VSRS Sodba I Ips 6261/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 544,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo X K 6261/2016 z dne 12. 3. 2020 A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Z isto sodbo je B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 ter ga oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1. C. C. je oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Obsojenemu A. A. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in dve leti preizkusne dobe. Obtoženemu B. B. je izreklo denarno kazen v višini 20.100,00 EUR. Obema je naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 6261/2016 z dne 28. 5. 2021 delno ugodilo pritožbama obsojenega A. A. in njegovega zagovornika in izpodbijano sodbo v točki I/1 izreka spremenilo v odločbi o plačilu stroškov postopka. V preostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v delu, ki se nanaša na obsojenega A. A. (točka I/1 izreka). Po uradni dolžnosti pa je ob reševanju pritožb okrajnih državnih tožilcev in zagovornikov obtoženega B. B. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zoper B. B. zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški postopka v tem delu obremenjujejo proračun. Pritožbo okrajnih državnih tožilcev zoper obsodilni del sodbe, ki se nanaša na obsojenega A. A. ter zoper oprostilni del sodbe, ki se nanaša na B. B. in C. C., je zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik obsojenega A. A. zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri nižjima sodiščema očita kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi neizvedbe nekaterih dokazov, predlaganih s strani obrambe, kršitev domneve nedolžnosti in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega A. A. oprosti obtožbe ali izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan, ki meni, da sta izpodbijani sodbi pravilni in zakoniti. Glede očitane kršitve kazenskega zakona odgovarja, da so zaključki nižjih sodišč, da se lažnost izpovedbe obsojenega A. A. nanaša na bistvene oziroma pomembne stvari, pravilni in ustrezno obrazloženi. Sodišče je presojalo obsojenčev zagovor in glede na ostale izvedene dokaze zaključilo, da so njegove izpovedbe lažne in za to navedlo prepričljive razloge. Podrobno je analiziralo očitke iz vložene obtožnice v zadevi B. (v nadaljevanju B.) in pri tem upoštevalo izpostavljeno prikrivanje izvora premoženja ter skrivanje gotovinskih sredstev v različnih postopkih, kjer naj bi se lažno prikazoval izvor sredstev B. B. od leta 1992 dalje. To je primerjalo tudi z zatrjevanjem posojila D. D. z dne 30. 10. 2003, ki naj bi mu ga ta vračal od 11. 11. 2003 do 13. 12. 2008. Zato se trditve o nepomembnosti izvora B. B. premoženja v zahtevi po presoji tožilca izkažejo kot napačne in neutemeljene, saj je v zadevi B. bistveno vprašanje izvora B. B. premoženja in s tem vprašanje ne-obstoja poslovnega odnosa med obsojencem in B. B. Glede očitane procesne kršitve zaradi neizvedbe dokazov je po presoji tožilca višje sodišče zavzelo jasno in argumentirano stališče, zakaj dokazni predlogi niso bili utemeljeni. Glede očitka kršitve domneve nedolžnosti meni, da ta ni utemeljen in da vložnik po vsebini očitek utemeljuje z lastnim nestrinjanjem z dokazno oceno in zaključki sodišča, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Vložnik sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016 trdi, da se kriva izpovedba v kazenskem postopku X Kpr 46301/2014 (kasneje pridružena k postopku X Kpr 46258/2014), v katerem je bila podana, ne nanaša na v tej zadevi relevantna dejstva, ki bi lahko predstavljala podlago za odločitev v zadevi. Meni, da je drugačno stališče nižjih sodišč zmotno, ker da izvor B. B. premoženja iz obdobja pred 30. 10. 2003 za razsojo v kazenski zadevi B. ni pomemben. Četudi bi namreč sodišče verjelo priči A. A., da je za B. B. v letih 1996 – 1999 zaslužil in mu izročil 3.039.112,00 EUR, pa ta okoliščina po presoji vložnika ne bi mogla biti pomembna za odločitev, ne bi mogla prispevati k odločitvi, niti ne bi mogla povzročiti napačne odločitve. Poudarja, da mora sodišče, preden lahko odloča o utemeljenosti očitkov storitve kaznivih dejanj pranja denarja s sumljivimi ravnanji oziroma transakcijami po 30. 7. 2007, B. B. najprej spoznati za krivega storitve predikatnih kaznivih dejanj zlorabe položaja med 26. 6. 2007 in 8. 8. 2007 ter med 2. 12. 2009 in 30. 4. 2013, s katerima naj bi pridobil 200.000,00 EUR in 670.000,00 EUR gotovine kot premoženjsko korist. B. B. pa po presoji vložnika očitkov pranja denarja ne more biti oproščen, ker bi uspel sodišče prepričati, da je že pred 26. 6. 2006 razpolagal z večjimi vsotami denarja, saj da takšna ugotovitev utemeljenosti očitka pranja denarja ne izključuje. Meni, da je obravnavana izpovedba A. A. za presojo očitkov B. B. glede pranja denarja nepomembna. Vložnik glede na navedeno nižjima sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava.

