VSM Sodba I Cp 253/2022

I. Pritožbi tožnikov se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej glasi:

"I. Toženka je dolžna tožnikoma plačati znesek 10.699,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2020 dalje do plačila, v roku 15 dni.

II. V presežku, za znesek 1.905,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2020 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Toženka je dolžna tožnikoma povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4.054,04 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer:

- od zneska 1.411,74 € po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje, ter

- od zneska 2.642,30 € po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje,

vse v roku 15 dni.

II. Pritožba toženke se zavrne.

III. Toženka je dolžna tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 483,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila, vse v roku 15 dni.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), dolžna prvo in drugo tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) plačati 6.193,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 7. 12. 2020 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema sodbe (točka I izreka), v presežku, to je za znesek v višini 6.411,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2020 (pravilno od 7. 12. 2020) dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti še stroške pravdnega postopka v višini 1.411,74 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi da po preteku tega roka, do plačila (točka III izreka).

2Zoper točki II in III izreka citirane sodbe sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnika, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Osrednji del navedb v pritožbi je, da gre pri greznici zaprtega tipa, kakršna bi morala biti vgrajena v skladu z gradbenim dovoljenjem in malo čistilno napravo, kakršno sta vgradila tožnika, v bistvu za isti predmet, le da je greznica iz betona, mala čistilna naprava pa iz plastike. Tožnika sta tako stvarno napako utemeljeno odpravila na način, da sta namesto premajhne greznice vgradila malo čistilno napravo, pri čemer pa nista zasledovala zakonske obveznosti, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. V tej zvezi pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo zakonske podlage za tovrstno obveznost tožnikov in dodaja, da v kolikor bi greznica imela zadostno kapaciteto, ne bi bila podvržena nobenim (pod)zakonskim predpisom, zaradi katerih bi jo bilo potrebno zamenjati z malo čistilno napravo. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (v nadaljevanju: Uredba) namreč v prvem odstavku 43. člena zavezo za zamenjavo stare greznice zaprtega tipa z malo čistilno napravo določa le za primer rekonstrukcije objekta. V kolikor bi torej betonska greznica imela zadostno kapaciteto je tožnika ne bi bila primorana zamenjati. Ker pa temu ni bilo tako, sta bila slednja dolžna ob rekonstrukciji greznice vgraditi malo čistilno napravo, saj so jima drugačno sanacijo onemogočali prisilni predpisi. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da imata tožnika sedaj nekaj drugega kot to, kar bi stanovanjska hiša morala imeti po kupoprodajni pogodbi ter, da zato z vgradnjo male čistilne naprave ni bilo doseženo stanje, kot bi moralo biti po kupoprodajni pogodbi. Tožnika sta namreč postavila pravilen jamčevalni zahtevek, saj bi tudi toženka na dan sklenitve kupoprodajne pogodbe lahko stvarno napako odpravila le tako, da bi vgradila malo čistilno napravo. Nazadnje pritožba izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikoma priznati tudi nagrado za pripravljalni narok v višini 500 točk ter da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo odvetniško tarifo glede izvedbe samostojnega dokaznega postopka z izvedencem.

