18. člen ZPDZC-1

Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, zakaj šteje zatrjevana dejstva za dokazana. Zgolj golo navajanje zaključkov brez obrazložitve, kako je organ do njih prišel, ne zadosti kriterijem 214. člena ZUP.

Opisana ravnanja ne morejo imeti za posledico ničnosti izdanih upravnih odločb, saj več kot očitno niso bila uperjena zoper uradni osebi upravnih organov, ki sta odločali v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, navedena ravnanja pa tudi sicer po svoji naravi ne predstavljajo dejanj pritiska na določeno osebo v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Vprašanje, kdo je bil tisti, ki je posamezniku omogočil delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi in prijave v obvezna socialna zavarovanja, oziroma vprašanje, v čigavem imenu in za čigav račun (za svoj račun ali za račun nekoga drugega, na primer kot njegov poslovni pooblaščenec) je ta pri tem deloval, pa je ključno, saj se v skladu z zakonom posamezniku, ki je delal na črno, z inšpekcijsko odločbo prepove opravljanje dela pri tistem delodajalcu, za katerega je v dokaznem postopku ugotovljeno, da je delavcu omogočil delo brez pravne podlage in ki za ugotovljeno kršitev zakonskih obveznosti tudi odgovarja v postopku o prekršku, ki sledi inšpekcijskemu postopku.

V obseg odgovornosti vodje gradnje za varnost in zdravja pri delu in tudi samega vodenja gradbišča sodi tudi nazdor nad tem, katere osebe se na gradbišču nahajajo, zato tožnik nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da te odgovornosti nima (preko odgovornosti vodje del oziroma gradnje) in da ni mogel nadzorovati oseb, ki so bile na njegovem gradbišču. Posledično so vse okoliščine in dokazni predlogi v zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi bil delavec na gradbišču in tam tudi delal, pravno nerelevantne, odločitev prvostopenjskega organa pa zakonita in pravilna.

Direktor je za drugega tožnika opravljal dela in opravila v okviru dejavnosti drugega tožnika, ta pa je dejavnost trgovine z rabljenimi poškodovanimi vozili, delo varjena piva in da je uporabljal tovorno vozilo v lasti drugega tožnika, ki pa je zanj plačeval račune, namenjene njegovi privatni rabi. Z izpodbijano odločbo se ugotavlja, da je drugi tožnik s tem, ko je A. A. omogočil delo brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja, kršil prvo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1.

Glede na dejstvo, da je tožeča stranka v pritožbenem roku zoper zapisnik podala navedbe, s katerimi je zatrjevala, da so bili delavci, ki so sicer nesporno opravljali prevoze z njenimi vozili, v kritičnem času zaposleni v družbi, s katero je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o najemu vozil, obenem pa tudi izkazala, da med samim postopkom nadzora z navedeno družbo in niti z delavcem ni uspela stopiti v kontakt, da bi lahko navedeno sama preverila, je bil po presoji sodišča upravni organ dolžan raziskati dejansko stanje in delavcu tudi omogočiti možnost izjave o navedbah tožeče stranke.

Ker je pristojni inšpektor Finančnega urada A., mobilnega oddelka, kot nadzorni in prekrškovni organ iz 18. člena ZPDZC-1 ugotovil, da je tožnica zaposlena na črno in v dopisu z dne 28. 10. 2016 navedel, da je tožnica v času nadzora opravljala delo prodajalke v trgovini v imenu, s sredstvi in za račun družbe, kar sta smiselno potrdili tudi obe zaslišani priči, zaposlena delavka pri družbi B. d. o. o. in inšpektor, ki je spornega dne v letu 2016 opravil inšpekcijski pregled, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec pravilno na podlagi ugotovitev pristojnega organa o delu na črno, tožnico z odločbo z dne 2. 11. 2016 izbrisal iz evidence brezposelnih oseb skladno z določbo 8. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD. Ugotovitev pristojnega organa o zaposlovanju na črno v obvestilu prvostopenjskemu organu toženca, predstavlja enega od zakonskih razlogov za prenehanje vodenja osebe v evidenci brezposelnih oseb.

V upravnem postopku ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino pričine izpovedi. Če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da postavlja vprašanja drugim strankam in pričam, gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

V konkretnem primeru iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni jasno, kdo je kršil prvi odstavek 4. člena ZPDZC-1, niti ni ustrezno pojasnjeno, na kakšen način je tožnik opravil očitano kršitev prvega odstavka 4. člena ZPDZC-1. Zaradi navedenega drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti. Poleg navedenega tožnik utemeljeno opozarja na določilo 1. alineje prvega odstavka 18. člena ZPDZC-1, ki v primeru kršitev določb 4. člena tega zakona, v delu, ki se nanaša na pravne osebe, podeljuje pristojnost za vodenje in odločanje tržnemu inšpektoratu.

Sodišče sodi, da za izdajo take odločbe (t.i. ''ugotovitvene odločbe'' o ne-ravnanju zavezanca - tožnika v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1) organ ni imel podlage v ZPDZC-1, čemur smiselno ugovarja tudi tožnik.