VSC Sklep I Cp 72/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v celoti potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju terjatve z začasno odredbo z dne 6. 12. 2021.

2Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu ugovoru in sklep o začasni odredbi razveljavi, plačilo vseh pravdnih stroškov, vključno s stroški postopka zavarovanja, pa naloži v plačilo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku). Toženec navaja, da tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) kot upnik ni uspel z verjetnostjo izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženca nastala. Sodišču prve stopnje očita, da je v izpodbijanem sklepu zmotno zaključilo, da tožnik kot svojo terjatev očitno izkazuje kršitev svojih osebnostnih pravic, saj je sam mnenja, da je tožnik svojo terjatev v predlogu za začasno odredbo opredelil bolj kot denarno terjatev v obliki odškodninskega zahtevka zaradi nepremoženjske škode. Takšna njegova terjatev pa ni ne upravičena, ne s potrebno verjetnostjo izkazana. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu smatra, da je tožnik zahteval izdajo regulacijske začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi medsebojnega razmerja med strankama pred dokončno ureditvijo z odločitvijo o glavni stvari, pa toženec še opozarja, da tudi skladno s sodno prakso velja, da se sicer za takšno začasno odredbo uporabljajo določila ZIZ, vendar jih je potrebno uporabiti z restriktivnejšim tolmačenjem. Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora biti verjetno izkazan obstoj terjatve do dolžnika in drugi pogoj, da je izdaja začasne odredbe nujna za preprečitev uporabe sile ali da je izdaja začasne odredbe nujna za preprečitev težko nadomestljive škode (272. člen ZIZ v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-275/95). Toženec meni, da je trditev tožnika, da mu nastaja nepremoženjska škoda, neutemeljena in neizkazana, teh svojih trditev pa tožnik po mnenju toženca tudi ni konkretiziral in tudi ne izkazal. Toženec izpostavlja, da gre za pretiran poskus odškodninskega zahtevka, na kar po njegovi oceni kaže tudi dejstvo, da je v določenih predloženih izvidih namensko zabeleženo njegovo (toženčevo) ime, ki bi naj utemeljevalo vzrok težavam tožnika. Toženec še navaja, da tožnik z ničemer izkazano ne utemelji, ob katerih dogodkih bi naj utrpel določene posledice, niti kdaj so se posledice pojavile, koliko časa so trajale, itd., tako, da so po njegovi oceni takšne njegove navedbe ne le neutemeljene, ampak tudi povsem pavšalne. Meni še, da tožnik nima prav, ko trdi, da bi mu moralo sodišče odmeriti odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve osebnostne pravice, saj bi bil do le-te tožnik upravičen le v primeru, če bi kakšno ravnanje toženca dejansko bilo opredeljeno kot škodljivo in bi povzročilo škodno posledico v zadostni intenziteti, da bi sploh bila pravno upoštevna. Duševne bolečine morajo namreč biti intenzivne, dolgotrajne in se morajo odražati v okolju, v katerem oškodovanec živi in dela. Denarna odškodnina v takem primeru predstavlja neko satisfakcijo, odmeno za pretrpljene duševne bolečine, nikakor pa ni kazen za povzročitelja škode, temveč zgolj zadoščenje oškodovancu. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka so potrebne vse zakonske predpostavke, ki jih po prepričanju toženca tožnik niti ne navaja, še manj pa izkaže. V tožbi po mnenju toženca v ničemer ni opredeljena vzročna zveza med obravnavanimi komentarji kot nekakšnim škodnim ravnanjem in nekakšno škodo, ki je tudi navedena povsem pavšalno in ni z ničemer utemeljeno izkazana. Toženec še izpostavlja, da se tožnik sklicuje na kazensko ovadbo z dne 19. 8. 