3Toženka izpodbija točki I in III izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje o stanju vodovodne napeljave odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za gradbeništvo mag. A. A., univ. dipl. inž. grad. z dne 2. 6. 2020 in njegovo pisno dopolnitvijo z dne 25. 10. 2020 (v nadaljevanju: izvedenskim mnenjem), ki sta ga povzeli obe pravdni stranki in iz katerega izhaja, da toženki vpliv stanja vodovoda na vodo v cevovodu ni mogel biti poznan, saj sama ni nikoli naročila nobene analize vode, zato toženka za to stvarno napako ni mogla vedeti. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka za navedeno skrito napako vedela je tako v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Prav tako je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožnikov, ki sta zatrjevala uničenost vodovoda, o čemer pa glede na mnenje izvedenca ne more biti govora. V tej zvezi pritožba še izpostavlja, da tožnika nista nasprotovala navedbam toženke, da se je hiša začela graditi že leta 2011 in je bila zato vodovodna napeljava ob prodaji stara že 17 let in ne zgolj 13 let, kot je to zmotno zapisalo sodišče prve stopnje. V nadaljevanju pritožba navaja še, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil del vodovodne napeljave že zamenjan v letu 2009 in da v tem delu škode ne bo potrebno odpravljati ter navedb toženke v smeri, da je bila zaradi navedene sanacije prepričana, da težava z vodo ne obstaja več. Navedeno sanacijo je krila zavarovalnica, zato toženka ni mogla biti v slabi veri glede stanja vodovodne napeljave. Pritožba še izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke v smeri, da bi tožnika zaradi starosti hiše morala vedeti, da bo prej kot slej potrebno zamenjati tudi vodovodno napeljavo in da je bila motnost vode splošno znan problem vseh sosedov iz okolice, zaradi česar toženka ni imela pomislekov glede njene neporočenosti.

4Pravdne stranke so vložile odgovora na pritožbi. Zavzemajo se za vzajemno zavrnitev pritožb zaradi neutemeljenosti in priglašajo stroške odgovorov na pritožbi.

5Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev preizkusa pritožbe, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

O pritožbi toženke:

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka v pritožbi večkrat uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, ki pa jih ne podredi nobeni izrecni določbi ZPP. Iz že navedene določbe 350. člena ZPP izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Nekatere izmed navedb v pritožbi ne ustrezajo zahtevanim procesnim predpostavkam in zato vsebinski preizkus ni dopusten¹.

8V okviru uradnega preizkusa procesnih kršitev sodišče druge stopnje teh ni ugotovilo. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva. Sodba sodišča prve stopnje tem zahtevam v celoti ustreza, zato sodišče druge stopnje toženkine navedbe zavrača kot neutemeljene.

9Ker je med izvedenimi dokazi še posebno težo za ugotavljanje odločilnih dejstev imel dokaz z izvedencem mag. A. A., temu primerno tudi toženka v pritožbi namenja osrednjo grajo. Trditve v pritožbi, s katerimi očita sodišču prve stopnje, da je „odločalo v nasprotju s strokovnim mnenjem...je kontradiktorno ugotovitve izvedenca“, ki jih v nadaljevanju konkretizira s posamičnimi ugotovitvami (npr. starost vodovodne napeljave; stanje vodovodne napeljave) pa bi lahko utemeljile procesno kršitev le, če bi bilo ugotovljeno, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Če razlogovanje sodišča prve stopnje temu sicer ustreza, vendar je dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva (kriterij razumnega človeka) je namreč podana kršitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku dokazovanja upoštevalo vse metodološke prvine, ki jih zahteva citirana določba (načelo proste presoje dokazov), zato navedena procesna kršitev ni podana.

