77. člen KZ

Mladoletniku se s sklepom izreče vzgojni ukrep, katerega trajanje je nedoločno in odvisno od dejavnikov, ki se bodo pojavili šele v prihodnosti, kar pomeni, da je faza odločanja o trajanju izrečenega vzgojnega ukrepa prenesena v fazo izvrševanja - penitenciarno fazo. Ne glede na navedeno pa je tudi v ZKOM predpisano, da se čas trajanja izrečenega vzgojnega ukrepa ugotavlja v kasnejši fazi, fazi nadzorstva nad izvajanjem vzgojnega ukrepa, saj je njegovo trajanje odvisno od mladoletnikovega uspešnega doseganja zastavljenih ciljev, v konkretnem primeru, kot je bilo že navedeno, zlasti na področju socialnega vedenja in šolanja.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se sme v skladu z določbo drugega odstavka 93. člena KZ polnoletniku izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa tudi mladoletniški zapor, ne pa dveh usmerjevalnih vzgojnih ukrepov, in sicer ukora in navodil. Toda pritožnik spregleda določbo četrtega odstavka 78. člena KZ, po kateri sme sodišče ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva določiti mladoletniku katero izmed navodil iz 77. člena KZ. V takem primeru sodišče navodil ne izreka, temveč jih določi v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva, zato tako določena navodila nimajo narave samostojnega ukrepa. Vzgojni ukrep navodila in prepovedi iz 3. točke drugega odstavka 77. člena KZ - redno obiskovati šolo - ponuja široke možnosti napredovanja mladoletnika z vidika šolanja, izobraževanja, pridobivanja spretnosti in sposobnosti za splošen razvoj in ni zgolj omejen na institucionalni, osnovnošolski oziroma srednješolski izobraževalni sistem.

Pritožbeno pričakovanje večje teže in poudarka okoliščini, da je bil mladoletniku pred in po obravnavanem kaznivem dejanju izrečen vzgojni ukrep ukora pred prekrškovnim sodiščem, je zgrešeno. Pritožbeno sodišče opozarja, da so vzgojni ukrepi po svoji naravi in prav iz razloga, da bi bilo z njimi lažje doseči njihov namen, gibčni.

Pri odločitvi o dolžnosti obiskovanja Društva za nenasilno komunikacijo v Mariboru kot pomoči pri njegovem odraščanju in ne kot kazen, saj to vzgojni ukrep ni, kar je ustrezno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je smiselno v ospredje postavilo mladoletnikovo potrebo po obvladovanju jeze, torej brzdanja lastnih emocij, kar ga bo odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Navodilo namreč mora biti takšno, da usmerja in spodbuja mladoletnikovo nadaljnjo vzgojo in razvoj, pa tudi tako, da ga mladoletnik lahko izpolni in ga je mogoče nadzirati. Posebej učinkovito bo tedaj, če bo konkretno in natančno ter čim bolj v skladu s potrebami mladoletnikove prevzgoje.

Po presoji sodišča druge stopnje okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče razpisalo najprej glavno obravnavo, nato pa sejo senata, na kateri je bila zagotovljena kontradiktornost postopka, nima (in tega tudi pritožnica ne zatrjuje) relevantnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato v pritožbi očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 478. členom ZKP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodiloma, ki v obravnavani zadevi nimata narave samostojnega ukrepa (četrti odstavek 78. člena KZ). Ta vzgojni ukrep sme resda trajati najmanj eno leto in najdalj tri leta, kar pomeni, da se pred potekom enega leta ne sme ustaviti, glede njegove nadomestitve z drugim vzgojnim ukrepom pa v navedenem časovnem okviru niso predvidene nobene omejitve. Sodišče prve stopnje mora torej v postopku spremljanja izvrševanja vzgojnega ukrepa redno ugotavljati, ali mladoletnik med izvajanjem izrečenega vzgojnega ukrepa sodeluje, pridobiva delovne navade, ima uvid v lastno neustrezno vedenje in si prizadeva razviti primerne osebnostne lastnosti, ali pa se izvrševanju ukrepa izogiba,

Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj. Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč. V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.

