VSL Sklep I Cp 2477/2017

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

1Pri Okrajnem sodišču v Ljubljani je v teku zapuščinski postopek po pok. A. A. Dedovanje po njem so priglasili zapustnikova vdova B. A. ter oba otroka C. C. in D. D. K dedovanju se je priglasila tudi E. E., ki zatrjuje, da je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti. Z izpodbijanim sklepom je zapuščinsko sodišče postopek prekinilo in E. E. napotilo, da vloži tožbo na ugotovitev, da B. A. zaradi prenehanja življenjske skupnosti nima dedne pravice po zapustniku in da ima E. E. dedno pravico iz naslova obstoja zunajzakonske skupnosti med njo in zapustnikom.

2Dedinji B. A. in D. D. v pritožbi zatrjujeta, da je sodišče zmotno uporabilo določbe materialnega prava in je posledično zavzelo napačno materialno pravno stališče. Na podlagi tretjega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju¹ (ZD) napotitev na pravdo ni potrebna, kadar ne gre za spor o dejstvih temveč za spor o uporabi prava in zapuščinsko sodišče samo odloči o pravnih vprašanjih. Dedinji menita, da gre v predmetni zadevi za spor o uporabi prava in ne za spor o dejstvih. Navajata, da bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 10. člena ZD v povezavi z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Kot nesporno je ugotovljeno, da je bila v trenutku zapustnikove smrti zakonska zveza med vdovo B. A. in zapustnikom v veljavi, zato posledično tudi obstoja zunajzakonske skupnosti ni moglo biti. Zapuščinsko sodišče bi zato moralo uporabiti zakonski zadržek že obstoječe zakonske zveze, ki je odraz načela monogamije kot splošno sprejetega družbenega in pravnega načela. Prekinitev postopka in napotitev zaradi ugotavljanja dejanskega stanja je zato zmotna. Nadalje navajata, da je bil zapustnik zaradi bolezni v takšnem stanju, da ni bil sposoben izražati svoje svobodne volje, zato mu je bila 8. 1. 2014 poslovna sposobnost odvzeta. Do odhoda v bolnišnico je med zakoncema obstajala življenjska skupnost, čustvena navezanost, ekonomska skupnost, skratka vsi potrebni elementi zakonske zveze. Iz bolnišnice pa je bil s prevaro odpeljan na dom E. E. Zapuščinsko sodišče se je napačno sklicevalo na sklep VSL II Cp 2179/2013, saj v tu obravnavani zadevi ne gre za prikrito pravno praznino in zakonska zveza med zapustnikom in B. A. ni bila vsebinsko izvotlena, kar pomeni, da zunajzakonske skupnosti z E. E. ni mogel osnovati. Dedinji predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Obstoj zakonskega zadržka

3Drugi odstavek 10. člena ZD, ki je veljal v času zapustnikove smrti, je določal, da kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju² je v 2. členu določil, da se doda nov 4. a člen, ki določa, da določbe tega zakona, ki urejajo pravice, obveznosti, omejitve in položaj zakoncev, veljajo enako tudi za moškega in žensko, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna, v 5. členu pa je določil, da se črta drugi odstavek 10. člena ZD. Prejšnji drugi odstavek 10. člena ZD in sedanji 4. a člen ZD sta torej vsebinsko enaka. Po teh določbah je zunajzakonska skupnost glede pravice do dedovanja izenačena z dedno pravico zakonca.

4ZZZDR v 12. členu zunajzakonsko skupnost opredeljuje kot dalj časa trajajočo skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze in ki ima zanju enake pravne posledice, kot če bi jo, če ni bilo razlogov, da bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Pogoji za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti so: da obstaja med partnerjema življenjska skupnost, da traja ta skupnost dalj časa in da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bila zunajzakonska skupnost med partnerjema neveljavna. V skladu z določbo 20. člena ZZZDR nihče ne more skleniti zakonske zveze, dokler njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena, 32. člen tega zakona pa določa, da je zakonska zveza, ki je sklenjena v nasprotju z določbami 16. do 21. člena, neveljavna. Zahtevo, da ne smejo obstajati zadržki, je zakon postavil zato, da bi izenačil zunajzakonsko skupnost z zakonsko zvezo tudi v pogojih za njen obstoj, to je za njeno pravno priznanje.³ Zakonska zveza temelji na načelu monogamije, zato ni razlogov, da bi za pravno priznano zunajzakonsko skupnost, ki ima enake premoženjskopravne posledice kot zakonska zveza, veljalo drugačno temeljno načelo.

5V zapuščinskem postopku ni sporno dejstvo, da je bila v času zapustnikove smrti pravno veljavna zakonska zveza, ki jo je sklenil z B. A. Iz podatkov zapuščinskega spisa izhaja, da je zapustnik vložil tožbo na razvezo zakonske zveze, vendar je bil njegov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen⁴. Pravilno je zato pritožbeno stališče, da v času, ko je obstajala zakonska zveza med zapustnikom in njegovo zakonsko ženo B. A. ni moglo priti do obstoja zunajzakonske skupnosti z E. E. Pravno zmotno je stališče sodišča v izpodbijanem sklepu, da je bil zakonski zadržek sklenjene zakonske zveze s sodno prakso presežen, pri čemer se je sodišče oprlo na sklep VSL II Cp 2179/2013. Ravno nasprotno. Ustaljena sodna praksa zakonski zadržek sklenjene zakonske zveze priznava vselej,⁵ razen v izjemnih primerih. Ob drugačnem stališču bi zakonska prepoved iz 20. člena ZZZDR ostala popolnoma izvotlena. Nasprotni navedeni ustaljeni sodni praksi sta le dve odločbi: sklep VSL II Cp 2179/13 z dne 15. 10. 2013, na katerega se sklicuje zapuščinsko sodišče v izpodbijanem sklepu, in sklep VSM I Cp 2248/2009 z dne 11. 2. 2010. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba izjeme od ustaljene sodne prakse tolmačiti restriktivno, poleg tega gre v navedenih dveh zadevah za popolnoma drugačno dejansko stanje, zato v tu obravnavani zadevi tudi nista uporabljivi.

22. člen ZD

6Zapuščinsko sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da se E. E., ki izpodbija dedno pravico zapustnikovi vdovi, smiselno sklicuje na 22. člen ZD.⁶ Ta v tretji točki drugega odstavka določa, da zakonec nima dedne pravice, če je njegova življenjska skupnost po njegovi krivdi ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Zapuščinsko sodišče se pravno zmotno sklicuje na navedeno materialno pravno podlago. Izguba dedne pravice zakonca zaradi trajnega prenehanja zakonske skupnosti po tem določilu ne pomeni vzpostavitve dedne pravice zunajzakonskega partnerja zapustnika po drugem odstavku 10. člena ZD, sedaj po 4. a členu ZD. Med navedenima določbama ZD ni povezave, ker urejata povsem različni situaciji. Ta določba na odločitev v obravnavani zapuščinski zadevi ne more imeti nikakršnega vpliva. Citirana določba bi prišla v poštev le, če bi zakonita dediča, torej otroka zapustnika, oporekala njegovi zakoniti ženi dedno pravico. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da zapustnikova žena nima dedne pravice, to ne pomeni, da bi se s tem vzpostavila dedna pravica zunajzakonske partnerice zapustnika.⁷ Dodatni argument za takšno pravno tolmačenje pritožbenega sodišča je ta, da tudi če bi bilo v konkretnem primeru E. E., ki zatrjuje izgubo dedne pravice zapustnikove žene po 22. členu ZD, dopustno vložiti takšno tožbo, v primeru uspeha ne bi mogla priti do rezultata, ki ga zasleduje. Namreč tudi če bi bilo ugotovljeno, da je zapustnikova žena izgubila dedno pravico po 22. členu ZD, bi bila zakonska zveza med njima do zapustnikove smrti še vedno v veljavi, torej bi bilo tudi v tem primeru nujno upoštevati zakonski zadržek iz drugega odstavka 10. člena ZD, sedaj 4. a člena ZD. Čeprav bi se izkazalo, da je E. E. z zapustnikom res živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, zaradi zakonskega zadržka ne more postati njegova zakonita dedinja.

7Stališče zapuščinskega sodišča, ko je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek zaradi spornih dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev, je tako napačno. V obravnavani zadevi gre pri odločitvi, ali je E. E. zakonita dedinja po zapustniku, za vprašanje materialnega prava po tretjem odstavku 210. člena ZD, o katerem odloča zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku, kar naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upošteva. Odpoved dediščini, ki jo je E. E. podala in se je pritožbeno sodišče z njo seznanilo po tem, ko je o zadevi že odločilo, nima nobenega vpliva na to odločitev (133. člen ZD).

8Ob povedanem je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. odstavek 365. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 15/76 Ur. l. RS, št. 15/76, 17/97, 13/94, 40/94, 82/94, 117/2000, 67/2001, 83/2001, 73/2004, 31/13.
² Uradni list RS, št. 63/2016, ZD-C
³ K. Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 1999, strani 98 - 100.
⁴ Primerjaj sodbo IV P 2293/2018 z dne 3. 3. 2011 v povezavi s sklepom VSL IV Cp 2400/2011 dne 10. 8. 2011 (zavrženje pritožbe).
⁵ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 294/1998 z dne 15. 4. 1999, II Ips 579/2000 z dne 5. 7. 2001, II Ips 502/2008 z dne 20. 1. 2011, II Ips 21/2014 z dne 10. 9. 2015 in II Ips 210/2009 z dne 16. 7. 2009 ter odločbe Višjega sodišča v Ljubljani: II Cp 3426/2009 z dne 17. 2. 2010, I Cp 3846/2009 z dne 10. 3. 2010, I Cp 1740/2014 z dne 2. 7. 2014 in II Cp 2830/2015 z dne 20. 1. 2016.
⁶ Primerjaj prvo vlogo E. E. v zapuščinskem postopku z dne 28. 1. 2015, list št. 5 sodnega spisa.
⁷ Primerjaj sklep VSL I Cp 972/2001 z dne 13. 6. 2001, kjer je bila podobna situacija, ko zakonska zveza med zapustnikom in njegovo zakonsko ženo ni prenehala in tudi ni bila vložena tožba za razvezo zakonske zveze, v tu obravnavanem primeru pa zakonska zveza prav tako ni prenehala, ker je bil tožbeni zahtevek za razvezo zakonske zveze pravnomočno zavrnjen.