2020, ki jo je bil vložil zoper toženca, pa jo je tožilstvo iz razloga, ker naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje in ker ni podan utemeljen sum, da bi toženec storil kaznivo dejanje, zavrglo. Po mnenju toženca zato ne more biti sporno, da mu odgovornost za storitev kaznivega dejanja, ki bi lahko bilo podlaga predmetnemu odškodninskemu zahtevku, ni dokazana, posledično pa po njegovem mnenju ni izkazana niti terjatev tožnika, zaradi česar ni utemeljene podlage za predlagano začasno odredbo. Toženec sodišču prve stopnje očita, da je izpodbijani sklep, ker tega ne upošteva, pomanjkljiv. Očita mu tudi, da se do teh pomembnih okoliščin sploh ni opredelilo ali jih dokazno ovrednotilo. V nadaljevanju pritožbe toženec še izpostavlja, da tožnik ni niti zatrjeval nujnosti začasne odredbe zaradi preprečitve uporabe sile, njegova navajanja o nastanku težko nadomestljive škode pa tega standarda ne dosegajo, tudi sicer pa so povsem pavšalna. Nekonkretizirane navedbe, da bi se naj preprečila nepremoženjska škoda, ki mu nastaja že zadnjih nekaj let, po oceni toženca ne predstavljajo konkretnih trditev o nenadomestljivi niti o težko nadomestljivi škodi, ki mu grozi. Nadalje še izpostavlja, da v primeru, da bi se tekom pravdnega postopka s pravnomočno odločbo izkazalo, da je tožnik upravičen do kakšne odškodnine zaradi nastanka škode, je, kot je to uveljavljal že s tožbo, upravičen do zahtevka za povrnitev take škode z odškodninsko tožbo, zato bi bilo po mnenju toženca pravilno v tej zadevi ugotoviti, da tožnik zatrjuje premoženjsko škodo, ki jo je mogoče izraziti in povrniti v denarju in je torej nadomestljiva, zato predlagana začasna odredba ni nujna niti ustavno upravičena. Toženec nadalje še meni, da izpodbijani sklep temelji na očitno zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj namen vtoževanih izjav ni bil nikakor žaljenje, sramotenje, ponižanje ali zasmehovanje tožnika, temveč je bil to poskus iz obupa s strani toženca, da bi tožnik vendarle prenehal s svojimi žaljivimi izjavami na taistem portalu. Ob tem toženec še pojasnjuje, da je bil tožnik tisti, ki je toženca pričel žaliti, blatiti njegovo ime že nekje v obdobju leta 2013, ko je skupaj z njegovo takratno partnerko A. A., prej B. B., vztrajno pisal številne žaljivke zoper toženca, ki jih v nadaljevanju pritožbe toženec tudi podrobneje opisuje. Takrat je toženec tudi večkrat pozval skrbnika portala, naj ukrepa zoper tožnika, ki je uporabljal uporabniško ime „X“ in A. A., ki je uporabljala uporabniško ime „Y“, ki sta žalila in blatila toženca. Ker tožnik nikakor ni želel prenehati s tovrstnimi svojimi dejanji, hkrati pa skrbnik portala ni ukrepal zoper njega, je toženec v svoji nemoči in obupu pričel odgovarjati na tovrstne tožnikove žaljivke, vse z namenom in v upanju, da bi tožnik vendarle prenehal s takšnimi svojimi ravnanji. Vsega tega pa izpodbijani sklep po mnenju toženca neupravičeno ne upošteva, zato sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi enostranskega vrednotenja navedb in dokazov tudi zmotno uporabo materialnega prava. Glede na to, da je tožnik predložil le izvlečke pisanj na portalu brez konteksta in brez svojih komentarjev, je po oceni toženca tovrstno dokazno gradivo nedvomno pomanjkljivo in izpodbijani sklep neutemeljeno sloni na le-tem, zaradi česar so podane tudi kršitve določb postopka. Kot nepravilne toženec označi tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec objavljal osebne oziroma zaupne podatke tožnika, saj je bil slednji tisti, ki je o vsem razglabljal na portalu, tako tudi o svojem zdravstvenem stanju. Toženec zato meni, da ne gre naprtiti morebiti tožencu odgovornosti, da bi naj razkrival nekakšne podatke o tožniku, ko pa so ti podatki že bili objavljeni in razkriti s strani tožnika samega. Kot pomembno okoliščino toženec izpostavi še dejstvo, da gre v predmetni zadevi za „javnost“, ki je omejena le na registrirane uporabnike specifičnega portala, zato meni, da ne gre tožencu očitati, da bi javno objavljal podatke o tožniku. Kot je ugotovljeno tudi s sklepom ODT v Celju o zavrženju kazenske ovadbe z dne 19. 4. 