VSL Sodba II Cp 90/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati 1.306,62 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu št. 000 z dne 30. 4. 2008, notarski zapis opr. št. SV 467/08 z dne 6. 5. 2008 in aneks št. 1 k pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu št. 000 z dne 7. 4. 2015 nični in na ugotovitev, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice 001 pri nepremičnin ID znak: del stavbe 0000-0000-16, ID: 002, ki je bila vknjižena v korist toženke na podlagi prodajne pogodbe z dne 17. 4. 2008, notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 467/08 z dne 6. 5. 2008 za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke v znesku glavnice 126.870,00 CHF z obrestmi 12 mesečni LIBOR CHF + 2,10 % letno in zapadlostjo glavnice 30. 4. 2033, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da se pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu št. 000 z dne 30. 4. 2008, notarski zapis opr. št. SV 467/08 z dne 6. 5. 2008 in aneks št. 1 k pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu št. 000 z dne 7. 4. 2015 razvežejo in da je toženka dolžna v roku 15 dni izstaviti tožnikoma listino, na podlagi katere bo izbrisana vknjižba hipoteke pod ID pravice 001 pri nepremičnini ID znak: del stavbe 000-0000-16, ID: 002, ki je bila vknjižena v korist toženke na podlagi prodajne pogodbe z dne 17. 4. 2008, notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 467/08 z dne 6. 5. 2008 za zavarovanje denarne terjatve toženke v znesku glavnice 126.870,00 CHF z obrestmi 12 mesečni LIBOR CHF + 2,10 % letno in zapadlostjo glavnice 30. 4. 2033 ter izbrisana zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa opr. št. SV 467/08 z dne 6. 5. 2008 (III. točka izreka). V obeh primerih je zavrnilo tudi zahtevo tožnikov, da jima toženka povrne stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Odločilo je tudi, da tožnika nosita vse pravdne stroške toženke (V. točka izreka).

2Delni umik tožbe v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo zneska 40.736,62 EUR in ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo zneska 40.736,62 EUR, je sodišče vzelo na znanje in postopek v teh delih ustavilo (II. in IV. točka izreka).

3Tožnika zoper odločitev, s katero je sodišče zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ter zoper odločitev o stroških postopka vlagata pravočasno pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, kršitev pravic iz 14., 22., 33. in 67. člena Ustave RS ter 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški tožnikov, katere naj sodišče prve stopnje naloži v plačilo toženki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje pa do dneva plačila.

