449. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega dostavka 339. člena ZPP in zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nista dopustna pritožbena razloga v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Po privolitvi toženca v delni umik tožbe je postopek, ki se je obravnaval po pravilih rednega postopka, skladno z drugim odstavkom 449. člena ZPP prešel v spor majhne vrednosti. Šele od tega trenutka dalje so v tej zadevi uporabljiva pravila postopka v sporih majhne vrednosti, s tem pa tudi omejitev števila vlog. Sporna pripravljalna vloga, ki jo je tožnica vložila 15. 7. 2022 (in k vložitvi katere jo je sodišče s pozivom s 5. 7. 2022 izrecno pozvalo), je bila torej prva vloga, ki je bila z njene strani vložena v sporu majhne vrednosti, zaradi česar ni šlo za vlogo iz tretjega odstavka 452. člena ZPP, ki bi bila vezana na okoliščino, da je toženec pred tem podal odgovor na tožbo.

Materialno procesno vodstvo ima svoje okvire, ki jih sodišče ne sme preseči. Predvsem ne sme preseči meje svoje razjasnjevalne dolžnosti na način, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. Sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, po katerem se postopek začne, teče in zaključi po volji strank, in ne sme prekršiti dolžnosti, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnava obe stranki. Po presoji pritožbenega sodišča bi prvostopenjsko sodišče preseglo takšen okvir, v kolikor bi toženko spodbudilo, da namesto nasprotne tožbe, s katero je uveljavljala zahtevek za plačilo stroškov odprave napake, postavi v tem pravdnem postopku ugovor znižanja plačila.

Na podlagi osmega odstavka 50. člena ZDLov-1 se iz obore pobegla divjad za prosto živečo divjad šteje (šele) po izteku osmih dni od dne, ko je lastnik oziroma imetnik obore pobeg ugotovil. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb o neupravičeni pridobitvi, to je prvega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V obravnavanem primeru je vrnitvena obveznost nastala tako glede čekanov in čeljusti kot glede 168 EUR, ki jih je toženka nesporno pridobila s prodajo mesa tožnikovega merjasca. Umik tožbe predstavlja neuspeh v postopku, zato je tožeča stranka tista, ki je dolžna povrniti stroške nasprotni stranki. Edina izjema od tega pravila je podana takrat, ko je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka (prvi odstavek 158. člena ZPP). Če gre za delni umik, se o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odloča po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka pa se stroški odmerjajo po uspehu. Če gre za umik po delni izpolnitvi zahtevka, lahko tožnik od toženca zahteva toliko stroškov,

Ločiti je treba med dodatkom za pomoč in postrežbo ter povečanimi rednimi mesečnimi stroški. Dodatek za pomoč in postrežbo je denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb. Ne gre torej za denarni prejemek, ki bi pokril povečane stroške, ki kot posledica škodnega dogodka nastajajo oškodovancu, za kar je bilo tožniku v obravnavani zadevi priznano 200 EUR. Namenjen je torej pokritju stroškov tuje pomoči, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da jo je tožnik potreboval. Rente se ne valorizirajo z rastjo življenjskih stroškov – njihova rast je lahko le podlaga za spremembo rente. Odločitev sodišče prve stopnje, ki višino rente ni vezalo na morebitne bodoče spremembe (uskladitve) invalidske pokojnine, je zato pravilna. Res je, kar opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni izrecno odgovorilo na ugovor tožene stranke, da bi bilo treba upoštevati v bodoče usklajene zneske invalidske pokojnine, a to v obravnavanem kontekstu ne pomeni postopkovne kršitve. Pritožba pravilno opozarja na neustrezno sklicevanje na četrti odstavek 163. člena ZPP. V sodbi je namreč sodišče prve stopnje v V

Dokazno breme o tem, da je tožnik tožencema posodil zatrjevani znesek oziroma zneske, je na tožeči stranki. Podobno kot v sodni praksi velja, da je nasproten dokaz v primeru posojilojemalčeve pisne potrditve prejema denarja, največkrat zelo težaven, velja tudi, da je zahtevno dokazno breme posojilodajalca v odsotnosti pisne pogodbe oziroma potrdila o izročitvi denarja. Ob pomanjkanju listinskega dokaza se sodna praksa včasih zadovolji s prisotnostjo priče pri izročitvi denarja ali s tem, da je tožnik izkazal potrebo toženca za izposojo denarja. Tožbene trditve tožnika o obojem so zato vsekakor pravno pomembne. ZPP ne vsebuje konkretnih določb, uporabljivih za primer, ko v ponovnem postopku razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje ne presega 2.000 EUR (prim. prvi odstavek 443. člena ZPP). Ker izbira postopka ni v domeni strank, je ob smiselni uporabi 449. člena ZPP v takem primeru treba v ponovljenem postopku spor voditi kot spor majhne vrednosti.

