VSL Sklep I Cp 1719/2022

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi četrto tožene stranke pa se ugodi v celoti in se II. in III. tč. izreka sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (I. tč. izreka sklepa).

Opis spornega razmerja

1Po pokojni A. A. se vodi zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu D 443/1994. Pokojna je bila stara mati tožnic in prvo treh tožencev in mati četrto toženca. Zapuščinsko sodišče je prekinilo postopek, in na pravdo napotilo B. B. (v nadaljevanju prvo toženec), C. C. (v nadaljevanju drugo toženka) in D. D. (v nadaljevanju četrto toženec), da s tožbo zahtevajo, da se v dedni delež E. E. in F. F. (v nadaljevanju tožnici) in G. G. (v nadaljevanju tretje toženec) vštejejo darila, ki jih je prejel njihov pravni prednik H. H. Tožbo sta na podlagi napotitvenega sklepa vložila prvo toženec in drugo toženka. Postopek se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. P 60/2018 – prvo toženec in drugo toženka kot tožnika v navedenem postopku zahtevata, da se ugotovi, da je zapustnica A. A. podarila svojemu sinu H. H. več (natančno opredeljenih) daril, da prvo tožnica, drugo tožnica in tretje toženec dopustijo vštetje teh daril zapustnice, da se ta darila vračunajo v dedni delež njihovega pravnega prednika H. H. in s tem v njihove dedne deleže. A. A. je umrla 1994. H. H. je umrl 2010 – je oče tožnic in prvih treh tožencev ter brat četrtega toženca. Za zakonite dediče po pokojnem H. H. so bili s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Novem mestu D 223/2011 z dne 29. 11. 2011 razglašeni prvo trije toženci v tem postopku vsak do 1/3. Po navedbah prvo toženke in drugo toženca v postopku P 60/2018 bi v trenutku smrti A. A. v poštev za dedovanje po njej prišli njen sin - četrto toženec, njen takrat še živeči mož I. I. in njen takrat še živeči sin H. H. Zapustničin mož I. I. je umrl 1996, v času zapuščinskega postopka po pokojni A. A. Po njem se vodi zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu D 33/1997. Prvo toženec in drugo toženka v postopku P 60/2018 navajata, da bodo po pokojnem I. I. na podlagi oporoke dedovali prvo toženec, drugo toženka in četrto toženec in zaradi razdedinjenja sina H. H. kot nujni dediči tudi tožnici in tretje toženec. Vsi navedeni so bili v zapuščinskem postopku po pokojnem I. I. s sklepom o dedovanju D 33/1997 z dne 11. 4. 2018 razglašeni za dediče, vendar je Ustavno sodišče zaradi ustavne pritožbe tožnic in tretje toženca s sklepom Up-411/19-13 z dne 27. 5. 2019 zadržalo izdajo sklepa o dedovanju po pokojnem I. I. do končne odločitve Ustavnega sodišča. Tožnici in tretje toženec v postopku P 60/2018 navajajo, da prvo toženec in drugo toženka nista zakonita in dejanska dediča po pokojni A. A., zato nimata pravice do vložitve predmetne tožbe.¹

Pravovarstveni zahtevki tožnic v tem postopku

2Tožnici sta v postopku P 60/2018 vložili nasprotno tožbo, ki je bila vpisna pod novo opravilno številko in se obravnava v tem postopku. Tožnici sta predlagali, da sodišče prve stopnje postopek z nasprotno tožbo združi s postopkom, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje P 60/2018, ker so zahtevki v medsebojni zvezi in ker tožnici z nasprotno tožbo zahtevata odločitev o predhodnem vprašanju.

3Tožnici s primarnim zahtevkom zahtevata, da se ugotovi, da prvo toženec in drugo toženka nista zakonita dediča in concreto in tudi ne oporočna dediča, ki bi po zakonitem dedovanju prišla v poštev kot zakonita dediča po pokojni A. A. (1) in da prvo toženec in drugo toženka nista upravičena zahtevati vračunanja daril v dedni delež dedičev po pokojni A. A. v skladu z 58. členom Zakona o dedovanju (2).