2021 gre v predmetni zadevi za to, da sta pravdni stranki anonimna uporabnika portala z zasebnimi stiki, ki je namenjen komunikaciji med registriranimi uporabniki in ne širši javnosti, pri čemer je tudi pisanje toženca bilo odziv na pisanja ostalih uporabnikov, tako tudi tožnika, na tem portalu. Vse navedeno pa v izpodbijanem sklepu zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po oceni toženca neupravičeno ni bilo upoštevano. V zvezi z uporabo določila 134. člena Obligacijskega zakonika, kjer je določeno, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice, toženec še meni, da tožnik ni z ničemer utemeljeno izkazal kršitve zatrjevane nedotakljivosti njegove osebnosti, življenja ali kakšne druge osebnostne pravice, ki bi jo utemeljeno bilo moč očitati tožencu, temveč tožnik podaja povsem pavšalne navedbe, ki v ničemer ne utemeljujejo njegove zahteve po začasni odredbi, prav tako pa tudi ne opredeli, katere osebnostne pravice bi mu naj bile kršene. Takšno pavšalno podajanje navedb, pri čemer tožnik večinoma podaja domneve o toženčevi nameri, po mnenju toženca ne more utemeljevati predmetne začasne odredbe in je tako izpodbijani sklep v celoti nepravilen. Toženec meni, da je nepravičen zaključek sodišča prve stopnje, da se s predmetno začasno odredbo tožencu zgolj v razmerju do tožnika prepoveduje prestopiti meje dopustnega izražanja in raznašanja tožnikovih osebnih podatkov, saj pri tem v celoti spregleda, da je tudi tožnik v razmerju do toženca absolutno prestopil meje dopustnega izražanja in sicer veliko prej že, pri čemer je razlika le v tem, da toženec ni sprožil sodnega postopka zoper tožnika. Sodišču prve stopnje očita, da s takšna odločitvijo, ki temelji le na pavšalnih in neizkazanih navedbah tožnika, le enostransko dokazno vrednoti navedbe in dokaze udeleženih strank v postopku, zato ni pravilna, saj ne upošteva vseh dejanskih okoliščin, ki pa so pomembne tudi za pravilno uporabo materialnega prava. Toženec glede na vse povedano meni, da tožnik kot upnik ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji oziroma mu bo nastala, prav tako pa tudi ne, da bi morebiti bila začasna odredba potrebna v namen, da se prepreči večja škoda, zato je izpodbijani sklep neupravičen in nepravilen. Še enkrat opozarja na to da tudi sodna praksa (npr. I Cp 892/2015, ipd.) določa, da je namen regulacijskih začasnih odredb v varstvu obstoječega stanja (in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah), kar narekuje restriktiven pristop. Prav tako še enkrat opozori tudi na prakso Ustavnega sodišča RS (npr. opr. št. Up-275/97), v skladu s katero sme sodišče takšno začasno odredbo izdati samo izjemoma, saj začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez ugotovitve pravic druge stranke do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku in tako prejudiciralo odločitev o zahtevku, zaradi česar mora sodišče, ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke, zelo omejevalno razlagati pojme nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda, čemur pa po oceni toženca v izpodbijanem sklepu nikakor ni zadoščeno.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo toženca, v svojem odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 239. ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Tožnik je skupaj z vloženo tožbo v tem pravdnem postopku predlagal tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje nedenarne terjatve, t.j. zahtevka zaradi prenehanja poseganja v njegove osebnostne pravice. Predlagal je izdajo regulacijske začasne odredbe z vsebino, da se tožencu prepove posegati v osebnostne pravice tožnika z objavami na spletnem portalu A. ali kateremkoli drugem spletnem portalu, s pisnimi izjavami kot so: „C. C. alias X je peder, zelo hud psihični bolnik, ki ni sposoben za nobeno delo in nima pri 55 letih sekunde delovne dobe in se mamine kikle drži; ko mu dnarja in čikov zmanjka hodi pod most cigančkom rit nastavljat“ in podobne negativne vrednostne sodbe ter pri tem omenjati njegove osebne podatke, za primer kršitve te prepovedi iz začasne odredbe pa je kot izvršilno sredstvo predlagal izrek oziroma določitev denarne kazni.

7Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 6. 12. 2021 predlogu tožnika (delno) ugodilo tako, da je tožencu prepovedalo posegati v osebnostne pravice tožnika z objavami na spletnem portalu A. ali kateremkoli drugem spletnem portalu, s pisnimi izjavami kot so: „C. C. alias X je peder, zelo hud psihični bolnik, ki ni sposoben za nobeno delo in nima pi 55 letih sekunde delovne dobe in se mamine kikle drži; ko mu dnarja in čikov zmanjka hodi pod most cigančkom rit nastavljat“ in podobne negativne vrednostne sodbe ter pri tem omenjati njegove osebne podatke. Za primer, da toženec ne bo spoštoval te začasne odredbe, mu je izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR ter sklenilo, da se v primeru ponovne kršitve izreče nova višja denarna kazen. Odločilo je še, da ta začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe v pravdnem postopku. Predlog tožnika za izdajo začasne odredbe je zavrnilo le v delu, v katerem je za primer kršitve začasne odredbe predlagal izvršbo na denarna sredstva dolžnika, ki jih ima pri organizaciji za plačilni promet z neposrednim nakazilom na fiduciarni račun pooblaščenke odvetnice Petre Primic Petrov.

8Zoper takšen sklep o začasni odredbi je toženec vložil ugovor, ki ga je po prejemu tožnikovega odgovora na ugovor sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

9Sodišče prve stopnje je v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem pravilno pojasnilo, da je tožnik v konkretnem primeru predlagal izdajo začasne odredbe samo za zavarovanje prve, to je nedenarne terjatve, pa tudi, da je predlagal, sodišče prve stopnje pa izdalo, regulacijsko začasno odredbo. Drugačne obširne pritožbene navedbe toženca, da je začasna odredba dejansko predlagana za zavarovanje denarne terjatve, t.j. plačila denarne odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo ali celo premoženjske škode tožnika in da za zavarovanje takšne denarne terjatve niso izpolnjene vse potrebne predpostavke, so tako pravno zmotne in se podrobneje do njih pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo, saj je to nepotrebno.

10V uvodu pritožbe uveljavljanega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožba ne konkretizira. V celotni pritožbi navaja zgolj očitek, da so glede na to, da je tožnik predložil le izvlečke pisanj na portalu brez konteksta in brez svojih komentarjev, tovrstno dokazno gradivo pa je pomanjkljivo in izpodbijani sklep neutemeljeno sloni na le-tem, podane tudi kršitve določb postopka. Ker pri tem ne pojasni, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila iz tega razloga podana, njegovega očitka o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sploh ni mogoče preizkusiti. Po oceni pritožbenega sodišča tako zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ne predstavlja nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč kvečjemu pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot bo obrazloženo še v nadaljevanju tega sklepa, tudi ni podan.

11Po vsebini bi lahko bil očitek o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in sicer o obstoju kršitve pravice do izjave in načela kontradiktornosti (5. člen ZPP) kot ene izmed pojavnih oblik absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP vsebovan tudi v pritožbeni navedbi toženca, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv, ker ne upošteva tega, da (ker je bila kazenska ovadba z dne 19. 8. 2020, ki je bila vložena zoper toženca, zavržena) ni dokazana odgovornost toženca za storitev kaznivega dejanja, ki bi lahko bilo podlaga predmetnemu odškodninskemu zahtevku, da se sodišče prve stopnje do teh pomembnih okoliščin ne opredeli ali jih dokazno ovrednoti. Ta očitek pa je neutemeljen. Do kršitve pravice do izjave oziroma do kršitve načela kontradiktornosti kot absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, namreč lahko pride samo v primeru, če se nanaša na pravno odločilna dejstva. Ker za utemeljenost zahtevka za prenehanje oziroma prepoved ravnanj, ki pomenijo kršitev osebnostnih pravic, v skladu s 134. členom OZ obstoj kazenske odgovornosti kršitelja ni predpostavka njegove civilne odgovornosti, to dejstvo ne predstavlja pravno odločilnega dejstva za odločitev v tej zadevi, sodišče prve stopnje pa s tem, ko se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do (ne)obstoja kazenske odgovornosti toženca, ni zagrešilo smiselno očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob tako posplošenem očitku obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka gre tako le še pojasniti, da ni podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (1. odstavek 366. člena in drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Tudi za t.i. regulacijsko začasno odredbo, katere namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja, če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, velja, da morajo biti za njeno izdajo izpolnjene predpostavke, ki sicer veljajo za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, s to posebnostjo, da je pri izdajanju takšnih začasnih odredb potreben restriktiven pristop, z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. V skladu s 1. odstavkom 272. člena ZIZ je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg verjetnega obstoja terjatve pa je treba za izdajo začasne odredbe pri nedenarnih terjatvah izkazati še enega izmed naslednjih pogojev: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. odstavek 272. člena ZIZ). Upnik pa nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena v zvezi s 3. odstavkom 272. člena ZIZ). Sodišče sme v skladu z 273. členom ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa v nadaljevanju tega zakonskega določila primeroma naštete začasne odredbe.

13Toženec sodišču prve stopnje, tudi s sklicevanjem na sodno prakso (npr. I Cp 892/2015), neutemeljeno očita nepravilno uporabo restriktivnega pristopa pri izdaji regulacijske začasne odredbe, saj ta ne pomeni, da take začasne odredbe ni mogoče izdati. Nasprotno, njena izdaja je na mestu vselej, ko so izpolnjeni pogoji, in v obravnavi zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da so.

14Pritožbeno sodišče k popolnim in izčrpnim razlogom, ki jih je za svojo odločitev nanizalo sodišče prve stopnje, pravzaprav nima kaj dodati, zato se nanje sklicuje in jih sprejema ter bo v nadaljevanju le kratko odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pravno odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP).

15Ko sodišče odloča o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, odloča v okviru zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov.

16Toženec neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so v tem postopku izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. V pretežnem delu svoje pritožbe ob tem izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi trditvami in z zanje predlaganimi dokazi v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazal, da mu bo zoper toženca nastala terjatev, katere zavarovanje predlaga, t.j. terjatev zaradi prenehanja in prepovedi nadaljnjega kršenja osebnostnih pravic po 134. členu OZ.

17V postopku zavarovanja z izdajo začasne odredbe se pri presoji prvega pogoja, t.j. terjatve kot materialnega pogoja za zavarovanje z začasno odredbo, odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, kar pomeni, da sodišče pri odločanju o predlogu ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja, ali je predlagatelj svoje trditve dokazal, ampak le, ali jih je izkazal za verjetne. Verjetnost pa je podana takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka, od tistih, ki kažejo nasprotno. Ker se v postopku z izdajo začasne odredbe odloča s stopnjo verjetnosti, sodišče (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP, zato praviloma tudi ne izvaja vseh predlaganih dokazov, pač pa lahko na podlagi gradiva v spisu oceni, ali so navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti, pa tudi, ali so te verjetnejše od navedb tožene stranke v ugovoru, s katerimi nasprotuje navedbam tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče tako odloči o tudi verjetnem obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju po splošnih pravilih o ugotavljanju dejstev.

18Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zahtevanemu dokaznemu standardu verjetnosti v celoti zadostilo, saj je pri odločanju o ugovoru zoper izdano začasno odredbo navedlo dovolj in povsem ustrezne razloge dokazne ocene tistih dokazov, na podlagi katerih se je prepričalo o verjetnosti obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe oz. o tem, da so verjetnejše navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe, od tistih v ugovoru. Drugačno stališče, izraženo v pritožbi toženca, je tako neutemeljeno.

19Pritožbeno sodišče zato zaradi njihove pravilnosti v celoti soglaša s pojasnili, dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v točki 8. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pravilno je tako pojasnilo sodišča prve stopnje, da je pravica do svobode izražanja (toženca) ustavno zavarovana pravica (1. odstavek 39. člena Ustave RS, v nadaljevanju: URS), v skladu s katero lahko vsakdo svobodno izbira, sprejema ter širi vesti in mnenja, da ta ustavna pravica obsega tudi pravico posameznika, da sam oblikuje svoje mnenje in ga tudi posreduje, da pa ne gre za neomejeno pravico, temveč je ta pravica omejena z osebnostnimi pravicami drugih ljudi (15. člen URS). Prav tako je pravilno tudi pojasnilo, da med osebnostne pravice spadajo vse ustavne človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se uresničujejo neposredno na podlagi ustave (1. odstavek 15. člena URS), da je z URS zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti (integritete), njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), pa tudi, da je kršitev pravice do osebnega življenja podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva osebnega življenja ne glede na to ali to lahko škoduje njegovemu ugledu ali časti in da do posega v duševno integriteto posameznika pride zlasti z nespoštovanjem čustev in predstav posameznika, zaradi česar posegi v posameznikovo zasebno, intimno življenje povzročijo strah, jezo, žalost, občutek manjvrednosti.