V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije. Že iz tega izhaja, da ni pravilno pritožbeno izraženo stališče tožeče stranke, da pravilo, da dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati s pritožbo, ne velja v primeru, ko je slednje posledica bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, edino izjemo namreč predstavlja situacija, ko je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi napačne uporabe materialnega prava, ne pa tudi, ko naj bi bilo to posledica procesnih kršitev. Zatrjevane nepravilnosti so neposredna posledica dela, ki ga je tožena stranka (glede na očitke tožeče stranke premalo skrbno) opravila za to, da bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Glede na svojo naravo te nepravilnosti pomenijo napako na sami stvari, tj. objektu, katerega predelava, je bila predmet podjemne pogodbe. Oplesk sten, vodovodne in elektroinštalacije, (vzidan) jekleni nosilec ipd. namreč pomeni

Ker razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje v novem postopku ne presega 2.000 EUR, je sodišče prve stopnje spor pravilno vodilo kot spor majhne vrednosti.

Ob dejstvu, da je tožena stranka prepričljivo dokazala, da je svojo dolžnost natančnega obračuna stroškov ogrevanja skrbno opravljala in stroške obračunavala, tako tožnici, kot tudi preostalim etažnim lastnikom, ki so njene obračune kljub temu, da se tožničine trditve o oškodovanju smiselno nanašajo tudi nanje, sprejemali kot pravilne, ni podlage, da bi toženi stranki pripisali neskrbno (protipravno) ravnanje.

Če je zmanjšanje tožbenega zahtevka pod mejno vrednost posledica delnega umika tožbe, je uporaba pravil o postopku v sporih majhne vrednosti vezana na privolitev tožene stranke v delni umik. Če vanj ne privoli (ali ni pozvana da to stori), spor, ki ga je sodišče obravnavalo po pravilih rednega postopka, ne more preiti v spor majhne vrednosti.

O tem, da je bila terjatev, ki jo je v tem postopku vtoževala prvotna tožeča stranka, prenesena v sedaj vtoževani višini na sedanjo tožečo stranko, med pravdnima strankama ni spora. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po končanju stečajnega postopka nad prvotno tožečo stranko nadaljevalo postopek s singularnim pravnim naslednikom prvotno tožeče stranke.

Zoper sodbo in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se stranke lahko pritožijo v osmih dneh (tretji odstavek 458. člena ZPP), na kar je bila tožeča stranka pravilno opozorjena (točka 1. pravnega pouka).

Kadar v ponovljenem postopku vrednost spornega predmeta ni večja od 2.000,00 EUR in so podani drugi pogoji za uporabo postopka v sporih majhne vrednosti, se ob smiselni uporabi 449. člena ZPP zadeva vodi v sumarnem postopku.

Ker v sporih majhne vrednosti revizije ni, revizija (kljub dejstvu, da jo je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR108/2015 z dne 25. 9. 2015 dopustilo) ni dovoljena.

ZPP ne vsebuje konkretnih določb, uporabljivih za primer, ko po delni razveljavitvi pritožbenega sodišča še preostali del tožbenega zahtevka, ki je predmet ponovljenega postopka, ne presega 2.000,00 EUR. Ker izbira postopka ni v domeni strank, je treba ob smiselni uporabi 449. člena ZPP šteti, da je v takem primeru treba v ponovljenem postopku spor voditi kot spor majhne vrednosti. Tako stališče podpirata pravna teorija in novejša sodna praksa. Za kakšne vrste dogovora gre, je v domeni sodišča. Pravno gledano gre za mandatno pogodbo, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že ob prvem odločanju in na tem mestu ni potrebe za ponavljanje teh stališč

Pripravljalni vlogi toženke po pooblaščencu sta bili vloženi po tem, ko je bila toženka (in tudi pooblaščenec) seznanjena, da je toženih le še 12 oseb, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je toženkine pravdne stroške odmerilo glede na znižano vrednost spornega predmeta.

ZVVJTO ureja način vračila v javno telekomunikacijsko omrežje vloženih sredstev. Predpisuje tudi sorazmerno razdelitev teh sredstev med končne vlagatelje (fizične in pravne osebe ter lokalne skupnosti), drugih določil o delitvi pa ne vsebuje. Pri delitvi ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koriti s področja upravnega prava, ampak za obligacijsko razmerje med končnimi upravičenci do vrnjenih sredstev.

Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da kot solastnica ni dolžna nositi nobenih stroškov v zvezi s skupno stvarjo – kotlovnico, čeprav jo za ogrevanje svojega stanovanja ne uporablja. Tožeča stranka utemeljeno zahteva od tožene stranke plačilo fiksnih stroškov ogrevanja, torej tistih stroškov, ki jih je etažni lastnik dolžan nositi kot solastnik skupnih delov, med katere sodi tudi kotlovnica. Gre torej za stroške, ki nastanejo, da kotlovnica normalno deluje.

Tožnica je tožencem kot uporabnikom dobavljala vodo, zato obstaja pogodbeno razmerje med njo in toženci, ne pa z upravnikom, ki je zgolj zastopnik toženih strank in kot tak ni stranka materialnopravnega razmerja. Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov od poteka osemdnevnega paricijskega roka od vročitve sklepa o izvršbi.