22. člen ZD

Več kot leto pred zapustnikovo smrtjo, je zavestno, prostovoljno prekinila njuno življenjsko skupnost. To prenehanje življenjske skupnosti torej ni bilo tiste vrste, ki ga sodna praksa ne šteje za ključnega, ker je denimo pogojen z okoliščinami, na katere partnerja ne moreta bistveno vplivati. Šlo je za zavestno odločitev, za umik iz skupnosti. Upoštevajoč ugotovitev, da so hude alkoholne epizode trajale več kot leto pred smrtjo zapustnika in vse do njegove smrti, da v tem času življenjske skupnosti med njim in tožnico ni bilo, je materialnopravno pravilen zaključek, da tožnici ne pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti.

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Sodna praksa stoji na stališču, da gre v primeru iz 33. člena ZD za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje. Ker mora obstoj zunajzakonske skupnosti z zapustnico izkazati dedič A. A., ki to zunajzakonsko skupnost zatrjuje, je odločitev o napotitvi tega dediča na pravdo glede gospodinjskih predmetov ob ugotovljenih okoliščinah preuranjena. Napotitev na pravdo glede teh predmetov, in to druge dedinje, bi bila oz. bo na mestu šele, če in ko bo ugotovljeno, da ima dedič A. A. dedno pravico na podlagi zunajzakonske skupnosti.

Predlog se zavrne.

Tudi, če bi bilo ugotovljeno, da D. D. nima dedne pravice po pokojnem tožniku zaradi trajnega prenehanja življenjske skupnosti, to ne pomeni, da bi se vzpostavila dedna pravica toženke, glede na že navedeni zakonski zadržek za obstoj (s strani toženke zatrjevane) zunajzakonske skupnosti.

Ker mora biti vprašanje osebnega statusa rešeno z učinki erga omnes, sodišče vprašanje razveze zakonske zveze ne more samo reševati kot predhodno vprašanje.

Če se je žena zaradi sporov odselila, pa vendar tudi po 6. 1. 2010 prihajala živeti k pokojnemu in pomagala pri oskrbi, ni mogoče sklepati, da bi ga krivdno zapustila. Ni šlo za samovoljno zapustitev, ampak za umik zaradi sporov s tožnico in nato še skrb za moža, saj se je vračala in pomagala. Zato sodišče pravilno sklepa, da je življenjsko skupnost treba presojati celovito in da ni prišlo do trajnega prenehanja življenjske skupnosti (II Ips 45/96). Ne gre torej očitati krivde prvotoženki, ampak je odhod bil zaradi slabih odnosov s tožnico in premoženjskih sporov v družini.

Zahtevke iz naslova skupnega premoženja lahko zunajzakonska partnerja uspešno uveljavljata šele tedaj, ko se je njuna življenjska skupnost razvila v pravno priznano zunajzakonsko skupnost, do česar pa v tem primeru ni prišlo. Odločbe, ki jih citira revizija, z obravnavano zadevo niso primerljive. Na dednopravnem področju zakon namreč izrecno določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je (med drugim) njuna življenjska skupnost po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Tudi pri razlagi določbe četrtega odstavka 180. člena OZ je v ospredju čustvena vsebina odnosov, ki jo mora dosegati trajna življenjska skupnost, in mnogo manj ostale prvine takšne življenjske skupnosti. Razlogov za primerljivo rahljanje pogojev za obstoj zunajzakonske zveze pri vprašanju nastajanja skupnega premoženja ni.

Zapuščinsko sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da se E. E., ki izpodbija dedno pravico zapustnikovi vdovi, smiselno sklicuje na 22. člen ZD. Ta v tretji točki drugega odstavka določa, da zakonec nima dedne pravice, če je njegova življenjska skupnost po njegovi krivdi ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Zapuščinsko sodišče se pravno zmotno sklicuje na navedeno materialno pravno podlago. Izguba dedne pravice zakonca zaradi trajnega prenehanja zakonske skupnosti po tem določilu ne pomeni vzpostavitve dedne pravice zunajzakonskega partnerja zapustnika po drugem odstavku 10. člena ZD, sedaj po 4.a členu ZD. Med navedenima določbama ZD ni povezave, ker urejata povsem različni situaciji. Ta določba na odločitev v obravnavani zapuščinski zadevi ne more imeti nikakršnega vpliva. Citirana določba bi prišla v poštev le, če bi zakonita dediča, torej otroka zapustnika, oporekala njegovi zakoniti ženi dedno pravico. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da zapustnikova žena nima dedne pravice, to ne pomeni, da bi se s tem vzpostavila dedna pravica zunajzakonske partnerice zapustnika. Dodatni argument za takšno pravno tolmačenje pritožbenega sodišča je ta, da tudi če bi bilo v konk

Partner zapustnice, s katero sta več kot 20 let živela v zunajzakonski skupnosti in imela skupne otroke, ima dedno pravico po zapustnici, kljub temu, da je bila zapustnica ob smrti še vedno poročena z bivšim partnerjem, pri čemer je zakonska zveza dejansko prenehala že leta 1984, a do formalne razveze ni prišlo.

Pritrditi je pritožbi, da pravni pojem sporazum o trajnem prenehanju življenjske skupnosti ne pomeni, da morata zakonca skleniti kakšen poseben sporazum (sporazum kot pogodbo), ampak zadošča njuna obojestranska volja za trajno prenehanje njune življenjske skupnosti, ki je lahko, in tudi je največkrat dejansko izražena s konkludentnimi dejanji.