20Izpodbijana odločitev temelji na zaključku, da je verjetnost terjatve podana in toženec tega zaključka tudi po oceni pritožbenega sodišča iz razlogov, ki jih je v izpodbijanem sklepu v točki 8. obrazložitve navedlo sodišče prve stopnje, z ugovornimi navedbami ni uspel omajati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je celo toženec sam potrdil, da se pravdni stranki poznata, da sta med drugim uporabnici spletnega portala A., kjer med sabo komunicirata, pa tudi, da toženec ni oporekal tožbenim trditvam, da je napisal in objavil trditve o tožniku, navedene v tožbi in povzete v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katere se na tem mestu v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

21Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da se vse te izjave toženca nanašajo na zasebno, intimno življenje tožnika in njegovo (zdravstveno) stanje in da kontekst, v katerem so bile neprerekane izjave podane, napeljuje na zaključek, da niso bile podane zaradi obveščanja javnosti, temveč s ciljem osebne diskvalifikacije tožnika. Ob pravilni uporabi materialnega prava, je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, prezirljivo, posmehljivo klevetanje oziroma očrnitev, katerih namen je žaljenje, sramotenje, ponižanje in zasmehovanje tožnika, zato protipravnost ni izključena. To še toliko bolj velja v tem primeru, ko niti iz ugovornih navedb toženca, niti iz njegovih pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bil tožnik javna oseba, kot nejavna, anonimna oseba pa je deležen največje stopnje varstva svoje pravice do zasebnosti in nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob tehtanju pravic tožnika (do zasebnosti in nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti) in toženca (do svobode izražanja), zaključilo, da je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal kršitev svojih osebnostnih pravic in utemeljenost zahtevka po 134. členu OZ za prenehanje oziroma prepoved ravnanj, s katerimi toženec posega v osebnostne pravice tožnika. Drugačno stališče toženca, izraženo v pritožbi, pa je pravno zmotno.

22Tožnik je že v tožbenih navedbah, na katere se je v zvezi z verjetnostjo obstoja nedenarne terjatve skliceval tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, prav tako pa tudi v odgovoru na ugovor toženca, zatrjeval, da je z izjavami, objavljenimi na spletnem portalu, toženec posegal v njegove osebnostne pravice do osebnega življenja in zasebnosti ter nedotakljivosti človekove osebnostne sfere, ki sodi v sklop z URS zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti (integritete), pri tem pa je v zvezi s posameznimi izjavami toženca še konkretizirano navajal pomen izjavljenih besed v smislu obstoja kršitve osebnostne pravice, zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da tožnik prve predpostavke za izdajo začasne odredbe, t.j. verjetnosti obstoja terjatve, ni izkazal že iz razloga, ker je podal le pavšalne navedbe v zvezi z obstojem kršitev osebnostnih pravic in ker sploh ni opredelil, katere osebnostne pravice naj bi mu bile kršene.

23Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno ocenilo, da se toženec glede očitanih kršitev osebnostnih pravic v smislu presoje ali je podana prva predpostavka za izdajo začasne odredbe, t.j. verjetnost obstoja oziroma nastanka nedenarne terjatve tožnika, ne more ekskulpirati s trditvami, da je bil tudi tožnik žaljiv do njega, zato pravilnosti teh zaključkov sodišča prve stopnje toženec ne more izpodbiti z obširnim pritožbenim ponavljanjem že v ugovoru navedenih tovrstnih okoliščin in razlogov in s sklicevanjem na nepravičnost, ker se (že) v postopku zavarovanja z začasno odredbo ne upoštevajo tudi te okoliščine na strani tožnika.

