UPRS Sodba in sklep I U 1632/2021-29

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije o konkretnem primeru št. 06216-8/2019/74 32001 z 28. 9. 2021 odpravijo v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na tožečo stranko A. A. in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1S 1. točko izreka izpodbijanega akta je toženka ugotovila, da so člani nadzornega sveta družbe B., med njimi tudi tožnik, v zvezi z obravnavo 2. točke dnevnega reda 16. izredne seje nadzornega sveta B. s 27. 3. 2019 ter sprejetjem sklepa št. 16/12, s tem ko: - sta 27. 3. 2019 nadzorni svet B. in C. C. sklenila Sporazum o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave in dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja v B. ter se v Sporazumu v točki 2.1. dogovorila, da nadzorni svet B. s podpisom tega Sporazuma nalaga upravi B., da bo z C. C. v tednu, ki se začne s 1. 4. 2019, podpisala Pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki bo pričela veljati s 1. 4. 2019, in na podlagi katere se bo v B. zaposlila s 1. 4. 2019 do vključno 31. 5. 2020, skladno z 10. členom Pravilnika o delovnih razmerjih s 26. 4. 2018 na delovnem mestu „višje svetovalke v Oddelku kabineta uprave“; se v Sporazumu v točki 2.7. dogovorila, da se B. zaveže, da bo C. C. v primeru, če ji bo v času od 1. 4. 2019 do 31. 12. 2019 prenehalo delovno razmerje v B. zaradi sklenitve drugega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, za obdobje od prenehanja delovnega razmerja na B. do 31. 12. 2019 izplačal odpravnino v enkratnem znesku v višini preostalih še neizplačanih bruto plač za delovno mesto predsednika uprave B.; - je nadzorni svet B. na 16. izredni seji 27. 3. 2019 sprejel tudi bistvene sestavine Pogodbe o zaposlitvi za določen čas, te pa so bile za upravo B. zavezujoče, s čimer je bilo določeno, da bo uprava B. podala soglasje, da se bo po izteku mandata predsednica uprave C. C. zaposlila po predhodni sklenitvi nove Pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu „višja svetovalka v Oddelku kabineta uprave“ za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 ter da bo navedena pogodba o zaposlitvi vključevala v tej točki izreka navedene bistvene sestavine, so ravnali v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana nadzornega sveta ter svojo funkcijo uporabili v nasprotju z zakonom (263. in 281. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1, 42. člen Zakona o Slovenskem državnem holdingu - SDH-1 ter 15., 17. in 21. člen Statuta Slovenskega državnega holdinga – Statut SDH), s tem ko so neposredno obljubili premoženjsko in nepremoženjsko korist tedanji predsednici uprave B. C. C., s čimer so kršili integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). V 2. točki izreka je toženka odločila, da so člani uprave B. D. D., E. E. in F. F. pri ravnanju, ki je navedeno v tej točki izreka, prav tako kršili integriteto kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK ter v 3. točki izreka, da sta člana uprave D. D. in E. E. z ravnanjem, navedenim v tej točki izreka, ravnala v nasprotju s pričakovanjem, delovanjem in odgovornostjo člana uprave ter svojo funkcijo uporabila v nasprotju z zakonom, s čimer sta kršila integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK.

