266. člen ZPP

Predlagatelj, ki od sodišča zahteva, da pridobi podatke o (domnevnih) bančnih računih nasprotne udeleženke v avstrijskih bankah, bi lahko svoje pravice zavaroval s stopničasto tožbo, zato je predlog za zavarovanje dokazov neutemeljen.

Čeprav je tožnik tisti, ki bo povzročil spremembo predmeta dokazovanja, mu pravice do zavarovanja dokazov ne gre odreči. Pretirano bi bilo pričakovati, naj za ceno ohranitve izvedbe dokaza ne sanira napak kupljene nepremičnine, posebno, ker nekatere od njih vplivajo na funkcionalnost. Napak na nepremičnini, ko jih bo tožnik odpravil, ne bo več, zato jih ne sodišče ne izvedenec ne bosta mogla neposredno zaznati (in jih na tej podlagi strokovno ovrednotiti). Predlog za zavarovanje dokazov z ogledom in izvedencem je zato utemeljen. Zahteva, naj tožnik pojasni način nameravane odprave konkretno navedenih napak, ni utemeljena.

Splošno znano dejstvo je, da banka fizični osebi podatkov o računih druge fizične osebe (mutatis mutandis to velja tudi za KDD in vrednostne papirje) ne bo izročila. Stranka v položaju, kot je tožnikov, nima drugih možnosti, kot da predlaga pridobitev teh podatkov v sodnem postopku. Odrekanje takšne možnosti bi neutemeljeno in pretirano poseglo v predlagateljevo pravico do sodnega varstva, ki med drugim vsebuje tudi pravico, da je sodno varstvo dejansko učinkovito.

Smiselna uporaba določb posameznega zakona pomeni uporabo teh določb v obsegu in na način, ki ustreza naravi (vsebini) pravnega razmerja, ki naj se z uporabo teh določb uredi. V šestem odstavku 267. člena ZPP je določeno, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za zavarovanje dokazov in zoper sklep, s katerim se odloči, da se začne izvedba dokazov, še preden se sklep vroči nasprotniku, ni pritožbe. Ob smiselni uporabi določbe je sklep, s katerim je bil pred pravdo imenovan izvedenec, treba šteti kot sklep, s katerim je ugodeno predlogu.

Po presoji pritožbenega sodišča predlog predlagatelja po 268.a členu ZPP ni utemeljen. Samostojni dokazni postopek s postavitvijo izvedenca se lahko predlaga le pred pravdo. Namen določbe je namreč v tem, da se s takšnim postopkom izogne morebitnim nadaljnjim pravnim sporom. V konkretnem primeru pa je že v teku zapuščinski postopek, v katerem predlagatelj lahko izpodbija veljavnost oporoke. Razjasnitvi spornih pravnih vprašanj v zvezi z dedovanjem je namenjen zapuščinski postopek. Ko je enkrat že v teku, določba 268.a člena ZPP ni uporabljiva. Ni smiselno, da bi o spornem vprašanju tekla dva različna postopka.

Pritožnik ni uspel podati ustreznih razlogov oziroma konkretno pojasniti utemeljene bojazni (nevarnosti), da predlaganega dokaza kasneje ne bi bilo mogoče izvesti. Trditveno in dokazno breme za utemeljitev predloga je bilo v celoti na predlagatelju. Stranka mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, vključno s tistimi, ki so splošno znana.

Predpostavka za dopustnost postopka zavarovanja dokazov je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja.

Tudi če bi šlo za splošno znana dejstva, bi jih tožnika v svojem predlogu morala navesti. Peti odstavek 214. člena ZPP določa samo, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati, kar pa ne pomeni, da jih ni treba (pravočasno) navesti.

Trditvena podlaga predlagateljice je bila skopa in nekonkretizirana ter pavšalna, kar je očitno posledica zmotne teze, da že starost priče potrjuje utemeljenost njenega predloga. Predlagateljica tudi glede zdravstvenega stanja priče ni navedla konkretnih trditev, ki bi potrjevale njene navedbe, da obstoji utemeljena bojazen, da zaslišanje priče ne bo mogoče kasneje izvesti.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je predlagatelj presplošno navedel dejstva, ki jih želi dokazati z izvedenim dokazom.