V obširni pritožbi tožnika najprej predstavita splošna ustavna izhodišča glede kreditov, nominiranih v CHF, ki med sojenjem na prvi stopnji po njuni oceni niso bila upoštevana. Izpostavita 23. in 24. člena ZVPot, splošno načelo sorazmernosti in socialno funkcijo potrošniško kreditnega razmerja, ki se lahko uresniči le, če stanovanjski kredit ne vsebuje prekomernih tveganj, ki jih povprečni potrošnik ne more obvladovati. Menita, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri pristnih in nepristnih deviznih kreditih za »način ohranjanja enake vrednosti dajatev« iztrgana iz konteksta. Prepričana sta, da je koncepcija kredita v tuji valuti zunanja preobleka namena, da se prvemu tožniku ponudi in podeli navidezno ugodnejši kredit v CHF z nižjimi obroki. Poudarjata, da je pomemben vzrok sklenitve pogodbe, njegova odsotnost ali nedopustnost povzroči ničnost. Ta dejstva pa narekujejo presojo nemoralnosti in pravne narave klavzule kredita v tuji valuti, kar je sodišče prve stopnje povsem spregledalo. Možna je primerjava z omejitvami glede obresti, ko skupni učinek rednih obresti ne sme preseči maksimalne kreditne obveznosti in opozarjata na domnevo oderuških obresti. Primerjava med dopustno efektivno obrestno mero (EOM) je tudi lahko merilo pri odločitvi, ali gre pri vezanosti kredita na tujo valuto za nepošten in s tem nedopusten pogodbeni pogoj, če valutna sprememba učinkuje skupaj z dogovorjenimi rednimi obrestmi in stroški kredita tako, da je maksimalna dopustna EOM presežena. Vsem tem izhodiščem sledi tudi pravo EU. V sodbi sodišča prve stopnje se povzema zmotno materialno pravno izhodišče za sojenje, ki presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe pogojuje z dejstvom, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil in da ta glavni predmet pogodbe ni jasen in razumljiv (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ponovno se sklicujeta na pravno mnenje Inštituta ... in na Obvestilo Evropske komisije. Temeljno izhodišče Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah z dne 5. 4. 1993 je minimalna harmonizacija, temeljna zamisel pa sistem varstva potrošnika zaradi njegovega podrejenega položaja do prodajalca ali ponudnika glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti pri vnaprej pripravljenih pogodbah. Trdita, da iz obvestil po 8.a členu Direktive in izjave Vlade z dne 25. 4. 2008 izhaja, da slovensko nacionalno pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene ali plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku oziroma je v tem razlog za nepopolni prenos drugega odstavka 4. člena Direktive v slovenski pravni red po katerem obstaja možnost izpodbijanja nepoštenih pogodbenih pogojev ter uveljavljanja ničnosti v najširšem smislu. Takšen pristop je tudi v skladu s prakso Sodišča Evropske unije (SEU) in je razviden iz ZVPot‑A. Poudarjata, da so predpostavke za nepoštenost pogodbenih pogojev določene alternativno. Prepričana sta, da so razlogi iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe očitno zmotni in posegajo v njune ustavne pravice. Poudarjata, da mora biti pogodbeni pogoj kredita v tuji valuti nujno in vedno podvržen preizkusu preglednosti (jasnosti in razumljivosti), ki je sestavni del ocene nepoštenosti, ki ga sodišče prve stopnje ni opravilo, ampak je to presojo namenoma opustilo, s čimer je opustilo metodološko pravilno presojo nepoštenosti tega pogodbenega pogoja in sodba sodišča prve stopnje v tem delu temelji na zmotni uporabi materialnega prava in zmotni ter nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost v razmerju do tožnikov, sploh ni ukvarjalo. Pri tem je napačno štelo, da je vsebina dobre vere, ki se zahteva od toženke, pri presoji poštenosti pogodbenega pogoja ožja kot pri presoji njegove transparentnosti. To pa odstopa tudi od stališča v sodbi II Ips 5/2020, kjer je VSRS pojasnilo, da razume odnos med pomanjkanjem preglednosti pogodbenega pogoja, ki je posledica dejstva, da banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, in samo nepoštenostjo tega pogodbenega pogoja, kot odnos vzroka in posledice. Poleg tega sta tožnika v postopku zatrjevala tudi aktivno podajanje zavajajočih informacij s strani banke. Na podlagi dejstva, da toženka nenadnih sprememb valutnih razmerij ni mogla zanesljivo in natančno napovedati, pa sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne in dejanske podlage za zaključek, da slaba vera toženke ni podana. Merila, na podlagi katerih se določi vsebina vestnega in poštenega ravnanja, so se izoblikovala v razlagah SEU. Da bi sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo ugotavljati, ali je toženka tožnikoma podala ustrezna pojasnila v zvezi z navedenimi tveganji in ali ju ni zavajala, češ da so tečaji stabilni, kar pomeni, da večjih tveganj ni. Ta odločilna dejstva namreč pomembno vplivajo tudi na obstoj nepoštenosti pogodbenega pogoja z vidika vestnosti in poštenja, zlasti zaradi tega, ker sta se tožnika za predmetni kredit odločila prav zaradi informacij, ki sta jih prejela od tožene stranke. Te informacije pa so bile takšne narave in z vsebino, da so bile zavajajoče in so tožnika spravile v nezakrivljeno zmoto, da kredit ni tvegan. Toženka bi tožnikoma morala pojasniti, da s podpisom sporne kreditne pogodbe sprejemata neomejeno valutno tveganje, nihanje tečajev pa je glede na ročnost pogodbe nedvomno mogoče pričakovati, zagotovo pa jih ni mogoče izključiti. Zadolževanje gospodinjstev v tuji valuti je izredno tvegano, o tem je bila sodišču prve stopnje dana dokazna ponudba v dokumentih Banke Slovenije, ki je ostala neocenjena. Drži sicer, da aleatorna narava sporne kreditne pogodbe obsega valutno tveganje, ki se ga ne da natančno ali zanesljivo napovedovati. Za tožnika tudi ni sporno, da sklenitev aleatorne pogodbe ni nedopustna, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo. Vendar pa je pri tem ključnega pomena, da tožnika kot potrošnika o tem tveganju, ki ga takšna pogodba prinaša, nista bila ustrezno informirana oziroma sta bila zavedena, da je to tveganje zanemarljivo, kredit pa ugoden. Če banka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, to implicira stanje informacijskega neravnotežja v trenutku sklenitve pogodbe, ki lahko povzroči tako škodo za potrošnika, da ni mogoče razumno pričakovati, da bi ta takšen pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

Tožnika nato v zvezi z znatnim neravnotežjem trdita, da je toženka nanju v celoti prenesla valutno tveganje, da je vedela, da je za tožnika edini vir za plačilo kredita osebni dohodek in kakšna je njegova višina. Prepričana sta, da primerjava tveganj na strani tožnikov in toženke pokaže, da obremenitvi nista primerljivi. Ker sta tožnika prevzela celotno valutno tveganje, toženka pa tega tveganja ni prevzela, je podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v času sklenitve pogodb.