2V obrazložitvi toženka v zvezi s tožnikovimi ugovori navaja, da so bile v postopku upoštevane vse procesne pravice, ki gredo obravnavanim osebam po ZIntPK, in subsidiarno po določbah upravnega postopka. Izpostavlja, da je upoštevala načelo materialne resnice ter od B. pridobila uradno dokumentacijo, ki v postopku predstavlja pisni dokaz in podlago sprejeti odločitvi. Poudarja, da se pri ugotavljanju dejanskega stanja ne more opirati na dogovore, ki so jih člani nadzornega sveta sklepali z namenom usklajevanja končno sprejetega sklepa na seji nadzornega sveta B. Po njenem mnenju bi moral zapisnik seje nadzornega sveta v povezavi s točko predčasne razrešitve vsebovati navedbo dejanskih razlogov, ne pa zgolj navedbo sporazumne razrešitve, katere predlog je podala predsednica uprave B. sama, kar bi pomenilo, da je razrešena na lastno pobudo in ni nikakršne potrebe po odpravnini, niti zagotavljanju delovnega mesta z namenom prenosa nalog in del, saj bi se v tem primeru lahko dogovorili za odpovedni rok. Iz izjasnitev obravnavanih oseb sicer izhaja podatek, da je bil razlog predčasne razrešitve predsednice uprave B. v nekompatibilnosti celotne uprave družbe B., kar pa iz dejanskih uradnih dokumentov ne izhaja in gre razumeti, da so bili ti pripravljeni na način, da bi se predsednici uprave zagotovile pravice, ki ji po mnenju toženke v konkretnem primeru ne bi smele pripadati. Glede očitka, da naj bi v postopku kršila načelo zaslišanja stranke, navaja, da je presodila, da zaslišanja predlaganih oseb niso potrebna, saj bi te izpovedovale o ozadju sprejete odločitve nadzornega sveta B., ki iz uradnih zapisnikov sej nadzornega sveta B. ne izhajajo ter, kot navedeno v izjasnitvah, temeljijo na domnevah sodnega izpodbijanja predčasne razrešitve na sodišču in pretekle sodne prakse glede predčasnega razreševanja poslovodnih oseb. Tako glede na navedbe, razvidne iz zapisnika 26. izredne seje nadzornega sveta B. s 27. 3. 2019 ter glede na vsebino sprejetega sporazuma zaključuje, da je nadzorni svet B. ne le presegel svoje pristojnosti, določene v 281. členu ZGD-1, temveč je v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika upravo družbe B. zavezal k sklenitvi za družbo škodljive pogodbe o zaposlitvi z C. C.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da mu v postopku predhodnega preizkusa vse do izdaje osnutka ugotovitev 1 toženka ni dala možnosti, da bi v postopku sodeloval in se izrekel o dejstvih in okoliščinah ter njegovih pravnih in dejanskih naziranjih. Izpostavlja tudi, da obvestilo ni vsebovalo opredelitve konkretnih ravnanj, ki naj bi predstavljala domnevno kršitev. Prav tako v njem ni bilo navedenih nobenih ugotovitev toženke, torej pravnih in dejanskih zaključkov, na podlagi katerih in o katerih bi se tožnik lahko kakorkoli izrekel. Meni, da pravice vpogleda v spis ni mogoče enačiti s pravico do izjave v smislu načela zaslišanja stranke oziroma kontradiktornosti postopka. Prepričan je tudi, da bi v konkretnem primeru morala toženka opraviti ustno obravnavo ter mu omogočiti neposredno zaslišanje in podajanje izjave. Poudarja, da je toženki predlagal, naj izvede zaslišanje, čemur je neutemeljeno nasprotovala z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj že vnaprej trdi, kakšna naj bi bila vsebina izpovedi predlaganih prič, ne da bi imele priče sploh možnost karkoli izpovedati. Meni, da toženka v izpodbijanem aktu nadzornemu svetu B. neutemeljeno in brez podlage očita kršitev dolžnega ravnanja, saj s svojimi ravnanji ni presegel pooblastil. Poudarja, da je svoje dolžnosti, ki jih je imel kot član v organu B., izvrševal skladno z zahtevano skrbnostjo, neodvisno in samostojno v korist B. ter ob upoštevanju vseh relevantnih predpisov. Enako je ravnal pri obravnavi vprašanja predčasnega prenehanja mandata takratne predsednice uprave. Njegovo postopanje je utemeljeno, saj sta tako uprava kot tudi nadzorni svet B. ravnala v celoti v okviru vsak svojih pristojnosti ter pri urejanju razmerij z nekdanjo predsednico uprave C. C. v pristojnosti uprave B. tudi ni bilo poseženo. Odločitev o predčasnem prenehanju njenega mandata in o sklenitvi sporazuma s 27. 3. 2019 je bila objektivno v korist B., saj je bila s sporazumnim odstopom predsednice uprave preprečena zelo verjetna potencialna škoda družbi B., in sicer tako materialna kot nematerialna. Predvidena je bila kontinuiteta nekdanje predsednice uprave za določen čas, s čimer je bil v čim večji meri zmanjšan vpliv njenega odhoda v obdobju teka za družbo B. več pomembnih in ključnih transakcij. Tako sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani akt v celoti odpravi ter postopek pred toženko ustavi; podrejeno, naj zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka je na tožbo odgovorila in ji nasprotuje ter v celoti vztraja pri izpodbijanem aktu.