10Sodišče druge stopnje ne pritrjuje toženkinim navedbam v pritožbi tudi ne v delu, s katerim na procesno pravilen način uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženkina graja je usmerjena v dokazno oceno izvida in mnenja izvedenca A. A. v delu, v katerem ugotovljena odločilna dejstva niso njej v prid. Sodišče prve stopnje pa je povsem pravilno razložilo, da je tudi to dokazno sredstvo:“Kot vsi ostali dokazi, je tudi izvedensko mnenje podvrženo dokazni oceni sodišča.“ (citirano iz tč. 20. obrazložitve)². V tej zvezi pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izvedenskemu mnenju v delu, ko ta navaja, da je bila vodovodna inštalacija v hiši ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe stara že 13 let in posledično fizično zastarana oziroma na izteku življenjske dobe ter, da se običajna zamenjava vodovodne inštalacije izvede po 15 do 20 letih po izgradnji sočasno z ostalimi inštalacijami Nedvomno namreč je, da je bila stanovanjska hiša ob prodaji stara 13 let, saj je bila dokončno zgrajena leta 2005, kot to izhaja iz uradnih podatkov Geodetske uprave RS in izvedenskega mnenja, zato ta podatek ni v nasprotju z dokazi v spisu, kot to neutemeljeno navaja toženka v pritožbi. Pravilno sicer navaja, da se je stanovanjska hiša začela graditi že leta 2001, ob tem pa zmotno zaključi, da je bila zato vodovodna inštalacija ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 6. 2018 dejansko stara že 17 let, saj je povsem jasno, da se vodovodna inštalacija vgradi šele v četrti gradbeni fazi gradnje, torej tik pred zaključnimi gradbenimi deli, ki predstavljajo peto in zadnjo gradbeno fazo in da je bila zato ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe stara (le) 13 let. Tako je tudi sodni izvedenec starost vodovodne inštalacije ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe pravilno ocenil na 13 let. Njegovo mnenje, da je potrebno vodovodno inštalacijo zamenjati že po 15 do 20 letih pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Pravilno je namreč uporabilo materialnopravni predpis (v okviru pravilne uporabe materialnega prava – iura novit curia) in sicer Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju: Pravilnik), ki ga je smiselno (zakonska analogija – 3. člen Zakona o sodiščih) mogoče uporabiti tudi za individualne stanovanjske hiše in ki kot normalno dobo trajanja elementov vodovodne inštalacije določa dobo minimalno 40 let (priloga 1: Standardi vzdrževanja stavb in stanovanj, št. 202). Sodišče druge stopnje se tej razlagi v celoti pridružuje. Toženka se tako odgovornosti za predmetno stvarno napako ne more rešiti s sklicevanjem na to, da naj bi fizična zastarelost vodovodne inštalacije ustrezala starosti stanovanjske hiše in da bi tožnika ob nakupu morala vedeti, da bosta v kratkem primorana zamenjati dotrajano vodovodno inštalacijo, kot to neutemeljeno navaja v pritožbi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako utemeljeno oprta na izvedensko mnenje in listine (Poročilo o preskusu pitne vode – tč. 16. obrazložitve).

11Sodišče prve stopnje je citiralo in razložilo materialnopravne predpostavke jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak (tč. 10., 11., 17. in 18. obrazložitve) in pravilno zaključilo, da gre v danem primeru za skrito stvarno napako, ki je tožnika z običajnim pregledom ob primopredaji nista mogla zaznati, saj bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bodo kupci ob običajnem pregledu stanovanjske hiše stanje vodovodne instalacije preverjali na način, da bodo odvijali perlatore s pip, naročali analizo vode iz vodovodnih cevi ali morda celo pregledovali notranjost le – teh. Za odločitev v zadevi je tako bistveno, da je toženka za slabo stanje vodovodne inštalacije vedela, ne pa tudi, da ji vpliv stanja vodovodne inštalacije na neoporečnost pitne vode ni bil znan, kot to zmotno meni v pritožbi, saj že sama neustreznost vodovodne inštalacije predstavlja skrito stvarno napako hiše, ki onemogoča njeno običajno rabo. Oporečnost pitne vode pa je zgolj posledica te stvarne napake.

12Sodni izvedenec je strošek sanacije (še ne zamenjane) vodovodne inštalacije v izmeri 156,43 m² ocenil na 6.193,42 EUR, s čimer se je toženka strinjala, saj je izvedensko mnenje po njegovo pisni dopolnitvi izrecno povzela, zato so navedbe v pritožbi, da sodišče prve stopnje pri višini škode ni upoštevalo, da je bil del vodovodne inštalacije že zamenjan v letu 2009, neutemeljene in hkrati predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

O pritožbi tožnikov:

14V postopku pred sodiščem druge stopnje ni sporno dejstvo, da bi morala toženka, v skladu z gradbenim dovoljenjem, št. 351-05-715/01-319 z dne 21. 6. 2001, in projektno dokumentacijo B. d.o.o., št. 47/48/36/2000 z meseca septembra 2000, vgraditi greznico kapacitete 15 m³, dejansko pa je vgradila greznico kapacitete 3,5 m³. Enako velja glede dokaznega zaključka, da je toženka vedela za dejansko kapaciteto greznice in je slednje tožnikoma zamolčala ter, da tožnika dejanske kapacitete greznice nista mogla ugotoviti ob običajnem pregledu stvari (bila je vkopana pod zemljo, tožnika pa sta videla zgolj betonski pokrov greznice) (tč. 24. in 25. obrazložitve). Teh dejstev toženka tudi v odgovoru na pritožbo ne izpodbija.

15Sodišče prve stopnje je ugotovljena odločilna dejstva pravilno podredilo določbam OZ o stvarni napaki, saj stanovanjska hiša ob prodaji ni imela lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo, prav tako pa ni imela lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero sta jo tožnika kupovala (tričlanska družina) (predvsem tč. 14. in 15. obrazložitve).

16Sodišče druge stopnje pa pritrjuje tožnikoma, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnika v okviru vtoževanega jamčevalnega zahtevka nista upravičena do povrnitve stroškov odprave navedene stvarne napake z vgradnjo male čistilne naprave, češ da z vgradnjo male čistilne naprave ni bilo doseženo stanje, kot bi moralo biti po prodajni pogodbi z dne 6. 6. 2018 (t.j. stanovanjska hiša z greznico 15 m³). Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da sta tožnika že v tožbi zatrjevala, da izvedbo male čistilne naprave narekujejo predpisi na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, v katerem je sodni izvedenec prav tako pojasnil, da je zamenjava greznice pogojena z navedenimi predpisi, zato je rešitev le vgradnja male čistilne naprave za štiri osebe, ob tem pa je stroške vgradnje male čistilne naprave ocenil na 6.411,37 EUR.

17Predpis na katerega sta se sklicevala tožnika in ga je v izvedenskem mnenju omenjal izvedenec, je Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (v nadaljevanju: Uredba³), ki v 43. členu določa, da mora lastnik obstoječo nepretočno greznico zamenjati ob prvi rekonstrukciji objekta, lastnik pretočne greznice pa najpozneje do 31. decembra 2021⁴. Tožnika utemeljeno navaja, da bi bila posledično tudi toženka ob odpravi stvarne napake dolžna vgraditi malo čistilno napravo in ne bi smela vgraditi greznice kapacitete 15 m³. Zaradi teh razlogov so nepomembne trditve toženke v odgovoru na pritožbo, da ob gradnji v letu 2001 greznice večje kapacitete ni bilo mogoče umestiti v okolico objekta. Še posebej neutemeljena je trditev, da bi naj tožnika v pritožbi glede „načina sanacije napake zaradi kapacitete greznice ter glede lastnosti male čistilne naprave“ navajala „nedovoljene novote“. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje o greznici, njenih lastnostih ter sanaciji ugotovljene napake obsežne razloge, glede načina odprave in višine stroškov pa še posebej v tč. 33. obrazložitve.

18Sodišče druge stopnje zato pritrjuje tožnikoma, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da z vgradnjo male čistilne naprave ni bilo doseženo stanje, kot bi moralo biti po prodajni pogodbi z dne 6. 6. 2018, saj bi tudi toženka na ta dan lahko vgradila le malo čistilno napravo. Tožnika tako zaradi Uredbe in dejstva, da stvarne napake sploh ni bilo mogoče odpraviti na način, da se obstoječa greznica poveča na 15 m³, predmetne stvarne napake nista mogla sanirati na drug način kot z vgradnjo male čistilne naprave in sta zato upravičena do povrnitve potrebnih stroškov.

19Tožnika v pritožbi ne izpodbijata izračuna sodišča prve stopnje, da je dejanski strošek vgradnje male čistilne naprave po predloženih računih znašal 4.505,71 EUR in ne 6.411,37 EUR, kot je to ocenil sodni izvedenec in kot sta to vtoževala tožnika (tč. 34. obrazložitve). V pritožbi sicer vztrajata pri plačilu celotnega zneska, a na podlagi navedenih dejstev, je sodišče druge stopnje slednjima priznalo le terjatev v višini 4.505,71 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od dneva vložitve tožbe 7. 12. 2020, v presežku pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo kot neutemeljen.

20Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov v pretežnem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Ker so bila sicer vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena, je sodišče druge stopnje lahko to storilo na seji senata (5. alineja 358. člena ZPP).

O stroških pravdnega postopka:

21Tožnika v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi nagrade za zastopanje na pripravljalnem naroku z dne 7. 9. 2021, saj je sodna praksa⁵ v zvezi s tem enotna. Posledično so vse tovrstne navedbe neutemeljene, saj sodišče ni vezano na obvezno razlago posameznih določil Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), ki jih je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije, kot to zmotno menita. Določba, zapisana v podzakonskem aktu (drugi odst. 19. člena OT), na podlagi katere omenjeni organ sprejema razlage, ne more vplivati na ustavnopravna razmerja in pravni temelj odločanja sodišč, ti pa so Ustava RS in zakoni⁶.

22Imata pa prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo OT pri odmeri nagrad v zvezi s samostojnim dokaznim postopkom (sodnim izvedencem gradbene stroke), kjer je vse vloge tožnikov zmotno presojalo po tar. št. 46/2 OT. V skladu z šestim odstavkom 4. člena OT je namreč potrebno storitve, ki jih tarifa ne ovrednoti, oceniti s primerjavo podobnih storitev, ki so v tarifi ovrednotene, pri tem pa uporabiti določbe posebnega dela tarife in merila za vrednotenje storitev po 3. členu OT. Glede na navedeno materialnopravno podlago je utemeljeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z ovrednotenjem nagrad v okviru samostojnega dokaznega postopka uporabiti določila tar. št. 18 - 20 OT, ki veljajo za pravdni postopek. Ne gre namreč spregledati dejstva, da lahko stranka, ki je sprožila postopek za zavarovanje dokazov in ki primarno krije stroške tega postopka, v skladu z 167. členom v zvezi z drugim odstavkom 268.a člena ZPP, stroške postopka za zavarovanje dokazov nato uveljavlja kot del pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi. Navedeno pomeni, da je tudi te stroške potrebno obravnavati in jih ovrednotiti kot del pravdnih stroškov po tar. št. 18- 10 OT.

23Tožnika sta tako ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do nagrade:

- 250 točk za sestavo predloga za uvedbo samostojnega postopka dokazovanja z izvedencem (tar. št. 18/1 OT), saj je tak predlog primerljiv tožbi v pravdnem postopku, ker mora predlagatelj v njem, v skladu z 266. členom ZPP, navesti dejstva, ki naj se dokažejo, dokaze, ki naj se izvedejo, in razloge, zaradi katerih misli, da se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja. Sodišče druge stopnje je tožnikoma v zvezi s to postavko priznalo s stroškovnikom priglašenih 250 točk;

- s stroškovnikom priglašenih 125 točk za sestavo vloge z dne 13. 1. 2020 in vloge z dne 15. 5. 2020, 30. 6. 2020 in 3. 8. 2020 (tar. št. 19/1 in 19/2 OT), skupaj torej 250 točk;

- 250 točk za pripravljalni vlogi z dne 30. 6. 2020 in z dne 3. 8. 2020 (tar. št. 19/3 OT), skupaj torej 500 točk;

- 250 točk za ogled na kraju samem (tar. št. 20/4 OT);

- 40 točk urnine (četrti odstavek 6. člena OT).

24Ostalih s sodbo sodišča prve stopnje priznanih in odmerjenih pravdnih stroškov tožnika ne izpodbijata, zato sta upravičena do povrnitve skupno 4345 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 2.607,00 EUR. K temu znesku je potrebno prišteti še materialne stroške v višini 2% oziroma 52,14 EUR (11. člen OT), 10% pribitek za zastopanje druge stranke v višini 265,91 EUR (tretji odstavek 7. člena OT), kilometrino v višini 46,84 EUR (10. člen OT) in 22% DDV v višini 653,82 EUR (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 3.625,71 EUR. Po prištetju sodnih taks in izvedeniških stroškov, ki jih je pravilno priznalo in odmerilo že sodišče prve stopnje v skupni višini 1.704,17 EUR, sta tako tožnika, glede na uspeh v postopku – 82,20 %, upravičena do povrnitve 4.381,16 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP).

