VSL Sklep I Cp 1487/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je toženec z namestitvijo komunalnih zabojnikov in onemogočitvijo ročnega odpiranja vrtnih vrat motil tožnika v mirni (so)posesti hoje in vožnje z vozili po služnostni poti na nepremičnini parc. št. 313/4 k. o. X, last toženčeve tedanje žene, ter mu prepovedalo nadaljnja motilna ravnanja.

2Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa spremembo sklepa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da se sklepa ne da preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega zaključka, da je tožnik imel služnost, ki jo je lahko nemoteno izvrševal, kje je služnostna pot v naravi potekala in kako je lahko tožnik ročno odpiral drsna vrata v času izklopa elektrike.

Graja ugotovitev sodišča o zadnjem posestnem stanju in zaključke o pasivni legitimaciji. Od postavitve komunalnih zabojnikov se je toženec ogradil; zabojnike je postavila njegova nekdanja žena, to dejanje pa niti ni motilno, ker je zabojnike postavila izven služnostne poti. Vztraja, da je bil dostop do služnostne poti onemogočen, ker je njegova nekdanja žena izklopila varovalko in onemogočila odpiranje vhodnih vrat na nepremičnino, sam pa je lahko le omogočil ročno odpiranje vrat s prestavitvijo mehanizma.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo – določbe 24., 25. in 32. do 35. člena SPZ ter natančno in pravilno obrazložilo, da je bil tožnik pred motenjem (so)posestnik sporne nepremičnine, da je bila posest motena, da je bil toženec tisti, ki je posest motil in da je bilo motenje samovoljno in protipravno.

6Sodišče prve stopnje je, najprej, pravilno ugotovilo, da je imel tožnik pred motilnimi ravnanji soposest dela nepremičnine parc. št. 313/4 k. o. X - poti, ki predstavlja edino dovozno pot do njegove nepremičnine. Na tožnikovo posest kaže to, da je imel daljinski upravljalnik za odpiranje drsnih vrat, ki je omogočal neoviran dostop in uporabo poti. Pritožbeno vztrajanje, da služnostna upravičenca (tožnik in njegova mati) posesti nista izvrševala do junija 2020, zaradi česar naj bi služnost prenehala; opisovanje, kje sta tožnik in njegova mati parkirala pred spornimi dejanji, in izpostavljanje njunega truda, da bi služnost izvrševala s kar najmanjšim obremenjevanjem služeče stvari¹, ne izpodbije prepričljive dokazne ocene v izpodbijanem sklepu. Tej pritrjuje tudi fotografija tožnikovega vozila iz leta 2019 (priloga A 17 v spisu). Na to, da je tožnik pot nedvomno uporabljal (četudi občasno, a tedaj, ko jo je rabil²), pa nedvomno kaže tudi toženčev očitek tožniku, da je pot uporabljal izven obsega (vknjižene) služnostne poti.

7Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožnik konkretizirano ne nasprotuje, pot uporabljal tako, da je pomična drsna vrata odpiral z daljinskim upravljalnikom ali ročno, toženec pa je na poziv tožnika s poti umaknil svoj avtomobil, če je bil tam. Pritožbene navedbe, da bi moral tožnik toženca večkrat pozvati k umiku vozila, če bi služnostno pot resnično uporabljal, so pravno nepomembne. Za ugotovitev posesti dela nepremičnine (poti na njej), kot je bilo že obrazloženo, ni odločilno, ali je tožnik pot uporabljal pogosto, temveč zgolj, da je imel možnost posest izvrševati, kadar jo je rabil.

8Napačno je tudi pritožbeno stališče, da se je služnost prenehala izvrševati na podlagi dogovora, sklenjenega med tožencem in tožnikovo materjo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšen dogovor ni bil dosežen³, pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do navedb ni opredelilo, je torej neutemeljen. Še posebej pa je treba izpostaviti, da je ob odločanju o tožbi zaradi motenja posesti izključeno odločanje o pravici do posesti (prim. 426. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP), odločilno je, ali je tožnik posest izvrševal.

9Zaključkom sodišča prve stopnje, da sta obe sporni ravnanji posegli v dotedanji način izvrševanja posesti (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) pritožnik ne nasprotuje. Napačno pa je pritožbeno stališče, da postavitev komunalnih zabojnikov ni motilno ravnanje, ker so bili postavljeni izven služnostne poti. Ob odločanju o zahtevku zaradi motenja posesti, je, kot je bilo že pojasnjeno, izključeno odločanje o pravici do posesti, zato ni odločilno, kje so meje služnostne poti. To, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo poteka (s pogodbo dogovorjene) služnostne poti, torej ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Odločilno je, ali sta ravnanji (torej tudi postavitev zabojnikov) onemogočili uporabo dela parcele na dotlej ustaljen način. Glede na to, da so bili postavljeni prav s tem namenom (kar pojasni tudi sam toženec), je pritrdilni odgovor sodišča prve stopnje na to vprašanje nedvomno pravilen.

10Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo tudi, da je toženec pasivno legitimiran za obe motilni ravnanji. Kljub temu, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni postavil zabojnikov za tožnikov avtomobil (temveč je to naredila njegova nekdanja žena), je sodišče utemeljeno zaključilo, da je dejanje štel kot svoje in se od njega ni ogradil, kar je jasno razvidno iz njegove izpovedi.⁴ Od dejanja je imel navsezadnje korist, saj je trdil, da je tožnik motil njegovo mirno (so)posest, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da si toženec ni mogel lastiti dejanja, ker ni lastnik nepremičnine.⁵ Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo vlogo vseh – tudi toženca, ki pri motilnem dejanju morda ni nujno neposredno aktivno sodeloval, a je jasno, da se je z njim strinjal, ga (posredno) priznava(l) kot lastnega, se od samovoljnega ravnanja ni ogradil, od njega pa je imel korist – izključno uporabo poti, na kateri je parkiral svoje vozilo.⁶

11Pravilna je nazadnje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tisti, ki je imel korist tudi od drugega ravnanja, poleg tega pa je on tisti, ki je onemogočil ročno odpiranje drsnih vrat, s čimer je tožniku odvzel soposest poti. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo pred obravnavanim motilnim ravnanjem, to je po tem, ko je toženčeva nekdanja žena že izklopila elektriko za odpiranje drsnih vrat, še vedno omogočeno vsaj ročno odpiranje drsnih vrat, pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je prav toženec nato onemogočil tudi ročno odpiranje drsnih vrat. Četudi je toženec sprva omogočil ročno odpiranje vrat (tako, da je vzvod potegnil izven originalne pozicije), je nesporno, da je bilo treba takšno nastavitev spremeniti, zato da se vrat ni več dalo odpreti niti ročno, natančneje - vzvod je bilo potrebno potisniti nazaj v originalno pozicijo, kar je lahko storil le toženec⁷, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Natančna pritožbena analiza načina o(ne)mogočanja odpiranja vrat (poleg tega, da pritožnik svoje navedbe stalno dopolnjuje z novimi podrobnostmi in gre za nedopustne pritožbene novote) ni pravno odločilna. Pravilen in neizpodbijan je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tisti, ki je imel korist od motilnega ravnanja.

12Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj glede na obrazloženo niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13Toženec s pritožbo ni uspel; zato sam krije stroške pritožbenega postopka. To velja tudi za stroške odgovora na pritožbo, ki jih glede na vse okoliščine primera ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.

¹ Torej civiliter.
² Takšna pogostost uporabe v sodni praksi zadošča za zaključek o posesti, prim. VSL sklepa I Cp 2464/2014, I Cp 1748/2019 in drugi.
³ Razlogi v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi se pritožnik ne sooči.
⁴ »Nismo jih začeli puščati (komunalne zabojnike), to smo jih samo dali enkrat ali dvakrat, da mu označimo, da ne sme voziti tam, kjer vozi.«
⁵ Ponovno je treba izpostaviti določbo 426. člena ZPP.
⁶ Prim. VSL sklep II Cp 3100/2011: Drugačna razlaga bi tožnika v tožbi zaradi motenja posesti postavila v položaj, ko bi bilo uveljavljanje sodnega varstva posesti onemogočeno, saj bi se vedno lahko našla tretja oseba, ki bi motilno dejanje priznala kot svoje in s tem izključila pasivno legitimacijo konkretnega toženca.
⁷ Glede na to, da ima toženčeva nekdanja žena okvaro rok in nog in je sama izpovedala, da vzvoda ne more premakniti.