VSL Sklep IV Cp 1502/2022

I. Pritožbi prvega nasprotnega udeleženca se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Pritožbi izvedenke se ugodi in se sklep z dne 6. 7. 2022 spremeni tako, da se znesek 438 EUR v točki I izreka nadomesti z zneskom 643 EUR in znesek 210 EUR v točki V izreka izpodbijanega sklepa nadomesti z zneskom 321,50 EUR.

III. Udeleženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

K točki I izreka:

Kratek opis zadeve

1Nasprotna udeleženca sta ruska državljana, prvi nasprotni udeleženec (1. NU) sam izvršuje starševsko skrb nad dne ... 2008 rojenim sinom A. A. (2. NU), ker je mati A. A. umrla. Septembra 2019 sta se preselila iz Rusije v Slovenijo. Decembra 2019 so v šoli, ki jo je obiskoval A. A., opazili, da ima otrok na roki modrico, povedal je, da ga je pretepel oče in pristojni CSD (Predlagatelj) je vložil predlog za nujni odvzem otroka. Sodišče je predlogu s sklepom z dne 9. 12. 2019 ugodilo in A. A. namestilo v krizni center, nato pa s sklepom o začasni odredbi v soglasju z 1. NU v Vzgojni dom ... (VD). Oče se nato z namestitvijo sina v VD ni več strinjal, sodišče pa jo je podaljševalo z začasnimi odredbami in hkrati omejilo starševsko skrb 1. NU tako, da mu je prepovedalo prehod državne meje z A. A.

2Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 7. 2020 odločilo, da je za odločanje v tej zadevi na podlagi 8. člena Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe ES št. 1347/2000 pristojno sodišče Republike Slovenije; zoper sklep ni bilo pritožbe in je pravnomočen. Čeprav sta nasprotna udeleženca ruska državljana, se, kot je že obrazložilo višje sodišče v 12. točki sklepa IV Cp 1438/2021, uporablja slovensko pravo – določbe Družinskega zakonika (DZ) o ukrepih za varstvo koristi otroka.

Izpodbijana sklepa

3Dne 16. 6. 2022 je sodišče prve stopnje izdalo končni sklep. Odvzelo je A. A. 1. NU in ga namestilo v VD (točka I izreka) ter omejilo starševsko skrb 1. NU: - ne sme z A. A. prečkati državne meje RS ali omogočiti, da jo A. A. prečka s kom drugim, - za zastopanje A. A. pred upravnimi organi v postopku urejanja prebivanja v RS ter ureditve zdravstvenega zavarovanja, - za odprtje transakcijskega računa, kamor se bo nakazovala preživnina za A. A. in za upravljanje z denarnimi sredstvi na tem računu (točka II izreka). A. A. je delno postavilo pod skrbništvo, in sicer za izdajo soglasja, da prečka državno mejo RS, za zastopanje pred upravnimi organi v postopku urejanja prebivanja v RS in ureditve zdravstvenega zavarovanja ter odprtje transakcijskega računa za nakazovanje preživnine in za upravljanje z denarnimi sredstvi na tem računu, vključno z izterjavo preživnine; za skrbnika je imenovalo Predlagatelja (točka III izreka). V točki IV izreka je določilo stike med 1. NU in A. A. tako, da potekajo v skladu s pravili in hišnim redom VD, pod pogojem, če strokovni delavci ocenijo, da so stiki otroku v korist. Določilo je, da je 1. NU dolžan za A. A. plačevati preživnino v višini 100 EUR do prve valorizacije preživnin, nato pa v valoriziranem znesku (točka V izreka), da je Predlagatelj najmanj enkrat letno dolžan sodišču poslati poročilo o izvajanju načrta pomoči družini (točka VI izreka), da sklep velja največ tri leta od pravnomočnosti (točka VII izreka), da postane sklep izvršljiv z dnem pravnomočnosti, razen glede zastopanja A. A. pred upravnimi organi in glede podaje soglasja za prehod meje, kjer pritožba ne zadrži izvršitve. O stroških postopka je odločilo, da vsak udeleženec krije svoje, razen stroškov izvedenine, ki sta jih dolžna plačati Predlagatelj in 1. NU vsak do polovice, stroške tolmačke pa je dolžan v celoti plačati 1. NU.