25Sodišče prve stopnje je toženki priznalo skupno 1.837,75 EUR pravdnih stroškov, ki niso pritožbeno sporni, zato je toženka glede na uspeh v pravdnem postopku – 17,8% upravičena do povrnitve 327,12 EUR pravdnih stroškov.

26Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna tožnikoma povrniti 4.054,04 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za del stroškov, ki so bili tožnikoma prisojeni že s sodbo sodišča prve stopnje (1.411,74 €) je zamuda nastopila po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki je pričel teči od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje. Ker je sodišče druge stopnje o višjem znesku stroškov odločilo šele s to sodbo, bo za to razliko (2.642,30 €) zamuda nastopila šele po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznost, ki bo pričel teči od dneva vročitev sodbe sodišča druge stopnje (313. člen ZPP in načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

O stroških pritožbenega postopka:

27Tožnika sta s pritožbo deloma uspela, zato jima je toženka dolžna glede na vrednost spora na pritožbeni stopnji (7.823,11 EUR) povrniti ustrezni del stroškov pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tožnikoma priznalo s pritožbo priglašenih: 500 točk za redno pravno sredstvo (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT), 2% materialnih stroškov v višini 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV v višini 67,32 EUR (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 373,32 EUR. K temu je potrebno prišteti še sodno takso za pritožbo v višini 315,00 EUR, kar skupaj znaša 688,32 EUR. Sodišče druge stopnje tožnikoma ni priznalo s pritožbo priglašene nagrade za pregled končne odločbe sodišča druge stopnje v višini 100 točk, saj je ta nagrada, v skladu z ustaljeno sodno prakso, že zajeta v nagradi za redno pravno sredstvo. Glede na uspeh v pritožbenem postopku – 70,28% sta tako tožnika upravičena do povrnitve 483,75 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen ZPP in načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

28Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

29Navedbe tožnikov v odgovoru na pritožbo toženke in navedbe toženke v odgovoru na pritožbo tožnikov niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato te stroške krijejo sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Npr.“...obrazložitev izpodbijane sodbe v očitnem nasprotju z vsebino listin in trditveno podlago strank v spisu, zaradi česar sodbe ni moč preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka......da navedena težava predstavlja skrito napako, za katero je tožena stranka vedela, v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov v spisu ter je v tem delu sodišče preseglo trditve in dokaze strank...O tem je tožena stranka predložila tudi dokazila, ki jih sodišče sploh ni ovrednotilo“.
² Sodišče druge stopnje dodatno pojasnjuje, da je dokaz z izvedencem samo eden izmed dokazov v okviru dokaznega postopka, ki je prav tako podvržen dokazni oceni sodišča, ki mora v skladu z 8. členom ZPP o tem katera dejstva se štejejo za dokazana odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).
³ Uradni list RS, št. 98/15, 76/17, 81/19, 194/21.
⁴ Ta datum je bil z Uredbo o spremembah Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, Uradni list RS, št. 194/21, podaljšan do 31. 12. 2025 (3. člen).
⁵ Primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2017/2020 z dne 30. 11. 2020, opr. št. V Cpg 693/2021 z dne 12. 1. 2020 in opr. št. I Cp 193/2021 z dne 15. 3. 2021.
⁶ 23. in 125. člen Ustave RS, s pooblastilom in dolžnostjo sodišča, da presoja zakonitost in ustavnost podzakonskih predpisov in da odločitve ne opre na nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise (exceptio illegalis); delno tudi UPRS Sodba I U 2427/2018 z dne 25.2.2020.