168. člen DZ

Predpostavka za nujni odvzem otroka po 167. členu DZ je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom staršem. Huda ogroženost je pravni standard in predstavlja osrednje vprašanje tovrstnih postopkov. Sodišče mora ugotoviti vrsto in obseg ogroženosti otrok. Odvzem lahko upraviči le tako neustrezno ravnanje starša, ki že povzroča resno škodo telesnemu in duševnemu zdravju otroka oziroma ravnanje starša, na podlagi katerega je mogoče s stopnjo precejšnje verjetnosti sklepati, da bo otroku povzročilo občutno škodo (ker bosta otrokovo telesno ali duševno zdravje in razvoj zaradi ravnanja starša očitno in trajno oziroma nepovratno prizadeta ali ker je mogoče predvideti, da ne bo mogoče uresničiti osnovnih ciljev socializacije, kot je razvoj otroka v samostojno in hkrati družbeno bitje). Ob odločanju o utemeljenosti predloga CSD za izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka (prvi odstavek 168. člena DZ) mora sodišče presoditi vse v tistem trenutku znane okoliščine konkretnega primera in oceniti, ali napolnjujejo pravni standard hude ogroženosti otroka. Po vložitvi ugovora staršev, ko se vzpostavi kontradiktornost, pa

Izrek začasne odredbe po prvi alineji prvega odstavka 162. člena DZ, s katero se otrok namesti pri tretji osebi, rejniku ali v zavod, ne terja nujno odvzema otroka obema staršema, torej tudi staršu, ki z otrokom nima fizične vezi in je odsoten, že samo zato ker ni mogoče v trenutku izreka začasne odredbe zagotoviti namestitve otroka pri tem staršu.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve postopka iz 8. člena ZPP, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala nasprotna udeleženka in posledično nasprotni udeleženki ni bila kršena pravica do izjave. Nasprotna udeleženca nista vložila pravnega sredstva zoper sklep, s katerim so jima bili otroci začasno odvzeti, zato se bodo dokazi, ki jih je predlagala nasprotna udeleženka v ugovoru zoper sklep, s katerim je bil otrok iz A. nameščen v rejništvo, izvedli v nadaljevanju postopka. Iz teh razlogov tudi ni moč sprejeti pritožbene teze, da je bilo z začasnim odvzemov otrok kršeno načelo najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ in da je sodišče prve stopnje ta ukrep izdalo na podlagi "razrahljanih pravil in nižjega dokaznega standarda". Večletno spremljanje družinske problematike nasprotnih udeležencev s strani CSD in njihova poročila potrjuje prav nasprotno in sicer, da sodišče prve stopnje omejitev iz 156. člena DZ ni moglo upoštevati zgolj zaradi varovanja koristi otrok. Sodišče prve stopnje je izpolnilo zakonske predpostavke iz 160. člena DZ, ki določa, da mora sodišče tudi po uradni dolžnosti odločiti o prenehanju ukrepa oziroma izreči drug ukrep, s tem, ko se je glede

Izkazan je zaključek, da sta bila otroka v domačem okolju tako ogrožena, da je bilo treba nemudoma zavarovati njune koristi oziroma urediti njun položaj. Sodišče prve stopnje je ob strokovni pomoči CSD raziskalo ključna dejstva in v zvezi s tem sprejelo ustrezno odločitev. Z minimiziranjem in opravičevanjem posameznih okoliščin (na primer glede posedovanja puške, ki naj bi bila zgolj zračna puška; z navajanjem, da je sedaj domače stanovanje v boljšem stanju, ...) prvi nasprotni udeleženec ne uspe.

Upnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vloga, ki jo je poslal na elektronski naslov sodišča nepopolna, da ni bila primerna za obravnavo, da je upnik po pozivu sodišča s priporočeno pošiljko, ki jo je oddal na pošto, poslal sodišču prve stopnje novo vlogo. Glede na te dejanske ugotovitve, je sodišče utemeljeno zavrglo upnikov predlog, s katerim se je zavzemal za izvedbo stika na dan, ki je v času prejema vloge s strani sodišča prve stopnje že potekel, s potekom tega dneva pa je prenehal tudi upnikov pravni interes za pravovarstvo, kot ga je uveljavljal s predlogom za začasno odredbo.