4Ker se je pred pravnomočnostjo končne odločbe iztekel čas, do katerega je bil A. A. nameščen v VD, je sodišče s sklepom 22. 6. 2022 ugodilo predlogu kolizijskega skrbnika A. A. za izdajo začasne odredbe in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je 1. NU začasno omejilo starševsko skrb tako, da ne sme z A. A. prečkati državne meje RS ali omogočiti, da jo otrok prečka s kom drugim ter A. A. začasno namestilo v VD, za primer kršitve izdane začasne odredbe izreklo denarno kazen in odločilo, da začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka sodnega postopka, vendar najdalj do 23. 6. 2023, pritožba pa ne zadrži njene izvršitve.

Pritožbi in odgovori na pritožbi

5Zoper navedena sklepa se je pritožil 1. NU. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, naj sklepa razveljavi ali pa spremeni tako, da določi milejši ukrep, ki bo omogočil združitev in ohranitev družine, predlagatelju pa naj naloži, da povrne vse stroške postopka.

6V pritožbi zoper končni sklep 1. NU sodišču očita, da je odločitev oprlo na trenutna dogajanja, ki jih je iztrgalo iz konteksta več kot dveletnega dogajanja. A. A. je bil odvzet v posledici očitkov o zanemarjanju in surovem ravnanju, ki so se v kazenskem postopku izkazali za neutemeljene in bi se A. A. moral vrniti. Mnenje izvedenke, na katerem pretežno sloni izpodbijana odločitev, temelji predvsem na navedbah A. A., ki odgovore pogosto prilagaja izpraševalcu. Sodišče bi moralo ponovno opraviti neformalni razgovor z otrokom, izvedenka je z njim opravila razgovor avgusta 2021. A. A. je ogrožen, ker biva v zavodu, kjer nima dovolj in ustreznih terapij. Če bi se vrnil v domače okolje, bi mu, če je treba samoplačniško, terapije zagotovil. Sodišče, CSD in druge inštitucije kljub njegovemu trudu odkrivajo vedno nove in nove razloge, da se A. A. ne vrne domov. Njun odnos se je izboljšal in meni, da je sposoben poskrbeti za otroka ter mu nuditi varno okolje. V domačem okolju lahko oba obiskujeta vse terapije, z vrnitvijo bo prenehala negotovost. A. A. se ga ne boji, veseli se stikov in z njim preživlja počitnice. Nikoli otroka ne kaznuje z molkom. Ni izkazano, da se je A. A. navezal na vzgojitelje in otroke v VD. Odvzem otroka krši načelo najmilejšega ukrepa. Z vprašanji o privatnem življenju se pretirano posega v njegovo zasebnost.

V zvezi z omejitvijo starševske skrbi in postavitvijo pod skrbništvo sodišče zahteva nemogoče - da izkaže, da bo A. A. zagotovil ustrezno obravnavo v drugi državi. Slovenije ne namerava zapustiti, želi pa si, da bi bil pri odločitvah svoboden in imel proste roke. Sodišče ni navedlo nobenih meril glede soglasja za pot v tujino, torej bo odločitev v popolni diskreciji upravnega organa. Dokazno breme za izrek omejitve prehajanja meje je na predlagatelju oziroma sodišču, dokazov za to, da se ne bosta vrnila v Slovenijo, ni. Res je, da je s prečkanjem meje že kršil veljavno začasno odredbo, vendar pa je bistveno, da se je z otrokom prostovoljno vrnil nazaj v Slovenijo. Sodišče je napačno prelagalo dokazno breme. Izkazal je, da namerava bivati v Sloveniji in dela vse, kar je v njegovi moči, da si uredi zakonito bivanje v RS, tudi A. A. je to uredil. Slovenijo si želi zapustiti samo zaradi občasnega preživljanja počitnic v tujini in obiska sorodnikov v Rusiji ali urejanja administrativnih zadev v matični državi. S prepovedjo prehajanja meje je povzročena velika in nenadomestljiva škoda A. A. Življenjsko nelogičen je zaključek, da je otrok ogrožen zato, ker obstaja verjetnost selitve iz Slovenije. Izbira kraja bivanja je ustavna pravica, prav tako pravica prostega gibanja; obe sta nesorazmerno in nezakonito omejeni. Glede na vse okoliščine primera je bil aktiven in je skrbno pristopil k urejanju zdravstvenega zavarovanja in začasnega prebivališča otroka. Iz obrazložitve ne izhaja, zakaj bo CSD lahko pravočasno urejal otrokovo prebivališče in zdravstveno zavarovanje. Nasprotuje tudi omejitvi glede odprtja TRR za nakazovanje preživnine ter določitvi preživnine, saj bi moral otrok bivati pri njem. Tudi odločitev za preverjanje ukrepov enkrat letno je napačna, sodišče bi moralo obstoj pogojev za izrek ukrepa preverjati pogosteje.

