VSL Sklep in sodba VI Kp 36662/2016

I. Pritožbi pooblaščenca prejemnice koristi A., d.d. - v stečaju, se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi A., d.d. - v stečaju, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožba pooblaščenca prejemnika koristi B. B. pa se zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prejemnik koristi B. B. je dolžan plačati sodno takso v višini 50 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani:

- Spoznalo za krive: obtoženega C. C. pod točko I./1. in II. izreka sodbe dveh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, pod točko IV./1. izreka sodbe kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 in pod točko V. izreka kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1; obtoženega D. D. pod točko I./2. izreka sodbe pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, pod točko III. izreka kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 in pod točko IV./2. izreka pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1; obtožene E. E., F. F. in G. G. pod točko III. izreka sodbe pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1;

- Izreklo naslednje kazenske sankcije: obtoženemu C. C. po 57. členu KZ-1 pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni zapora, za kaznivo dejanje pod točko I./1. izreka po drugem odstavku 244. člena KZ, za kaznivo dejanje pod točko II. izreka po drugem odstavku 244. člena KZ in za kaznivo dejanje pod točko IV./1. izreka po drugem odstavku 240. člena KZ-1, za vsako kazen enega leta zapora in stransko denarno kazen 120 dnevnih zneskov, to je 60.000 evrov, za kaznivo dejanje pod točko V. izreka po drugem odstavku 235. člena KZ-1 kazen štiri mesece zapora in mu ob uporabi določil o steku iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 in četrtega odstavka 53. člena KZ-1 določilo eno leto in enajst mesecev enotne zaporne kazni in stransko denarno kazen 320 dnevnih zneskov, to je 160.000 evrov; določilo je, da kazen zapora obtoženemu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let, po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja; določena enotna stranska denarna kazen za kazniva dejanja pod točkami I./1., II. in IV. izreka pa se po četrtem odstavku 53. člena KZ-1 izreče in izvrši in jo je obtoženi C. C. dolžan plačati v roku 24-ih mesečnih obrokih po 6.666,66 evrov. Če obtoženi navedene stranske denarne kazni ne bo plačal v navedenem roku in se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 1.000 (tisoč) evrov, določilo en dan zapora; obtoženemu D. D. po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni zapora, in sicer za kaznivo dejanje pod točko I./2. izreka po drugem odstavku 244. člena KZ, ob uporabi omilitvenih določil štiri mesece zapora in stransko denarno kazen 75 dnevnih zneskov, to je 15.000 evrov, za kaznivo dejanje pod točko III. izreka po drugem odstavku 244. člena KZ eno leto zapora in stransko denarno kazen 250 dnevnih zneskov, to je 50.000 evrov in za kaznivo dejanje pod točko IV./2. izreka po drugem odstavku 240. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil po 3. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 8 mesecev zapora in stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov, to je 40.000 evrov, ob uporabi določi o steku iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ- 1 in četrtega odstavka 53. člena KZ-1 določilo 1 leto in 3 mesece enotne zaporne kazni in enotno stransko denarna kazen 450 dnevnih zneskov, to je 90.000 evrov. Kazen zapora obtoženemu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Enotna stranska denarna kazen, ki se je določila za kazniva dejanja pod točkami I./2., III. in IV. izreka se po četrtem odstavku 53. člena KZ-1 izreče in izvrši in jo je obtoženi D. D. dolžan plačati v roku 24-ih mesečnih obrokih po 3.750,00 evrov. Če obtoženi navedene stranske denarne kazni ne bo plačal v navedenem roku in se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 400 evrov, določilo en dan zapora; obtoženim E. E., F. F. in G. G. je po 57. členu KZ-1 določilo pogojne obsodbe, v katerih jim je določilo kazni zapora, in sicer obtoženemu E. E. po drugem odstavku 240. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil po 3. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 9 mesecev zapora, obtoženemu F. F. po drugem odstavku 240. člena KZ-1 1 leto zapora in obtoženemu G. G. po drugem odstavku 240. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil po 3. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 6 mesecev zapora, ki se ne bodo izrekle, če v preizkusnih dobah, in sicer obtožena E. E. in F. F. 2 let in obtoženi G. G. 1 leta ne bodo storili novih kaznivih dejanj.

