VSRS Sklep V Up 1/2022

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 93/2021-11 z dne 3. 3. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v II. točki izreka pa odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2Obrazložilo je, da tožnica ni zahtevala, naj sodišče ugotovi kršitev toženke, pač pa je zahtevala odpravo posledic dejanja, ki naj jih izvrši Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Mednarodni urad). Po pojasnilu postopka za vpis sprememb pri tem mednarodnem uradu je ugotovilo, da nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada oziroma vpisa prenosa pravice zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri Mednarodnem uradu, niti te ne določajo postopka razveljavitve (preklica) takšnega vpisa. Niti Zakon o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) niti Pravilnik o postopku z zahtevami v zvezi z mednarodno registracijo znamke (v nadaljevanju Pravilnik) nimata določb, ki bi po tem, ko mednarodni urad že izvrši vpis spremembe imetnika znamke v register, omogočale, da bi sodišče v primeru, če je toženka kršila postopek ali je Mednarodnemu uradu neupravičeno posredovala zahtevo za spremembo, odredilo, naj vzpostavi prejšnje stanje. Določilo tretjega odstavka 107. člena ZIL-1 se nanaša izključno na vpise sprememb v registrih iz 105. člena ZIL-1, torej nacionalnih registrih, ki jih vodi toženka. Upravno sodišče Republike Slovenije niti po mednarodnih aktih, po katerih deluje Svetovna organizacija za intelektualno lastnino, niti po predpisih Republike Slovenije, Mednarodnemu uradu ne more naložiti odprave vpisa spremembe imetnika v mednarodni register znamk ne glede na način, po katerem naj se to izvrši, niti ni pristojno, da bi mu tak zahtevek (ki bi ga nadomeščala sodba) posredovalo.

3Pritožnica je vložila pritožbo zoper prej navedeni sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica v pritožbi podaja navedbe glede pravilnega postopka mednarodne registracije znamk na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk (v nadaljevanju Madridski aranžma) in Protokola k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk z dne 27. junija 1997 (v nadaljevanju Madridski Protokol) ter Pravilnika, očita toženki kršitve teh predpisov in se zavzema za analogno uporabo določbe tretjega odstavka 107. člena ZIL-1. Očita tudi, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je dejansko prišlo do kršitve človekovih pravic tožnice, utemeljuje, da je zahtevek, kot ga ona razume, pravno dopusten in izvršljiv, in očita opustitev materialnega procesnega vodstva.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu, kolikor ta zakon ne določa drugače, uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, torej določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki ga sicer v pritožbi zavzema tudi pritožnica, tj., da upoštevni mednarodni instrumenti (Madridski aranžma, Madridski Protokol in Skupni pravilnik po Madridskem sporazumu o mednarodnem registriranju znamk in Protokolu k Madridskem sporazumu o mednarodnem registriranju znamk - v nadaljevanju Skupni pravilnik), ne določajo pravnega varstva, v primeru „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada za vpis v mednarodni register znamk Mednarodnemu uradu. Postopek razveljavitve (preklica) opravljenega vpisa na podlagi „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada v navedenih mednarodnih instrumentih ni urejen.

8Postopek, ki sproži vpis spremembe lastništva v mednarodnemu registru znamk (po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku ter ZIL-1), lahko „vodi“ toženka oziroma URAD RS ZA INTELEKTUALNO LASTNINO (v nadaljevanju URSIL) kot nacionalni urad (9. člen Madridskega protokola ter prvi in drugi odstavek 9. člena Madridskega aranžmaja). Mednarodni urad (po zgoraj navedenih mednarodnih instrumentih) zgolj vpisuje spremembe v svoj register na podlagi zahteve za spremembo in dokumentacije, ki mu jo pošlje toženka. Nasprotno ne izhaja iz tretjega odstavka 107. člena ZIL-1, ki določa, da lahko tisti, ki je bil pred vpisom spremembe v registru vpisan kot imetnik pravice, ob predložitvi ustreznih dokazov s tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, kot izključno krajevno pristojnem sodišču, izpodbija vsako spremembo v registru, ki je bila v register neupravičeno vpisana brez njegovega soglasja. Iz prvega odstavka istega člena, ki se izrecno sklicuje na registre iz prvega odstavka 105. člena ZIL-1, namreč izhaja, da se sodno varstvo po tej določbi lahko nanaša le na registre, ki jih vodi URSIL. Analogna uporaba nacionalnega pravila o (izključni krajevni) pristojnosti enega od domačih sodišč za izpodbijanje sprememb v registru, ki ga vodi upravni organ Republike Slovenije, za utemeljitev mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o vpisih v mednarodni register, ki ga vodi Mednarodni urad, je izključena, saj očitno ne gre za primerljive položaje. Pristojnost slovenskega sodišča je formalna predpostavka za vsebinsko odločanje sodišča. Pomanjkanje drugega sodnega varstva v položaju posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v ustavne pravice in svoboščine, ki lahko utemelji odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu, pa ni zadosten razlog za utemeljitev jurisdikcije slovenskega sodišča. Dopusten je torej sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja URSIL v subsidiarnem upravnem sporu, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku. Vrhovno sodišče dodaja, da je ustavno zagotovljeno odločanje sodišča v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (drugi odstavek 157. člena Ustave).