7V pritožbi zoper izdano začasno odredbo 1. NU v bistvenem navaja enako kot v pritožbi zoper končni sklep.

8Predlagatelj in A. A. po kolizijskem skrbniku sta na pritožbi odgovorila, pritožbenemu sodišču predlagata, naj ju kot neutemeljeni zavrne in potrdi izpodbijana sklepa.

Presoja višjega sodišča

9Pritožbi nista utemeljeni.

O končnem sklepu

10Sodišče prve stopnje je na podlagi 8. členu ZPP¹ skladne, celostne ocene izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo za presojo o utemeljenosti predloga za odvzem A. A. staršem in njegovo namestitev v zavod (174. člen DZ) relevantno dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je jasno in popolno obrazložilo. Pritožba v glavnem ponavlja navedbe, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na razloge izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse relevantne okoliščine konkretnega primera: ob upoštevanju tudi preteklih dogajanj je odločitev sprejelo predvsem ob upoštevanju dejanskega stanja ob zaključku glavne obravnave. Ravnalo je pravilno, saj se odloča po stanju ob zaključku glavne obravnave.

11Otroka sodišče odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če ugotovi, da je njegov razvoj pri starših ogrožen. Ogroženost lahko izhaja iz ravnanj ali opustitev staršev ali pa iz psihofizičnega stanja otroka samega. A. A. je bil 1. NU odvzet po določilih 167. in 168. člena DZ zaradi hude ogroženosti, ki je bila posledica nasilja očeta. Tekom postopka, ki je sledil, pa je ugotovilo, da je A. A. ogrožen tudi zaradi svojih hudih čustvenih in vedenjskih težav. Težave ima pri odnosih z vrstniki: pogosto prihaja v konflikte, do njih ima neprimeren odnos, želi jih nadvladati. Razen tega se ne drži pravil, noče opravljati dnevnih opravil, je uporniški, pogosto nasilen, tudi samomorilne misli je že imel, potrebuje pozornost, vzpodbude in jasne usmeritve. Izvedenka je ugotovila, da gre za otroka s posebnimi potrebami; ima mešane motnje vedenja in čustvovanja ter motnjo aktivnosti in pozornosti. Neposlušnost, agresivnost, razdiralnost, nesmiselna opozicionalnost, napadi besa in jeze, hiperaktivnost, prepirljivost, impulzivnost, nagnjenje k pretepanju, težnja k superiornosti, pretirana občutljivost, kronično nezadovoljstvo, težave s koncentracijo so simptomi navedenih motenj (izvedeniško mnenje na list. št. 538 spisa).

12Do nasilja očeta nad A. A. je prišlo zaradi vzgojne nemoči (zaključek v kazenskem postopku, ki je tekel zoper 1. NU zaradi nasilja nad A. A.). Da bi se fizično nasilje nadaljevalo še tudi po odvzemu otroka, res ni izkazano, potrjujejo pa izvedeni dokazi, da je zaradi psihosocialnih težav A. A. utrpel in še vedno trpi škodo na duševnem zdravju. Kaže se v obliki vedenjskih, čustvenih, včasih tudi učnih težav. Pritožnik ne zanika ugotovljenih težav A. A. in priznava, da je bil ob odvzemu A. A. vzgojno nemočen. Da 1. NU nima ustreznih starševskih kapacitet, ki so potrebne za varstvo in vzgojo otroka z motnjami, kakršne ima A. A., je ugotovila izvedenka otroške in mladostniške psihiatrije. Vzgojna nemoč staršev pa je eden od razlogov za izrek ukrepa po 174. členu DZ. Dolžnost države je, da v takem primeru poskrbi za otroka z izrekom primernega ukrepa za varstvo njegovih koristi (157. člen DZ). Namestitev v VD je glede na okoliščine konkretnega primera ustrezen ukrep.