- Na podlagi 74., 75. in 77. člena KZ je sodišče prejemnikom premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji:

1) Družbi A. d.d. - v stečaju (v nadaljevanju A.) naložilo v plačilo 361.927,50 evrov, kar predstavlja premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko I. izreka sodbe;

2) B. B. (v nadaljevanju B. B.) naložilo v plačilo 442.205,32 evrov, kar predstavlja premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko II. izreka sodbe;

3) obtoženemu C. C. naložilo v plačilo 522.810,46 evrov, kar predstavlja premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko III. izreka sodbe;

4) obtoženemu D. D. naložilo v plačilo 1.174.000,00 evrov, kar predstavlja premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko IV. Izreka sodbe.

- Sodišče je obtoženim na podlagi tretjega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka: obtoženemu C. C. v višini 115 evrov, obtoženima C. C. in D. D. nerazdelno v višini 1.497,97 evrov in obtoženim D. D., E. E. in F. F. nerazdelno v višini 1.224,65 evrov ter jim odmerilo plačilo sodne takse po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1): obtoženemu C. C. po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifno številko 71113 v višini 400,00 evrov in po tarifni številki 7119 v višini 80 evrov; obtoženemu D. D. po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifno številko 71113 v višini 300,00 evrov in po tarifni številki 7119 v višini 80 evrov; obtoženemu E. E., po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 71113 v višini 200,00 evrov; obtoženemu F. F. po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 71113 v višini 200,00 evrov. Po prvem v zvezi z drugim odstavkom 94. člena ZKP je obtoženima D. D. in F. F. naložilo še plačilo stroškov kazenskega postopka, ki sta jih povzročila po svoji krivdi, in sicer obtoženi D. D. v višini 76,91 evrov in obtoženi F. F. v višini 70,93 evrov. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženega G. G. oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

- Kazenski postopek zoper obtoženega C. C., zaradi poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1B v zvezi s 34. členom KZ-1B, po točki V. obtožnice Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije št. NG-Kt 10/2013 z 14.12.2020 je sodišče zaradi umika obtožnice, na podlagi 293. člena ZKP, ustavilo.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožila prejemnika koristi A. in B. B.:

- pooblaščenec A. zoper odločitev o odvzemu protipravne premoženjske koristi A. iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, oziroma da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da pritožnici ne naloži plačila premoženjske koristi v spornem znesku;

- pooblaščenec B. B. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom da višje sodišče izpodbijano sodbo v drugi alineji III. točke spremeni tako, da se prejemniku premoženjske koristi B. B. ne naloži v plačilo 442.205,32 EUR premoženjske koristi oziroma podrejeno, da napadeno sodbo v delu, ki se nanaša na drugo alinejo točke III. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločitev.

3Pritožbi pooblaščencev prejemnikov koristi sta bili v odgovor poslani Specializiranemu državnemu tožilstvu (SDT), ki je nanju odgovorilo in pritožbenemu sodišču predlagalo, da jih zavrne.

K pritožbi A.

4Uvodni očitek A. prvostopnemu sodišču se nanaša na dejstvo, da na narok za izrek kazenske sankcije obtožencem (v nadaljevanju NIKS), na katerem je odločalo tudi o odvzemu premoženjske koristi, ni vabilo pooblaščenca A. Glede na to, da je stečajna upraviteljica odvetnika pooblastila za zastopanje že v preiskavi in da so mu bila v nadaljevanju tudi vročana različna sodna pisanja, z namenom, da nanje v imenu A. lahko odgovori, bi moral biti kot pooblaščenec A. povabljen tudi na NIKS, da bi se izjavil glede odvzema premoženjske koristi. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na to, da je bila na NIKS vabljena zakonita zastopnica, stečajna upraviteljica A., ni utemeljeno in tudi ni bilo moč utemeljeno pričakovati, da bi ob prejemu vabila na NIKS pri pooblaščencu morala sama preverjati ali je vabilo prejel in ali se nanj namerava odzvati oziroma ga seznanjati s svojim vabilom. A. je bilo s tem onemogočeno, da se izjavi glede predlaganega odvzema premoženjske koristi, kar posega v njene in interese stečajnih upnikov. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju pritožnika zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP. S tem je bilo protipravno poseženo v ustavno pravico pritožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

5Pritožba pooblaščenca A. je utemeljena. Prejemnici koristi je bila z opustitvijo vabila pooblaščencu kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS.

