VSRS Sodba I Ips 11599/2021

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Kpr 11599/2021 z dne 9. 6. 2021 po 60. in 76. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrgla zahtevo za preiskavo pooblaščencev oškodovanke kot tožilke gospodarske družbe A. d.d. z dne 2. 3. 2021 in dopolnjeno z vlogo z dne 19. 5. 2021. Zahteva za preiskavo je bila vložena zoper osumljenega A. A., zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in zoper pravno osebo gospodarsko družbo B. d.o.o., zaradi odgovornosti za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena in v zvezi z 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Proti sklepu so se pritožili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke, vendar neuspešno, saj je senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP (v nadaljevanju senat) Okrožnega sodišča v Mariboru pritožbo s sklepom I Ks 11599/2021 z dne 19. 8. 2021 zavrnil kot neutemeljeno.

2V zadevi je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull 25. 12. 2021 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršene navedene zakonske določbe.

3Vrhovno sodišče je z zahtevo seznanilo pooblaščence oškodovanke kot tožilke, osumljenega A. A. in njegovega zagovornika. Zahteva je bila dvakrat poslana gospodarski družbi B. d.o.o., pri kateri nobena od pooblaščenih oseb po obvestilu pošte poštne pošiljke ni dvignila.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti so odgovorili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke in osumljenčev zagovornik. Prvi zahtevi pritrjujejo, osumljenčev zagovornik pa zahtevi nasprotuje in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

B.

5V obrazložitvi zahteve se je vložnik po uvodni oceni o smiselni izenačenosti konkretnega položaja, s položajem, ko je kazenski postopek pravnomočno končan, v prvem delu obrazložitve osredotočil na vprašanje sodne poravnave, ki po njegovem ni zgolj akt, s katerim se razrešijo sporna razmerja med udeleženimi subjekti, ampak ima lahko tudi pravno naravo pogodbe, s katero subjekti uredijo svoja civilnopravna razmerja in ki je zato lahko sklenjena ali izvajana pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Še zlasti v obravnavani zadevi, ko je bila sodna poravnava sklenjena med gospodarskima družbama glede obveznosti, ki so nastale med poslovanjem obeh družb in ki bi lahko nenazadnje sklenile klasično pogodbo z identično vsebino, pri kateri bi potem prišlo v razmerju med strankama pogodbe do enake preslepitve ali prikrivanja v smislu 228. člena KZ-1 in s tem do možnosti kazenskega pregona zoper nepošteno pogodbeno stranko. V drugem delu obrazložitve, vložnik opozarja, da je lažno prikazovanje v smislu kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 najprej usmerjeno v prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene (čeprav objektivno ne morejo biti) in ne nujno v prikazovanje ozadja, ki se nanaša na poslovanje dolžnika (npr. finančno stanje). Slednje je le objektivno dejstvo, ki utrjuje ali ovrže objektivno zmožnost, da bi bila obveznost izpolnjena, zakon pa ga ne predvideva kot okoliščino, v zvezi s katero bi moral biti izkazan preslepitveni namen ali storilčeva preslepitvena aktivnost. Z vidika zahteve za varstvo zakonitosti je tako za vložnika bistveno vprašanje, ali alternativni zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 predstavlja tudi zamolčanje pomembnih okoliščin, konkretno prezadolženosti oz. insolventnosti dolžnika, kar v nobenem od napadenih sklepov ni bilo upoštevano.

C.

6Ker v obravnavani zadevi ne gre za primer iz četrtega odstavka 420. člena ZKP je Vrhovno sodišče moralo, izhajajoč iz vložnikovih zatrjevanj najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil po izdaji sklepa senata o pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice, kazenski postopek v tej zadevi pravnomočno končan. Čeprav je preiskovalna sodnica po izreku napadenega sklepa formalno odločala o razumljivosti in popolnosti vloge po tretjem odstavku 76. člena ZKP, iz obrazložitve sklepa očitno izhaja, da je opravila presojo skladnosti konkretnega opisa kaznivega dejanja po vloženi in dopolnjeni zahtevi za preiskavo, z zakonskim opisom navedenega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. To je presoja iz prve točke prvega odstavka 181. člena ZKP, za katero je sicer med in v določenih primerih še pred preiskavo (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 94/2004 z dne 12. 1. 2006) pristojen senat, na kar pa v sami zahtevi, ki je lahko po prvem odstavku 424. člena ZKP preizkušena le glede kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik ni bilo posebej opozorjeno. Ker je v posledici tudi takšna, dejansko vsebinska presoja preiskovalne sodnice, kljub njenemu formalnemu okvirju predmet prepovedi sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave, je Vrhovno sodišče sledilo vložnikovi oceni o primerljivosti s položaji, ko je kazenski postopek pravnomočno končan in je zahtevo v nadaljevanju v celoti preizkusilo.

D.

7Pri tem se je z vložnikom v splošnem strinjalo glede dvojne narave sodne poravnave, ki je lahko en od načinov storilčevega preslepitvenega ravnanja pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, vendar le ko je posredi pogodba, s katero pogodbenika urejata prihodnja medsebojna razmerja, ne pa tudi, ko prekinjata spor ali negotovost iz prvega odstavka 1050. člena Obligacijskega zakonika, ki izvirata iz preteklih razmerij, v katerih je lahko bil posamezni pogodbenik že prikrajšan. Slednje je v obravnavani zadevi odločilnega pomena. Iz konkretnega opisa dejanja v zahtevi za preiskavo očitno izhaja, da sta pogodbenika poravnavo sklenila ravno zato, da bi uredila t.i. upniško-dolžniško razmerje s podlago v preteklem gospodarskem sodelovanju (dobavi blaga), po katerem je bil eden od pogodbenikov prikrajšan in ne morebiti zato, da bi gospodarsko poslovanje v prihodnje šele zastavila. Prikrajšanje enega od pogodbenikov tako ni posledica sklenjene poravnave, ampak ravnanja drugega pogodbenika preden je bila poravnava sklenjena in ko je jasno, da je tedaj škoda kot ena od prepovedanih posledic iz prvega odstavka 228. člena KZ-1 že nastala. V takšnih primerih je dopolnilno ali alternativno preslepitveno ravnanje iz drugega dela obrazložitve zahteve neodločilno, ker deli usodo sklenjene poravnave, ki po ugotovljenem predhodno nastale škode ne more znova povzročiti. Posebej zatrjevana povezava z gospodarsko dejavnostjo pa bi bila obratno odločilna pod pogojem, ko bi škoda s poravnavo šele nastala. Denimo tedaj, ko bi se stranka zaradi sklenitve poravnave odpovedala kakšnemu drugemu zahtevku ali upravičenju in bi v posledici sklenitve poravnave zaradi neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke ostala brez obljubljenega plačila in hkrati brez tiste koristi, ki se ji je odpovedala zato, da je nasprotna stranka soglašala s poravnavo. Navedenih ali podobnih dejstev pa vložena zahteva za preiskavo v konkretnem opisu dejanja ne vsebuje.

E.

8Ker po obrazloženem v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

9Odločitev je bila sprejeta soglasno.