13Mnenje izvedenke ne temelji predvsem na navedbah A. A., kot navaja pritožba. Izvedenka je natančno proučila vse podatke spisa, ki vsebuje številna poročila CSD in VD ter drugih institucij, pri katerih je bil obravnavan A. A. (izvidi zdravnikov, poročila kriznega centra), zaslišanja 1. NU ter več strokovnih delavcev, ki so (bili) v stiku z A. A., pa tudi sama je opravila razgovor z obema NU. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je prisostvovala zaslišanjem 1. NU in strokovnih delavcev. Pisno mnenje in dopolnitev je izvedenka obsežno strokovno obrazložila, dodatno pa še na zaslišanju, ko je jasno odgovorila na vsa vprašanja sodišča in udeležencev postopka, vključno z 1. NU in njegovo pooblaščenko. Strokovno argumentirano je zavrnila njune pripombe in pomisleke. Ob zaslišanju na zadnjem naroku za glavno obravnavo je upoštevala in podajala mnenje glede na takratno stanje, saj se je tekoče seznanjala z vsemi poročili o A. A., vlogami v spisu in zaslišanji.

14Stališče pritožnika, da bi moralo sodišče ponovno opraviti neformalni razgovor z A. A., ni utemeljeno. Izvedenka je bolj usposobljena za prepoznavanje resničnosti izjav otroka in njegove prave volje kot sodišče in drugi udeleženci postopka. Za navedeno ima potrebno strokovno znanje, ravno to je razlog, da jo je sodišče angažiralo kot svojega pomočnika. Očitki v zvezi z razgovorom in razumevanjem A. A. so kontradiktorni. Pritožnik sodišču očita, da bi moralo ponovno opraviti informativni razgovor z otrokom, hkrati pa zatrjuje, da je dejansko stanje ugotovljeno zmotno, ker sloni na izjavah A. A., ki prilagaja odgovore izpraševalcu.

15Pravilen je zaključek o veliki verjetnosti, da bo A. A. v primeru prekinitve bivanja in šolanja v VD utrpel škodo v razvoju in duševnem zdravju. Ima vedenjske, čustvene in učne težave v odraščanju. Otroka s takimi težavami je zelo težko vzgajati in nadzorovati, za to je potrebno posebno strokovno znanje, kakršnega strokovni delavci VD po prepričanju sodišča imajo. To potrjuje izboljšanje njegovega vedenja in funkcioniranja. Da je to izboljšano, dokazujejo poročila VD, medtem ko za trditve 1. NU o nazadovanju A. A. in neustrezni skrbi zanj v VD ni dokazov v spisu.

16Očetovo mnenje, da bivanje v zavodu A. A. ogroža, enostavno ne drži. V zavodu upošteva pravila, s čimer je imel pred tem precej težav (poročila šole). Ves čas je v stikih s sovrstniki, kar je pripomoglo k temu, da lažje kot prej navezuje in ohranja medsebojne odnose, zato je viden napredek v odnosih z vrstniki. V zavodu se lahko obrne za pomoč na strokovne delavce. Na ta način je, ko je to potrebno, deležen učne pomoči in pomoči ter vzpodbud v zvezi s težavami, ki jih ima. Izven zavoda živi sam z očetom, prijateljev pred odhodom v zavod ni imel. V nasprotju s trditvami pritožbe poročila VD kažejo, da se psihosocialne težave A. A. zmanjšujejo in tudi v šoli je uspešen. Nič nenavadnega ni, če ima učenec v višjih razredih osnovne šole pri kakšnem predmetu nižjo oceno kot v nižjih razredih. Program v zavodski šoli je tak, kot v drugih osnovnih šolah, ravno tako standardi, ki se zahtevajo od učencev. Razlika glede šolanja je, da je v zavodu manj učencev. To je za otroka s težavami, kot jih ima A. A., ključnega pomena. Trditve, da bi tak način šolanja A. A. zagotovil izven zavoda, 1. NU ni izkazal. Ni pojasnil niti katera osnovna šola omogoča izobraževanje v manjših skupinah, še manj, da bi lahko A. A. ob odpustu iz zavoda takoj vključil v tako šolo.

17Tudi ustreznih terapij je A. A. deležen v zavodu, vključno z pedopsihiatrično obravnavo. Res pa je, da bi za učinkovitejše odpravljanje vedenjskih in čustvenih težav A. A. bilo potrebnih več obravnav in terapij. Razlog za to, da jih ni bilo več, je v neurejenem zdravstvenem zavarovanju, za kar je bil odgovoren 1. NU. Zdravstveno zavarovanje A. A. se je uredilo na iniciativo Predlagatelja in VD. Tudi trditve, da bi A. A. izven zavoda zagotovil ustrezno psihološko in psihiatrično obravnavo, 1. NU ni z ničemer izkazal. Njegove navedbe o tem so zgolj pavšalne. A. A. skoraj eno leto ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, VD in CSD sta 1. NU na to večkrat opozarjala, saj je bil A. A., ker ni prejemal ustrezne terapije, ogrožen. Vendar pa je bil odziv očeta sprva slab, šele ko se je vključila njegova pooblaščenka, je v sodelovanju s CSD in VD uspela urediti prijavo prebivališča in zdravstvenega zavarovanja A. A. 1. NU je tujec in ne obvlada slovenskega jezika, zato je povsem razumljivo, da se ne znajde in ima težave pri urejanju administrativnih zadev. Prizadevanje 1. NU za ureditev otrokovega statusa je hvale vredno, vendar je, glede na dejstvo, da ima pri tem veliko težav, dolžnost države, da ustrezno ukrepa (154. člen DZ). Pritožnik po eni strani očita institucijam, da mu ne pomagajo pri skrbi za otroka, hkrati pa se zoperstavlja odločitvi sodišča, katere bistvo je v nudenju pomoči pri urejanju prebivališča in zdravstvenega zavarovanja A. A.

18V ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera se tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ogroženost otroka ne more odpraviti z milejšim ukrepom. Pogoj za omejitev starševske skrbi na način, da se CSD naloži, da izvaja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi (tretji odstavek 171. člena DZ), je, da bo korist otroka dovolj zavarovana s tem ukrepom (prvi odstavek 171. člena DZ). Glede na psihosocialne težave, ki jih ima A. A., ta ukrep trajnejšega značaja gotovo ni v njegovo korist. Nadzor starševske skrbi ne zadošča, če je ogroženo zdravje otroka, duševno zdravje A. A. pa še vedno zahteva bivanje v strukturiranem okolju zavoda in prisotnost ustrezno usposobljenih delavcev.

19Pogoj za vrnitev A. A. k 1. NU je, da s tem ne bo ogrožen. Kdaj to bo, je odvisno predvsem od uspeha pri zdravljenju oziroma obvladovanju A. A. motenj. Za trditev, da bi s trenutkom vrnitve A. A. v domače okolje prenehal njegova negotovost glede prihodnosti, v izvedenih dokazih ni opore. Iz poročil VD in opravljenih razgovor z A. A. izhaja, da se v VD dobro počuti. Ni ga strah prihodnosti v VD, pač pa negotove prihodnosti na splošno (kje in kako bo živel, da se bo moral vrniti v Rusijo, ipd.). Ko bodo odpravljene ali omiljene njegove psihosocialne težave, bo negotovost in stres ob odpustu iz zavoda lažje prebrodil.

20Da bi se bal stikov z očetom, dokazni postopek res ni pokazal. Tega tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo, pač pa, da so stiki z očetom med vikendi in počitnicami A. A. v korist. Sodišče je zato ohranilo dosedanji način izvajanja stikov. Povsem nekaj drugega je, ko je otrok pri očetu med vikendi in počitnicami, kot pa če bi stalno živel pri njem, zato s sklicevanjem na pogoste in obsežne stike 1. NU zaključka sodišča prve stopnje o pogojih za izrek ukrepa po 174. členu DZ ne omaje. Glede na ugotovljene težave A. A. njegovih koristi ni mogoče zavarovati drugače, kot z namestitvijo v ustrezen zavod. A. A. se bo vrnil k očetu, ko se bodo prenehale oziroma se vsaj omilile njegove psihosocialne težave do te mere, da njegov razvoj v domačem okolju ne bo ogrožen. Medsebojni odnos NU se je sicer izboljšal, ni pa še na ravni, ki bi omogočala vrnitev A. A. k 1. NU, in sicer predvsem zaradi še vedno prisotnih psihosocialnih težav otroka. Izvedeni dokazi dokazujejo, da 1. NU zaenkrat ni sposoben samostojno skrbeti za vzgojo tako zahtevnega otroka, kot je A. A. Po ugotovitvah izvedenke je otrok s posebnimi potrebami. Oče tega očitno ne zaznava in v določenih situacijah ne reagira primerno. Dokazano je, da je otroka več mesecev ignoriral zaradi njegove izpovedbe v kazenskem postopku. O tem je A. A. večkrat govoril, ko se je vrnil s stika. Zakaj bi o tem govoril strokovnim delavcem ob različnih priložnostih, če ne bi bilo res, 1. NU ne pojasni.

21Da se je A. A. navezal na vzgojitelje in otroke v VD, izhaja iz poročil VD. Dejstvo, da še vedno z njimi prihaja tudi v konflikte, ne dokazuje nasprotnega. Pogosti konflikti so namreč posledica njegovih vedenjskih in čustvenih težav.

22Trditve 1. NU, da ima dovolj sredstev za preživljanje sebe in otroka ter da ima tudi dovolj časa za vzgojo in varstvo otroka, so pavšalne. Koliko zasluži, koliko porabi za preživljanje sebe in otroka, koliko časa dela na daljavo oziroma kako običajno poteka njegov dan, ni želel pojasniti. Tudi ni pojasnil, kako in kje bi zagotovil samoplačniške terapije za otroka in kam bi hodil v šolo, glede na to, da šolanje v javnih šolah, kjer je število učencev v razredu običajno nad dvajset, ni primerno za A. A. To je sicer njegova pravica, vendar pa se mora zavedati, da je dolžnost države, da v primeru, ko zazna težave v družini, poskrbi za korist otroka. Korist otroka je nad pravico 1. NU do zasebnosti.

23Da ne namerava zapustiti Slovenije in se preseliti v drugo državo ali vrniti v Rusijo, je gola trditev 1. NU, ki je njegova dejanja in izjave ne potrjujejo. Dejstvo je, da je 1. NU z A. A. 10. 4. 2021 odšel v Italijo z namenom, da gresta v Rusijo. A. A. bi moral biti 11. 4. 2021 zvečer v VD, kar praktično ni bilo mogoče (gl. Sklep IV Cp 1438/2021, tč. 22). Izvedenki je povedal, da z otrokom nista nameravala ostati v Sloveniji in še naprej razmišlja o selitvi, saj nima denarja, službe, slabo je psihološko vzdušje, nima prijateljev in glede težav z otrokom v Sloveniji ni svoboden, kaznuje se ga z odvzemom otroka in čaka, da bo šel z njim naprej (str. 28 psihiatričnega izvedenskega mnenja z dne 4. 9. 2021, list. št. 531 spisa). Ob upoštevanju navedenega odločitev sodišča, da 1. NU omeji starševsko skrb tako, da mu prepove prosto prehajanje meje z A. A. ni, kot ji očita 1. NU, lahkomiselna in neživljenjska. Glede na opisane okoliščine konkretnega primera ima podlago v prvem odstavku 171. člena v zvezi z določili 174. člena DZ.