4Tožnici s podrednim tožbenim zahtevkom zahtevata, da se ugotovi, da je zapustnica A. A. leta 1981 podarila svojemu sinu – četrto tožencu denarna sredstva v vrednosti polovice osebnega avtomobila Volkswagen Golf v višini 10.000,00 DEM, kar je polovica skupnega darila, ki je bilo dano od staršev četrto toženca v skupni vrednosti 20.000,00 DEM.

Odločitev sodišča prve stopnje

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se 1. in 2. tč. nasprotne tožbe zavrže (I), da se iz tega postopka izloči obravnavanje 3. tč. zahtevka iz nasprotne tožbe (podrednega zahtevka (II), da Okrožno sodišče v Novem mestu ni stvarno pristojno za odločanje o podrednem zahtevku iz prejšnje točke (III).

Povzetek pritožbenih navedb tožnic

6Tožnici vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe in odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, ki ga je izločilo iz postopka, iz razloga, ker ni pristojno za odločanje, ker je vrednost darila prenizka in bo zato po pravnomočnosti sklepa odstopilo zadevo okrajnemu sodišču, je nepravilna. Tožba, ki sta jo vložili tožnici, je nasprotna tožba. Z odločitvijo sodišča je bila tožnicama odvzeta možnost do učinkovitega obrambnega sredstva.

7Pogoji za vložitev nasprotne tožbe so v skladu s 1. in 3. odstavkom 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Da bi imela nasprotna tožba svoj smisel, je treba nasprotno tožbo združiti s postopkom P 60/2018. Zmotna je ugotovitev, da je o vprašanju, ki je predmet nasprotne tožbe že odločeno in da obstaja litispendenca. Nobeno sodišče še ni odločilo o upravičenosti prvo toženca in drugo toženke glede upoštevanja daril v dedne deleže dedičev po A. A. V postopku P 60/2018 se tožbeni zahtevek prvo toženca in drugo toženke glasi na ugotovitev daril danih H. H., ne zahtevata pa, da se pravnomočno ugotovi, da sta dediča takšne vrste, da smeta sprožiti tožbo za vračunanje daril.

8Tožnici sta z nasprotno tožbo postavili zahtevek, ki je predhodno vprašanje v postopku P 60/2018, zato nista bili dolžni izkazati pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Z nasprotno tožbo, ki predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek, bi bilo pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju. Praktični pomen nasprotne tožbe je, da se zagotovi pravnomočna odločitev sodišča, za razliko od nekaterih drugih obrambnih dejanj, ki imajo učinek le v konkretni zadevi. Pravni interes je izkazan s tem, ker bosta v nasprotnem toženca lahko v prihodnosti na isti podlagi zaradi vračunanja daril vložila tudi druge postopke.

9Razlogi zaradi katerih je sodišče zavrglo tožbo, so nejasni in niso obrazloženi. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnic, ki sta jih dali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Podana je kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Tožnici v postopku P 60/2018 trdita, da prvo toženec in drugo toženka nista zakonita dediča po A. A. po njuni vstopni pravici. Gre za spor o dejstvih, o katerih zapuščinsko sodišče ne more odločati. Na podlagi 210. člena ZD se odloča v pravdnem postopku, če gre za spor o dejstvih.

11Zmotna je ugotovitev sodišča, da je zapuščinsko sodišče s sklepom o napotitvi na pravdo že odločilo o vprašanju, ki je predmet nasprotne tožbe in da sta prvo toženec in drugo toženka dediča po A. A. Stranke pravdnega postopka tudi niso vezane na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča.

12Zmotna je odločitev tudi glede podrednega tožbenega zahtevka. Na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZPP, sodišče, ki je pristojno ob vložiti tožbe, ostane pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi sprememb pristojno drugo sodišče. V postopku P 60/2018 še ni bilo pravnomočno odločeno. Smisel nasprotne tožbe je, da se kot obrambno sredstvo obravnava v istem postopku, ker je njen namen da se zavrne tožbeni zahtevek prvo toženca in drugo toženke v postopku P 60/2018. Tudi načelo ekonomičnosti postopka terja skupno obravnavanje. Vrednost spornega predmeta ni odločilna. Drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje so zmotne.

13Pritožba se sklicuje na sodno prakso in pravno teorijo.²

Povzetek pritožbenih navedb četrto toženca

14Četrto toženec izpodbija II. in III. tč. izreka sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče ne bi smelo zadeve odstopiti okrajnemu sodišču, ker bi moralo tožbo v zvezi s podrednim zahtevkom zavreči. Nasprotna tožba v tem delu ni dopustna, ker četrto toženec ni vložil nobene tožbe zoper tožnici, tožba v tem delu tudi ni sklepčna.

Odgovor na pritožbo

15Tožnici v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

Glede utemeljenosti pritožb

16Pritožba četrto toženca je utemeljena, pritožba tožnic je delno utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

17Sodišče prve stopnje je nasprotno tožbo obravnavalo in po predhodnem preizkusu tožbe (prvi odstavek 274. člena ZPP) v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom ugotovilo, da ni podana pravna korist tožnic za vložitev tožbe v tem delu.

18Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, da ugotavljanje dedičev in vračunanje daril v dedni delež, spada v pristojnost zapuščinskega sodišča v postopku D 463/1994, ki se vodi po pokojni A. A. V pravdnem postopku se zato ne more ugotavljati, ali sta/nista prvo toženec in drugo toženka dediča po A. A. Nasprotno tožbo je zato sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrglo.

19Tožnici sta z nasprotno tožbo tudi zahtevali, da se ugotovi, da prvo toženec in drugo toženka nista upravičena zahtevati vračunanje daril v dedni delež dedičev po A. A. Tožnici v pritožbi izpostavljata, da s tako oblikovanim zahtevkom zahtevata pravnomočno odločitev o prejudicialnem pravnem razmerju.

20Ni sporno, da glede namena, pogojev vsebine in posledic nasprotne tožbe za ugotovitev prejudicialnega razmerja, velja vse, kar velja za vmesni ugotovitveni zahtevek.³ Vsebina vmesnega ugotovitvenega zahtevka je enaka kot vsebina ugotovitvene tožbe - iti mora torej za pravico ali pravno razmerje. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom je dopustno zahtevati, da sodišče v izreku sodbe odloči o tistem, o čemer bi sicer moralo odločati kot o predhodnem vprašanju. Pogoj za dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka je prejudicialnost, saj je z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom dopustno zahtevati le ugotovitev tistega (ne)obstoječega pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Vsebina vmesnega ugotovitvenega zahtevka je lahko le ugotovitev, ne pa oblikovanje. Predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka ne more biti le ugotovitev predpostavke pravnega razmerja ali neka dejstva, čeprav je za odločitev o glavni stvari to pomembno.⁴

21Sodišče mora ob prejemu nasprotne tožbe preveriti predpostavke iz 183. člena ZPP.⁵ Če ugotovi, da nasprotna tožba po 183. členu ZPP ni dovoljena, nasprotne tožbe ne zavrže, obravnava jo kot samostojno tožbo.⁶

22Prvo toženec in drugo toženka na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo izkazujeta pravni interes (procesno pravno upravičenje), da s tožbo zahtevata vračunanje daril v dedni delež, zato tožnici z ugotovitvenim zahtevkom, kot sta ga oblikovali, ne moreta zahtevati, da se ugotovi nasprotno, da prvo toženec in drugo toženka nista upravičena zahtevati vračunanje daril v dedni delež dedičev. Drugačna odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, bi posegla v pravnomočni napotitveni sklep zapuščinskega sodišča. V tem delu torej ne gre za prejudicialno vprašanje, zato tožnici nimata pravnega interesa za pravovarstvo, kot ga uveljavljata s tožbo. Če prejudicialnosti ni, je vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten in ga je treba zavreči, s tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo predpostavke, na podlagi katerih pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici nimata pravnega interesa, da bi se njun zahtevek lahko obravnaval kot ugotovitvena tožba po splošnih pravilih.⁷ Treba je še dodati, da tožbeni zahtevek, kot sta ga postavila prvo toženec in drugo toženka v zadevi P 60/2018, določa vsebino (obseg) „prejudicialnosti“, saj je z nasprotno tožbo, s katero se zahteva odločitev o prejudicialnem vprašanju (enako kot velja za vmesni ugotovitveni zahtevek), dopustno zahtevati le ugotovitev tistega (ne)obstoječega pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Tožba tožnic tega ne upošteva.