5Tožnik je na poziv sodišča v vlogi s 1. 4. 2022 še pojasnil, da sodišče pravilno ugotavlja, da se izpodbijani akt nanj neposredno nanaša zgolj v 1. točki izreka, da pa vztraja, da ima pravni interes tudi za izpodbijanje preostalih delov izpodbijanega akta, saj so vse točke izreka medsebojno neizogibno povezane, kar v nadaljevanju vloge tudi pojasnjuje.

Glede datuma odločitve sodišča

6Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka naroka je bil po podatkih sodnega spisa obema strankama vročen 4. 5. 2022. Sodišče je odločitev sprejelo po poteku 5-dnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa zapisnika.¹

Dokazni sklep

7Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v vse listine, predložene v sodnem postopku. Vpogledalo je tudi v vse listine upravnega spisa.

8Zavrnilo pa je tožnikove dokazne predloge za zaslišanje strank in predlaganih prič, in sicer kot nepotrebne za odločitev o tožbi, kar bo podrobneje ponazorjeno v nadaljevanju obrazložitve.

K I. točki izreka

9Tožba je delno utemeljena.

10Med strankama so sporne ugotovitve toženke v izpodbijanem aktu, da so člani nadzornega sveta (med njimi tudi tožnik) in uprave B. z ravnanji, opisanimi v izreku, kršili integriteto, opredeljeno v 3. točki 4. člena ZIntPK.

11Tožnik v tožbi prvenstveno ugovarja, da je toženka v postopku zagrešila bistvene kršitve pravil postopka (kršila naj bi načelo kontradiktornosti, pravico vpogleda v spis, ni izvedla ustne obravnave, čeprav bi jo po prepričanju tožnika morala, in s tem tudi ni izvedla predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in prič, meni pa tudi, da je odločba neobrazložena). S tem v zvezi ugovarja tudi pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in nepravilni uporabi materialnega prava.

12Po 3. točki 4. člena ZIntPK je integriteta pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi.

13Sodišče se je najprej ukvarjalo z zatrjevanimi kršitvami določb postopka. Iz izpodbijanega akta in upravnega spisa zadeve izhaja, da je toženka na 7. seji 4. 6. 2020 sprejela osnutek izpodbijanega akta, ki ga je posredovala tožniku. Po prejemu tožnikove izjasnitve je na 31. seji 3. 12. 2020 sprejela drugi osnutek izpodbijanega akta ter ga skladno s četrtim odstavkom 13. člena ZIntPK² poslala tožniku v izjasnitev. Glede na takšen ugotovitveni postopek sodišče zavrača tožnikov ugovor, da je toženka kršila načelo kontradiktornosti. Po presoji sodišča zaradi dejstva, da je svoje navedbe kot stranka lahko podal „šele v izjasnitvi 1“, ni bila izvotljena njegova pravica do kontradiktornosti. Sodišče namreč sodi, da predložitev osnutka ugotovitev toženke obravnavani osebi pomeni ustrezno informiranje te osebe o tem, v zvezi s katerim ravnanjem se je pojavil sum korupcije oziroma kakšno je ugotovljeno dejansko stanje ter tudi seznanitev s pravnimi naziranji organa in njegovim stališčem o tem, kako bi sicer morala oseba ravnati.³ Tako je toženka po mnenju sodišča tožniku s tem, ko mu je posredovala oba osnutka (osnutek 1 in osnutek 2) izpodbijanega akta, ustrezno omogočila izjavo v postopku.