24Tožnik v tem postopku sodnega varstva ne zahteva (zgolj) zaradi neupravičene objave osebnih podatkov, temveč prvenstveno zaradi posegov v njegove osebnostne pravice z objavo žaljivih vsebin, z žaljivimi izjavami, ki pomenijo objestno, prezirljivo, posmehljivo klevetanje oziroma očrnitev, katerih namen je žaljenje, sramotenje, ponižanje in zasmehovanje tožnika, vse s ciljem osebne diskvalifikacije tožnika, zato pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da obstaja v razmerju do toženca verjetnost tožnikove terjatve za prenehanje kršitve osebnostnih pravic, toženec ne more izpodbiti z, tudi sicer dokazno nepodprtimi, pritožbenimi navedbami, da je bil tožnik sam tisti, ki je svoje osebne in zaupne podatke, tudi podatke o svojem zdravstvenem stanju, že pred objavo izjav toženca objavljal, razkrival in o njih razglabljal na spletnem portalu.

25Četudi je pritrditi tožencu, da so bile njegove izjave objavljene na spletnem portalu z zasebnimi stiki, katerega anonimna uporabnika sta pravdni stranki in ki je namenjen komunikaciji registriranih uporabnikov, pa to dejstvo samo po sebi še ne izključuje protipravnosti objave žaljivih vsebin, v katerih toženec osebno žali tožnika, ga zmerja, o njem objavlja negativne vrednostne sodbe, vse s ciljem osebne diskvalifikacije tožnika, zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da tudi iz tega razloga ni izkazana verjetnost obstoja nedenarne terjatve tožnika, katere zavarovanje zahteva z izdajo začasne odredbe v tem postopku.

26Neutemeljeno pa toženec izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je v tem primeru izpolnjena tudi druga predpostavka za izdajo začasne odredbe, t.j. ena izmed zgoraj navedenih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ.

27Tožnik je izdajo začasne odredbe predlagal, sodišče prve stopnje pa jo je izdalo, iz razloga po tretji alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ, torej iz razloga, ker toženec, če bi se izdaja začasne odredbe pokazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

28Začasna odredba tako ni bila izdana iz razloga preprečitve uporabe sile ali težko nadomestljive škode, zato so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne vse tiste pritožbene navedbe toženca, v katerih izpostavlja, da škoda, ki jo zatrjuje tožnik ne dosega standarda težko nadomestljive škode in nujnosti zaradi preprečitve uporabe sile.

29Toženec v pritožbi, enako pa je, kot to pravilno ugotavlja v izpodbijanem sklepu tudi sodišče prve stopnje, veljalo tudi za njegov ugovor zoper izdano začasno odredbo, niti ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da imajo po tožniku zatrjevane neugodne posledice toženčevega ravnanja na njegovem počutju in zdravju večjo težo kot omejitev svobode govora toženca na način, da se z objavami na spletnem portalu A. ali kateremkoli drugem spletnem portalu izogne pisanju negativnih vrednostnih sodb o tožniku in razkrivanju njegovih osebnih podatkov, saj je tožencu na družbenih omrežjih še nadalje dopuščeno delovanje v okviru 39. člena Ustave RS, v razmerju do tožnika pa mu je prepovedano prestopiti meje dopustnega izražanja in raznašanja tožnikovih osebnih podatkov, kar je prav tako ustavno varovana kategorija in zato ne more predstavljati nesorazmernega bremena. Ker toženec v ugovoru zoper začasno odredbo, enako pa velja tudi za njegovo pritožbo, ni konkretizirano zatrjeval in izkazal, da bi sam lahko utrpel hujše neugodne posledice, če bi se izdaja začasne odredbe pokazala za neutemeljeno, od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale tožniku, prav tako pa tudi ni zatrjeval nereverzibilnosti z regulacijsko začasno odredbo urejenega razmerja, je po oceni pritožbenega sodišča ob zgoraj izpostavljenih pritožbeno neizpodbijanih zaključkih sodišča prve stopnje, ki potrjujejo hujše neugodne posledice tožnika ob neizdaji začasne odredbe, materialno pravno povsem pravilen tudi zaključek sodišče prve stopnje, da je v tem konkretnem primeru izpolnjena tudi druga predpostavka za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in sicer predpostavka iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, t.j. da toženec, če bi se izdaja začasne odredbe pokazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

30Po oceni pritožbenega sodišča so v izpodbijanem sklepu, v nasprotju s stališčem toženca v pritožbi, spoštovana vsa temeljna izhodišča za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jih je izoblikovala sodna praksa, tudi odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-275/97, na katero se v pritožbi sklicuje toženec.

31Pritožbeni razlogi toženca tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženca zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

32Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 163. člena ZPP, 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.