VSL Sodba II Cp 1496/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 1.727,80 EUR nadomesti z zneskom 1.008,10 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97365/2019 z dne 23. 10. 2019 ostane v veljavi v delu, v katerem je tožencu naloženo, da plača tožnici glavnico 1.413,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2019 do plačila, zakonske zamudne obresti v znesku 138,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2019 dalje in zakonske zamudne obresti v znesku 89,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2020 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2020 do plačila. Tožencu je naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške v višini 1.727,80 EUR.

Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je toženec porabil določeno količino plina, ki mu ga je dobavila tožnica. Ker je že plačal znesek 868,82 EUR, dolguje še 1.641,78 EUR.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec, ki predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja sicer, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, v resnici pa (s predstavitvijo svoje dokazne ocene) predvsem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, ali imajo posamezne ugotovitve sodišča prve stopnje oporo v izvedenih dokazih. Tako meni, da je sporna in nejasna ugotovitev sodišča, da iz listin v spisu med drugim izhaja, da je bil toženec tisti, ki je tožnici predlagal, da se mu ne izstavljajo mesečne fakture, temveč občasne po ugotovljeni porabi. Ni razvidno, iz katere listine naj bi to izhajalo. Toženec ni nikoli zahteval od tožnice, da mu ne izstavlja mesečnih računov. Takšna trditev je nelogična, ob tem da ni sporno, da med pravdnima strankama ni prišlo do sklenitve nobene pogodbe. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da naj bi tožnica tožencu porabljeni plin zaračunavala s časovnim zamikom. To ne drži, ker toženec s tožnico ni sklenil nobenega dogovora. Niti iz listin niti iz izpovedi priče A. A. ne izhaja, kdaj naj bi prišlo do takšnega dogovora. Sodišče nekritično sledi trditvam tožnice. Ni priznaval, da je s tožnico sklenil kakšen dogovor o časovnem zamiku izstavljanja računov. Navajal je, da s tožnico ni v upniško-dolžniškem razmerju, ker z njo ni sklenil nobene pogodbe. Dokazno breme o razmerju in dogovoru je na tožnici, ki razen gole trditve ni ponudila nobenega dokaza. Priča A. A. o samem dogovoru ni povedal nič konkretnega. Zatrjevani dogovor ni izkazan, zaradi česar so razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Razlogi o tem pa so tudi nejasni in nepreverljivi. Sodba tudi ne pojasni, zakaj ocenjuje izpoved priče A. A. za verodostojno, ob tem, da njegova izpoved temelji na povratnih informacijah pristojnih služb. Izpovedoval je o posrednih dejstvih. Ker je priča zaposlen pri tožnici, ima interes, da tožnica zmaga v pravdi. Zato bi moralo sodišče opraviti oceno verodostojnosti njegove izpovedi.

Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega zakonskega predpisa, na podlagi katerega je odločilo o zahtevku, ob tem, da ni sporno, da pravdni stranki nista sklenili nobene pogodbe, s katero bi določili svoja medsebojna razmerja.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Tožnica je imela možnost terjati plačilo obveznosti pred izstavitvijo obeh spornih računov. Kdaj naj bi torej obveznost nastala ni jasno, to ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe. Sploh se ne ve, kdaj naj bi prišlo do porabe plina. Tega natančno ne ve niti tožnica. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih dejstev, zakaj do zastaranja terjatve ni prišlo. Tožnica je trdila, da je z vtoževanima računoma zaračunala plin, porabljen v letu 2018, kar pa je v nasprotju z listinami, ki jih je predložila. Iz priloge A56 izhaja, kdaj so bili opravljeni odčitki števca. Navedeno je, da je tožnica 31. 5. 2015 opravila redni odčitek števca, ki je kazal stanje 471, odčitek, opravljen 15. 8. 2015, pa je pokazal stanje 475. Najmanj 4 m3 plina je bilo porabljeno že pred 15. 8. 2015. Ti pa so zaračunani z vtoževanima računoma. Nadaljnjih odčitkov ni bilo, je pa v listini razvidno, da so bile podane le ocene porabljenega plina, saj je do naslednjega odčitka prišlo šele 7. 9. 2018, ko je bilo stanje števca 690 m3. Tožnica tako očitno trdi, da v obdobju od avgusta 2015 do neznanega dne v letu 2018 toženec ni porabil nobenega plina, kar ne vzdrži resne presoje. Zaslišana priča A. A. je izpovedal, da misli, da je bil tožencu zaračunan plin za leti 2017 in 2018. Sodišče spregleda njegovo izpoved, da je bil prvi račun izstavljen kot pavšalni obračun za 200 m3. To pomeni, da tožnica tudi s tem računom ni opravila nobenega odčitka dejanskega stanja na števcu. Iz nobenega spornega računa ne izhaja, za katero obdobje je bila zaračunana poraba plina. Zakaj ni prišlo do zastaranja terjatev za porabljeni plin za leti 2016 in 2017, ni jasno. Predlog za izvršbo je bil vložen 16. 10. 2019, zato so vse tožničine terjatve za porabljeni plin pred 31. 12. 2017, ob upoštevanju enoletnega zastaralnega roka, zastarane.

Toženec izpodbija tudi stroškov odločitev. Če gre v konkretni zadevi za spor majhne vrednosti, bi moralo sodišče upoštevati zakonsko omejeno število vlaganja vlog, česar pri odločitvi o stroških ni upoštevalo. Neupravičeno so tožnici priznani tudi stroški kilometrine, odsotnosti iz pisarne zaradi prihoda na obravnavo in podobno, saj toženec ob tem, da ima tožnica sedež v Ljubljani, ni dolžan nositi višjih stroškov, ker si je tožnica izbrala pooblaščenko z Raven na Koroškem.

3Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku¹). Po podatkih spisa je razvidno, da se je obravnavana zadeva (od vložitve predloga za izvršbo oziroma tožbe) vodila po določbah ZPP o rednem postopku, saj je tožnik vtoževal znesek 2.421,20 EUR. Tekom rednega postopka je tožnik z vlogo z dne 9. 10. 2020 (dopolnitev tožbe, list. št. 50) utesnil tožbeni zahtevek za plačani znesek 450,10 EUR in 418,72 EUR oziroma umaknil tožbo v tem delu. Toženec je sprva delnemu umiku tožbe nasprotoval (list. št. 58), a je naknadno na prvem naroku za glavno obravnavo 23. 11. 2021 (list. št. 94) konkludentno izrazil soglasje k delnemu umiku tožbe, saj je izjavil, da gre glede na umik tožbe za spor majhne vrednosti. Spor, ki je potekal po pravilih rednega postopka, je tedaj prešel v spor majhne vrednosti.^{2, 3}

6Sodbo v sporu majhne vrednosti je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (1. odstavek 458. člena ZPP). Uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev postopka (iz 1. odstavka 339. člena ZPP) in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Del ugotovljenega dejanskega stanja predstavlja tudi dokazna ocena izvedenih dokazov. Vsebinsko neprepričljiva argumentacija v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična) pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V sodni praksi in teoriji je kot splošno uveljavljeno stališče, da pomeni izpodbijanje dokazne ocene sodišča uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. In ravno v izpodbijani sodbi ugotovljenemu dejanskemu stanju pritožnik v pretežnem delu pritožbe ugovarja, ko se ne strinja z ugotovitvijo, da je bil toženec tisti, ki je predlagal tožnici, da mu ne izstavlja mesečnih faktur za porabo plina, temveč da se mu izstavijo občasno po ugotovljeni večji porabi plina, z utemeljevanjem, da to ne izhaja iz nobene listine. Drugačno pritožbeno ocenjevanje dokazne vrednosti izvedenih dokazov je poseganje v dokazno oceno in s tem v ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dopustno. To velja tudi za pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno nižjega sodišča glede presoje, da se je toženec s tožnico dogovoril za zaračunavanje dejanske porabe plina s časovnim zamikom, kar je vsebinsko enaka ugotovitev kot prejšnja. Zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi toženec uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, neupoštevne.