14Tožnik nadalje toženki neutemeljeno očita, da obvestilo toženke ni vsebovalo opredelitve konkretnih ravnanj, ki naj bi predstavljala domnevno kršitev. Po presoji sodišča je namreč toženka očitane kršitve opredelila in s tem določila predmet spora že v uvodnem delu osnutka, pod naslovom „Ugotovitve o konkretnem primeru“.

15V nadaljevanju se bo tako sodišče, upoštevaje tožbene ugovore, opredeljevalo zgolj do tega, ali očitana ravnanja, zaradi katerih naj bi s strani tožnika prišlo do kršitve 3. točke 4. člena ZIntPK, predstavljajo kršitev integritete, ali je to dokazano in ali je toženka postopek, v katerem je kršitve ugotovila, vodila pravilno in zakonito.

16Zakonodajalec je pojma „pričakovano delovanje“ oziroma „integriteta“ pustil vsebinska odprta in prepustil njuno vsebinsko opredelitev komisiji (toženki), s čimer lahko sodišče v njeno razlago poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava temu pojmu take vsebine ni mogoče dati.⁴ Do takega zaključka sodišče v obravnavanem primeru ni prišlo, saj sodi, da bi kršitve, ki jih toženka očita tožniku, če bi bile dokazane, pomenile kršitev integritete. Ravnanja, ki vodijo do neupravičene pridobitve premoženjske koristi osebi, ki do nje ni upravičena, namreč pomenijo (najmanj) kršitev integritete, to je opustitev pričakovanega delovanja odgovornih oseb, ko bi morale storiti vse potrebno, da do take koristi ne bi prišlo.

17Tožnik zato neupravičeno ugovarja, da toženka ni opredelila ravnanja, ki predstavlja kršitev integritete, pri čemer to sam zanika že s tožbeno trditvijo, da C. C. ni bila dana in niti obljubljena nobena premoženjska korist, ki bi bila nezakonita ali bi predstavljala kršitev dolžnega ravnanja organov B. Tudi tožnikove trditve, da plačilo za delo, ki ne krši nobenega predpisa, ni kršitev dolžnega ravnanja, in da toženka ne pojasni, kateri predpis naj bi bil z določitvijo mesečne plače C. C. sploh kršen, potrjujejo, da je toženka jasno opredelila ravnanja, ki predstavljajo kršitev integritete, saj sicer tožnik ne bi mogel vsebinsko ugovarjati, da so ugotovitve nepravilne, torej neutemeljene. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da toženka v sklopu pojasnila o dolžnem ravnanju ni podala nobenega konkretnega pojasnila, kako naj bi stranke postopka sploh ravnale, zaradi česar se tožnik ne bi mogel izjaviti. Iz izpodbijanega akta namreč izhaja, da toženka šteje, da je dolžno ravnanje organov B. oziroma njihovih članov tako, da z osebo, ki ni bila (več) član uprave, ne bi smeli sklepati aktov, ki so bili sklenjeni in kasneje realizirani.

18Tožnik ugotovljeni kršitvi ugovarja, ker bi po njegovem prepričanju toženka morala upoštevati, da je šlo za sporazum o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave zaradi nekompatibilnosti članov uprave ter da je bila C. C. odpoklicana v izogib tveganju v zvezi z morebitnim uspehom odškodninske tožbe članice uprave in s tem sporom povezanimi stroški. Navaja, da kolikor bi nadzorni svet B. C. C. odpoklical, bi ji pripadala odpravnina v višini slabih 66.000 EUR bruto, po sporazumu s 15. 7. 2019 pa ji je pripadlo 60.379,50 EUR bruto. Če bi nadzorni svet C. C. odpoklical in bi sodišče ugotovilo neutemeljenost odpoklica, pa bi znesek 22-ih plač znašal dobrih 240.000 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega bi trpel tudi ugled B., zato je prepričan, da mu ni mogoče očitati, da ni ravnal v skladu s predpisi in v dobro B. ter s pričakovano skrbnostjo.

19Toženka v izpodbijanem aktu nasprotno ugotavlja, da so kršitve dokazane, ker je v zapisniku seje nadzornega sveta navedeno, da je C. C. s položaja odstopila, nadzorni svet pa je odstop sprejel, pri čemer njena opredelitev do tožnikovih ravnanj temelji na pisnih dokazih, to je pridobljeni listinski dokumentaciji in na področnih predpisih, zaradi česar po njenem prepričanju izvedba ustne obravnave ne bi ničesar spremenila.

20Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da bi mu toženka v postopku morala omogočiti neposredno zaslišanje in podajanje izjave ter da je s tem, ko je v izpodbijanem aktu (vnaprej - brez zaslišanja strank in predlaganih prič) navedla, kakšna naj bi bila vsebina njihove izpovedbe, ne da bi imele stranke in priče sploh možnost karkoli izpovedati, pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

21Listine so namreč (le) eden izmed dokazov, saj se kot dokaz skladno z drugim odstavkom 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti listine, priče, izjave strank, izvedenci in ogledi. Citirana določba je tesno povezana z dvema temeljnima načeloma ZUP, in sicer z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj preko izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.⁵

22Res je, da imajo javne listine, ki so po prvem odstavku 169. člena ZUP listine, ki jih v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, večjo dokazno moč, saj dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa. Drugi odstavek tega člena pa določa, da imajo enako dokazno moč tudi druge listine, ki so po posebnih predpisih izenačene z javnimi listinami. Vendar toženka ni ugotovila, da bi bil zapisnik nadzornega sveta javna listina, poleg tega pa celo v primeru, če bi šlo za javno listino, domneva resničnosti tistega, kar javna listina potrjuje ali določa, ni absolutna. Domneva velja, dokler niso predloženi dokazi, da je javna listina oziroma kopija neresnično potrjena, ali da se mikrofilmska kopija ali elektronska kopija ali reprodukcija te kopije razlikuje od izvirne listine. Če se v postopku izpodbija resničnost javne listine, mora organ presoditi predložene ali predlagane listine. Domneva resničnosti javne listine zato preneha že, če se listina izpodbija z nasprotnimi dokazi. V takem primeru mora organ oceniti dokazno vrednost listine in dokazov ter se ne more le pavšalno sklicevati na dokazno pravilo o domnevi resničnosti. Če se izkaže, da nasprotni dokazi izkazujejo drugačno stanje stvari kot javna listina, mora ravnati v skladu z načelom materialne resnice.⁶

23Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih (nasprotnih) trditev, da v obravnavanem primeru ni šlo za odstop predsednice uprave, ampak za sporazum med predsednico uprave in nadzornim svetom o njeni razrešitvi in za izvrševanje pogojev tega sporazuma, zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, ker ni izvedla s strani tožnika predlaganih dokazov.

24Tožnik je sicer sodišču predlagal, naj samo zasliši stranke in priče, katerih zaslišanje je predlagal že v upravnem postopku pred toženko, vendar po presoji sodišča v tem primeru ni podlage za to, da bi ugotovljeno kršitev odpravilo sodišče in dejansko stanje samo ugotavljalo z izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in prič. To bi namreč pomenilo, da je na sodišče prenesen pretežni del bremena dokaznega postopka, ki ga zakon sicer nalaga upravnemu organu, za kar po mnenju sodišča v drugem odstavku 51. člena ZUS-1 ni podlage.⁷ Poleg tega tožnik, če bi sodišče po izvedenem dokaznem postopku tožbo zavrnilo, po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 glede dejanskega stanja ne bi imel več pravnega sredstva. Sodišče je zato dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne za odločitev o tožbi, tožbi pa delno ugodilo in zadevo v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na tožnika, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

25K temu pa še dodaja, da iz določb 262., 268. in 270. člena ZGD-1 izhaja, da je nadzorni svet pristojen za urejanje razmerij s člani uprave, kar po mnenju sodišča pomeni, da je pristojen tudi za sklenitev dogovora o prenehanju funkcije, ki vsebuje pogoje tega prenehanja, pri čemer se sodišče glede na predmet tega spora, kot ga je začrtala toženka, ne spušča v presojo njegove vsebine in njegove škodljivosti ali koristi za družbo B. Tožnik po mnenju sodišča pravilno opozarja, da je stališče, da dogovorjeno reševanje razmerij ob predčasnem odpoklicu uprave ni prepovedano in je nadzorni svet vezan na ponudbo, ki jo je podal glede ureditve medsebojnih razmerij odpoklicanim članom uprave, zavzelo tudi že Vrhovno sodišče (sodba VIII Ips 103/2004 z 9. 11. 2004). Nenazadnje temu, da je nadzorni svet pristojen za urejanje razmerij s člani uprave, pritrjuje tudi toženka, trdi le, da v obravnavanem primeru ni šlo za sporazum, kar pa je, kot že pojasnjeno, zaključila preuranjeno, ne da bi izvedla vse s strani tožnika predlagane dokaze.

26Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZUP lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Glede na to, da tožnik, kot rečeno, zatrjuje, da ni šlo za odstop C. C. z mesta predsednice uprave, ampak za „poravnavo“ oziroma sporazum o razrešitvi, ki je bil sklenjen pod pogoji, ki izhajajo iz sporazuma, urejanje razmerij s člani uprave pa sodi v pristojnost nadzornega sveta, kar je tožnik že v postopku pred toženko dokazoval s predlaganim zaslišanjem obravnavanih oseb oziroma s pričami, bi po presoji sodišča toženka morala opraviti ustno obravnavo. Pri tem sodišče poudarja, da se v tej sodbi ne opredeljuje do tega, ali je bil dogovor o sporazumnem prenehanju sklenjen in ali je bil za družbo dober ali slab, saj toženka vseh dokazov o tem še ni izvedla in ocenila.

27Tega ne spremeni njeno sklicevanje na posebno vrsto postopka in na to, da naj ne bi bila relevantna sodna praksa iz časa pred sprejetjem ZIntPK-C. Kot že povedano se sodišče strinja s toženko, da obravnavani osebi pravica do izjave ni kršena s tem, ko ji po četrtem odstavku 13. člena ZIntPK pošlje v izjavo osnutek ugotovitev, o katerih se lahko izjavi. Tudi Vrhovno sodišče je že odločilo, da za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva oziroma dokazi nanašajo, v fazi zbiranja procesnega gradiva ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP. Obveznost vključitve teh oseb v postopek nastane po izrecni določbi četrtega odstavka 13. člena ZIntPK s sprejetjem osnutka ugotovitev na seji komisije, in sicer s tem, da se obravnavani osebi osnutek ugotovitev, ki ga je komisija (toženka) sprejela, pošlje v izjasnitev.⁸

28Če toženka pri utemeljevanju, da ji obravnave zaradi posebnosti postopka, po katerem odloča o zadevah ugotavljanja kršitev integritete, obravnave ni treba opraviti, sklicuje na sodno prakso iz časa po sprejemu novele, pa je treba opozoriti, da je tako sklicevanje napačno. To sodišče je v sodbi II U 17/2021 z 21. 5. 2021 v zvezi z ureditvijo postopka po noveli ZIntPK ni zavzelo stališča o tem, katere določbe ZUP se smiselno uporabljajo (in na kakšen način), ampak je ugotovilo, da nova ureditev sledi sodni praksi, sprejeti do 16. 11. 2020, ki je za zagotovitev pravice do izjave v drugih neupravnih postopkih, kot je tudi obravnavani zaradi kršitve integritete, zagotovila pravico do izjave na način, da je bilo mogoče zoper osnutek ugotovitev komisije ugovarjati v izjavi.

29Po presoji sodišča smiselna (namesto: subsidiarna) uporaba ZUP⁹ ne more pomeniti, da se ne uporabljajo določbe, ki zagotavljajo spoštovanje temeljnih načel ZUP ter ustavnih pravic in svoboščin zato, da bi (lahko) toženka „učinkoviteje“ vodila postopke. Nenazadnje tudi zakonodajalec v predlogu navaja, da morajo imeti udeleženci teh posebnih javnopravnih postopkov vse procesne pravice, ki jim gredo glede na naravo postopka. Glede na naravo postopka, ki ga vodi toženka in dejstvo, da gre za izdajo konkretnega upravnega akta, pa po mnenju sodišča ni nobenih utemeljenih razlogov za to, da prej navedene določbe, ki zagotavljajo kontradiktornost in pripomorejo k ugotavljanju materialne resnice, v postopku ne bi bile uporabljene. Drugačna razlaga postopkovnih določb ZIntPK, po katerih bi bila ta načela in pravila, ki jih zagotavljajo, izključena, bi po presoji sodišča pomenila, da je zakon neustaven.

30Po vsem povedanem je sodišče tožbi delno ugodilo (v delu 1. točke izreka izpodbijanega akta, ki se nanaša na tožnika) na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v tem obsegu skladno s tretjim odstavkom te določbe vrnilo toženki v ponovni postopek.

31Tožnik je sicer sodišču predlagal, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar za takšno odločitev niso podani zakonski pogoji po prvem odstavku 65. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

32Tožnik je tožbo vložil zoper izpodbijani akt v celoti, zato ga je sodišče z dopisom I U 1632/2021-20 23. 3. 2022 pozvalo, da opredeli svoj pravni interes za izpodbijanje 2. in 3. točke izreka izpodbijanega akta ter 1. točke izreka v delu, v katerem se ne nanaša izrecno nanj.

33Tožnik je sodišču z vlogo s 1. 4. 2022 sporočil, da vztraja, da ima tudi pravni interes za izpodbijanje preostalih delov izpodbijane odločbe, saj so vse točke izreka izpodbijanega akta medsebojno neizogibno povezane in se navezujejo ena na drugo, ne glede na to da se nanašajo na različna ravnanja oziroma opustitve ter da se te kršitve očitajo različnim subjektom.

34Ker se 2. in 3. točka izreka izpodbijanega akta ne nanašata na tožnika, to pomeni, da z njima ni ugotovljena kršitev integritete s strani tožnika in tako po presoji sodišča ni podan njegov pravni interes za izpodbijanje navedenih delov izreka. Enako velja za 1. točko izreka izpodbijanega akta v delu, ki se ne nanaša konkretno na tožnika.

35Glede na to, da tožnikov pravni interes za izpodbijanje navedenih delov izpodbijanega akta ni podan, je sodišče njegovo tožbo v tem delu zavrglo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

K III. točki izreka

36Ker je sodišče tožbi v pretežnem delu ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

37Skladno s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika se tožniku priznajo stroški v višini 385 EUR, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, se navedeni znesek poveča za višino tega davka (22%), to je za 84,70 EUR in skupaj znaša 469,70 EUR.

38Stroške je toženka tožniku dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

39Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).
² Po četrtem odstavku 13. člena ZIntPK izda komisija v primeru suma kršitve integritete uradne osebe ugotovitve v konkretnem primeru, ki vsebujejo opis dejanskega stanja, oceno kršitve uradne osebe z vidika krepitve integritete in v primeru ugotovljenih nepravilnosti pojasnilo, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje; osnutek ugotovitev o konkretnem primeru komisija pošlje obravnavani uradni osebi, ki se lahko v roku, ki ga komisija določi glede na okoliščine obravnavane kršitve, vendar ne krajšem od treh dni, izjasni o navedbah glede dejanskega stanja; ob pošiljanju osnutka obravnavani osebi se jo obvesti, da bo njen odgovor objavljen skupaj z ugotovitvami o konkretnem primeru.
³ Tako tudi: Upravno sodišče v sodbi II U 17/2021 z 21. 5. 2021.
⁴ Glej: Sodba VSRS X Ips 182/2017 z 9. 10. 2019.
⁵ R. Pirnat v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana, 2020, str. 207-210.
⁶ M. Remic v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana, 2020, str. 222-228.
⁷ Prim.: sklep VS RS X Ips 220/2016.
⁸ Glej: sodba in sklep VS RS I Up 476/2013 s 5. 2. 2015.
⁹ Po četrtem odstavku 15. člena ZIntPK so drugi javnopravni postopki postopki, ki se vodijo za izvajanje pristojnosti po prvem odstavku 13. člena tega zakona; za druge javnopravne postopke se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek.