285. člen KZ-1

Iz takega opisa izhaja, da se je omenjeni dokazni predlog v pravdnem postopku nanašal na predložitev bančnih podatkov, kar pa ne predstavlja konkretizacije listine kot predmeta obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub pritožbenim navedbam, da je prav to dokaz iz omenjenega pravdnega postopka, opredelitev "bančni podatki" oziroma "drugi bančni račun" ne konkretizira pojma "listina", s skritjem, uničenjem ali poškodovanjem katere bi storilec preprečil dokazovanje v postopku, kakor tudi ne s tem, da jo napravi neuporabno. Z opisanim se oškodovanec kot tožilec smiselno zavzema za opredelitev inkriminiranega ravnanja obdolženke kot konkretizacijo zakonskega znaka, da je obdolženka uničila tujo listino. Vendar nima prav. Z zahtevo banki po izbrisu podatkov o domnevnem drugem bančnem računu, kar pravzaprav predstavlja zaprtje bančnega računa, obdolženka namreč teh podatkov ne bi mogla uničiti, tako da bi prenehali obstajati.

Ker v luči odločbe US RS U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 v odredbah preiskovalne sodnice za prikrite preiskovalne ukrepe po prvem odstavku 149b. člena in prvem odstavku 156. člena ZKP ni bil obrazložen ustavnoskladen dokazni standard (najmanj) utemeljenih razlogov za sum in so osumljenci storili očitano jim kaznivo dejanje, so izsledki prikritih ukrepov podvrženi ekskluzijski sankciji. sankciji.

Priloge poročila v dopolnitev kazenske odvadbe, vložene v spis po končani preiskavi in vložitvi obtožnice, niso nedovoljeni dokazi. Sodišče je dolžno odgovoriti na resno in argumentirano pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, vendar ne nujno v sklepu o predlogih za izločitev dokazov. Dokazni standard za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP je neustaven.

Kvalificirano obliko kaznivega dejanja preprečevanja dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 je mogoče storiti ne le v kazenskem postopku, temveč tudi še pred njegovim pričetkom.

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

S pritožbo se je mogoče strinjati v delu, da je v tej zadevi eno od bistvenih vprašanj, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil takšno vsoto denarja, kot naj bi bila izročena A. A. 30. 10. 2003, nikakor pa ne v delu, da način, kako je bil ta denar prislužen, za verodostojnost takratne njegove izpovedbe 23. 12. 2014 ni relevanten. Prvo sodišče je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbo temeljito raziskalo ne le možnosti, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil tako vsoto denarja, kot tudi način, kako naj bi ta denar bil prislužen. Prvo sodišče pa v nasprotju s pritožbenimi očitki tudi ni prezrlo, da je obt. C. C. v izpovedi 23. 12. 2014 na dveh mestih, ki jih tudi pritožba izpostavlja, sicer omenil tudi pravice, kupone in vavčerje, kar pa je prvo sodišče prepričljivo ocenilo kot njegovo, v času podaje izpovedi nezadostno poznavanje postopkov privatizacije in njene časovne dinamike, medtem ko je sicer v svoji izpovedbi ves čas govoril o trgovanju z delnicami in certifikati, kar izhaja tudi iz tabel, ki jih je že takrat v postopku sam predložil in s katerimi je hotel prepričati v zatrjevan način poslovanja. Zato pričo v sodnem posto

Prijava, ki je bila po izročitvi davčnemu organu skenirana, je postala del spisovne dokumentacije v odprtem inšpekcijskem, torej v upravnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. DT 0610-490/2012. Pravno podlago za zaključke prvega sodišča, da je sporna listina dokument, ki je pripadal upravnemu organu, pa je iskati tudi v določbi 5. točke člena 2 takrat veljavne Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 z dne 3. 3. 2005), ki je določala, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Dokumentarno gradivo (točka 8 istega člena Uredbe) pa so vse zadeve, dosjeji, dokumenti ter evidence o njih, druge evidence, ki jih vodi organ in druga gradiva, ki jih organ bodisi prejme ali pa nastanejo pri njegovem delu. Ker je po ugotovitvah prvega sodišča sporno listino upravni organ prejel v inšpekcijskem upravnem postopku 15. 5. 2013, je kot upravnemu organu izročena listina s strani obtoženca takrat postala del dokumentarnega gradiva v odprti upravni zadevi in s tem tudi uradni dokume

Ker se odločbi, zdani na podlagi 40. člena ZEN, izvršita z vpisom urejene meje v zemljiški kataster (po prvem odstavku 41. člena ZEN se na podlagi dokončne odločbe geodetske uprave o evidentiranju urejene meje meja v zemljiškem katastru vpiše kot urejena), tožnik pa uveljavlja, da je ničnostni razlog po tej točki podan, ker je pooblaščeni geodet napačno postavil mejnik, razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP že zato ni podan, saj sporno dejanje (ki naj bi privedlo do ničnosti odločb) ni bilo storjeno v okviru izvršitve odločb (tj. evidentiranje podatkov iz odločb v zemljiškem katastru), temveč pri označitvi meje v naravi. Odločba iz 40. člena ZEN torej ni izdana kot posledica ali v zvezi z označitvijo meje v naravi, zaradi česar ni mogoče na organ nasloviti očitka, da presojanih odločb, glede na (po mnenju tožnika očitno) napačno postavitev mejnika, ni bilo mogoče izdati. Iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP izhaja, da mora za obstoj tega razloga za izrek ničnosti upravne odločbe predhodno obstajati neko nedovoljeno ravnanje (druge osebe) (npr. pritisk, izsiljevanje, ipd), zaradi katere je upravni organ oziroma uradna oseba izdal/a upravno odločbo. Ta razl

Pritrditi je razlogom napadene sodbe, da je kaznivo dejanje krive izpovedbe storjeno tedaj, ko se v njej navaja kaj neresničnega, torej nek dogodek ki se ni pripetil ali pa se je pripetil drugače, v zavesti storilca pa je, da neresnični dogodek prikazuje kot resničen. Sodišče prve stopnje ima prav, ko razlaga, da ni podana kriva izpovedba, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil oziroma odigral tako, kot ga pojasnjuje. Sodišče prve stopnje je na osnovi trdnega prepričanja obeh obdolženk, da izpovedujeta verodostojno, zaključilo, da obstaja dvom glede njunega zavedanja neresničnosti tega, kar s svojima izpovedbama potrjujeta torej je podvomilo v obstoj zavestne sestavine naklepa kot krivdne oblike, v kateri bi naj storili očitani jima kaznivi dejanji. Ko obstaja dvom glede te sestavine naklepa, pa je odveč sklepanje o obstoju voljne sestavine navedene krivdne oblike.

Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 stori, kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje, temveč zadošča že sama predložitev dokazov, za katere storilec ve, da so lažni ali ponarejeni z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku. Prav tako se obsojenčev zagovornik ne more uspešno sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 114/99 z dne 7. 2. 2002, ki se ne nanaša na preprečitev ali otežitev dokazovanja v kazenskem postopku, temveč na odstranitev zemeljskih znamenj - mejnikov. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče podalo razlago zakonskega znaka "oteženo dokazovanje", ki se ne navezuje na večjo ali manjšo zapletenost dokazovanja določenega dejstva, temveč pomeni določene dodatne aktivnosti udeležencev postopka, ki ne bi bile potrebne, če mejnik kot dokaz o lastninski pravici na nepremičnini ne bi bil odstranjen oziroma premaknjen. Iz navedene sodbe ne izhaja stališče, za katerega se zavzema vložnik zahteve, da je za obstoj kazniveg

V skladu z veljavno sodno prakso v izreku ni potrebno opisovati subjektivnih elementov kaznivega dejanja, temveč je to stvar obrazložitve. V primeru tako imenovanega subjektivnega znaka kaznivega dejanja "z namenom" je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. V opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se dokazuje obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen, itd.). Nerazumljivost opisa že navedenega subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki jo vidi zagovornik v tem, da je v izreku sodbe govora o obdolženčevem namenu, da bi na delu ceste, kjer je odstranil mejnike in katerega je tudi sam uporabljal za vožnjo otežil določitev meje, pa tudi ni podana. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je obdolženec s svojim ravnanjem brez dvoma izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja, da se je pri tem kot odrasla in vsaj povprečno razgledana oseba zagotovo zavedal, da je takšno ravnanje prepovedano tako v pravnem kot tudi v obče človeškem smislu in da lahko s takšnim ravnanjem oteži d