VSM Sklep I Cp 680/2022-3

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog toženca za odlog plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 po tar. št. 1121 ZST-1 v znesku 6.525,00 EUR.

2Zoper takšno določitev se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V svoji laični pritožbi zatrjuje, da obstajajo določene nove okoliščine, ki predstavljajo spremenjene razmere, zaradi katerih je potrebno ponovno odločanje o taksni oprostitvi. Sodišče prve stopnje je odločitev o predlogu za odlog plačila sodne takse oprlo na določena nova dejstva, ki v času vložitve prvotnega predloga za taksno oprostitev niso obstajala. S temi okoliščinami, kot izhajajo iz 6. in 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa (toženec je ob vložitvi prvotnega predloga za taksno oprostitev sodišču zamolčal premoženje, ki ni bilo razvidno iz uradnih evidenc), se je sodišče prve stopnje seznanilo šele s sklepom z dne 7. 6. 2022, tožencu pa glede teh ni bila zagotovljena pravice do izjave. Po prepričanju toženca je tako podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere odločitev z izpodbijanim sklepom ne more vzdržati kot pravno pravilna. V zvezi z okoliščinami, ki jih sodišče prve stopnje obravnava v 6. ter 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožnik ponavlja vsebino svoje pritožbe, vložene zoper sklep sodišča prve stopnje II P 756/2011 z dne 7. 6. 2022. Ker sodišče ni v celoti in pravilno razjasnilo toženčevega premoženjskega stanja ter posledično sprejelo materialnopravno napačno odločitev, pa je po prepričanju pritožbe tudi z izpodbijanim sklepom poseglo v pravico toženca do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Glede na navedeno toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo v okviru pritožbenih navedb ter po uradi dolžnosti. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče uradoma upoštevnih procesnih kršitev ne ugotavlja, podana pa ni niti pritožbena zatrjevana kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je namreč stališče prvostopenjskega sodišča, da je presoja utemeljenosti toženčevega predloga za oprostitev odlog ali obročno odplačilo sodne takse za postopek s pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 že izčrpana z učinki pravnomočnosti. Odločitev o zavrženju ponovnega predloga za odlog plačila sodne takse za pritožbo zoper to vmesno sodbo je zaradi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi z drugim odstavkom 319. člena ZPP) zato pravno pravilna.

5Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 4. 2018 delno ugodilo predlogu toženca za taksno oprostitev in sodno takso za postopek s pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 38.535,00 EUR znižalo na 15.000,00 EUR ter plačilo tako odmerjene sodne takse odložilo za 24 mesecev. Še preden je ta odločitev postala pravnomočna (4. 5. 2018), je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 prvi odstavek 21. člena ZST-1 v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR, razveljavljen. Ustavno sodišče RS je zavzelo stališče, da skladno s citiranimi določbami ZST-1 odmerjena sodna taksa nesorazmerno posega v pravico do sodnega varstva ter pravnega sredstva. Odločilo je še, da se do drugačne zakonske ureditve sodne takse pri vrednosti spornega predmeta, ki presega 500.000,00 EUR, odmerijo v višini, kot bi ta znašala pri vrednosti spornega predmeta 500.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo skladno s citirano ustavno odločbo ter po uradni dolžnosti tožencu dne 8. 6. 2022 izdalo nov plačilni nalog, s katerim je v njegovo korist sodno takso za postopek s pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 odmerilo v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000,00 EUR, to je v znesku 6.525,00 EUR.

6Stališče sodišča prve stopnje, da se nov plačilni nalog z dne 8. 6. 2022 nanaša na že nastalo in ob njegovi izdaji hkrati tudi že zapadlo taksno obveznost (s sklepom z dne 10. 4. 2018 je bilo plačilo sodne takse odloženo za 24 mesecev, torej do 10. 4. 2020), v zvezi s katero je toženec že predhodno vložil predlog za taksno oprostitev, ki je že bil vsebinsko obravnavan in s katerim je tudi delno uspel (v višini 38.535,00 EUR predpisana sodna taksa je bila s sklepom z dne 10. 4. 2018 znižana na 15.000,00 EUR, njeno plačilo pa hkrati odloženo za 24 mesecev), je povsem pravilno. Ker sklep z dne 10. 4. 2018 ob izdaji ustavne odločbe z dne 25. 4. 2018 še ni postal pravnomočen, je sodišče prve stopnje z novim taksnim nalogom po uradni dolžnosti v korist toženca zgolj znižalo taksno obveznost za postopek s pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018, tako kot narekuje že citirana ustavna odločba. Ne drži, kot meni pritožba, da je z izdajo plačilnega naloga z dne 8. 6. 2022 sodišče prve stopnje znova odločilo o obveznosti plačila sodne takse in tožencu podelilo novi rok za vložitev predloga za taksno oprostitev. Že iz vsebine plačilnega naloga je razvidno, da toženec pravnega pouka v tej smeri ni prejel. Pravice znova vložiti predlog za odlog plačila sodne takse pa toženec ne more črpati na osnovi tega, da mu je sodišče prve stopnje z novim taksnim nalogom dopustilo dodatni 15 dnevni rok za plačilo sicer že zapadlega zneska dolžne sodne takse.¹

7O toženčevem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za postopek s pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 je prvostopenjsko sodišče vsebinsko odločilo že s sklepom z dne 10. 4. 2018. To odločitev je sprejelo po presoji materialnega položaja toženca ter njegovih družinskih članov v za odločitev o taksni oprostitvi relevantnem obdobju treh mesecev pred vložitvijo predloga zanjo. Zaključilo je, da je toženec, brez da bi ogrozil lastno preživljanje ter preživljanje svojih družinskih članov, zmožen plačati sodno takso v višini 15.000,00 EUR ob tem, da se obveznost plačila odloži za 24 mesecev. Odločitev o tem je že postala pravnomočna, ob logičnem sklepanju pa je v njej z učinki pravnomočnosti zajeta tudi odločitev, da je toženec ob istih premoženjskih razmerah in pod istimi pogoji brez škode za preživljanje sebe ter drugih zmožen plačati sodno takso za pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 tudi v nižjem znesku, in sicer v višini 6.525,00 EUR.

8Odločitev o zavrženju toženčevega novega predloga za odlog plačila sodne takse za postopek s pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 tudi ni v ničemer odvisna od novih okoliščin, glede katerih tožencu naj ne bi bila zagotovljena pravica do izjave (5. člen ZPP - načelo kontradiktornosti). S sklepom z dne 10. 4. 2018 je sodišče prve stopnje z učinki pravnomočnosti presodilo, da je toženec zmožen plačati sodno taksno za pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 v višini 15.000,00 EUR brez, da bi bilo seznanjeno s tem, da je v relevantnem obdobju razpolagal še z dodatnim premoženjem, ki ni bilo razvidno iz uradnih evidenc in ga je ob vložitvi predloga za taksno oprostitev sodišču zamolčal. V tej odločitvi je zato pravnomočno zajeta tudi odločitev, da je v identičnih pogojih sposoben poravnati tudi nižji znesek sodne takse za pritožbo zoper vmesno sodbo v višini 6.525,00 EUR. Okoliščine v zvezi z zamolčanjem za presojo materialnega položaja toženca pomembnih dejstev, s katerimi je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno po izdaji sklepa z dne 10. 4. 2018 in jih je vsebinsko obravnavalo v sklepu II P 756/2011 z dne 7. 6. 2022, za odločitev z izpodbijanim sklepom zato niti niso merodajne. Povzete v argumentacijo izpodbijanega sklepa pa ob uporabi interpretacijskega argumenta a fortiori le še dodatno podkrepijo že pravnomočno presojo o tem, da je toženec zmožen plačati sodno takso za pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 v višini 6.525,00 EUR.² Sodišče druge stopnje je ob obravnavanju toženčeve pritožbe s sklepom I Cp 680/2022 - 2 z dne 19. 10. 2022 namreč potrdilo prvostopenjski sklep II P 756/2011 z dne 7. 6. 2022, v okviru katerega je bila tožencu v celoti zagotovljena pravica do izjave glede t.i. novih okoliščin (neresnično navajanje podatkov o materialnem položaju v predlogu za taksno oprostitev), ki jih navaja v pritožbi. Tako tudi ustavna pravica toženca do učinkovitega sodnega varstva ni bila prizadeta.

9Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženca skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

¹ Takšno stališče je zavzeto tudi v VSL sklepu I Cpg 438/2019 z dne 15. 9. 2020 ter VSL sklepu I Cpg 915/2017 z dne 8. 12. 2017, ki ju tehtno izpostavi že sodišče prve stopnje.
² V kolikor je bil toženec zmožen plačati sodno takso za pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 v višini 15.000,00 EUR ob sodišču poznanem materialnem stanju, jo je bil še toliko bolj zmožen plačati v istem oziroma celo nižjem znesku (6.525,00 EUR), če je razpolagal še z dodatnim premoženjem, ki ga je sodišču zamolčal.