6Pooblaščenec A. ima prav, ko navaja, da na narok za izrek kazenske sankcije obtožencem ni bil vabljen in tudi, da je A. po pooblastilu zastopal že v preiskavi. Pri tem je ugotoviti, da iz podatkov v spisu izhaja, da je bila zahteva za preiskavo vložena tudi zoper A. kot osumljenko, ki jo je tožilstvo po zaslišanju stečajne upraviteljice v tem delu umaknilo. Kot izhaja iz pooblastila stečajne upraviteljice odvetniku H. H. (v spisu na B4) se to nanaša na zastopanje v kazenskem postopku, vodenim pod opr. št. X Kpr 36662/2016 obravnavane zadeve, kar pomeni, da pooblastilo velja tudi za postopek odločanja o odvzemu premoženjske koristi, ne glede na status, ki ga je imela A. ob podeljevanju pooblastila. Ker je potrebno prejemnika koristi v postopku zaslišati, v primeru pravne osebe pa njenega zastopnika (prvi in drugi odstavek 500. člena ZKP), bi moralo sodišče prve stopnje na NIKS povabiti tudi pooblaščenca A. in ne zgolj njegovo zakonito zastopnico.

7Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila zastopnica A. vabljena na oba naroka NIKS (21. 12. 2021 in 10. 1. 2022), namenjena odločanju o odvzemu premoženjske koristi. Iz vabil na naroka izhaja, da je bilo poslano zastopnici v zvezi z odvzemom protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Vabilo za narok 21. 12. 2021 je bil zastopnici vročen, ta pa je sodišču sporočila, da se ga ne bo udeležila in se ga v nadaljevanju tudi ni, za drugi narok dne 10. 1. 2022 sodišče niti zastopnici vabila ni vročilo. Prvostopenjsko sodišče je izostanek zastopnice na NIKS 21. 12. 2021 štelo za neupravičen. O izostanku zastopnice na NIKS 10. 1. 2022 se sodišče ni opredelilo. Kot že rečeno, pooblaščenca A. sodišče ni posebej vabilo, ker je očitno spregledalo obseg danega pooblastila, pri tem pa je zavrniti stališče prvostopenjskega sodišča, da je pričakovati, da bi pooblaščenca o datumu naroka obvestila zastopnica sama. Prvostopenjsko sodišče je očitno izhajalo iz določbe 500. člena ZKP, da udeležba na NIKS za prejemnika koristi ni obvezna, da se je prejemnico koristi na narok, na katerem se je odločalo o odvzemu premoženjske koristi, pravilno vabilo in jo tudi poučilo o posledicah neupravičenega izostanka in zaključilo, da udeležba A. na NIKS ni bila obvezna in da kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8Odvzem premoženjske koristi je (procesno gledano) posledica, ki sledi obsodilni sodbi po izvedenem poštenem postopku.¹ Ker se o odvzemu premoženjske koristi odloči s sodbo, ki se v primeru priznanja krivde izda po opravljenem NIKS, se le na tem naroku lahko izvede narok v smislu 500. člena ZKP za odvzem premoženjske koristi,² le na tem naroku lahko prejemnik koristi uveljavi svojo pravico do izjave glede odvzema premoženjske koristi, zato je dolžnost sodišča, da prejemniku koristi tako izjavo omogoči oziroma, da odvzame premoženjsko korist šele po tistem, ko po pravilno izkazanem vabilu zastopniku pravne osebe, kot pooblaščencu in pouku o posledicah neopravičenega izostanka, ugotovi, da je njun izostanek neopravičen. Samo tako postopanje pomeni pošten postopek, ki prejemniku zagotavlja ustavno zavarovano pravice do izjave iz 22. člena US RS. Pravica do izjave iz 22. člena Ustave je ena od elementarnih procesnih pravic udeležencev v sodnih postopkih, ki skupaj s pravicami iz 23. in 29. člena Ustave zagotavljajo pošten kazenski postopek.³

9Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenca A. ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče bo na ponovljeni NIKS vabilo tako zastopnico, kot pooblaščenca A. in jima dalo možnost izjave tako, kot to določa 500. člen ZKP.

K pritožbi B. B.

10Pritožbeno sodišče najprej zavrača navedbe pritožnika o zastaranju „odvzema premoženjske koristi“. Glede zastaranja, ki ga navaja pritožnik, je potrebno ločiti med zastaranjem terjatve odvzema premoženjske koristi in zastaranjem izvršitve terjatve odvzema premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče lahko odvzame premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, bodisi storilcu tega kaznivega dejanja ali pa drugemu prejemniku te koristi, le s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v kazenskem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje, torej z obsodilno sodbo. To pa pomeni, da se zastaranje terjatve odvzema premoženjske koristi, ki je judikatna terjatev, smiselno navezuje na določbe Kazenskega zakonika o zastaranju kazenskega pregona. Zastaranje pravice sodišča za odvzem premoženjske koristi se tako veže na zastaranje kazenskega pregona, ki glede kaznivega dejanja glede katerega se je B. B. odvzela premoženjska korist (II. točka izreka sodbe), še ni nastopilo. Kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ je bilo storjeno 22. 8. 2008 in bi v skladu s 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon (relativno) zastaral 27. 5. 2018. Tek zastaranja je bil v konkretni zadevi pretrgan s predlogom državnega tožilca za uvedbo preiskave 5. 9. 2016, pri tem pa absolutno zastaranje kazenskega pregona po šestem odstavku 112. člena KZ še ni nastopilo, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve.

11Pritrditi je pritožniku, da je sodišče prve stopnje B. B. v preiskavi zaslišalo kot pričo, šele v nadaljevanju postopka, z vabilom na NIKS, pa je bil seznanjen s svojim procesnim položajem prejemnika koristi, kot tudi z delom obtožnice, iz katere izhaja očitek, da si je s kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist. Na NIKS je sodišče B. B. poučilo, da kot prejemnik koristi lahko poda izjavo, navaja vsa dejstva, ki jih ocenjuje kot relevantna ter podaja tudi dokazne predloge. Kakšnega drugačnega pouka zakon ne predvideva. Takšno postopanje sodišča prve stopnje ni v nasprotju s 500. členom ZKP, niti B. B. pričanje v preiskavi ne pomeni nedovoljenega dokaza, kot to zatrjuje pritožnik. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil B. B. ob vsakokratnem zaslišanju dan pravilen pravni pouk, torej tak, ki je ustrezal njegovemu procesnemu položaju. Zaslišan kot priča je bil poučen po drugem odstavku 240. člena ZKP in pričanja iz nobenega od zakonsko dopustnih razlogov ni odklonil. Pritožnik napačno izenačuje pravni položaj prejemnika koristi z obdolžencem, katerega pričanje v preiskavi v svojstvu priče bi v primeru obtožbe morali izločati iz spisa, saj za razliko od priče, obtoženi prosto razpolaga s svojo izpovedjo, predvsem pa se ni dolžan izjavljati, niti govoriti po resnici. Slednjega v nobenem primeru ni moč primerjati s prejemnikom koristi. V Ustavi in ZKP so v okviru jamstev kazenskega postopka predpisani pravni pouki o obdolženčevih procesnih pravicah. Upoštevajoč razlogovanje pritožnika, bi sodišča tudi obdolžence morala seznanjati z drugimi pravnimi posledicami obsodbe v širšem pomenu, odvzemom protipravne premoženjske koristi, kar ni namen kazenskega postopka, niti dolžnost sodnika, temveč sodi v okvir pravnega svetovanja. S pravnimi pouki obdolžencu se zagotavlja pošten kazenski postopek (pravni pouk o pravici do molka, primernega časa in možnostih za pripravo obrambe, sojenja v navzočnosti, obrambe z zagovornikom, izvajanja dokazov v njegovo korist, pravni pouk o ekskluziji, priznanju krivde itn.), ki se (na prvi stopnji) konča z izrekom sodbe, odvzem premoženjske koristi pa je (procesno gledano) posledica, ki sledi obsodilni sodbi po izvedenem poštenem postopku. Pravni pouki so torej predvideni zaradi zagotovitve spoštovanja obdolženčevih pravic v postopku, pri čemer premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, kot posledica obsodilne sodbe ni ustavno niti zakonsko varovana kategorija, saj obdolženec ne more pričakovati varstva pred posegi države v nezakonito premoženje. Pravni pouk glede odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi tako ni potreben.⁴ Prejemniku koristi ne gredo upravičenja obdolženca, saj ni obdolžen.

12B. B. je bil kot prejemnik koristi v celoti seznanjen s svojimi pravicami, ki jih je na NIKS tudi uveljavljal. Izjavil se je glede odvzema premoženjske koristi in podal tudi dokazne predloge, ki jih je sodišče zavrnilo in v izpodbijani sodbi to argumentirano in pravilno obrazložilo.

13Z uveljavitvijo instituta priznanja krivde ne pridejo več v poštev tiste določbe kazenskega postopka, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, kar v primeru, ko se premoženjska korist odvzame tistemu obtožencu, ki je krivdo priznal, praviloma ni problematično. Drugače pa je, ko se taka korist odvzame drugi osebi, ki v postopku ni bila obtožena in ki jo zaradi priznanja krivde obtoženca, zadenejo posledice odvzema, sama pa zaradi značilnosti postopka v dokaznem postopku ni sodelovala. Vendar takim osebam pravica do pravnega varstva zaradi opisane procesne situacije, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ni okrnjena. Ker se v primeru, ko obtoženec krivdo prizna, dokazni postopek ne izvaja, najprej ni sprejemljiva razlaga, da bi se tak postopek moral izvesti v primeru, ko se premoženjska korist odvzame drugi osebi, za kar se zavzema pritožnik. V takem primeru bi prišlo do nevzdržne situacije, ko bi se dokazni postopek navkljub sprejetemu priznanju krivde, moral izvesti in zato priznanje krivde sploh ne bi imelo smisla. Pri tem je potrebno izhajati iz dejstva, da je priznanje krivde pravno upoštevno le, če ga sodišče sprejme, to pa lahko stori le pod pogojem, da je priznanje krivde podprto z drugimi dokazi v spisu, s čimer se tudi uresničuje dolžnost sodišča iz 17. člena ZKP glede ugotavljanja materialne resnice. Ker se o odvzemu premoženjske koristi odloči s sodbo, ki se v primeru priznanja krivde izda po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, se le na tem naroku lahko izvede narok v smislu 500. člena ZKP za odvzem premoženjske koristi. Oseba, glede katere prihaja v poštev odvzem premoženjske koristi ima pravico, da svoje ugovore uveljavi na naroku za izrek kazenske sankcije, vendar pa te navedbe niso neomejene, glede na sprejem priznanja krivde obtožencev bodo lahko šle le v smeri, da ni prejemnik premoženjske koristi oziroma, da le-ta ni podana v takšni višini. Le v tem obsegu se bo zato lahko izvajal morebitni dokazni postopek, v vsakem primeru pa se bo sodišče prve stopnje o ugovornih navedbah moralo opredeliti. Sodišče prve stopnje se je do ugovornih navedb B. B. utemeljeno in pravilno opredelilo v 21., 22. in 23. točki obrazložitve, opredelilo se je do same višine odvzete premoženjske koristi in navedlo dokazni temelj svoje odločitve.

14Prvostopenjsko sodišče je argumentirano in pravilno zavrnilo ugovorne navedbe o tem, da si B. B. ni pridobil protipravne koristi temveč zgolj zaslužek, t.j. da je sam izpovedoval o tem, da je iz predmetnega posla preprodaje delnic z oznako X. prejel 450.000,00 EUR, zavrnil je torej zgolj očitek da gre za protipravno premoženjsko korist. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje izčrpni in pravilni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča o tem, da je obtoženi C. C. s SDT sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče sprejelo. Obtoženi C. C. je priznal krivdo, očitek, da je bila špekulacija z delnicami izvedena z namenom oškodovani družbi načrtno ustvariti izgubo, B. B. pa pridobiti premoženjsko korist. Znesek 450.000,00 EUR, ki ga je B. B. prejel, tako izvira iz kaznivega dejanja, predmetne kaznive špekulacije z delnicami in ga je bilo potrebno vzeti. Znesek je po vsebini B. B. ugrabek zneska razlike med nakupno ceno delnice (9 EUR na delnico) in isti dan doseženo prodajno ceno (15 EUR na delnico), vse med povezanimi osebami, ki jih je obe zastopal obtoženi C. C., t.j. razliko 6 EUR na delnico, t.j. 450.000,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje od zneska 450.000,00 EUR po neto principu odštelo stroške, ki jih je imel B. B. glede transakcije in mu preostanek v višini 442.205,32 EUR naložilo v plačilo. Znesek odvzete premoženjske koristi je upoštevajoč enak neto princip v konkretnem primeru višji od premoženjske škode, ki je nastala oškodovani družbi I., d.o.o., ki je delnice namesto po ceni 10 na delnico, kupila za ceno 15 na delnico, oškodovani družbi je bila povzročena škoda s preplačilom, ki pomeni znesek 5 EUR za posamezno delnico, t.j. 375.000,00 EUR, kar vse je prvostopenjsko sodišče, na podlagi dokazov izvedenih v tem delu, pravilno ugotovilo.

15Glede na vse navedeno je drugostopenjsko sodišče pritožbo B. B. kot neutemeljeno zavrnilo. Ker s pritožbo ni uspel, je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi tar. št. 7406 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Sodba VS RS I Ips 8807/2017 z 6. 6. 2019
² Sodba VS RS I Ips 46801/2011 z 22.1. 2015
³ Odločba US RS Up-564/16 z 9.5.2019
⁴ Tako odločbi VS RS I Ips 8807/2017 z 6.6. 2019 in I Ips 11937/2014 z 7. 4. 2016