6Namen inkriminacije po 284. členu KZ-1 je omogočiti izvedbo dokazovanja, ki v postopku kar najbolj omogoči ugotovitev resničnih pravno relevantnih dejstev, kar organu odločanja omogoči, da ugotovi resnično dejansko stanje. Z inkriminacijo se varuje integriteto sodnih in drugih pravnih postopkov in s tem avtoriteto organa, ki vodi postopek. Storilec z inkriminiranim ravnanjem onemogoči ugotovitev resničnega dejanskega stanja in s tem organu odločanja onemogoči pravilno in pravično odločitev v postopku. Pogoj za obstoj krive izpovedbe je objektivna neresničnost dogodka, pri čemer se mora lažnost nanašati na predmet obravnavanja oziroma je lahko podlaga za odločitev.¹ Storilec pa izvrši to kaznivo dejanje tudi, če se naknadno izkaže, da dejstvo, o katerem je krivo izpovedal, ni pravno pomembno za konkretni postopek, vendar je v času podajanja lažne izpovedbe obstajala možnost, da bi sodišče lahko svojo odločitev nanjo oprlo. Izpovedba se mora torej nanašati na dejstva, ki so ali bi lahko bila pomembna za odločitev. To so tista, ki so bodisi neposredno, bodisi posredno povezana s predmetom odločitve (npr. dejstva, ki so pomembna za presojo verodostojnosti).²

7V obravnavani zadevi je vsebina krive izpovedbe, ki jo je obsojeni A. A. podal v kazenskem postopku X Kpr 46301/2014 zoper B. B., sledeča: 1. da je z B. B. od leta 1996 dalje poslovno sodeloval tako, da je zanj kupoval delnice in lastniške certifikate na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BIH); 2. da je B. B. iz tega naslova dne 30. 10. 2003 v Sarajevu izročil 6.078.224 KM (3.039.112 EUR) 3. da sta ob predaji denarja podpisala »izjavo o primitku novca«. Obsojenec je pri tem vedel, da »izjava o primitku novca« ni bila podpisana 30. 10. 2003, da je njena vsebina lažna in da iz navedenega naslova B. B. ni izročil navedenega zneska denarja. Iz prepisa zvočnega posnetka tega zaslišanja izhaja, da je bilo celotno zaslišanje A. A. kot priče namenjeno ugotavljanju in razčiščevanju zatrjevanj obrambe B. B. o poslovnem sodelovanju s A. A., na podlagi katerega naj bi B. B. dne 30. 10. 2003 prejel nekaj več kot 3 mio EUR. Obsojeni A. A. je na vprašanja sodišča o vsebini poslovnega sodelovanja z B. B., ob predočenju relevantnih dokumentov, s katerimi je obramba B. B. utemeljevala resničnost njunega poslovnega sodelovanja (pogodba o sodelovanju in trije aneksi, tablice, izjava o „primitku novca“), to konkretno opisoval, pojasnjeval vsebino dokumentov in potrdil njihovo pristnost.

8B. B. se je v zahtevi za preiskavo z dne 6. 11. 2014 v zadevi X Kpr 46301/2014, ki je bila kasneje združena s kazenskim postopkom zoper B. B. X Kpr 46258/2014, v katerem se mu očita storitev predikatnih kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ, očitalo, da je denar velike vrednosti, za katerega je vedel, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, saj je bil hkrati sam storilec kaznivega dejanja, s katerim je bil denar pridobljen, sprejel, hranil ter z njim razpolagal ter s pranjem zakril njegov izvor (pri drugem dejanju ob pomoči E. E. in D. D.). Tako naj bi: 1.) v obdobju med 26. 6. 2007 in 8. 8. 2007 prejel najmanj 200.000,00 EUR gotovine, ki naj bi jo pridobil z izvršitvijo kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ kot premoženjsko korist, konkretno v zvezi z vodenjem projekta rekonstrukcije kotla B. d. o. o. Ta denar naj bi v času med 30. 7. 2007 in 8. 8. 2007 v gotovini polagal na svoj transakcijski račun, konkretno s 16 pologi po 12.500 EUR, da bi se na ta način izognil obveščanju o sumljivih transakcijah Uradu za preprečevanje pranja denarja. Dne 8. 8. 2007 naj bi ves ta denar prenakazal na trgovalni račun, odprt pri A., d. d. in ga pomešal z drugim svojim premoženjem na tem računu. Tam je bil naložen v nakupe vrednostnih papirjev. V mesecu juniju 2012 je večji del vrednostnih papirjev prodal in dne 2. 7. in 10. 7. 2012 na svoj transakcijski račun prejel nekaj več kot 1.037.000,00 EUR, pri čemer je isti in naslednji dan iz računa dvignil skupaj 1.000.000 EUR, med katerimi naj bi bil tudi umazan denar. Vse pa naj bi počel z namenom prikrivanja izvora denarja; 2.) v času med 2. 12. 2009 in 30. 4. 2013 od F. F. prejel najmanj 670.000 EUR gotovine, ki naj bi jo pridobil z izvršitvijo kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi z vodenjem projekta dobave glavne tehnološke opreme za B. d. o. o. in ki predstavlja del prejete provizije po lažni svetovalni pogodbi (ki je skupaj znašala 3 mio EUR). Ta denar – 670.000 EUR naj bi B. B. hranil do 2. 7. 2014, pri čemer naj bi hkrati, zaradi prikrivanja izvora tega denarja, v inšpekcijskem postopku nadzora davka, odmerjenega po 68. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v prijavi premoženja z dne 9. 5. 2013 lažno navedel, da ima terjatev v višini 670.000,00 EUR do D. D. iz naslova posojila z dne 23. 5. 2012. Nato je preko svojega pooblaščenca E. E. dne 8. 2. 2014 podal izjavo, da naj bi denar D. D. posodil 23. 7. 2012 in da denar izvira iz gotovinskih dvigov dne 10. 7. in 11. 7. 2012. Nato naj bi po nasvetu E. E. dne 30. 6. 2014 z D. D. pri notarju sklenil notarsko listino z lažno vsebino oziroma izvedel navidezno vračilo posojila, pri čemer naj bi s D. D. lažno navajala, da so vrnjeni isti bankovci, kot jih je dne 23. 7. 2012 D. D. prejel od B. B. S tem naj bi B. B. lažno prikazoval izvor umazanega denarja z namenom, da zakrije njegov pravi izvor. Iz obrazložitve zahteve za preiskavo izhaja, da po presoji tožilstva očitek storitve kaznivih dejanj pranja denarja potrjuje tudi, da je B. B. zaradi prikrivanja izvora premoženja in skrivanja gotovinskih sredstev v postopkih davčno-inšpekcijskega nadzora, nadzora Komisije za preprečevanje korupcije in v predkazenskem postopku lažno prikazoval, da njegove finančne transakcije, premoženje in denarna sredstva izvirajo iz vlaganj družinskega premoženja in prihrankov že od leta 1992 dalje. Tako naj bi z lažnimi listinami in izjavami prikazoval, da je njegovo premoženje rezultat plasmaja zakonitih prihrankov v vrednostne papirje in posojila, vse z namenom, da prikaže obstoj svojega premoženja že v času, ko še ni bil odgovorna oseba družbe B. d. o. o. in da prikaže zakonite razloge njegovega povečanja. Tožilstvo po lastni presoji dokazov v tej zvezi zaključi, da B. B. v času do 30. 10. 2003 ni mogel razpolagati z zatrjevanim premoženjem v znesku 6 mio KM, da bi jih izročil D. D. (istega dne v Sarajevu), katere naj bi mu ta vračal od 11. 11. 2003 do 13. 12. 2008.

9Na podlagi vsebine očitkov tožilstva v zahtevi za preiskavo zoper B. B., njeni obrazložitvi, vsebine obtožbe, zagovora obdolženega B. B. in dejstva, da je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem A. A., ki ga je podrobno zaslišalo o dejstvih in okoliščinah poslovnega sodelovanja z B. B., sta nižji sodišči zaključili, da je bila izpovedba obsojenega A. A. kot priče v postopku zoper B. B. (vsaj v času njenega podajanja) relevantna za presojo kazenskopravnih očitkov zoper B. B., ki se nanašajo na očitek storitve kaznivih dejanj pranja denarja. Z njegovim zaslišanjem je namreč sodišče ugotavljalo, ali ima premoženje B. B. v kritičnem času, torej v inkriminiranem obdobju, lahko izvor v poslovnem sodelovanju z A. A. in nadaljnjem posojilu D. D. kot je to zatrjeval B. B. Ali je torej B. B. premoženje pridobil že pred obdobjem, v katerem se mu očita prejem denarja nezakonitega izvora in pranje le tega in je tako v tem obdobju preko posojila D. D. in njegovega postopnega vračanja imel zakonit vir denarja v gotovini. Kot navaja tožilstvo gre za okoliščine, ki dodatno utemeljujejo sum storitve B. B. očitanih kaznivih dejanj pranja denarja. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je izpovedba A. A. v obravnavanem delu vsaj posredno povezana z navedenimi očitki B. B. in bi zato za odločanje sodišča o glavni stvari lahko bila pravno pomembna. Zato očitek kršitve kazenskega zakona ni utemeljen.

10Vložnik prvostopenjskemu sodišču očita kršitev pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist in pravice do kontradiktornega postopka, ki mu jih zagotavljajo 16. člen ZKP ter 22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N. in notarke O. O. Z izvedbo teh dokazov bi obramba dokazovala, da je obsojenec B. B. pri trgovanju s pravicami (ne delnicami) prislužil takšne vsote denarja, kot so bile zatrjevane tekom postopka in da mu je dne 30. 10. 2003 v Sarajevu izročil 6.078.224 KM. Dejstvo izročitve denarja bi se dokazalo z zaslišanjem priče G. G. Sodišču očita, da je z neizvedbo teh dokazov izvedlo vnaprejšnjo dokazno oceno, ker je presodilo, da zaslišanje prič ne bi moglo spremeniti ugotovitev glede relevantnega dejanskega stanja, s čimer se je sodišče vnaprej opredelilo do spoznavne razsežnosti predlaganih dokazov. Isto kršitev očita sodišču še zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za postavitev izvedenca informacijskih tehnologij in sistemov ter za izvedbo simulacije vnosa podatkov in sprememb v Excellovi tabeli. Glede izvedenca pojasnjuje, da nihče od zaslišanih prič, na katere se sodišče sklicuje pri zavrnitvi dokaznega predloga (P. P., R. R., S. S.) in tudi izvedenec Dubrovski niso strokovnjaki s področja računalništva ter niso mogli dajati mnenja o delovanju Excellove tabele in o tem, ali in kako ter zakaj se lahko oziroma se ne morejo podatki, vneseni v takšno tabelo, spreminjati. Meni, da sodišče ne bi smelo slediti mnenju izvedenca finančne stroke, da je program Excell enostaven urejevalnik tabel, saj bi takšno mnenje lahko podal le izvedenec s področja računalništva. Le s simulacijo postopka vnosa podatkov in spremembe naziva vlaganj v programu Excell pa bi se lahko odgovorilo na vprašanje, ali je do spremembe v tabeli lahko prišlo. Pri tem opozarja na izpovedbo Dubrovskega, ki da je kot verjetno dopustil razlago, da se je trgovalo s pravicami vojnih invalidov in se je šele kasneje spremenil naziv v tabeli v C. in D. ter trdi, da zgolj ugotovljena nekonsistentnost utemeljevanja vsebine tabel vlaganj s strani obsojenca, ne utemeljuje zaključka, ali je do spremembe v tabeli lahko prišlo ali ne. Ravno to vprašanje pa bi se razčistilo s simulacijo vnosa podatkov v tabelo. Takšna rekonstrukcija bi lahko potrdila ali ovrgla ugotovitve sodišča glede vsebine in nastanka tabele vlaganj.