24Ker je sodišče omejilo starševsko skrb, je na podlagi četrtega odstavka 171. člena DZ A. A. imenovalo skrbnika - CSD. Slednji bo v predpisanem upravnem postopku, v katerem bosta imela možnost izjave oba NU, odločil glede podaje soglasja za prehod državne meje RS². Pogoje za izdajo soglasja je praktično nemogoče vnaprej določiti, saj sodišče ne more vedeti kdaj, kam, ob kakšni priložnosti bosta želela odpotovati. Zoper odločitev CSD imajo udeleženci postopka na CSD na voljo pravna sredstva. Kam in za koliko časa namerava z otrokom odpotovati, 1. NU vsekakor lahko izkaže in je očitek o nalaganju nemogočega dokaznega bremena neutemeljen. V tujini ima 1. NU premoženje, sorodnike in prijatelje, da bi imel kaj od tega v Sloveniji, niti ne zatrjuje, trditve o domačih živalih, ki ga vežejo na Slovenijo, pa so le pavšalne. Sodišče ne dvomi, da bo CSD izdalo soglasje, da A. A. prečka državno mejo, če bo izkazano, da s tem ne bo ovirano njegovo šolanje v VD.

25Ravno zato, ker so za tujce upravni postopki zapleteni, je v korist A. A., da za urejanje njegovega bivališča in zdravstvenega zavarovanja namesto 1. NU, ki se kot tujec s pomanjkljivim znanjem slovenskega jezika pri urejanju teh zadev ne znajde najbolje, poskrbi skrbnik – CSD. Pritožba spregleda, da 1. NU prijave prebivališča A. A. in posledično zdravstvenega zavarovanja sam ni uspel urediti, moral je pooblastiti je odvetnico³. Težko je zato razumljivo njegovo negativno stališče glede odločitve o omejitvi starševske skrbi v zvezi z zastopanjem 1. NU pred upravnimi organi v postopku urejanja prebivanja v RS in ureditve zdravstvenega zavarovanja.

26Glede odprtja TRR za nakazovanje preživnine, določitvi preživnine in upravljanju z denarnimi sredstvi, se 1. NU pritožuje, ker „meni, da bi moral otrok bivati doma“ (gl. drugi odstavek na str. 11 pritožbe). Zakaj temu ni tako, je že obrazloženo.

27Skladno s prvim odstavkom 170. člena DZ CSD sodišču posreduje poročilo o izvajanju načrta pomoči enkrat letno. Sodišče prve stopnje je v točki 52 obrazložitve pojasnilo, da bo opravljalo poizvedbe pri CSD in VD ter drugih institucijah z namenom, da ugotovi, ali je ukrep odvzema otroka in namestitve v zavod še vedno najmilejši ukrep. Če bo katera od institucij zaznala ustrezen napredek pri funkcioniranju očeta ali A. A., bo sodišče o tem obvestila. Pobudo za spremembo izrečenega ukrepa ali prenehanje ukrepa lahko sodišču podajo tudi udeleženci postopka (160. člen DZ). To izkazuje, da bo sodišče, če bodo za to podani razlogi, pogoje za izrek ukrepa preverjalo pogosteje kot enkrat letno.

28V pritožbi uveljavljeni razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Odločitev o odvzemu A. A. 1. NU, namestitvi v zavod in omejitvi starševske skrbi, je glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera materialnopravno pravilna in tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo 1. NU zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Glede sklepa o začasni odredbi

29Začasna odredba je bila izdana po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo, ker sodišče končne odločbe še ni moglo izdati, saj na naroku še ni razpolagalo z evalviranim načrtom pomoči družini (prvi odstavek 170. člena DZ). Izvedeni so bili torej že vsi dokazi in je sodišče prve stopnje ob izdaji začasne odredbe izhajalo iz enakega dejanskega stanja, kot ob izdaji končnega sklepa. Pogoj za izdajo začasne odredbe je, da je verjetno izkazana ogroženost otroka, za izdajo končne odločitve zgolj verjetnost ne zadostuje. Z začasno odredbo je odločeno v bistvenem enako, kot s končnim sklepom, le da so omejitve pravic udeležencev manjše (1. NU je bila starševska skrb omejena le glede prečkanja državne meje RS z A. A.). Pritožnik je v pritožbi zoper sklep o začasni odredbi navajal v bistvenem enako, kot v pritožbi zoper končni sklep.

30Višje sodišče je v predhodni obrazložitvi pritrdilo vsem ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, na katerih je utemeljen končni sklep, in zavrnilo pritožbene navedbe zoper končni sklep. Ker gre za identično dejansko stanje, v bistvenem enake navedbe, dokazni standard, ki se zahteva pa je nižji, razlogov za zavrnitev pritožbe 1. NU in potrditev sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredbi pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Pripominja še, da je začasna odredba s pravnomočnostjo končnega sklepa prenehala veljati⁴.

K točki II izreka:

31Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. 7. 2022 odmerilo nagrado sodni izvedenki B. B., in sicer v bruto višini 438 EUR, ki se nakaže na transakcijski račun izvedenke, odprt pri ... banki d.d. (točka I izreka), kar je zahtevala izvedenka več je zavrnilo (točka II izreka), ugotovilo, da izvedenka ni zavezanka za plačilo DDV, da bo nagrada izvedenke v polovici izplačana iz predujma predlagatelja, v polovici pa iz predujma 1. NU (točki III in IV izreka) ter naložilo 1. NU, da v roku 15-ih dni od prejema sklepa založi manjkajoči predujem v višini 210 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (tč. V izreka).

32Pritožila se je izvedenka, in sicer v delu, ki se nanaša na priznanje nagrade za ustno podajanje mnenja ter navzočnost na sodišču med narokom. Navaja, da je bila na naroku 2. 6. 2022, ki se je začel ob 9.30 uri, bil ob 9.47 uri prekinjen, se nadaljeval ob 11.00 uri in trajal do 16.20 ure, ves čas prisotna. Mnenje je podajala od 15.03 do 15.50 ure, pred tem pa je bila na naroku aktivno vključena – poslušala je zaslišanja prič in glede tega tudi podala mnenje. Skladno s pravilnikom ji pripada za sodelovanje na naroku za vsake začete pol ure 38 EUR, zato meni, da je stroškovnik, ki ga je vložila, korekten ter ji poleg priznanega zneska pripada še 304 EUR za štiri ure udeležbe pri zaslišanjih.

33Udeleženci postopka na pritožbo niso odgovorili.

34Pritožba je utemeljena.

35Skladno z drugim in tretjim odstavkom 41. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Pravilnik) pripada izvedencu za čakanje na narok za vsake začete pol ure čakanja 11 EUR, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo, za ustno podajanje izvida in mnenja ter sodelovanje na naroku pa mu pripada za vsake začete pol ure 38 EUR. Izvedenka je bila prisotna pri zaslišanjih 1. NU in prič z namenom, da se seznani z izpovedbami in jih upošteva pri podaji mnenja, kar je tudi storila. To pomeni, da ni le čakala na svoje zaslišanje na naroku, pač pa je ves čas zaslišanj na naroku sodelovala in ji pripada za vsake začete pol ure 38 EUR, kot je predlagala v stroškovniku.

36Višje sodišče je zato pritožbi izvedenke ugodilo in spremenilo sklep o odmeri izvedenine tako, da je izvedenki za čakanje na narok v trajanju 1,5 ure priznalo 33 EUR in za udeležbo na naroku za štiri ure 304 EUR (8 x 38 EUR). Skupaj z že priznano, neizpodbijano izvedenino 230 EUR za priprave na ustno podajanje zelo zahtevnega mnenja in 76 EUR za ustno podajanje mnenja, znaša nagrada izvedenke priglašenih 643 EUR. Ker 1. NU ni plačal predujma za izvedenko, plačati pa mora po sklepu sodišča polovico nagrade izvedenke, je dolžan v roku 15 dni od prejema tega sklepa plačati na račun sodišča, kjer se zbirajo predujmi, 321,50 EUR.

37Pritožbeno sodišče je sklep o izvedenini spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

K točki III izreka:

38Ker gre za postopek za varstvo koristi otroka, ki je v interesu vseh udeležencev v postopku, uspeh v postopku ne more igrati odločilne vloge pri odločanju o stroških postopka. Višje sodišče je zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 55. člena ZNP-1 odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ ZPP se v tem postopku uporablja skladno z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).
² To se je po izdaji izpodbijanega sklepa že zgodilo, CSD je soglasje izdal.
³ Kar nenazadnje verjetno tudi nekaj stane.
⁴ Začasna odredba je skladno s točko I/4 stopila v veljavo z dnem 25. 6. 2022 in veljala do pravnomočnega zaključka sodnega postopka.