Ker gre v posledici odsotnosti življenjske skupnosti odvzeto pravico do dedovanja opredeliti kot izjemo od splošnega pravila, jo je potrebno že iz tega razloga ozko razlagati. Smisel tovrstne določbe gre iskati v položajih, ko zakonca zakonske zveze sicer formalno nista razvezala, med njima pa ni več čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči (3) kot bistvenih elementov zakonske zveze, ko torej njuna zakonska zveza „obstaja le še na papirju“. Zgolj odsotnost skupnega bivanja in odsotnost vsakodnevnih stikov sama po sebi nista dovolj za zaključek, da je življenjska skupnost med zakoncema trajno prenehala, če sta se zakonca še naprej družila, četudi ne vsakodnevno, ohranila čustveno navezanost, medsebojno pomoč v bolezni, v primeru smrti želela finančno pomagati drug drugemu, skupaj preživljala počitnice in podobno. Smisel oporočnega dedovanja je v odstopu od zakonsko določenega kroga dedičev in ne v njegovem podvajanju.

Za obstoj življenjske skupnosti je bistvena predvsem njena notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja so pri tem le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti. Iz ugotovitev izhaja, da med zapustnikom in toženko ni bilo resnejših prepirov, ki bi kazali na prenehanje življenjske skupnosti, in da sta sporazumno, kljub dogovorjenemu ločenemu bivanju, ohranjala skupnost, v kateri sta ostala intimna, si bila naklonjena, skrbela za skupno hčer, skupno preživljala dopust in se obiskovala, zato je mogoče pritrditi presoji, da med zapustnikom in toženko ni prišlo do trajnega prenehanja življenjske skupnosti v smislu prvega odstavka 22. člena ZD.

Konstitutivni element izvenzakonske skupnosti je tudi dalj časa trajajoča življenjska skupnost partnerjev. Če te ni - to je, če partnerja ne živita skupaj - ni izvenzakonske skupnosti in s tem tudi ne dedne pravice preživelega partnerja. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi.

Prenehanje zunajzakonske skupnosti pred smrtjo enega izmed partnerjev ima glede obstoja dedne pravice enake posledice kot razveza zakonske zveze (prvi odstavek 22. člena Zakona o dedovanju - ZD v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Izhajajoč iz citiranih določb je za presojo prenehanja zunajzakonske skupnosti odločilno zadnje obdobje pred smrtjo enega od zunajzakonskih partnerjev.

Sodišče obravnava vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino in na pravico do zapuščine, zato mora ugotoviti vsa odločilna dejstva glede obstoja ali neobstoja dedne pravice vdove po zapustniku in ugotoviti tudi ali so ta odločilna dejstva sporna med vdovo in potomci zapustnika. Zgolj dejstvo, da je življenjska skupnost med preživelim zakoncem in zapustnikom trajno prenehala, ne zadošča za sklep, da zakonec nima dedne pravice po zapustniku.

Za dedovanje na podlagi zakona pridejo v poštev osebe, ki so z zapustnikom v določenem razmerju. Najpomembnejši razmerji sta sorodstvo in zakonska zveza. Ker je zunajzakonska skupnost tudi na dednem področju izenačena z zakonsko zvezo, je odločilno prav zadnje obdobje pred smrtjo enega od zakonskih ali zunajzakonskih partnerjev. Razlogi obeh sodišč o pomembnosti zadnjega obdobja pred zapustničino smrtjo so jasni in temeljijo na izrecni določbi prvega odstavka 22. člena ZD, po kateri zakonec sploh nima dedne pravice, če je bila zakonska zveza z zapustnikom razvezana ali razveljavljena. Razlog za tako zakonsko ureditev je v dejstvu, da med njima ni več tistega razmerja, zaradi katerega je bila sploh določena dedna pravica preživelemu zakoncu. Prenehanje zunajzakonske skupnosti pred smrtjo enega od partnerjev ima enake posledice kot razveza zakonske zveze. Preživeli zunajzakonski partner ob smrti svojega bivšega partnerja nima dedne pravice.

Za sporazumno prenehanje življenjske skupnosti zakoncev v smislu 3. točke drugega odstavka 22. člena ZD mora biti pri obeh zakoncih podana volja za prenehanje skupnega življenja in s tem tudi sposobnost, oblikovati tako voljo. Pravni red za nastanek posledic različnih izjav volje postavlja delno različne zahteve. Voljno sposobnost poročene osebe za odločitev o prenehanju življenjske skupnosti z zakoncem je treba obravnavati predvsem po merilih, ki jih pravni red zahteva za veljavno izjavo volje o sklenitvi zakonske zveze. Potrebna je torej voljna sposobnost, za katero med drugim ni ovire v smislu 19. člena ZZZDR, po katerem zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki je težje duševno prizadeta ali nerazsodna.

Izguba dedne pravice zakonca zaradi trajnega prenehanja zakonske skupnosti, po 3. tč. 2. odst. 22. člena ZD ne pomeni "vzpostavitve" dedne pravice zunajzakonskega partnerja zapustnika po 2. odst. 10. čl. ZD. Med navedenima določbama ZD ni povezave, ker urejata povsem različni situaciji.

Zgolj zaradi formalnega obstoja zakonske zveze s pok. M.B. tožnica ni upravičena do odškodnine po 1. odst. 201. čl. ZOR, saj je življenska skupnost med njima prenehala že pred več kot 10 leti.