11Iz podatkov spisa izhaja, da je večino navedenih dokaznih predlogov obsojenčev zagovornik podal na predobravnavnem naroku s sledečo obrazložitvijo: (1.) G. G. bi izpovedal, da je obsojenec že od leta 1993 od hrvaških invalidov kupoval pravice do nakupa delnic iz portfelja države in o tem, kakšen je bil postopek nakupa in prodaje delnic na podlagi teh pravic. Priča bi potrdila, da je bilo že od leta 1993 možno kupovati pravice do nakupa delnic državnih podjetij na podlagi neposrednih pogodb oziroma pooblastilnih razmerij z upravičenci. Potrdila bi tudi, da je obsojenec dne 30. 10. 2003 v Sarajevu B. B. dejansko izročil 6.078.224,00 KM gotovine; (2.) H. H. bi lahko potrdil, da je obsojenec od leta 1993 dalje od več sto invalidov na Hrvaškem odkupil pravice do nakupa delnic ter da je na podlagi teh pravic tudi kupoval in prodajal delnice različnih Hrvaških podjetij in da je na tej podlagi zaslužil ogromno denarja in da je zato lahko izvedel vlaganja in iztržil dobičke kot so razvidni iz tabele – stanje portfelja za B. B. od leta 1996 do leta 2003 dalje; (3.) I. I., J. J., K. K. in L. L., ki so policisti, bi izpovedali, da je obsojenec od njih odkupil pravice do nakupa delnic hrvaških podjetij; (4.) M. M., od katerega naj bi obsojenec ravno tako kupoval pravice od leta 1993 dalje in je bil tudi priča tem poslom, bi lahko potrdil, da je obsojenec tovrstne pravice v obdobju od leta 1992 naprej odkupil od več tisoč vojnih invalidov na Hrvaškem; (5.) N. N. naj bi z obsojencem v devetdesetih letih sodeloval na območju BIH, in sicer naj bi po dogovoru z njim kupoval pravice posameznikov in certifikate na območju BIH; (6.) izvedenec informacijskih tehnologij bi presojal obsojenčeve navedbe o vsebini in načinu vodenja evidence v tabeli Excel. Predlog za zaslišanje notarke Mirjane Borič je zagovornik podal na naroku dne 7. 6. 2019 z obrazložitvijo, da je pri njej obsojenec overil veliko pooblastil in pogodb, s katerimi je od imetnikov pravic odkupoval te pravice in se ga notarka zagotovo spomni, zato bo takšne navedbe obsojenca iz zagovora lahko potrdila. Predlog za simulacijo postopka vnosa podatkov in spremembe naziva vlaganj v programu Excell s strani obsojenca na glavni obravnavi je zagovornik podal v vlogi z dne 30. 1. 2020, v kateri je podal pripombe na izvedensko mnenje izvedenca dr. Draga Dubrovskega. Na ta način naj bi obsojenec empirično prikazal, kako je prišlo do zapisov C. in D. v tabeli vlaganj B. B. denarja ter kako je prišlo do zapisov Certifikati FBIH in Big Fond pri vlaganjih v BIH in da so navedbe A. A., podane v zagovoru, smiselne in logične.

12Vse navedene dokazne predloge je sodišče zavrnilo na naroku dne 13. 2. 2020 z obrazložitvijo, da je dejansko stanje v zadevi v tolikšni meri razjasnjeno, da izvedba s strani obrambe predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi relevantnih dejstev in okoliščin obravnavane zadeve. Dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganimi dokazi pa so že ugotovljena na podlagi drugih izvedenih dokazov. Do zavrnitve dokaznih predlogov se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v točkah 8 in 108 izpodbijane sodbe, drugostopenjsko pa v točkah 16 do 19 sodbe.

13Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, temveč le tiste, s katerimi se upoštevajoč obrazložitev predloga dokazujejo pravno relevantna dejstva. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.³

14Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč ugotovitve dokaznega postopka, utemeljeno presodilo, da izvedba navedenih dokazov, glede na njihovo obrazložitev, podano s strani obrambe obsojenega A. A., ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi v tej zadevi relevantnih dejstev in okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja, izvršenega s strani A. A., saj so predlagani dokazi za presojo utemeljenosti kazenskopravnega očitka bodisi nepomembni, bodisi so dejstva, ki naj bi se z njimi ugotavljala, že ugotovljena na podlagi drugih dokazov. Tako je sodišče že na podlagi izvedenskega mnenja, zaslišanja izvedenca, listinskih dokazov in tudi strokovnih mnenj P. P. in R. R., ki jih je v spis vložila obramba, ugotovilo, kakšen je bil v relevantnem obdobju (kot izhaja iz tabel) postopek nakupa in prodaje delnic na podlagi pravic do nakupa delnic in tudi postopek nakupa in prodaje samih teh pravic. Na navedeni podlagi je bilo ugotovljeno tudi, da je bilo te pravice mogoče kupovati že tudi v obdobju, v katerem naj bi obsojeni A. A. B. B. prislužil dobiček kot naj bi izhajal iz tabel. Ker je za presojo resničnosti izpovedbe obsojenega A. A. v kazenskem postopku zoper B. B. pravno relevantno konkretno v izpovedbi zatrjevano poslovanje za B. B. račun, ki naj bi bilo izkazano s tabelami in posredno tudi z »izjavo o primitku novca«, katerih verodostojnost je A. A. v kazenskem postopku zoper B. B. tudi izrecno potrdil in ne tudi morebitno drugo poslovanje A. A. pred, med in po tem obdobju na območju Hrvaške in BIH, so za to zadevo pravno nerelevantni vsi dokazni predlogi za zaslišanje prič, s katerimi bi obramba dokazovala, da je A. A. od teh prič in drugih oseb odkupoval pravice. Iz obrazložitve teh dokaznih predlogov namreč ne izhaja, da bi obramba z njimi dokazovala konkretno zatrjevano poslovanje A. A. za B. B. Izpovedbe prič o tem, da je obsojenec odkupoval pravice od vojnih invalidov, brez konkretne navezave na zatrjevano trgovanje za B. B., pa za obravnavano zadevo niso relevantne. Poleg tega pa trgovanje s pravicami iz tabele za Hrvaško niti ne izhaja (saj so vsi dobički izračunani izključno iz trgovanja z delnicami skladov), ravno tako tudi ne za BIH. Tudi iz navedenega razloga takšno morebitno trgovanje obsojenega A. A. v tem postopku ne more biti relevantno, saj bi se glede na druge dokaze v spisu lahko nanašalo le na trgovanje za račun kakšne druge osebe, torej ne za B. B.⁴ Pri tem je obramba zatrjevala tudi, da bi z zaslišanjem priče H. H. dokazovala, da je na podlagi odkupljenih pravic obsojenec prodajal delnice različnih podjetij in na ta način zaslužil ogromno denarja. Da s takšnim trgovanjem A. A. B. B. ni mogel prislužiti denarja, izhaja iz samega časovnega okvira zatrjevanega trgovanja kot izhaja iz tabele, ki naj bi prikazovala poslovanje A. A. za B. B. na Hrvaškem. Kot je namreč na podlagi izvedenskega mnenja dr. Dubrovskega in relevantne tabele ugotovilo sodišče, je bila v času, ko se je na Hrvaškem lahko začelo trgovanje z relevantnimi delnicami, investicija za B. B. tam že zaključena. Zato do takšnih zaslužkov na navedeni podlagi za račun B. B. niti ni moglo priti. Ker je obramba tudi glede notarke Borić zatrjevala, da bi znala le na splošno izpovedati o trgovanju obsojenca in torej ne glede konkretno zatrjevanega poslovanja za B. B., tudi ta dokaz iz istih razlogov kot to velja za druge priče v obravnavani zadevi ni pravno pomemben. Glede na vse ugotovitve sodišča, na podlagi katerih je to z gotovostjo zaključilo, da obravnavano poslovanje med A. A. in B. B. in posledični zaslužki niso bili mogoči, je kot nepotreben sodišče utemeljeno zavrnilo tudi dokaz za zaslišanje priče G. G., ki naj bi potrdila, da je v Sarajevu prišlo do izročitve zatrjevanega zneska denarja. Četudi bi namreč prišlo do kakršnekoli izročitve denarja, to glede na ostale ugotovitve zagotovo ni moglo biti na v tem postopku (oziroma postopku, v katerem je bila kriva izpovedba dana) zatrjevani podlagi. Sodišče je pri presoji tega dokaza utemeljeno opozorilo tudi na ugotovitve, da je obsojenec spreminjal izpovedbe glede prisotnosti priče G. G. pri izročitvi gotovine in da se B. B. v času, ko naj bi po njegovih lastnih navedbah potekala izročitev denarja, glede na obveznosti v okviru B., kjer se je nahajal do 14. ure in čas, potreben za opravo poti med Šoštanjem in centrom Sarajeva, v navedenem kraju izročitve ni mogel nahajati.

15Glede na ugotovitev sodišča, da so podatki o trgovanju A. A. za račun B. B. v tabeli Excell neskladni in v nobenem primeru ne izkazujejo s strani A. A. v tem kazenskem postopku zatrjevanega poslovanja, torej tudi ne trgovanja s pravicami, saj so dobički izračunani izključno iz trgovanja z delnicami skladov, pri čemer bi morale biti transakcije s pravicami vojnih invalidov evidentirane s stotinami vknjižb (v konkretnem primeru A. A. na podlagi tabele ni znal pojasniti niti cene, po kateri je opravil nakupe, niti količine kupljenih pravic, kdo so bili prodajalci in kdo nadaljnji kupci), po presoji Vrhovnega sodišča tudi izvedba dokaza z izvedencem, ki bi pojasnjeval delovanje Excellove tabele in ugotavljal možnost naknadnega (samodejnega) spreminjanja podatkov, ne bi mogla v ničemer vplivati na popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v tej zvezi. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi ta dokazni predlog. Sodišče je namreč na podlagi drugih dokazov ugotovilo, da so tabele (ne)verodostojne, da so bile pripravljene naknadno in da zatrjevanega poslovanja ne dokazujejo. Iz enakega razloga se kot pravno nerelevanten izkaže tudi dokazni predlog glede simulacije postopka vnosa podatkov in spremembe naziva vlaganj v programu Excell. Vložnik pri tem neutemeljeno zatrjuje, da je izvedenec dopustil možnost, da je obsojenec za račun B. B. trgoval s pravicami vojnih invalidov, pri čemer bi se šele kasneje spremenil naziv v tabeli v ime investicijskega sklada. Izvedenec je sicer v pisnem izvedenskem mnenju res navedel, da bi pojasnilo obsojenca glede sprememb tabel, kljub temu, da te temeljijo na najosnovnejšem urejevalniku besedil in ne na računalniški aplikaciji, lahko bilo verjetno. Vendar pa je takšno možnost v konkretni zadevi že v naslednji povedi izključil z ugotovitvijo, da so dobički v tabeli izračunani izključno iz trgovanja z delnicami skladov (v natančnih vrednostih), katerih pa takrat ni bilo in je bilo takšno trgovanje mogoče šele takrat, ko je bilo trgovanje na Hrvaškem za B. B. že zaključeno. Te transakcije pa ne morejo biti enake transakcijam s pravicami vojnih invalidov, ki naj bi bile odkupljene od nekaj tisoč oseb. Pri tem pa sredstva, ki naj bi bila pridobljena s trgovanjem s pravicami vojnih invalidov, tudi kasneje niso mogla biti vložena v sklada C. in D., saj naj bi bila dne 1. 7. 1998 sredstva B. B. v celoti izplačana oziroma prenesena v BIH (stran 6 in 7 izvedenskega mnenja). Glede tabel, ki se nanašata na trgovanje v BIH, pa je obsojeni A. A. sam navedel, da so podatki v njih skladni z dejanskim trgovanjem. Pri takšnih ugotovitvah je izvedenec vztrajal tudi na zaslišanju dne 5. 2. 2020.

16Vložnik sodišču v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov očita še, da je s takšno odločitvijo izvedlo (nedopustno) vnaprejšnjo dokazno oceno, saj se je vnaprej opredelilo do razsežnosti predlaganih dokazov. Kot že navedeno, sodišče izvede le tiste predlagane dokaze, ki so pravno pomembni za pravilno odločitev v obravnavani zadevi, pri čemer lahko v skladu z načelom ekonomičnosti postopka zavrne tudi dokazne predloge, katerih izvedba bi bila zaradi jasnosti zadeve odveč, saj je dejstvo, ki bi se z dokazom ugotavljalo, že dokazano. Pri presoji, ali je konkretno predlagani dokaz glede na obrazložitev njegove utemeljenosti s strani predlagatelja pravno relevanten, ali je torej pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja oziroma ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom, mora sodišče neizbežno vnaprej presojati, katera dejstva in okoliščine je sploh mogoče z dokazom ugotavljati ali razčiščevati, ali so ta dejstva pravno pomembna in ali so morebiti že v tolikšni meri razjasnjena, da predlagan dokaz na odločitev sodišča ne glede na njegov izid ne more imeti vpliva. Takšna vnaprejšnja presoja predlaganega dokaza je po naravi stvari oziroma zaradi narave odločanja o dokaznih predlogih strank nujna. Tudi v obravnavani zadevi iz že povzetih podatkov spisa, predvsem pa iz navedb vložnika v zahtevi, ne izhaja, da bi sodišče takšno pooblastilo preseglo v smeri, da bi dokazni predlog zavrnilo iz razloga, ker bi že vnaprej ocenilo, kakšen bo izid dokaznega postopka. Vse navedene dokazne predloge je namreč zavrnilo tik pred koncem dokaznega postopka, ko je izvedlo vse dokaze, ki so predstavljali zadostno podlago za odločitev sodišča. Glede določenih dokaznih predlogov pa je ugotovilo tudi, da so dejstva, ki bi se z njimi ugotavljala (siceršnje trgovanje obsojenca), za zadevo nepomembna. Zato očitek o morebitni pristranskosti sodišča, ki bi se kazala v vnaprejšnji dokazni oceni sodišča, ni utemeljen.

17Vložnik sodišču očita kršitev načela domneve nedolžnosti, z zatrjevanjem, da bi moralo za obsodbo A. A. ugotoviti ne le, da denarja ni prislužil z vlaganjem v delnice in lastniške certifikate na Hrvaškem in v BIH, temveč tudi, da s kakršnimkoli vlaganjem B. B. denarja v relevantnem obdobju ni zaslužil toliko denarja. Dokazati bi tudi moralo, da denarja B. B. dne 30. 10. 2003 ni izročil, ker s takšno količino denarja ni razpolagal. Sodišče pa je zaključek o krivdi napravilo na podlagi nezanesljivih indicev. Kot nezanesljive dokaze oziroma indice označuje mnenje izvedenca Dubrovskega, podatke davčnega spisa in listine iz Wikipedije o gradnji avtoceste proti Sarajevu. Nasprotuje dokazni oceni sodišča, da se B. B. v tako kratkem času ni mogel pripeljati v Sarajevo in meni, da dokaz iz Wikipedije za takšen zaključek ne zadošča, temveč bi moralo sodišče v ta namen postaviti izvedenca. Nasprotuje tudi dokazni oceni glede ugotovljenih neskladij v tabeli vlaganj B. B. premoženja in obsojenčevim zagovorom. Nadalje nasprotuje dokazni presoji sodišča, da B. B. v davčni spis ni vložil originala »izjave o primitku novca« in da je navedena listina lažna. Trdi, da očitek obsojencu, da B. B. ni izročil zatrjevanega zneska denarja, ni dokazan. Sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni ugotavljalo, ali je obsojenec vendarle z vlaganji denarja v pravice vojnih invalidov (in ne zgolj s trgovanjem z delnicami in lastniškimi certifikati) zaslužil takšne vsote denarja, ki so lahko rezultirale v izročitvi B. B. dne 30. 10. 2003 v Sarajevu. Pravice invalidov so namreč prej kot slej postale delnice. Vložnik zaključuje, da očitki obsojencu niso dokazani z dokaznim standardom »onkraj razumnega dvoma«.

18Kot je bilo pojasnjeno že pri presoji očitka kršitve obsojenčeve pravice do obrambe je za presojo obstoja kaznivega dejanja krive izpovedbe relevantna ravno tista vsebina izpovedbe, katere neresničnost se očita. V obravnavani zadevi je to, kot jasno izhaja iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, konkretno zatrjevano poslovanje obsojenega A. A. za B. B. račun, verodostojnost listine o prejemu denarja in dejanska izročitev denarja iz naslova zatrjevanega poslovanja. Zato je materialnopravno zmotno izhodišče vložnika, po katerem bi moralo sodišče ugotavljati, ali je obsojenec s kakršnimkoli vlaganjem B. B. denarja v relevantnem obdobju prislužil toliko denarja in dokazati, da A. A. denarja B. B. ni izročil, ker z njim (na podlagi kateregakoli naslova) ni razpolagal. Sodišče je zatrjevano poslovanje pravilno presojalo na podlagi tabel, ki jih je že v davčni spis vložil B. B., ki je ves čas zatrjeval, da te izkazujejo poslovanje A. A. za njegov račun, kar je A. A. ob predočitvi tabel potrdil, hkrati pa je potrdil tudi verodostojnost samih tabel. Upoštevalo pa je tudi druge dokumente, ki jih je B. B. kot stranka zatrjevanega poslovnega razmerja vložil v spis (predvsem v davčni spis). Z navedbami, s katerimi vložnik nasprotuje dokazni presoji teh listin in drugih dokazov, predvsem presoji verodostojnosti izvedenskega mnenja, pa ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedeni razlog in tudi razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti (več) ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Očitek B. B., da v davčni spis ni vložil originala in ugotovljena dejstva v tej zvezi pa za presojo očitka A. A. niti niso bistvena. Z nestrinjanjem z dokazno oceno, da je „izjava o primitku novca“ lažna, pa vložnik zoper nedovoljeno izpodbija dokazno oceno sodišča.

19Nestrinjanja z dokazno oceno sodišča vložnik ne more uspešno uveljavljati niti s sklicevanjem na 427. člen ZKP, saj precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno pooblastilo Vrhovnemu sodišču, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom.

C.

20Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, po vsebini pa je bila zahteva vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 544,00 EUR. Takso je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

22Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Tako tudi sodba I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016.
² Glej G. Dugar in B. Zobec: komentar 284. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek (ur.), str. 292 – 294.
³ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-203/97 z dne 16. 3. 2000, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008 in številne druge.
⁴ Glede na ugotovljeno časovno zamaknjenost tabel in izračun dobička na podlagi podatkov, ki v tistem obdobju niso bili relevantni, saj se bodisi s certifikati, bodisi z delnicami, še ni trgovalo, je nepomembno tudi morebitno siceršnje poslovanje obsojenca na območju BIH, o katerem naj bi izpovedala priča N. N.