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo o odvzemu otrok. Pritožbene trditve, ki nasprotujejo odvzemu mladoletnega A. A. so zato brezpredmetne in v ničemer ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo z izpodbijanim sklepom.

V ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera se tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ogroženost otroka ne more odpraviti z milejšim ukrepom. Pogoj za omejitev starševske skrbi na način, da se CSD naloži, da izvaja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi, je, da bo korist otroka dovolj zavarovana s tem ukrepom. Glede na psihosocialne težave, ki jih ima A. A., ta ukrep trajnejšega značaja gotovo ni v njegovo korist. Nadzor starševske skrbi ne zadošča, če je ogroženo zdravje otroka, duševno zdravje A. A. pa še vedno zahteva bivanje v strukturiranem okolju zavoda in prisotnost ustrezno usposobljenih delavcev.

Rok trajanja ukrepa odvzema otroka staršem po četrtem odstavku 174. člena DZ je vezan na dan izdaje tega ukrepa, ne pa na dan dejanskega (predhodnega in začasnega) odvzema otroka.

Nujni odvzem otroka staršem, o katerem odloči okrožno sodišče, vključuje tudi situacije, ko se otrok v času odvzema nahaja pri drugi osebi in je torej dejansko odvzet tej osebi. Sodno varstvo glede nujnega odvzema otrok in njihove začasne namestitve pa se zagotavlja pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku po določbah DZ in ZNP-1. Tudi odgovor na vprašanje, ali in katere pravice ima oseba, ki ni starš in so se pri njej nahajali otroci v trenutku odvzema in namestitve, je tako lahko predmet presoje samo v sodnem postopku, predvidenem v DZ. Če pa se pojavi vprašanje neustavnosti zakonske ureditve tega postopka, mora biti dilema v njem tudi razrešena. Sodni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave (oz. po prvem odstavku 4. člena ZUS-1) namreč ni namenjen dopolnjevanju morebiti pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih področjih prava in razreševanju obstoja pravnih praznin glede možnosti učinkovitega sodnega varstva.

V sporih v družini pogosto intervenira policija. Družina je imela več težav tudi pri funkcioniranju z nasprotno udeleženko, ki je ravno zaradi neadekvatnega družinskega okolja veliko časa preživela v nadomestnih varstvih. Prepričljivo je zato stališče, da ni izkazano, da bi bila družina nasprotne udeleženke ob trenutni dinamiki sposobna ustvariti varno, predvidljivo in toplo okolje za otroka.

Tožniki sicer v tem upravnem sporu ne izpodbijajo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o začasni odredbi, ampak samo dejanje odvzema otrok s strani tožene stranke, do katerega je prišlo preden je Okrožno sodišče odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot je to predvidel zakonodajalec v 167. in 168. členu Družinskega zakonika. To pa pomeni, da je zoper izpodbijano dejanje predvideno drugo sodno varstvo in je možnost subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic zaradi tega izključena.

Ker sta pravdni stranki o vseh zahtevkih, ki so bili predmet te pravde (o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo, o stikih in preživljanju otrok), sklenili sodno poravnavo, toženka nima več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi.

Začasne odredbe, izdane v sporih iz razmerij med starši in otroki, so eden od ukrepov za varstvo koristi otroka (159. člen DZ) in se izdajo pod pogoji, ki jih določa DZ, po v ZIZ predpisanem postopku (100. člen ZNP-1). Stališče pritožnikov, da bi moralo sodišče ugotavljati pogoje za izdajo začasne odredbe iz 270. in 272. člena ZIZ, je torej materialnopravno zmotno.

Stranka postopka zavarovanja je mld. B. A., ne pa tudi pritožnica, ki je sicer zakonita zastopnica dolžnice. Kot zakonita zastopnica lahko pritožnica vlaga vloge in opravlja druga procesna dejanja zgolj v imenu dolžnice (79. člen ZPP). Ker je pritožnica ugovor vložila v svojem imenu, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljenega.