokazala, da zemljišče, ki je predmet izročilne pogodbe, sega do stare akacijeve meje. Na parceli *110/1, kjer je stala stara hiša, sta tožnika leta 1984 zgradila nadomestno stanovanjsko hišo. Na zgornjem delu spornega zemljišča je stal poljski wc, ki so ga stanovalci stare hiše (tožnika, B. B.) uporabljali do izgradnje nadomestne hiše (stara hiša ni imela sanitarij). Kasneje je bil na tem mestu postavljen pesjak. Na tem delu parcele 1602 je stalo staro gospodarsko poslopje, ki sta ga tožnika leta 1993 porušila in zgradila novega. Tožnika sta na stari akacijevi meji postavila žičnobetonsko ograjo. Izvajala sta košnjo ter posadila in oskrbovala sadno drevje.

- Tožnika sta oktobra 1992 na podlagi vpogleda kopij katastrskega načrta ugotovila, da jima pripada tudi spodnji del spornega zemljišča (kvadrature približno 10 x 6 metrov), kjer je njuna pravna prednica obdelovala vrt. Tudi na tem delu sta namestila žičnobetonsko ograjo, toženca pa sta ob ograji zasadila ciprese.

- Toženca (niti njuna pravna prednika, zakonca B. B.) severnega dela parcele 1602 (zgornji in spodnji sporni del) nikoli nista uporabljala (imela v posesti), niti nista na drugačen način poskušala uveljavljati lastninskih upravičenj. Prav tako nikoli nista nasprotovala posegom, ki sta jih na zemljišču izvajala tožnika.

- Tožnika sta leta 2018, ko sta želela legalizirati gospodarsko poslopje, ugotovila, da uporabljata tuje zemljišče.

7Priposestvovalna doba je začela teči, ko je pogoje za priposestvovanje določal ZTLR³, ki je v drugem in četrtem odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Ker 20 – letna priposestvovalna doba z uveljavitvijo SPZ⁴ (1. 1. 2003) še ni iztekla, je sodišče prve stopnje kot pravno podlago pravilno upoštevalo tudi SPZ⁵, ki kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je ves čas trajanja priposestvovalne dobe v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, torej tisti, ki ne ve oziroma ne more vedeti, da ni lastnik stvari (27. in 28. člen SPZ).

8Pritožnika ne nasprotujeta ugotovitvi, da sta imela tožnika sporni del parcele 1602 celotno priposestvovalno dobo v svoji posesti, izpodbijata domnevo o njuni dobrovernosti. Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Nedobrovernost mora dokazati stranka, ki jo zatrjuje. Nedobroveren je tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi to moral vedeti. Pri presoji dobre vere je pomembno tako ravnanje posestnika kot ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Njuno ravnanje je treba presojati v luči temeljnih načel – skrbnosti ter vestnosti in poštenja. Vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, je treba na drugi strani uravnotežiti z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.⁶ Zmota je opravičljiva, če posestnik utemeljeno misli, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost. Upoštevajoč vse okoliščine primera mora biti posestnik prepričan, da mu nepremičnina pripada, in bi tako prepričanje mogel ohraniti tudi po razmisleku o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine.⁷ Dobrovernost kot predpostavko priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini je treba presojati tudi v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve izročilne pogodbe, ko zemljiška knjiga ni bila pripoznana kot takšna ustanova materialnega nepremičninskega prava kot velja danes.⁸

9Okoliščina, da sporni del parcele 1602 ni bil izrecno naveden v izročilni pogodbi, pomeni, da tožnika nista razpolagala s pravnim naslovom, ki bi se nanašal na ta del parcele, ne terja pa zaključka, da njuna posest ni bila dobroverna.

10Drži pritožbena navedba, da zgolj dolgotrajna nemotena uporaba zemljišča za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje, vendar v obravnavanem primeru ne gre zgolj za dolgotrajno nemoteno uporabo spornega zemljišča. Tožnika sta uživala mirno posest od leta 1983 (oziroma od smrti B. B. v letu 1984) do leta 2018, v prepričanju, da sta lastnika. Njuno prepričanje, da uporabljata parcelo, ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju in izročilne pogodbe, je imelo podlago v ravnanju njune pravne prednice, ki ju je seznanila z obsegom parcele, ki je bila predmet obeh pogodb. B. B., ki je bila pred odsvojitvijo v letu 1976 tudi lastnica parcele 1602, je tožnikoma pokazala sporno zemljišče v naravi kot svoje. Življenjsko prepričljiv je argument sodišča prve stopnje, da je tudi B. B. sporno zemljišče štela za pripadajoče zemljišče k stari hiši (ne pa za tuje zemljišče, oziroma zemljišče, ki ga je prodala), na kar kaže dejstvo, da je bil poljski wc (kot edini razpoložljivi wc, ki je zagotavljal funkcionalnost stare hiše) v uporabi vse do izgradnje nadomestne hiše. Ker je posestna upravičenja na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju pridobila le tožnica, tožnikova izpoved, da mu je B. B. pokazala obseg zemljišča v letu 1982, ni nelogična. Tožnika sta po smrti B. B. leta 1984 v celoti vstopila v njen posestni položaj (pred tem pa so izvrševali soposest), kar pomeni, da sta sporno zemljišče posedovala v enakem obsegu kot pred njima njuna pravna prednica. Ker temu dejstvu pritožnika ne nasprotujeta, je nepomembno, ali je B. B. živela s tožnikoma do svoje smrti. Kljub odsvojitvi parcele 1602 v letu 1976 je bilo posestno stanje ves čas nespremenjeno. Tudi toženca sta vstopila v posestni položaj svojih pravnih prednikov, zakoncev B. B., in tožnika vse do leta 2018 štela za lastnika (zgornjega in spodnjega)⁹ spornega dela nepremičnine. Ker torej ni bilo posebnih okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnem posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik, tožnika nista bila dolžna posebej raziskovati lastninskega statusa zemljišča, ki sta ga pridobila v posest. Velja še poudariti, da ne pogodba o dosmrtnem preživljanju ne izročilna pogodba ne vsebujeta podatka o velikosti parcele 110/1, medtem ko podatek o velikosti parcele 1602 (1644 m2) vsebujeta obe prodajni pogodbi (iz leta 1976 in 1987), pa toženca kljub temu nikoli nista preverila, do kod sega parcela 1602.

11Teza, ki sta jo pritožnika podala že pred sodiščem prve stopnje, in jo ponavljata v pritožbi, je, da bi morala tožnika v postopku pridobivanja različnih dovoljenj in soglasij za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše, ob ustrezni skrbnosti ugotoviti, do kod sega meja njune parcele 110/1. Pritožnika menita, da tožnika nista preverila okoliščin, na podlagi katerih bi lahko upravičeno sklepala, da sta lastnika spornega dela parcele 1602. Drži, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni izrecno opredelilo do predloženih listin, na katere sta se opirala toženca pri izpodbijanju dobrovernosti tožnikov. Vendar to v obravnavanem primeru ni vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja niti ne predstavlja procesne kršitve 8. člena ZPP ali absolutne kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitev postopka (8. člena ZPP in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja.¹⁰ V obravnavani zadevi gre za tak primer.

12Toženca sta trditve o neskrbnosti tožnikov kot graditeljev opirala na predložene listine iz postopkov pridobivanja dovoljenj za gradnjo. Sodišče jih je v okviru dokaznega postopka izvedlo (priloge B8 do B21¹¹), ni pa jih izrecno zajelo v dokazno oceno. Pravdni stranki sta imeli možnost obravnavanja teh dokazov (v postopku pred sodiščem prve stopnje jima je bila zagotovljena pravica do izjave¹²). Pravno pomembno dejstvo (obseg parcele 110/1 oz. zmota o obsegu parcele) temelji na pisnih dokazih. Ker je pritožbeno sodišče glede spoznavnih možnosti pri listinah izenačeno s sodiščem prve stopnje, je zaradi odgovora na pritožbene navedbe lahko preverilo sprejeto dokazno oceno (prim. 3. alineja 358. člena ZPP) brez predhodno opravljene pritožbene obravnave, ne da bi s tem kršilo načelo neposrednosti.¹³

13Iz gradbenega dovoljenja z dne 10. 2. 1984 (priloga B8) izhaja, da je bila investitorjem (tožnikoma in B. B.) dovoljena gradnja nadomestne stanovanjske hiše na parc. št. 110/1, in sicer na podlagi tehnične dokumentacije, ki jo je izdelal Projektni biro dne 12. 8. 1983, in v skladu z lokacijskim dovoljenjem in drugimi pogoji oziroma soglasji (sanitarne, požarne inšpekcije). V ureditvenem načrtu Projektnega biroja (priloga B21), ki vsebuje izris nadomestne stanovanjske hiše, je navedena (zgolj) parcela 110/1, pri čemer je zapis parcele umeščen precej južno od tlorisa nadomestne stanovanjske hiše. Ti podatki iz listine vodijo k oceni, da niti projektantu kot strokovnjaku ni bilo znano, do kod sega parcela 110/1, oziroma kje so njene meje. Ne izpostavljeni listini ne ostale listine¹⁴ ne vsebujejo zapisov ali grafičnih prikazov, ki bi lahko tožnikoma omajali njuno že oblikovano prepričanje, da uporabljata svojo nepremičnino. Listine iz postopka pridobivanja dovoljenj in soglasij za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi povprečno skrbnemu posestniku - graditelju lahko vzbudile sum, da zgornji sporni del parcele 1602 pripada tretjemu (tožencema).

14Pritožnika se sklicujeta še na katastrske načrte (prilogi B22, B23), iz katerih po njunem mnenju jasno izhaja, da parcela 1602 v preteklosti ni bila ločena oziroma pregrajena. Da to ne drži, se je sodišče prve stopnje prepričalo z izvedeniškim mnenjem izvedenca geodeta izvedenca geodeta, ki mu je bila naložena izdelava elaborata parcelacije. Pregledal je arhivsko dokumentacijo, primerjal grafične prikaze parcele v katastrskih načrtih iz različnih časovnih obdobij ter ugotovil, da se je v letu 1955 parcela 1602 povečala na precejšen del parcele *110/1, v načrtu, ki je veljal od leta 1955 do leta 2005, pa je linija parcele 1602 najprej potekala po sedanji parcelni liniji (med novima parcelama 1602/1 in 1602/2), nato pa je bila prečrtana in je bil severni del parcele (po parcelaciji parcela 1602/2) priključen k parceli 1602. Izvedenec, ki je strokovnjak, je situacijo označil za „zmešnjavo, ki pa je ni mogoče razvozlati zaradi pomanjkanja arhivskih podatkov“. Arhivska dokumentacija (kopija katastrskega načrta iz leta 1989 in katastrski načrt, veljaven do leta 2005 - prilogi C1, C2¹⁵), na katero sodišče prve stopnje opira svojo argumentacijo, je skladna z ugotovitvijo izvedenca geodeta, da je določeno obdobje po letu 1955 parcelna meja potekala po liniji med sedanjima parcelama 1602/1 in 1602/2. Svoje prepričanje, da k njuni parceli, ki sta jo pridobila na podlagi izročilne pogodbe, sodi tudi pas zemljišča 10 x 6 metrov, sta torej tožnika utemeljeno opirala na pridobljeno arhivsko dokumentacijo pristojnega geodetskega organa (svojo opravičljivo zmoto glede pripadnosti zemljišča sta opirala na izročilno pogodbo v povezavi z navedeno dokumentacijo). Ravnanje tožencev (nenasprotovanje namestitvi ograje in zasaditvi sadnih dreves, zasaditev cipres) pa na drugi strani izkazuje, da tudi onadva nista imela pomislekov o skladnosti načrtov s stanjem v naravi, oziroma o lastninskem statusu tega dela zemljišča.

15Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da pritožnika nista uspela omajati pravilnosti sprejete dokazne ocene, ugotovljenega dejanskega stanja in materialnopravnega zaključka o dobrovernosti tožnikov. Ker ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16.Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške v zvezi z njo, tožnikoma pa sta na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njune pritožbene stroške v višini 410,65 EUR (550 točk oziroma 330 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,¹⁶ v zvezi s prvim odstavkom 7. člena OT, povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Vse v obrazložitve navedene parcele se nahajajo na območju katastrske občine X, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine.
³ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami.
⁵ Po prehodni 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona. Dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu.
⁶ Glej sklep II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015 in sodbo II Ips 49/2021 z dne 19. 5. 2021.
⁷ Glej sklep II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015.
⁸ Glej sodbi II Ips 323/2016 z dne 5. 7. 2018 in II Ips 49/2021 z dne 19. 5. 2021.
⁹ Zaradi jasnosti in razumljivosti tudi pritožbeno sodišče za sporni del parcele 1602 uporablja izraza zgornji sporni del in spodnji sporni del.
¹⁰ Sodba VS RS II Ips 477/2003 z dne 10.6.02004.
¹¹ Gre za priloge, ki sta jih toženca sodišču prve stopnje predložila skupaj s pripravljalno vlogo z dne 3. 4. 2019.
¹² Tožnika sta na navedbe tožencev iz njune pripravljalne vloge z dne 3. 4. 2019 odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2019, toženca pa sta na navedbe tožnikov odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2019.
¹³ Smisel pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti.
¹⁴ Gre za: zapisnik o komisijskem ogledu glede možnosti in pogojev predvidene gradnje nadomestne stanovanjske hiše z dne 23. 6. 1983, vlogo za izdajo dovoljenja z dne 23. 12. 1983, lokacijsko dovoljenje z dne 10. 2. 1984, zemljiškoknjižni izpisek, soglasje za priklop novogradnje na vodovodno omrežje z dne 29. 8. 1983, elektroenergetsko soglasje z dne 29. 7. 1983, razpis lokacijske razprave z dne 13. 6. 1983, potrdilo Projektnega biroja z dne 12. 8. 1983, soglasje požarne inšpekcije z dne 10. 10. 1978, izjavi o upoštevanju predpisov varstva v tehnični dokumentaciji za gradnjo stanovanjske hiše in o varstvu pri delu Projektnega biroja z dne 12. 8. 1983 in lokacijsko dokumentacijo – poročilo z dne 15. 7. 1983.
¹⁵ Enak grafičen prikaz vsebuje načrt v prilogi B23.
¹⁶ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.