23Zmotne so pritožbene navedbe, da zapuščinsko sodišče ne more odločati o tem, ali sta/nista prvo toženec in drugo toženka zakonita dediča po A. A. po njuni vstopni pravici, ker gre za spor o dejstvih, o katerih zapuščinsko sodišče ne more odločati in da bi zapuščinsko sodišče morala pravdne stranke glede teh dejstev napotiti na pravdo. Ta dejstva ne sodijo med predpostavke iz 210. in 212. člena ZD, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče lahko prekine zapuščinsko obravnavo in stranke napoti na pravdo.

24Razlogi zaradi katerih je sodišče zavrglo tožbo, so jasni in so obrazloženi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb tožnic, ki sta jih dali v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato ni podana kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

25Pri razmerju eventualnega sosporništva mora sodišče prve stopnje, potem ko zavrne primarni tožbeni zahtevek, presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za eventualno sosporništvo oziroma pogoji za obravnavanje podrednega tožbenega zahtevka. Če te predpostavke niso izpolnjene, potem eventualni - podredni tožbeni zahtevek oziroma eventualno sosporništvo ni dopustno in je treba tožbo zavreči.

26Tožba zoper eventualnega sospornika je vložena pogojno. Sodišče presoja njeno utemeljenost šele in samo, če pravnomočno zavrne tožbeni zahtevek proti nepogojno toženemu tožencu (prvi odstavek 192. člena ZPP). Institut eventualnega sosporništva pa lahko tožnik uporabi samo, če so za to izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 192. člena ZPP. Če te predpostavke niso izpolnjene, ravna sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo, s tožbo zoper eventualnega sospornika, kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati.⁸ „Z razdružitvijo postopka v dve ločeni pravdi bi sodišče pogojno postavljeni zahtevek proti eventualno toženemu pretvorilo v nepogojnega. Takšno postopanje, ko je sodišče eventualno sosporništvo v bistvu izničilo s formalnim, pa predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka.“⁹

27Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku glede podrednega zahtevka ugotoviti, ali so izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 192. člena ZPP, na kar opozarja tudi pritožba četrto toženca.

28Pritožbeno sodišče ni samo odločilo o (ne)dopustnosti podrednega zahtevka, ker sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo že navedenih procesnopravnih določb, zato tudi ni ugotovilo in se ni opredelilo do relevantnih predpostavk, ki so pomembne za presojo dopustnosti tožbe v tem delu. Če bi pritožbeno sodišče ravnalo drugače, bi poseglo v pravice strank do pravnega sredstva.

Odločitev pritožbenega sodišča

29Pritožbi zoper II. in III. tč. izreka sklepa sodišča prve stopnje sta utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem delu pritožba tožnic ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu njuno pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

¹ Podrobneje glej 5.-8. tč. sklepa sodišča prve stopnje.
² VSRS II Ips 534/2000, VSL II Cp 1480/98, I Cpg 361/2000, II Cpg 87/2000, VSK I Cp 98/2015, Aleš Galič: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, letnik 2006, str. 159-160 in 174-175.
³ Aleš Galič: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, letnik 2006, str. 175.
⁴ Aleš Galič: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, letnik 2006, str. 159–173 in 173-178.
⁵ Ki določa: „Tožena stranka lahko vloži do konca glavne obravnave pred sodiščem pri istem sodišču nasprotno tožbo: 1. če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom ali 2. če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata ali 3. če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku. Nasprotna tožba se ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka.“
⁶ Aleš Galič: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, letnik 2006, str. 176.
⁷ Aleš Galič: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, letnik 2006, str. 159–173 in 163.
⁸ I R 95/2015 in III R 38/2001 in Aleš Galič: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba letnik 2006, str. 245-246.
⁹ Nina Betetto: Eventualno sosporništvo, Pravosodni bilten, letnik 1994, št. 4-5, stran 82.