Če mladoletnik, ki je kaznivo dejanje storil kot starejši mladoletnik, med postopkom do pravnomočnosti sklepa o izreku vzgojnega ukrepa postane polnoleten, mu navodil in prepovedi kot samostojnega vzgojnega ukrepa ni več dopustno izreči.

Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.

Po prvem odstavku 93. člena KZ sme sodišče polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, izreči vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarno kazen in ob pogojih iz 89. člena tega zakonika tudi mladoletniški zapor. Navedeno pomeni, da se polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, ne sme izreči (samostojnega) vzgojnega ukrepa navodil.

S pritožnikom se je načeloma strinjati, da je tudi pri izbiri navodil iz 77. člena KZ potrebno upoštevati njihovo učinkovitost in mladoletnikovo pripravljenost za sodelovanje. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi pritožba izrecno soglaša, tako ni dvoma, da bo obiskovanje pedopsihiatrične posvetovalnice najbolj učinkovito prav pri navedeni pedopsihiatrinji, ki je mladoletnika že do sedaj obravnavala. Zato jo je sodišče v izreku sklepa tudi določilo kot izvajalko navodila, zaradi česar je navedbo drugih podobnih posvetovalnic razumeti zgolj subsidiarno

Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ul. l. RS, št. 63/1994 z dne 13. 10. 1994) v oddelku izrekanja kazenskih sankcij polnoletnemu, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, v prvem odstavku 93. člena KZ določa, da se polnoletnemu sme izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarna kazen, ob pogojih iz 89. člena tega zakonika pa tudi mladoletniški zapor. Pri presoji, ali naj izreče sankcijo, in katero izmed naštetih sankcij, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami. To torej pomeni, da če se sodi polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, se mu ne sme izreči vzgojni ukrep ukor in tudi ne navodil.

Z delom v splošno korist bi imel mladoletnik priložnost in čas, da kritično razmisli o kaznivem dejanju in da do svojega početja zavzame ustrezno stališče, vse s ciljem, da se na tak način razvija njegova osebna odgovornost tudi za njegova bodoča ravnanja.

Ker sodišče skladno z določilom četrtega odstavka 78. člena KZ ob vzgojnem ukrepu nadzora socialnega varstva lahko določi katero izmed navodil in prepovedi iz 77. člena KZ, ki v tem primeru le izgubijo naravo samostojnega ukrepa, ni v nasprotju s KZ, če se navodila izrečejo naknadno, v drugem postopku. Iz smisla določil o izrekanju enotnega vzgojnega ukrepa tudi izhaja, da morajo biti mladoletniku izrečeni vzgojni ukrepi, ki si po vsebini ne nasprotujejo, oziroma niso medsebojno nezdružljivi.

Sodišče prve stopnje je trem starejšim mladoletnikom ob izrečenem vzgojnem ukrepu ukora izreklo še vzgojni ukrep navodila in prepovedi, taka kombinacija pa po kazenskem zakoniku ne pride v poštev. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani sklep in je vsem trem mladoletnikom izreklo vzgojni ukrep navodila in prepovedi. Po čl. 387 ZKP pa je spremenilo sklep še v zvezi z enim mladoletnikom, kateremu je bil prav tako izrečen ukor hkrati z navodilom, čeprav v tej smeri ni bilo pritožbe.

Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izreklo predlaganih vzgojnih ukrepov nadzorstva organa socialnega varstva trem mladoletnikom, ki so postali med kazenskim postopkom polnoletni (čl. 93/I KZ), pač pa je izreklo vzgojni ukrep navodil, ki pri dopolnjeni polnoletnosti ne pride več v poštev. Ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z izrečenim vzgojnim ukrepom, je ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.