UPRS Sodba I U 1681/2019-16

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 0412-11/2019/2 (00931606) z dne 26. 9. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku kot investitorju gradbenih del na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351-334/2018-17 in gradbenega dovoljenja št. 351-335/2018-20, oba z dne 20. 6. 2018 za novogradnjo stanovanjske soseske ..., za leto 2019 odmerila plačilo za 13.000,00 m3 mineralne surovine v raščenem stanju ob izvajanju prej navedenih gradbeni del, ki se ni porabila v okviru gradnje, v znesku 4.450,68 evrov (1. točka izreka). Odločila je še, da mora tožnik polovico celotne dajatve, to je 2.225,34 evrov plačati na tam naveden podračun države, drugo polovico v enakem znesku pa na tam naveden podračun Mestne občine Ljubljana, v roku 30 dni od vročitve te odločbe, sicer bo dolžan plačati zakonske zamudne obresti (2., 3., 4. in 5. točka izreka). Ugotovila je tudi, da posebni stroški postopka niso nastali (6. točka izreka).

2V obrazložitvi navaja, da je tožnik kot investitor gradbenih del, ki je za zastopanje pooblastil družbo A., d. o. o., ..., 18. 9. 2019 toženki priglasil 13.000,00 m3 mineralne surovine (od tega 500,00 m3 proda in 12.500,00 m3 mešanice gline, melja in proda) v raščenem stanju, ki se ni porabila v okviru gradnje. Glede odmere koncesnine se sklicuje na drugi odstavek 92. člena, drugi odstavek 52. člena in peti odstavek 53. člena Zakona o rudarstvu (ZRud-1), Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uredba) ter na Odlok o določitvi vrednosti točke za odmero rudarske koncesnine.

3Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov.

4Navaja, da družba A. ni imela (zlasti pa ne v času vložitve vloge) pooblastila za priglasitev osnove za izračun rudarske koncesnine. Trdi, da je bil pogoj za izbiro izvajalca pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje za odvoz odpadnega materiala na trajne deponije, saj tožnik odpadnega materiala nikoli ni obravnaval kot mineralno surovino, temveč kot gradbeni odpadek. Priglasitev družbe A. naj bi bila zato samovoljna in nedopustna. Poudarja, da je po navedbah v odločbi navedena družba mineralno surovino priglasila 18. 9.2019, to je pol leta po tem, ko je tožnik zaradi nespoštovanja pogodbe 1. 2. 2019 odstopil od pogodbe. Trdi, da so bila vlogi priložena dokazila z datumi, ki niso pravi in ne odražajo pravega dejanskega stanja, saj družba A. v letu 2019 ni izkopala nobenih mineralnih surovin. Vztraja, da navedene družbe ni nikoli pooblastil za vložitev vloge za pridobitev koncesije za pridobivanje mineralne surovine in da ta zato vlogi tudi ni priložila pooblastila. Zatrjuje kršitev pravice do izjave, saj z vodenjem postopka ni bil seznanjen. Podrobno pojasnjuje, zakaj v tem primeru glede na določbe ZRud-1, Uredbo in Pravilnik o klasifikaciji in kategorizacij zalog in virov trdnih mineralnih surovin (Prvilnik) ni podlage za odmero rudarske koncesnine.

5Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj jo zavrne. Med drugim navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana tožniku kot investitorju na podlagi navedenih gradbenih dovoljenj. Dodaja, da je družba A., d. o. o., izkop mineralne surovine priglasila kot izvajalec gradbenih del in da je vlogi priložila pogodbo z dne 12. 7. 2018, iz katere izhaja, da jo je tožnik pooblastil za izvajanje zemeljskih del in varovanje gradbene jame. Pojasnjuje, da je postopala na podlagi 92. člena ZRud-1 in da na podlagi prejete dokumentacije ni imela razloga za dvom v upravičenost vložitve vloge za priglasitev končne količine izkopa mineralne surovine. Meni, da razmerje med tožnikom kot investitorjem, in družbo A. kot izvajalcem ni stvar obravnavanega upravnega postopka. Pojasnjuje tudi, zakaj se izkopani material šteje za mineralno surovino, za katero je treba plačati koncesnino.

6Tožnik je v pripravljalnih vlogah z 9. 3. 2020 in 2. 7. 2020 dodatno pojasnil svoja stališča glede neobstoja pooblastila tožeče stranke izvajalcu, v zvezi s čemer trdi, da je bil nezakonito izključen iz postopka. Vztraja tudi pri neutemeljenosti obračuna rudarske koncesnine.

7Toženka v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo prav tako vztraja pri svojih navedbeh in med drugim navaja, da ni relevantno, ali je med družbo A. in tožnikom obstajalo ustrezno razmerje in s tem ustrezno upravičenje za vložitev vloge, temveč je bistveno, da je bila pri gradnji dejansko izkopana količina mineralne surovine, ki se ni porabila pri gradnji. Vztraja tudi pri utemeljenosti razlogov za obračun koncesnine.

K I. točki izreka:

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi je sporna odmera rudarske koncesnine na podlagi drugega odstavka 92. člena ZRud-1¹ tožniku kot investitorju gradnje.

10Med strankama je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za odmero rudarske koncesnine po navedeni določbi ZRud-1, in sicer tako po dejanski kot tudi pravni podlagi. Tožnik pa toženki še očita, da je izpodbijano odločbo izdala na podlagi vloge osebe, ki za to ni imela tožnikovih pooblastil, ter da mu je bila onemogočena udeležba v postopku in s tem kršena pravica do izjave.

11Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 52. člena ZRud-1,² na katerega odkazuje navedena določba drugega odstavka 92. člena ZRud-1. Izdaja odločbe po uradni dolžnosti pomeni, da za njeno izdajo ni bila potrebna vloga stranke, zaradi česar ni pomembno, ali je subjekt, ki je priglasil izkop mineralnih surovin, ki se niso porabile pri gradnji, za to imel pooblastilo tožnika. Kadar organ postopek lahko začne po uradni dolžnosti, namreč tako ravna, če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (prvi odstavek 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

12Utemeljeno pa tožnik uveljavlja, da mu je bila z izdajo izpodbijane odločbe kršena pravica do izjave.

13Po določbi prvega odstavka 9. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo (zaslišanje stranke). Enako izhaja iz 138. člena ZUP, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

14Upravni organ dejansko stanje skladno s prvim odstavkom 145. člena ZUP ugotavlja v posebnem ugotovitvenem postopku, ki se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Iz iste določbe izhaja, da lahko upravni organ odloči v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke (torej ne da ji da možnost izjave v postopku) le v izrecno naštetih primerih iz 144. člena ZUP.

15Toženka se sicer ne sklicuje na nobeno od navedenih določb ZUP, vendar pa je iz izpodbijane odločbe očitno (enako pa izhaja tudi iz upravnega spisa), da jo je izdala zgolj na podlagi navedb družbe A., d. o. o. Če bi bila ta družba pooblaščenka tožnika, bi lahko šlo za situacijo iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, to je, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi.

16Po določbah 53. člena ZUP je pooblaščenec oseba, ki zastopa stranko v postopku. Dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka (drugi odstavek 53. člena ZUP).

17Tožnik pravilno opozarja, da iz 55. člena ZUP izhaja, da se mora pooblaščenec v upravnem postopku izkazati s pooblastilom. Hkrati zanika, da bi bila družba A., d. o. o., njegov pooblaščenec, saj trdi, da ji ni dal takšnega pooblastila, poleg tega pa je od pogodbe s to družbo odstopil pol leta pred podajo njene vloge oziroma uvedbo obravnavanega upravnega postopka.

18Toženka v izpodbijani odločbi sicer uvodoma navede, da je tožnik za zastopanje pooblastil družbo A., d. o. o., v zvezi s čemer pa se zgolj smiselno sklicuje na pogodbo z dne 12. 7. 2018. Iz toženkinih navedb v tem upravnem sporu ne izhaja, da bi ta pogodba vsebovala pooblastilo za zastopanje. Nasprotno toženka navaja, da je navedena družba izkop mineralne surovine priglasila kot izvajalec gradbenih del in da je vlogi priložila pogodbo z dne 12. 7. 2018, iz katere izhaja, da jo je tožnik pooblastil za izvajanje zemeljskih del in varovanje gradbene jame. To pa ne pomeni, da je bila navedena družba pooblaščena za zastopanje tožnika v obravnavanem upravnem postopku.

19Le če bi tožnik navedeno družbo pooblastil za zastopanje v upravnem postopku, bi upravni organ lahko postopal po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP in odločbo izdal zgolj na podlagi podatkov, ki jih je predložil pooblaščenec tožnika v smislu ZUP, vendar pa po povedanem v tej zadevi ne gre za tako situacijo. Da toženka tudi sicer navedene družbe ni štela za tožnikovega pooblaščenca, izhaja tudi iz končnih odredb v izpodbijani odločbi, saj je iz njih razvidno, da je odredila osebno vročitev tožniku, družbi A. pa s povratnico. Kadar pa ima stranka pooblaščenca, se skladno s prvim odstavkom 88. člena ZUP pisanja v postopku, vključno s končno odločbo, vročajo njemu.

20Ker je po povedanem toženka izpodbijano odločbo izdala, ne da bi pred tem tožniku omogočila, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, je storila bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato glede na naravo kršitve na podlagi 3. točke prvega ostavka in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ tožniku omogočiti, da uveljavi in zavaruje svoje pravice ter se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev, v odločbi pa se bo moral do vseh pravno pomembnih tožnikovih navedb tudi argumentirano opredeliti.

21Tožnik je s tožbenim predlogom, s katerim je sodišču predlagal, naj izpodbijano odločbo odpravi, torej ne da bi sodišče zadevo vrnilo v ponoven postopek, smiselno predlagal, naj odloči o stvari, torej odločanje v sporu polne jurisdikcije na podlagi 65. člena ZUS-1. Sodišče ima pooblastilo za odločanje na tak način le ob izpolnjenih pogojih iz navedene določbe ZUS-1. Po presoji sodišča glede na naravo postopka in na stanje stvari, ki je posledica ugotovljene kršitve pravice do izjave, ti pogoji v tem primeru niso izpolnjeni. Sodišče je zato, kot že rečeno, zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

22Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

23Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV. Zato se tožniku priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

¹ Drugi odstavek 92. člena ZRud-1: Če se nekovinska mineralna surovina, pridobljena pri gradbenih delih iz prejšnjega odstavka, ne porabi pri gradnji ali melioraciji ali če način uporabe take mineralne surovine ni določen v izreku dovoljenja ali odločbe iz prejšnjega odstavka, veljajo za investitorja teh del glede plačila za pridobljeno enoto mineralne surovine določbe tega zakona in predpisov, ki urejajo način določanja plačila rudarske koncesnine.
² Drugi odstavek 52. člena ZRud-1: Zavezancu iz prejšnjega odstavka se način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine ter zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo določijo z odločbo, ki jo v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 53. člena in predpisom iz tretjega odstavka 54. člena tega zakona ter določbami koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo.