VSC Sodba Cpg 119/2022

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se v spremenjenem delu I. in II. točka sedaj glasi: ″Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 8.545,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2020 dalje do plačila in znesek v višini 6.691,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2022 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.538,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila,″

III. točka izreka izpodbijane sodbe pa se razveljavi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 979,65 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.545,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 3. 2020 dalje do plačila in znesek 6.691,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2022 dalje do plačila, (II.) da je tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.280,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, ter (III.) da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso v znesku 138,00 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju.

2Zoper predmetno sodbo se je pritožila tožena stranka po pooblaščencu s pravočasno pritožbo s katero izpodbija prvo, drugo in tretjo točko izreka prvostopne sodbe v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je sodišče utemeljenost zahtevka presojalo na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki je veljal na dan škodnega dogodka 11. 3. 2010, vendar ni jasno ali je kot pravno podlago odločitve o zahtevku štelo določila 271. (točka 32 obrazložitve sodbe) ali 272. člena ZPIZ-1 (točka 10 obrazložitve sodbe), ob ugotovitvi, da je tožena stranka vse ukrepe spoštovala oz. jih ustrezno izvedla.

Prav tako glede ugovora zastaranja ni jasno ali se je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi ugovora zastaranja zmotno oprlo na 336. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega ali je napačno uporabilo 352. člen OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Zakonodajalec je pri nepogodbenih odškodninskih zahtevkih predpisal, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po sodni praksi je ta pogoj izpolnjen, ko je oškodovanec mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. Tožena stranka je v postopku navajala in dokazovala, da je tožeči stranki podatek o škodi in tistem, ki naj bi jo povzročil, postal znan z izdajo odločbe ZPIZ št. 9372246 z dne 19. 1. 2017, najkasneje pa dne 15. 3. 2017. Iz odločbe z dne 19. 1. 2017 izhaja, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, kar je bilo z odločbo z dne 5. 4. 2017, vendar je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da tožeči stranki pred izdajo odločbe z dne 5. 4. 2017 ni bila znana višine škode in je šele z izdajo navedene odločbe pridobila ustrezne podatke relevantne za izračun obsega nastale škode. S to odločbo tožeča stranka ni pridobila nobenih novih, dodatnih, podatkov, temveč bi že najkasneje dne 15. 3. 2017 na podlagi takrat zbranih podatkov lahko izdala odločbo z dne 5. 4. 2017. Gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki ureja zastaranje odškodninskih zahtevkov, saj je začetek teka zastaralnega roka vezalo na trenutek, ko bi tožeča stranka pridobila pravno podlago za vložitev zahtevka, ne pa na 352. členom OZ. Zmotna je argumentacija sodišča prve stopnje, da tožeči stranki višina škode ni bila znana, dokler ni izdala odločbe z dne 5. 4. 2017 ter v očitnem nasprotju z ureditvijo začetka teka zastaralnega roka iz 352. člena OZ. Ker je tožeča stranka tožbo vložila šele dne 19. 3. 2020, je njen zahtevek zastaral. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka, saj se sodišče do navedb in ugovorov tožene stranke, da je zastaranje pričelo teči že najkasneje dne 15. 3. 2017, sploh ni opredelilo in ni obrazložilo, zakaj ni sledilo tem navedbam tožene stranke. Ne gre le za posledico zmotne uporabe materialnih določb, pač pa tudi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka, saj je sodišče stopnje prve stopnje napačno zaključilo, kdaj naj bi tožeča stranka izvedela za škodo, njenega povzročitelja in se do ugovorov tožene stranke ni opredelilo.

Pritožba v nadaljevanju opozarja, da si sodišče prve stopnje napačno razlaga določila 271. in 272. člena ZPIZ-19 (sedaj 190. in 191. člen ZPIZ-2).

Odgovornost po prvem (in posledično drugem) odstavku 271. člena ZPIZ-1 je podana zgolj v primeru, če je mogoče povzročitelju očitati naklep ali hudo malomarnost. Sodišče pa v obrazložitvi sodbe sploh ne ugotavlja in ne obrazloži temeljnih predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti delavca, zlasti ne oblike krivde, s katero naj bi ravnal delavec, temveč svojo obrazložitev utemelji na podlagi 272. člena ZPIZ-1, ki pa določa zgolj krivdno odgovornost delodajalca, čeprav je sodišče na več mestih ugotovilo, da je delodajalec spoštoval in izvedel vse ukrepe za varstvo in zdravje pri delu. V primerih, ko predpostavke odškodninske odgovornosti niso izpolnjene, delodajalec za škodo, čeprav je nastala pri delu ali v zvezi z delom, ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo na podlagi drugega odstavka 271. člena, na podlagi katerega je delodajalec odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec (strojnik C. C.) iz naklepa ali hude malomarnosti, krivdo delavca (strojnika C. C.) pa je utemeljilo na podlagi 272. člena ZPIZ-1, s čimer je pomešalo vse navedene institute in zmotno uporabilo določila 271. člena ZPIZ-1, saj na nobenem mestu ni obrazložilo obstoja temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Četudi bi bila odgovornost tožene stranke objektivna, pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožena stranka upoštevala in izvedla vse ukrepe varnega in zdravega dela in ravnanja tožene stranke, ki niso v nobeni vzročni zvezi z nastankom poškodbe in ji odgovornosti ni moč pripisati. Prav tako ni izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, do teh navedb se sodišče sploh ni opredelilo, zato izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialne določbe Zakona o sodnih taksah in v III. točki izreka izpodbijane sodbe toženi stranki nepravilno naložilo plačilo sodne takse v znesku 138,00 EUR (40. točka obrazložitve). Tožeča stranka je na podlagi določila 10. člena ZST-1 oproščena plačila sodne takse, vsled česar je takso v višini 138,00 EUR za razširitev tožbenega zahtevka, na podlagi 15. člena ZST-1 dolžna plačati tožena stranka, ker v postopku ni uspela. Tretji odstavek 15. člena ZST-1 namreč določa, da sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naloži plačilo taks nasprotni stranki, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, če je oproščena plačila taks na podlagi zakona. Tožeča stranka v konkretni zadevi je oproščena plačila sodne takse že na podlagi samega zakona (prvi odstavek 15. člena ZST-1), poleg tega tožeča stranka stroškov plačila sodne takse za razširitev tožbenega zahtevka v postopku sploh ni priglasila.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožnica ponovno izpostavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo vseh temeljnih predpostavk krivdne odgovornosti strojnika, zlasti ne oblike krivde. Več kot očitno je sodišče prve stopnje v obrazložitvi popolnoma spregledalo vse navedbe in dokaze, ki so pomembne za odločitev o obliki krivde, s katero je ravnal strojnik, saj zgoraj poudarjene trditve nedvomno nakazujejo, da strojnik ni ravnal s stopnjo hude malomarnosti, kar pomeni, da bi moral biti tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga v celoti zavrnjen. Nepravilen je zaključek sodišča, da tožena stranka višini škode ne ugovarja. Sodišče se tudi do teh navedb tožene stranke ne opredeli, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka, posledično pa tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o dejstvih, ki so odločilna za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke, ni se opredelilo do temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti strojnika v zvezi s končno odgovornostjo tožene stranke in je dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva, saj se je oprlo izključno na izvedensko mnenje, ki ugotavlja, da strojnik ni upošteval vseh pravil varstva in zdravja pri delu in odgovornost strojnika presojalo na podlagi določila 272. člena ZPIZ-1, ki se nanaša zgolj na obveznosti delodajalca. Ni se opredelilo do vseh bistvenih navedb in ugovorov tožene stranke, izpodbijana sodba je posledično neobrazložena do te mere, da je toženi stranki onemogočena pravica do pravnega sredstva, ki je ustavno varovana pravica oziroma jamstvo strank v sodnih postopkih, ni bil upoštevan metodološki napotek iz 8. člena ZPP, obremenjena je z absolutnimi bistvenimi kršitvami iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, so nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče je namreč pri obrazložitvi predmetne sodbe s tem, ko je delavčevo krivdo ugotavljalo na podlagi 272. člena ZPIZ-1 popolnoma pomešalo različne institute o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavec.

Glede na dejstvo, da je sodišče napačno presodila, da naj bi bila ureditev po 271. in 272. členu ZPIZ-1 ter 190. in 191. členu ZPIZ-2 identična in ugotavljalo, ali je tožena stranka spoštovala vse ukrepe varnosti pri delu skladno s 272. členom ZPIZ-1, naposled pa odgovornost tožene stranke utemeljilo na podlagi drugega odstavka 271. člena ZPIZ-1, je o zahtevku tožeče stranke odločilo po materialnopravni podlagi, katere med postopkom na prvi stopnji tožena stranka ni imela v uvidu in pomeni izdana sodba sodbo presenečenja.

3Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da tožeča stranka v predmetnem postopku zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala z izplačevanjem pokojninskih in invalidskih dajatev od delodajalca - tožene stranke, zaradi delovne nezgode v kateri se je 11. 3. 2010 pri opravljanju dela pri toženi stranki poškodoval delavec (zavarovanec ) tožeče stranke A. A., na podlagi 1. odstavka 191. člena ZPIZ-2 (enako določbo je imel tudi prej veljavni prvi odstavek 272. člena ZPIZ-1) in 190. člena ZPIZ -2. ¹ Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-1) je veljal od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2012. Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2) pa je začel veljati s 1. 1. 2013. ZPIZ-1 v prvem odstavku 271. člena določa, da je mogoče uveljavljati zahtevke le zoper tiste, ki so zavarovano tveganje povzročili namenoma ali iz velike malomarnosti², medtem ko prvi odstavek 190. člena ZPIZ-2 določa, da je mogoče uveljavljati zahtevke tudi zoper tiste, ki so povzročili zavarovano tveganje namenoma ali iz malomarnosti. Navedeno torej pomeni, da od 1. 1. 2013 dalje zakon v tej določbi vključuje odgovornost za povzročeno škodo tako za hude (velike) malomarnosti kot tudi navadne malomarnosti.³

6Pritožba ima prav, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do navedb in ugovora tožene stranke, da je zastaranje pričelo teči najkasneje 15. 3. 2017, ko je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi potrebnimi podatki za odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost in je zahtevek zastaran ob pravilno uporabi 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče glede ugovora zastaranja, ki ga je podala tožena stranka pravilno ugotovilo: (-) da je delavec A. A. bil zaradi posledic, ki jih je utrpel v delovni nezgodi z odločbo tožeče stranke št. 9372246 z dne 19. 1. 2017, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, premestitev pa mu je bil dolžan zagotoviti delodajalec oziroma tožena stranka. (-) Z odločbo tožeče stranke št. 2 o 9372246 z dne 5. 4. 2017, je bila delavcu zaradi posledic poškodbe pri delu, priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 243,05 EUR na mesec, od 9. 3. 2017 dalje in (-) da je tožeča stranka tožbeni zahtevek vložila priporočeno po pošti dne 19. 3. 2020, sodišče pa ga je prejelo 20. 3. 2020.

8352. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. 2) V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Za zastaranje odškodninske terjatve sta torej določena subjektivni in objektivni rok. Subjektivni rok varuje interese oškodovanca - upnika (v konkretnem primeru tožeče stranke), objektivni rok pa je določen zato, da ne bi dolžnikova zaveza trajala v nedogled. Oškodovanec (upnik) mora vložiti odškodninski zahtevek preden se izteče subjektivni zastaralni rok in preden se izteče objektivni rok. Subjektivni rok določa, (prvi odstavek 352. člena OZ), da odškodninska terjatev zastara v treh letih odkar je oškodovanec (v konkretnem primeru tožeča stranka) zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, ko sta kumulativno izpolnjena oba pogoja. Glede vedenja o škodi je stališče sodne prakse, da je ta pogoj izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora poznati konkreten znesek, ampak da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino.⁴ Rok začne teči, ko oškodovanec ve za oba pogoja oziroma, ko bi glede na okoliščine moral in mogel vedeti za oba pogoja.

9Zavarovanec tožeče stranke delavec A. A. je bil zaradi posledic, ki jih je utrpel v delovni nezgodi, z odločbo tožeče stranke z dne 19. 1. 2017, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, premestitev pa mu je bil dolžan zagotoviti delodajalec oziroma tožena stranka. Z izdajo odločbe ZPIZ št. 9372246 z dne 19. 1. 2017 je tožeči stranki postal znan podatek o škodi v smislu njenega nastanka ter o tistem, ki naj bi to škodo povzročil, v konkretni zadevi tožena stranka, kar ta tudi ves čas postopka zatrjuje. Z odločbo tožeče stranke z dne 5. 4. 2017, je bila delavcu zaradi posledic poškodbe pri delu, nedvomno priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 243,05 EUR na mesec, od 9. 3. 2017 dalje. O pravici in višini dajatve tožeče stranke je bilo tako res odločeno z odločbo tožeče stranke z dne 5. 4. 2017. Vendar ob tem ne gre spregledati, na kar prav tako opozarja tožena stranka, da je ravno tožeča stranka tista, ki izda tako odločbo o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti, kakor tudi odločbo o pravici in višini nadomestila za invalidnost, saj prav ona razpolaga z vsemi podatki za odločitev o višini nadomestila za invalidnost ter je tudi edina pristojna za izdajo odločbe o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Iz same odločbe ZPIZ št. 2 o 9372246 z dne 5. 4. 2017 pa izhaja, da je tožeča stranka prejela sporočilo A. d.o.o. (tožene stranke) dne 15. 3. 2017, da se je zavarovanec dne 9.3.2017 zaposlil na drugem delovnem mestu v skladu z odločbo o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto z dne 19.1.2017. Z obvestilom tožene stranke z dne 14. 3. 2017 v prilogi B11 v spisu, (ki ga je tožeča stranka prejela 15. 3. 2017), je tožena stranka tudi obvestila tožečo stranko, da so delavca (zavarovanca ) razporedili na ustrezno delovno mesto dne 9. 3. 2017, hkrati je tožeči stranki posredovala tudi njegovo pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka je bila torej najkasneje dne 15. 3. 2017 s prejemom sporočila A. d.o.o. seznanjena z vsemi potrebnimi podatki za odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost (škode). Izdaja same odločbe ZPIZ št. 2 o 9372246 z dne 5. 4. 2017, s katero je bila višina škode sicer dejansko odmerjena (določena), tako ne pomeni, da je šele s tem dnem začel teči zastaralni rok. Ob pravilni uporabi materialnega prava 352. člena OZ, so bili tožeči stranki znani vsi elementi za določitev višine škode (ta mora biti določljiva in ne nujno določena) najkasneje 15. 3. 2017, medtem, ko ji je povzročitelj bil znan že na podlagi odločbe z dne 19. 1.2017. Triletni zastaralni rok je tako začel teči 15. 3. 2017 in je iztekel najkasneje 15. 3. 2020, kar pa pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga je v predmetni zadevi vložila na sodišče 19. 3. 2020, zastaral v celoti.

10Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja, se do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

11Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi III. točka izreka izpodbijane sodbe, s katero je prvostopno sodišče na podlagi 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), sodno takso v višini 138,00 EUR za razširitev tožbenega zahtevka naložilo v plačilo toženi stranki, saj tožeča stranka z zahtevkom ni uspela in ni podlage za naložitev plačila sodne takse toženi stranki (v 15. členu ZST-1 v zvezi z 10. členom ZST-1 ).

12Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v izpodbijanem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka, se je posledično spremenila tudi odločitev o pravdnih stroških postopka v II. točki izpodbijane sodne odločbe (358. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je po zavrnitvi zahtevka tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku in drugega odstavka istega člena ter določb 155. člena navedenega zakona, ki določa, da se priznajo le stroški, ki so bili za pravdo potrebni, ter določil Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) toženi stranki priznalo: 400 točk za sestavo prve pripravljalne vloge (19/1 OT), 400 točk za prvi narok za glavno obravnavo 17. 9. 2021 (20/1 OT), stroške prevoza na relaciji Ljubljana – Celje – Ljubljana (10. člen /3 OT) v višini (155km x 0,37) 57,35 EUR, urnino v višini 160 točk (6. člen /4 OT), stroške priče (B. B.) v višini 8,40 EUR, za sestavo druge pripravljalne vloge 1. 10. 2021 300 točk (19/2 OT), za sestavo tretje pripravljalne vloge 30. 5. 2019 v višini 200 točk (19/3 OT), za udeležbo na naroku 1. 6. 2022 250 točk (20/2 OT), stroške prevoza na relaciji Ljubljana – Celje – Ljubljana (10. člen /3 OT) v višini (155km x 0,37) 57,35 EUR, urnino v višini 160 točk (6. člen /4 OT), materialne stroške po 11. členu OT v višini 2 % v višini 28,70 točk EUR, 22 % DDV v višini 275,87 EUR, skupno 1.538,19 EUR. Ni priznalo toženi stranki posebej priglašenih stroškov za pregled listin in posvet s stranko, ker so vključeni v že priznane postavke.

13Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.538,19 EUR v 15-ih dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

14Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izrek izpodbijane sodbe kot izhaja iz izreka sodbe (358. člen Zakona o pravdnem postopku).

15Glede stroškov pritožbenega postopka je sodišče odločalo po prvem in drugem odstavku 165. člena, prvem in drugem odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela, zato se ji prizna: stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18 625 točk, materialni stroški po čl. 11/3 v višini 12,50 odv. točk, 637,50 x 0,60 EUR je 382,50 EUR ter 22 % DDV v višini 84,15 EUR, kar znese skupaj 466,65 EUR, ter takso za pritožbo v višini 513,00 EUR, skupaj 979,65 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 979,65 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.

¹ Prvi odstavek 190. člena ZPIZ-2: Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca.2) Za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec. Prvi odstavek določa subjektivno odgovornost povzročitelja škode, medtem ko je v drugem odstavku določena objektivna odgovornost delodajalca glede škode, ki jo pri njem zaposlen delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom (M. Papež in drugi, Novi veliki komentar ZPIZ-2, stran 412).
² Prvi odstavek 271. člena ZPIZ-1 določa, zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki namenoma ali iz velike malomarnosti povzroči invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca.
³ Določba 190. člena ZPIZ-2 in določba 271. člena ZPIZ-1 se torej v bistvenem delu razlikujeta, saj 271. člen ZPIZ-1 v prvem odstavku določa, da tožeča stranka lahko zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca, medtem ko 190. člen ZPIZ-2 določa strožjo obliko krivde, tj. naklep ali malomarnost. Navedeno določilo se navezuje na drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1, delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec. Drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1 ureja zgolj pasivno legitimacijo delodajalca v primerih, v katerih lahko tožeča stranka povrnitev škode za katero je krivdno odgovoren delavec, zahteva od delodajalca. Krivdna odgovornost delavca pa je v času veljavnosti ZPIZ-1 omejena na naklep in hudo malomarnost.
⁴ N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 478, 479