9Tožnica s tožbo uveljavlja prav tako varstvo. Zatrjuje namreč, da je toženka Mednarodnemu uradu posredovala nezakonito in nepravilno zahtevo Stečajne mase Beohemija, da je toženka prekoračila svoje pristojnosti, ko je pri Mednarodnem uradu zahtevala vpis spremembe imetnika za nazaj in posledično nezakonito posegla v zakonito pridobljene pravice tožnice, pri čemer je to storila brez izdaje odločbe o svoji vsebinski presoji. Tožnica predlaga odpravo posledic navedenega ravnanja toženke.

10Tožnica v pritožbi opozarja na razhajanja v razumevanju tožbenega predloga in med drugim očita kršitev določb postopka zaradi opustitve materialnega procesnega vodstva.

11Relevantni del tožbenega predloga se v konkretnem primeru glasi: „Odpravi se vpis spremembe imetništva nad zadevnimi mednarodnimi znamkami št. 1030962 „RENŠKI HRAM“, št. 1117310 „Salatina“ in št. 1123418 „talis“, v register pri uradu WIPO¹ iz A. d.o.o., ... Koper, Slovenija na Stečajna masa B. d.o.o. - v stečaju, ..., Srbija, in se kot imetnico zadevnih mednarodnih znamk št. 1030962 „RENŠKI HRAM“, št. 1117310 „Salatina“ in št. 1123418 „talis“ vpiše tožečo stranko A. d.o.o., ... Koper, Slovenija, pri čemer se mora to izvršiti z ustreznim obvestilom tožene stranke na urad WIPO.“

12Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tožbeni predlog razumelo, kot da tožnica zahteva zgolj naložitev ravnanja Mednarodnemu uradu. Zadnjega dela tožbenega predloga v razlogih izpodbijanega sklepa niti ne omenja, ko podaja svoje razumevanje tega predloga. Tožnica meni nasprotno, da je uveljavljala zgolj odpravo posledic nezakonitega ravnanja toženke in je vse, kar zahteva naložitev ravnanja toženki.

13Odprava nejasnosti je terjala izvedbo materialnega procesnega vodstva, v okviru katerega predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

14Okoliščine konkretnega primera so izjemne. Med drugim tudi zato, ker je URSIL sprožil spremembo imetnika spornih znamk v mednarodnem registru brez sodelovanja tožnice, ki je bila pred to spremembo imetnica teh znamk in ne da bi izpeljal pravni (upravni) postopek, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

15Sodišče prve stopnje bi v opisanih okoliščinah primera, upoštevaje, da se v tem upravnem postopku očita kršitev ustavnih pravic, moralo tožnici predočiti svoje razumevanje tožbenega predloga in jo opozoriti, da za zahtevek, kot ga razume sodišče, ni pristojno. Gre za dolžnost, ki izhaja iz načela odprtega sojenja.

16Dodati je treba, da je besedilo, katerega pomen naj razpre razlaga, objekt razlage. Razlago mora subjekt razlage vselej zasnovati, upoštevaje celotno besedilo, ki je objekt razlage, tj. besedilo, kot se glasi. Opredelitev objekta razlage, razvidna iz razlogov izpodbijanega sklepa, ki dela tožbenega predloga niti omenja ne, je glede na navedeno zasnovana pomanjkljivo.

17V obravnavanem primeru torej ne gre za to, da bi sodišče imelo dolžnost tožnico poučevati, kaj naj zahteva, pač pa da strankama predoči, kako razume zahtevek, pojasni, da, če se tožbo razume tako, kot jo razume sodišče, zanjo ni pristojno, in tožnici omogoči, da poda svoje razumevanje in to svoje razumevanje tudi dodatno utemelji. V konkretnem primeru velja to še toliko bolj. Prvič zato, ker je bila razlaga tožbenega predloga s strani sodišča zasnovana pomanjkljivo; od tožnice ni mogoče pričakovati védenja, da bo sodišče tožbeni predlog razlagalo, ne da bi pri tem izhajalo iz celotnega besedila. Poleg tega je tožnica pri oblikovanju tožbenega predloga očitno izhajala iz prejšnjega ravnanja URSIL, ki je tudi po toženkinih lastnih trditvah Mednarodnemu uradu „po uradni dolžnosti“ pošiljala zahteve za vpis spremembe, ki naj bi temeljile na pravnomočnih sodbah.

18Obravnavani primer glede na navedeno ni analogen s primeri iz sklepov Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 21. 1. 2016 in I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018.

19Podana je bistvena kršitev določb postopka (opustitev materialnega procesnega vodstva – prvi odstavek 45. člena ZUS-1 in 285. člen ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1) in s tem pritožbeni razlog iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 77. člena ZUS-1 (ta določba se v pritožbenem postopku zoper sklep, ki je bil izdan v upravnem sporu, uporablja na podlagi 366. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1) pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej strankama predoči svoje razumevanje glede zahtevka in svoje stališče glede pristojnosti, ter jima omogoči, da se o tem izjavita, nato pa postopa, upoštevaje morebiten odziv strank.

20Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridrži za končno odločbo.

¹ Gre za Mednarodni urad – op. Vrhovnega sodišča.