7Pritožbeno sodišče na tem mestu le dodaja, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno relevantna dejstva na podlagi ne le dokaznih listin, temveč tudi na podlagi zaslišanja priče A. A., čigar izpovedbo je tudi dokazno ocenilo. Štelo jo je za verodostojno, saj je pojasnilo zakaj in v katerem delu izpovedi mu verjame. Okoliščina, da je tožnik zaposlen pri tožnici, sama po sebi ne ovrže verodostojnosti njegove izpovedi o odločilnih dejstvih, o katerih je izpovedoval na podlagi neposrednih zaznav o zadevi in v luči pridobljenih informacij od pristojnih služb. Pritožbeni očitek o odsotnosti konkretnejše ocene o verodostojnosti izpovedi navedene priče tudi sicer predstavlja grajo dejanskega stanja. Takšnih pritožbenih navedb višje sodišče ne more upoštevati, saj sodbe v sporu majhne vrednosti iz tega razloga ni dopustno izpodbijati. Pritožbena navedba pa tudi ni takšna, da bi terjala oziroma omogočala presojo morebitne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev višje sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP), kar od pritožnika terja, da domnevno kršitev konkretno in jasno obrazloži vsaj z opisom tega, kaj naj bi sodišče zagrešilo in kako je bilo poseženo v pritožnikov položaj.⁴ Pritožnik tega ne stori.

8V predmetnem sporu je višje sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so razvidne v 9. in 11. točki izpodbijane sodbe. Med drugim je ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da se tožencu ne izdajajo mesečni računi za porabo plina, temveč po ugotovljeni večji uporabi, torej s časovnim zamikom. Tožnica je to storila tako, da mu je na njegovo željo zaračunala ugotovljeno večjo porabo plina z dvema računoma z dne 5. 10. 2018 in 8. 1. 2019 na podlagi odčitkov, opravljenih septembra in decembra 2019. Da je prišlo med pravdnima strankama do upniško-dolžniškega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi s strani toženca izrečene želje po zaračunavanju porabe plina ob njegovi večji uporabi in ne mesečni. Neprerekane so bile tudi tožničine trditve, da je toženec že v letu 2015, potem ko se je toženčeva bivša žena izselila iz hiše in sporočila tožnici stanje števca porabe plina, poravnal posamezne račune, s katerimi mu je bila zaračunana tedanja poraba plina. Gre za konkludentna ravnanja toženca, ki izkazujejo njegovo voljo za obstoj pogodbenega razmerja. Toženec tudi ne trdi, da dobavljenega plina v plinohram za potrebe svoje stanovanjske hiše ni trošil. Drži, da toženec s strani tožnice posredovane pogodbe o uporabi plinohrama in dobavi UNP z dne 8. 7. 2015 ni nikoli podpisal, a to ne ovrže ugotovitve sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama obstoji pogodbeno razmerje. Sklenitev pisne pogodbe oziroma njen podpis ni pogoj za nastanek pogodbenega razmerja. V skladu z določbo prvega odstavka 530. člena Energetskega zakona (EZ-1) se šteje, da obstoji pogodbeno razmerje, četudi pogodba o dobavi in odjemu toplote ali drugih energetskih plinov ni sklenjena v pisni obliki, če odjemalec odjema energetske pline, in sicer z dnevom dobave oziroma z dnem, ko je odjemalec postal lastnik stavbe. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljen dejanski substrat, je pravilen zaključek prvega sodišča o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Velja dodati, da toženec niti ni trdil, da bi kadarkoli potem, ko se je bivša žena izselila iz hiše, katere je postal takrat tudi njen celoviti lastnik, morebiti obvestil tožnico o prekinitvi dotedanje oskrbe s plinom v korist njegove hiše oziroma izklopu iz omrežja.

9Sodišče prve stopnje res ni navedlo zakonske pravne podlage zahtevka, a to še ne vodi v njegovo zavrnitev. Ker je jasno, da gre v obravnavanem sporu za pogodbeno razmerje, so lahko pravna podlaga določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o sklenitvi pogodbe in EZ-1, ki ureja razmerje v zvezi z dobavo in porabo plina, za kar gre v obravnavani zadevi. Sicer pa pritožba ne obrazloži konkretno z opisom, kako naj bi bilo z odsotnostjo zapisa zakonske podlage poseženo v njegov položaj oziroma v čem naj bi bila odločitev zato pravno zmotna.

10Pravilno je bil zavrnjen tudi ugovor zastaranja, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. V skladu s 355. členom OZ terjatev za dobavljen in porabljen plin zastara v enem letu, pri čemer začne zastaralni rok teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo, kar v konkretnem primeru načeloma pomeni, da je terjatev za porabljeni plin (glede na vložitev predloga za izvršbo 16. 10. 2019) pred 31. 12. 2017 zastarana. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet pritožbenega preizkusa (po delnem umiku tožbe) le še delna terjatev po računu št. 53975666, ki se nanaša na porabljen plin v obdobju od septembra do decembra 2018. Pravilnosti obračuna, koliko znaša še dolg po dveh delnih plačilih, v luči 287. člena OZ, toženec ni ugovarjal, je pa iz navedb tožnice o njem (list. št. 52, 53) razvidno, da je tožnica po delnem umiku tožbe, s katerim je, kot že rečeno, toženec naknadno soglašal, uveljavljala le še terjatev po drugem računu v znesku 1.413,47 EUR s pripadajočimi in obračunanimi obrestmi. Ker gre za terjatev o porabljenem plinu v obdobju zadnje tretjine leta 2018, ta z vložitvijo tožbe še ni zastarala. Tudi sicer pritožbeno sodišče sodi, da terjatvi, sprva vtoževani po dveh računih št. 53096029 z dne 5. 10. 2018 in 53975666 z dne 8. 1. 2019, nista zastarali. Dejstvo je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da tožnica občasno, s časovnim zamikom, po ugotovljeni večji porabi plina, obračuna porabo in izstavi račun. Sklenjen je bil poseben dogovor, kdaj in na kakšen način bo tožnica obračunavala porabo plina. Ob takšni ugotovitvi, okoliščina, na katero obdobje se nanaša poraba, po prepričanju pritožbenega sodišča ni odločilna. Povečana poraba plina je bila na števcu odčitana septembra in decembra 2018 in je od tedaj glede na dogovor lahko pričelo teči zastaranje. Sicer pa toženec ne trdi, da bi bila večja poraba plina dosežena že v letu 2017 in koliko, na podlagi česar bi lahko nastala obveznost tožnice terjati izpolnitev (plačilo). Glede na navedeno so po oceni pritožbenega sodišča vse pritožbene navedbe, da so določene porabe plina (4 m3 in 200 m3) nastale že v letu 2015/2016 in zato terjatev za njihovo plačilo zastarana, nepomembne. Tudi sicer velja dodati, da je tožnica konkretizirano pojasnila, da je 4 m3 porabljenega plina zaračunala tožencu z drugim računom, ki ga ne vtožuje in ga je toženec plačal, glede pavšalno ocenjenih in zaračunanih 200 m3 pa je pojasnila, da je to porabo stornirala, in tako ni predmet obravnave. Temu toženec ni argumentirano ugovarjal. Predmet spora je poraba plina, odmerjena v skladu z dogovorom, na podlagi stanja števca v letu 2018.

11Pritožba deloma utemeljeno izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Pritožnik pravilno opozarja, da tožnici ni mogoče priznati povečanih stroškov (kot so kilometrina in odsotnost iz pisarne) zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča. Tožnica, ki ima sedež v Ljubljani, je za zastopanje v obravnavani zadevi, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju, pooblastila odvetniško pisarno iz Raven na Koroškem. V sodni praksi je zavzeto večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V konkretnem primeru gre za delovno območje Okrajnega sodišča v Črnomlju. Drži, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, a to samo po sebi ne pomeni, da je zato treba stroške, ki nastanejo s tako izbiro, v celoti naložiti v plačilo nasprotni stranki. O tem je stališče že zavzelo Ustavno sodišče (Up-88/90 in Up-28/00), v ustaljeni sodni praksi rednih sodišč⁵ pa se potne stroške pooblaščenca s sedežem izven delovnega območja sodišča upošteva kot potrebne, če to opravičujejo narava konkretnega mandatnega razmerja in druge okoliščine. V primeru, kot je obravnavani, ko si stranka izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sodišča, je mogoče potne stroške pooblaščenca naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, ki so povezane z vsebino same zadeve: na primer zapletenost, obsežnost, zahteva po specifičnem znanju. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Tožnica takih posebnih okoliščin v tej pravdi ni zatrjevala in tudi ne izhajajo iz spisa, zato potnih stroškov njenega pooblaščenca (10. člen Odvetniške tarife - OT) in stroškov zaradi odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko (4. odstavek 6. člena OT) ni mogoče naložiti v plačilo tožencu.

Pritožbeni očitek, da nižje sodišče tožnici ne bi smelo priznati odvetniških stroškov za sestavo vseh pripravljalnih vlog, ki jih je vložila, ker v sporu majhne vrednosti velja pravilo o omejenem številu vlaganja vlog, ni utemeljen. Do prvega naroka za glavno obravnavo se je vodil postopek po pravilih o rednem postopku, v katerem število vlog ni omejeno. Ker so vse vloge pravdnih strank bile vložene preden je postopek prešel v spor majhne vrednosti, je sodišče prve stopnje tožnici v luči 155. člena ZPP pravilno priznalo tudi odvetniške stroške za sestavo treh vlog.

12Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 1.727,80 EUR stroškov. V stroškovniku je natančno označeno, katere stroške in v kakšnem obsegu je priznalo. Ker tožnica ni upravičena do povrnitve potnih stroškov pooblaščenca in stroškov odsotnosti iz pisarne zaradi potovanja za stranko, ki so nastali v zvezi z dvema narokoma za glavno obravnavo 23. 11. 2021 in 13. 1. 2022, gre pa za kilometrino (2 x 408 km x 0,37 EUR/km, povečano za 22 % DDV) v višini 368,34 EUR in stroške odsotnosti (2 x 240 točk ob vrednosti točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV) v višini 351,36 EUR, kar skupaj znaša 719,70 EUR, je odločeno, da je tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.008,10 EUR.

13Glede na navedeno je bilo treba izpodbijano sodbo v 2. točki njenega izreka spremeniti tako, da se pravdni stroški znižajo na 1.008,10 EUR (2. točka 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo. Pritožbeno sodišče pri odločitvi o glavni stvari ni zaznalo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ter ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe materialnega prava, torej 9. člen OZ, ko je tožencu naložilo plačilo porabljenega plina.

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Ker je toženec uspel s pritožbo le v manjšem delu (glede stroškovne odločitve, ki je akcesorne narave), je odločeno, da krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožnico, ki z odgovorom na pritožbo v bistvenem ni prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ti stroški niso bili potrebni.

¹ Uradni list RS, št. 27/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
² Glej 2. odstavek 449. člena ZPP in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 711.
³ Potem je bil v postopku opravljen še en narok, na katerem so bile zaslišane priče.
⁴ Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020.
⁵ Glej primere iz sodne prakse: VSL I Cp 643/2021, II Cp 1644/2019, I Cp 1446/2021, I Cpg 241/2021, II Cp 876/2022 id.