Dejstva, ki jih želi tožnik dokazati z izvedenim dokazom, so presplošno navedena. Tožnik ni ponudil konkretnih trditev o tem, da dokaza kasneje ne bi bilo mogoče izvesti, niti ni pojasnil, zakaj meni, da obstoji utemeljena bojazen, da ga ne bo mogoče izvesti.

Sodišče prve stopnje je sprejelo trditve tožeče stranke, da bo vozilo prodala. Zmotno pa je kot nepomembno pri presoji pogojev za izvedbo predlaganega dokaza upoštevalo okoliščino, da tožeča stranka poškodovanega vozila ne bo imela več v posesti. Tožeča stranka ni predlagala zavarovanja dokaza s postavitvijo cenilca, da bi si vozilo ogledal v kakršnem koli stanju, pač pa zato, da pregleda poškodovano vozilo po stanju, v katerem je še vedno pri tožeči stranki in na tej podlagi oceni obseg škode, ki je na vozilu nastala v prometni nesreči.

Glede na tožbene trditve in postavljen denarni zahtevek glede plemenitih kovin, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni relevantno, ali je toženka plemenite kovine hranila v sefu, kdo je bil pooblaščen za vstop v sef ter kdo in kdaj je vstopal v sef. Zavarovanje dokazov ni namenjeno temu, da bi sodišče s poizvedbami stranki olajšalo podajo navedb o pravno relevantnih dejstvih in postavitev zahtevka. Tožnik je lahko podal in tudi je podal trditve kaj in zakaj sodi v skupno premoženje pravdnih strank in kakšni so njuni deleži na skupnem premoženju ter glede plemenitih kovin postavil denarni zahtevek in obrazložil zakaj.

Tožnica toženčeve napovedi odsvojitve ni postavila v realen življenjski kontekst oziroma je podkrepila z indici, zaradi katerih bi bila ta napoved vsaj verjetna. Ob odsotnosti teh okoliščin je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala utemeljene bojazni, da se predlagani dokaz kasneje (če bo sploh potreben) ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja.

Tožničin predlog za zavarovanje dokaza temelji na posplošenih trditvah o tem, da obstaja verjetnost, da se v sefu nahaja del skupnega premoženja pravdnih strank. V okviru postopka za zavarovanje dokazov sodišče ne opravlja poizvedb in išče trditev za tožečo stranko, ki jih bo nato zatrjevala v tem postopku, saj bi s tem obšlo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Zato gre za dokaz informativne narave, ki bi bil dovoljen le, če stranka ne more poznati dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati na podlagi trditvenega bremena.

Na predložitev listine v overjenem prevodu pozove sodišče stranko v okviru materialno procesnega vodstva, česar pa revidentka ne graja.

Sodišče prve stopnje ima prav, da bi izvedba tako predlaganega dokaza pomenila predhodno realizacijo odškodninskega zahtevka, ne pa zavarovanja dokazov v smislu prvega odstavka 264. člena ZPP. Sodišče s tem sklepom tudi ni odločilo, katere dokaze bo kasneje na glavni obravnavi izvedlo ali ne, odločilo je le o zavarovanju dokazov.

Po 1. odstavku 264. člena ZPP se lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga, naj se ta dokaz izvede, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu podal predlog za zavarovanje dokazov, v katerem je navedel, da v tej zadevi uveljavlja odškodnino za nesrečo pri delu. V predlogu je uveljavljal zavarovanje dokazov z zasegom kamer, ki naj bi ga beležile pri izstopanju iz tovornjaka pri toženi stranki in izročitev tahografov, iz katerih naj bi bilo razvidno, kje se je nahajal in kdaj. Ker tožnik v predlogu za zavarovanje dokazov ni navedel razlogov, zaradi katerih misli, da izvedba dokazov kasneje ne bo mogoča, oziroma da bo ta izvedba otežena, njegov predlog za zavarovanje dokazov z zasegom kamer in tahografov ni utemeljen.

Ob tako posplošenih trditvah tožeče stranke manjkajo trditve, na podlagi katerih bi lahko sodišče sploh presojalo ali gre za dokaze in razloge, zaradi katerih se pozneje dokazi ne bi mogli izvesti ali bi bila njihova izvedba težja.