UPRS Sodba I U 1159/2020-16

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (BPP) na podlagi napotnice Bpp 1745/2020 z dne 16. 7. 2020 v višini 78,00 EUR; navedeni znesek je povečala za 22 % DDV, kar skupaj znaša 95,16 EUR, višji zahtevek pa je zavrnila (I. točka izreka). Sklenila je, da se odvetniški stroški za izvajanje BPP v skupnem znesku 95,16 EUR izplačajo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč in nakažejo na tožnikov transakcijski račun št. ... v 30 dneh od prejema e-računa (II. točka izreka). Ugotovila je še, da je tožnik zavezanec za DDV z ID številko SI ... (III. točka izreka).

2Iz obrazložitve je razvidno, da je bila upravičencu z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1745/2020 z dne 16. 7. 2020 dodeljena redna BPP za sestavo in vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi VL 49161/2020 z dne 3. 7. 2020 (zaradi izterjave 1.060,04 EUR). Za njeno izvajanje je bil določen tožnik, ki je pravočasno vrnil navedeno napotnico in zahteval, da se mu za opravljeno delo priznajo nagrada, potrebni izdatki in 22 % DDV, v skupnem znesku 448,00 EUR.

3Tožena stranka delno ugodila tožnikovemu zahtevku. Njegovo nagrado in stroške za opravljeno delo je odmerila po v času odločanja veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) in skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv)¹ upoštevala tožnikovo upravičenost do s tem povezanega plačila v višini polovice zneska, ki bi mu sicer pripadal. V obzir je vzela, da je odvetniška točka na dan izdaje izpodbijanega sklepa vredna 0,60 EUR.

4Glede na navedeno vrednost spornega predmeta je tožena stranka tožniku priznala 100 točk za ugovor z dne 16. 7. 2020 po 6. točki tarifne številke 27 OT in 25 točk za končno poročilo upravičencu v trajanju do pol ure po 1. točki tarifne številke 46 OT.

5Tožena stranka tožniku ni priznala nagrade za posvet in študij zadeve, saj ne gre za samostojni opravili v smislu prve alineje 1. točke ter 2. točke tarifne številke 39 OT, ampak za opravili, ki sta zajeti že s priznano nagrado za navedeni ugovor. Menila je, da tožnik ni upravičen niti do nagrade za pripravo in vložitev predloga za taksno oprostitev in poudarila, da je bil upravičenec z 11. točko obrazložitve navedene odločbe o dodelitvi BPP poučen, da je na podlagi šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah v celoti upravičen do oprostitve plačila sodne takse, za kar lahko zaprosi sodišče in predloži odločbo o dodelitvi BPP. Zato je ocenila, da posebna vloga za oprostitev sodne takse, ki jo je tožnik vložil za upravičenca, ni bila potrebna.

6Skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT je tožnik po presoji tožene stranke upravičen tudi do 5 točk za izdatke za stranko, ki jih je po ustaljeni sodni praksi odmerila v višini 2 % od polne nagrade (ta znaša 250 točk), ki bi tožniku pripadala brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja po 17. členu ZOdv.

7Glede na navedeno je tožena stranka tožniku priznala nagrado v višini 130 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke znaša 78,00 EUR. Upoštevala je tudi 17,16 EUR iz naslova DDV in presodila, da skupni tožnikovi stroški in nagrada znašajo 95,16 EUR.

8Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je, „da ga sodišče odpravi v delu, ki se nanaša na zavrnitev stroškov nudenja BPP, in prizna nadaljnjih 242,50 EUR nagrade oz. da podrejeno zadevo vrne v tem delu v ponoven postopek“. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

9Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik upravičencu nudil BPP v sporu glede dodelitve otroka v varstvo, stikov in preživnine. Tožnik poudarja, da je zadolžen, da je njegov dohodek nižji od 600 EUR mesečno in da je zaradi kovid-19 moral zapreti svojo dejavnost. V nadaljevanju meni, da bi morala tožena stranka odmeriti nagrado po tarifni številki 18 OT in mu priznati 300 točk. Trdi, da bi bilo treba upoštevati, da si je tožnik z upravičencem izmenjal približno 30 sporočil po e-pošti glede konkretnega delovnega spora, z njim opravil 5 pogovorov po telefonu in vsaj 6 sestankov v pisarni. Poudarja, da bi mu tožena stranka morala priznati nagrado za končno poročilo stranki.

10Tožnik se ne strinja s presojo, da je upravičen do polovice priglašenih stroškov in trdi, da mu pripada nagrada za naslednja opravila: "ugovor zoper sklep o izvršbi 300 točk", "predlog za taksno oprostitev in ugovor zoper plačilni nalog 100 točk", "pregled zadeve in posvet s stranko 100 točk", "5 email stranki 100 točk", "končno poročilo 50 točk", "2 % mat. stroški" in "22 % DDV". Skupaj naj bi mu pripadalo 485 EUR, torej še 242,5 EUR.

11Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik poudarja, da je diskriminiran v primerjavi z drugimi izvajalci BPP, saj je zastopal delavca, ki je šibkejša stranka v delovnem sporu. Zato naj bi tožena stranka kršila 14. člen Ustave. Poudarja, "da je bil organ pri odločanju o odmeri BPP nagrade očitno diskriminatoren, ko ni priznal kar 50 % priglašene odvetniške nagrade, ko je odločal o pravicah tožnika". Meni še, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kateri stroški niso bili potrebni, zaradi česar mu jih tožena stranka ni priznala.

12Tožena stranka je poslala spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

13Za dne 7. 11. 2022 je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, ki se ga tožnik ni udeležil, čeprav je s tem, ko ni odgovoril na poziv sodišča po 279.a členu Zakona o pravdnem postopku, ali se odpoveduje glavni obravnavi, zahteval njeno opravo. Zato je sodišče v skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K I. točki izreka:

14Tožba ni utemeljena.

15Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16Skladno s šestim odstavkom 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP.

17Ob upoštevanju navedenega zakonskega izhodišča je za odločitev v obravnavani zadevi bistvena presoja, ali je tožena stranka pravilno izračunala tožnikove odvetniške stroške. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva, ki se očitno sklicuje na napačne in za zadevo nepomembne dejanske okoliščine², ni razvidno konkretizirano in jasno razumljivo nasprotovanje presoji tožene stranke v izpodbijanem sklepu; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje na to nanašajočega se in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Na tem mestu pripominja le, da nedvoumno ni utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka tožniku ni priznala stroškov za končno poročilo stranki (s tem povezan povzetek izpodbijanega sklepa je razviden 4. točke obrazložitve te sodbe), in da stališče tožene stranke v zvezi s priznanjem nagrade za posvet in študij zadeve temelji na ustaljeni sodni praksi³.

18V zvezi s citiranim petim odstavkom 17. člena ZOdv sodišče še poudarja, da je v obrazložitvi predloga novele ZOdv zakonodajalec kot namen sprejema takšne določbe in ureditve navedel nujnost varčevalnih ukrepov države, da določi nižja plačila za storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Razlog za posebno ureditev je tudi v tem, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora sam prizadevati za pridobitev strank, ob upoštevanju morebitne negotovosti glede plačila.⁴ Glede na s tem povezano posplošeno zatrjevano kršitev načela enakosti sodišče zgolj opozarja na ustaljeno ustavnosodno prakso, da načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) zakonodajalca zavezuje, da enaka razmerja in položaje ureja enako ter različna različno. Ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev, odvetnikov ne obravnava različno. Vsi odvetniki, ki so postavljeni po uradni dolžnosti, so namreč upravičeni do enakega plačila za te storitve. Iz načela enakosti pred zakonom pa ne izhaja zahteva po enakem obravnavanju različnih položajev.

19Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

20Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Glasi se: "Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični."
² V obravnavani zadevi je bila BPP dodeljena za sestavo in vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. Kljub temu tožnik v tožbi najprej navaja, da je šlo „za spor glede dodelitve otroka v varstvo, vzgojo, ureditve stikov in preživnine, tako se nagrada odmerja po tar. št. 18 OT“. Nato pa v zvezi z opisom korespondence z upravičencem za BPP navaja, da je šlo za delovni spor..
³ Tako na primer VSL Sklep II Cp 91/2020.
⁴ Poročevalec Državnega zbora EVA 2014-2030-0052.