UPRS Sodba II U 22/2020-12

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave RS, št. 0610-1512/2017-34 z dne 31. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

1Finančna uprava Republike (v nadaljevanju FURS) je z izpodbijano odločbo posamezniku A. A., Hrvaškemu državljanu, ki je v obdobju od 24. 9. 2016 do 30. 11. 2016 v kraju/na lokaciji ..., opravljal delo voznika pri tožeči stranki kot delodajalcu, kateri mu je omogočil delo avtoprevoznika, ne da bi sklenil pogodbo o zaposlitvi oziroma in ga prijavil v obvezna socialna zavarovanja, se do odprave zaposlitve na črno prepoveduje opravljanje dela pri tem delodajalcu (1. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (2. točka izreka). Stranki nista zahtevali povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali organu, bremenijo organ (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je FURS dne 22. 9. 2017 ob 9.00 uri, dne 6. 11. 2017 in 9. 11. 2017 v poslovnih prostorih tožeče stranke, na podlagi prvega odstavka 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) opravil nadzor po 5. členu navedenega zakona, za obdobje od 24. 9. 2016 do 31. 1. 2017, o čemer je bil sestavljen zapisnik številka, 0610-1512/2017-22 z dne 28. 11. 2017. A. A. zapisnika ni prevzel in s tem tudi ni podal pripomb. Zapisnik je bil vrnjen organu dne 14. 12. 2017, zato je bila vročitev opravljena z objavo na oglasni deski in na državnem portalu e-Uprava dne 15. 12. 2017 in vročena 30. 12. 2017. V postopku nadzora je uradna oseba Finančnega urada Maribor na podlagi razpoložljive dokumentacije - iz izpisa aktivnosti vozila registracije ugotovila, da je A. A. opravljal prevoz z vozilom ... v času od 24. 9. 2016 do 31. 12. 2016. Iz izpisa uradnih evidenc organa in na podlagi zbranih dokazil delodajalca je bilo razvidno, da je delavec, A. A., hrvaški državljan, v času od 24. 9. 2016 do 23. 10. 2016 opravljal prevoze za delodajalca tožečo stranko, le-ta pa z njim ni sklenil pogodbo o zaposlitvi ter ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja. Tožnik je vozniku A. A., omogočil delo voznika tovornega vozila, ni pa bilo podano soglasje Zavoda RS za zaposlovanje.

3Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da A. A. dne 28. 11. 2016 še ni bil prijavljen v obvezna socialna zavarovanja, zato je bila utemeljeno ugotovljena kršitev iz 1. alinee prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, saj je A. A. opravljal delo voznika pri tožeči stranki kot delodajalcu in je s tem delal na črno.

4Tožeča stranka vlaga tožbo z upravnem sporu iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Primarno tožeča stranka izpostavlja, da delavec A. A. v spornem obdobju ni opravljal nobenega dela za tožečo stranko, kot se ji očita v izpodbijani odločbi. Delavec A. A. je bil v navedenem obdobju namreč zaposlen pri podjetju B., d.o.o., ..., kar je razvidno, iz priložene pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 10. 2016 (ugovor o radu na određeno vrijeme). Iz navedene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bil A. A. v delavnem razmerju z delodajalcem – podjetjem iz Republike Hrvaške za delovno mesto voznik kamiona, katero je bilo sklenjeno za obdobje od 21. 10. 2016 do 20. 12. 2016 in je tako napačen zaključek tožene stranke, da je tožeča stranka kot delodajalec delavcu A. A. v obdobju od 24. 9. 2016 do 30. 11. 2016 omogočala delo na črno, saj je slednji bil v omenjenem obdobju zaposlen pri drugem delodajalcu.

5Nadalje tožeča stranka poudarja, da je imela s podjetjem B., d.o.o. sklenjeno pogodbo o oddajanju vozil v najem dne 26. 9. 2016, pri čemer je podjetje B., d.o.o. od tožeče stranke v najem prevzel le tovorna vozila, vso dejavnost razvažanja pa je B., d.o.o. opravljal izključno s svojimi delavci, med drugim tudi s svojim zaposlenim delavcem A. A.

6Tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek, prav tako pa se ji naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis in v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožbene navedbe ter vztrajala pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlagala je, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Sodišče je na podlagi drugega odstavka 19. člena ZUS-1 s sprejetimi vlogami v tem upravnem sporu seznanilo stranko z interesom A. A., ki pa ni podal odgovora na tožbo niti ni drugače uveljavljal svoje udeležbe v tem postopku.

K točki I izreka:

9Tožba je utemeljena.

10V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost odločbe prvostopenjskega organa, izdane v postopku nadzora nad zaposlovanjem na črno pri tožeči stranki, v katerem je bila A. A. kot posamezniku, za katerega je organ ugotovil, da je bil v obdobju od 24. 9. 2016 do 30. 11. 2016 pri tožeči stranki zaposlen na črno, izrečena prepoved opravljanja dela.

11Za zaposlovanje na črno se med drugim šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma, ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja (prva alineja prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1). V primeru ugotovljene kršitve se izda odločba, s katero se prepove opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno (drugi odstavek 19. člena ZPDZC-1).

12Stranka inšpekcijskega postopka je bil tožnik kot delodajalec, pri katerem je bilo A. A. prepovedano opravljanje dela na črno. Tožnik v tožbi izpostavlja, da delavec A. A. v spornem obdobju od 24. 9. 2016 do 30. 11. 2016 ni opravljal nobenega dela za tožečo stranko, kot se ji očita v izpodbijani odločbi. Slednji je bil v obravnavanem obdobju zaposlen pri drugem delodajalcu B., d.o.o.

13Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) v drugem odstavku 3. člena določa, da se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom iz prejšnjega odstavka, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker ZIN in ZPDZC-1 ne urejata načela zaslišanja stranke in njegovih izvedbenih določb, je treba uporabiti določbe ZUP. Navedeni zakon v prvem odstavku 9. člena opredeljuje načelo zaslišanja stranke, ki pomeni, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki si pomembne za odločitev. V ta namen mora na podlagi tretjega odstavka 146. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven nje pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti tudi, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem (4. točka). Ustna obravnava mora biti razpisana vselej, če je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence (prvi odstavek 154. člena ZUP).

14Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP).

15V upravnem postopku torej ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino, v konkretnem primeru Zapisnika o nadzoru zaposlovanja na črno z dne 28. 11. 2017. Iz slednjega je razvidno, da je upravni organ iz izpisa uradnih evidenc, dnevnika voženj ugotovil, da je A. A. opravljal prevoz z vozilom reg. ... v času od 24. 9. 2016 do 30. 11. 2016.

16Če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi katere je treba odpraviti odločbo prve stopnje in dopolniti postopek (tretji odstavek 251. člena ZUP) ter s tem odpraviti ugotovljeno kršitev.

17Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti torej v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli. Prav tako pa morajo biti te okoliščine navedene na način, da jih ob (morebitni) vložitvi pravnega sredstva lahko preveri tudi sodišče.¹

18Na podlagi navedenega tako sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

19V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izvesti poseben ugotovitveni postopek v skladu s 145. členom ZUP in razpisati ustno obravnavo za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja, po potrebi pa tudi opraviti uradne poizvedbe pri hrvaških pristojnih organih, v vsakem primeru pa je treba dati vsem strankam možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20Sodišče je na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

21V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV 347,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

22Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ prim. sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004, sodbe Upravnega sodišča RS II U 71/2019 z dne 15. 9. 2021, II U 28/2019 z dne 29. 9. 2021 , II U 301/2021 z dne 20. 4. 2022 in druge.