105. člen ZIL-1

Sodišče sodi, da ima pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) zgolj sama sodna odločba (ta prepoved pa je v tem primeru že prenehala), ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja. Sodišče poudarja, da iz povzetega besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice in niti, ali je bila pogodba realizirana ali razdrta. Presoja zgolj to, ali obstaja ustrezna pravna podlaga, po kateri je po zakonu dopustno v registru vpisati novega imetnika znamke. Da veljavnost pravne podlage za prenos pravice in izpolnitev obveznosti iz pogodbe, s katero se znamka prenaša (kot predhodno pravno vprašanje), ne moreta biti predmet preizkusa v postopku vpisa spremembe imetnika znamke v register, izhaja predvsem iz dejstva, da vpis spremembe imetnika znamke v register ni konstitutivne narave. Take učinke vpisa bi moral namreč zakon izrecno določiti, kot je to storil v prvem odstavku 76. člena ZIL-1 za samo registracijo znamke, ne pa tudi za druge vpise v register. Ker vpis spremembe imetnika z

Pravica tistega, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, da zahteva spremembo registrskega vpisa, je zgolj izvedena iz pravice vpisanega imetnika, ki lahko načeloma kot edini upravičenec po ZIL-1 zahteva vpis kasnejših sprememb v registru, ki se vodi pri Uradu. Zato mora dano soglasje imetnika vpisane pravice, kadar vpis zahteva nekdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, odražati voljo imetnika pravice, da dovoljuje vpis spremembe v času odločanja urada. Zmotno pa je stališče upravnega sodišča, da je po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1 upoštevno le soglasje, če ga poda v času odločanja upravnega organa aktualni zakoniti zastopnik imetnika vpisane pravice industrijske lastnine. Soglasje v smislu omenjenega člena, kadar gre za gospodarsko družbo, predstavlja pravno dejanje (izjavo volje), ki jo za tak subjekt oblikuje njen zakoniti zastopnik. Dano soglasje zavezuje kot izražena pravnoposlovna volja te pravne osebe. Z vidika tretjega, ki v registru ni vpisani imetnik pravice, se upravičenje za dosego spremembe v registru črpa iz zavezovalne moči, ki jo odraža tako soglasje. V povezavi z načelom zakonitosti, ki velja pri upravnem odločanju, to pomeni, da mora so

Po drugem odstavku 163. člena ZIZ je rubež opravljen že z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžniku. Posledica rubeža je pridobitev zastavne pravice (četrti odstavek 163. člena ZIZ), dolžniku pa je prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi (prvi odstavek 86. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi, s katerim se dovoli rubež, sodišče dolžniku prepove razpolagati s to pravico (tretji odstavek 163. člena ZIZ). Iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča tako jasno izhaja, da je sodišče že s tem sklepom tožniku (kot dolžniku) prepovedalo razpolaganje s patentom. Po mnenju sodišča (ne)pravnomočnost sklepa o izvršbi, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, ni bistvena za odločitev v tej zadevi. To je toženka po presoji sodišča pravilno upoštevala, ko je odločala o zahtevi za vpis licence pri patentu. V nasprotnem primeru bi namreč (lahko) taka prepoved izgubila svoj smisel oziroma namen.