Sodišču prve stopnje nadalje očitata, da je izostala presoja bistvenih dejstev in sicer, da je sporna kreditna pogodba zgolj prikrita preobleka devizne klavzule. Poleg tega je treba pri presoji devizne klavzule izhajati iz temeljnih načel obligacijskega prava, če pride do njihovih kršitev valutna klavzula ali klavzula kredita v tuji valuti ne more uživati sodnega varstva. Klavzule pa tudi ne morejo uživati sodnega varstva, če nimajo nič skupnega z ohranjanjem realne vrednosti izplačanega kredita, ki je bil črpan in vračan v domači valuti. S tem, ko je toženka ponujala kredit v CHF si je zagotovila konkurenčnost v primerjavi z drugimi bankami in si je povečala tržni delež na trgu bančnih produktov oziroma je preprečila, da bi stranke odšle k drugim bankam.

Tožnika sta prepričana, da njuna stališča izhajajo tudi iz novejše sodne prakse SEU in posebej izpostavita zadevo C-609/19 (sodba z dne 10. 6. 2021, v postopku PNB Paribas Personal Finance SA).

Glede na vse navedeno tožnika kot sklepno navedeta, da sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne presoje v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, kar je bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo zmotno in tudi nepopolno, zmotno je uporabilo materialno pravo, pri čemer je kršilo tudi ustavne pravice tožnika iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS.

Glede zavrnitve podrejenega zahtevka tožnika na koncu pritožbe vztrajata, da je namen kreditne pogodbe izjalovljen in je zato podredni zahtevek utemeljen.

4Na vročeno pritožbo je odgovorila toženka, predlaga, da se jo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnika odločitve o delnem umiku obeh zahtevkov ne izpodbijata. Odločitev je zato v tem delu (točki II in IV izreka) pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

7Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva. Izpodbijana sodba je pregledna, strukturirana in argumentirana. Sodišče prve stopnje je podalo jasno in argumentirano dokazno oceno, v okviru katere se je opredelilo do vseh bistvenih dokazov v povezavi s trditvami strank, jih ocenilo vsakega posebej in v medsebojnem odnosu ter navedlo ustrezne razloge za zaključek, da predmetna kreditna pogodba ni nična, da je posledično neutemeljen tudi zahtevek iz naslova izbrisne tožbe in da je zahtevek na razvezo predmetne pogodbe ter na tej podlagi postavljen zahtevek za izstavitev dovolila za izbris vknjižene hipoteke prav tako neutemeljen. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP¹).

8Tožnik je kot kreditojemalec in zastavitelj, tožnica pa kot solidarni porok in zastaviteljica s toženko (takrat še s firmo: Banka Y., d. d.) kot kreditodajalko sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 000 z dne 30. 4. 2008, ki je bila nato podpisana še pri notarju. Na podlagi notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnine je bila v zavarovanje denarne terjatve toženke in kredita ustanovljena in vknjižena zastavna pravica ter zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na solastnem stanovanju tožnikov. Dne 7. 4. 2015 so nato sklenili še aneks št. 1. Kredit je bil sklenjen za namene izven poklicne ali pridobitne dejavnosti tožnikov. Sodišče prve stopnje je na podlagi neprerekanih trditev in na podlagi predloženih listin, katerih vsebine konkretizirano ni prerekala nobena od strank, ugotovilo dejansko stanje, ki ga je povzelo v 19. točki obrazložitve in na podlagi tega zaključilo, da sta stranki v konkretnem primeru sklenili tako imenovani pristni devizni kredit, pri katerem zaradi zavarovanja višine izpolnitev obeh pogodbenih strank kredit ni zgolj indeksiran v tuji valuti. V predmetni kreditni pogodbi je izrecno dogovorjeno, da je kredit odobren v CHF, tožnik mora tudi anuitete plačevati v CHF. Dogovor, da bo banka kredit izplačala v evrih po nakupnem tečaju toženke, pa pomeni le dogovor o načinu izpolnitve in ne gre za indeksacijo obveznosti toženke ali tožnikov. Da je pomembno ne samo to, k čemu se je nekdo zavezal, temveč tudi, zakaj je to storil, zakaj se je torej zavezal in kaj sta pogodbeni stranki želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili, je sodišče prve stopnje nato imelo v uvidu, ko je preverjalo obstoj in dovoljenost pogodbene kavze (podlaga). Ugotovilo je, da je kavza predmetne kreditne pogodbe na strani tožnika pridobitev denarja za financiranje nakupa stanovanja od toženke kot kreditodajalca, kavza na strani toženke pa je kreditojemalčeva vrnitev denarja z obrestmi, kar predstavlja njen zaslužek. Zato potrebe po presoji nemoralnosti in pravne narave klavzule kredita v tuji valuti zaradi odsotnosti ali nedopustnosti vzroka ni.

9Sodišče prve stopnje je izčrpno in pregledno pojasnilo pravna izhodišča za presojo ničnosti predmetne potrošniško kreditne pogodbe. Glede (ne)dopustnosti samega predmeta pogodbe se je oprlo na poenoteno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VSRS) - na večkrat ponovljeno stališče VSRS,² da kreditne pogodbe v tuji valuti (tako imenovani pristni devizni krediti) v spornem obdobju niso bile prepovedane prav z nobenim predpisom. Kljub temu, da tožnika izrecno nista uveljavljala ničnosti pogodbe zaradi oderuštva, je opravilo tudi to presojo in ugotovilo, da tožnika oderuštva nista dokazala. Pri presoji nepoštenosti pogojev po določbah ZVPot³ se je sodišče prve stopnje oprlo na Direktivo Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva)⁴ ter na določbe 22., 23. in 24. člena ZVPot, s katerimi je Slovenija to Direktivo implementirala v svoje nacionalno pravo. Nadalje je upoštevalo še določbe v času sklenitve pogodbe veljavnega ZPotK⁵, zlasti pa sodno prakso SEU in na njej temelječo sodno prakso VSRS, ki se nanaša na pravno naravo pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti in to v smeri ali gre za glavni pogodbeni pogoj in ali gre za vsiljeni ali posamično dogovorjeni pogoj, vsebine pojasnilne dolžnosti in vsebino presoje poštenosti pogodbenega pogoja zaradi zatrjevanega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank pri pristnih in nepristnih deviznih kreditih. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da sta se tako SEU (zadeva C-186/16 Andriciuc, zadeva C-26/13 Kasler) kot VSRS že postavila na stališče, da čeprav pristnih in nepristnih deviznih kreditnih pogodb ni mogoče povsem enačiti, je obema vrstama kreditov skupno, da gre v obeh primerih za način ohranjanja enake vrednosti dajatev v času sklenitve pogodbe in v času izpolnitve, torej v daljšem časovnem obdobju. Ker sta obe vrsti pogodb pri obsegu bremena in rizika, ki ga prevzema kreditojemalec pri izpolnitvi v protivrednosti v domači valuti, primerljivi, je sodna praksa SEU in VSRS, ki se sicer nanaša na nepristne devizne kredite, tudi po oceni pritožbenega sodišča uporabljiva tudi za presojo sporne pogodbe. Trditev tožnikov, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za način ohranjanja enake vrednosti dajatev, iztrgana iz konteksta, ker gre dejansko za zunanjo preobleko koncepcije kredita v tuji valuti, ki je v tem, da je banka tožniku ponudila in podelila navidezno ugodnejši kredit v CHF z nižjimi obroki, je neprepričljiva. VSRS je že v odločbi II Ips 195/2018 zavzelo stališče, da zato, ker je toženka kredit po dogovoru izplačala v protivrednosti v EUR, ne gre zgolj za prikrito valutno klavzulo oziroma za „preobleko kredita v tuji valuti“. Trditve o potrebi po primerjavi z omejitvami glede obresti, ko skupni učinek rednih obresti ne sme preseči maksimalne kreditne obveznosti, opozorila na domnevo oderuških obresti in na možno merilo pri odločitvi, ali gre pri vezanosti kredita na tujo valuto za nepošten in s tem nedopusten pogodbeni pogoj, s primerjavo dopustne EOM, pa so brez konkretne navezave na obravnavani primer pavšalne in s tem neutemeljene. Stališče, da je toženka ponujala kredit v CHF zato, da si je zagotovila konkurenčnost v primerjavi z drugimi bankami in si je povečala tržni delež na trgu bančnih produktov oziroma je preprečila, da bi stranke odšle k drugim bankam, pa bi vzdržalo le, če bi tožnika dokazala, da je bila toženka edina (ali redka), ki je takšne bančni produkt ponujala, pa nista. Tudi trditev, da je banka imela koristi od tečajnih razlik ne vzdrži, saj sta tožnika CHF lahko kupovala kjer sta želela.

10Pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da so spremembe višine izpolnitve potrošnika v protivrednosti valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, z zakonom izrecno dovoljene, zato takšna klavzula zgolj zato ne more biti nepoštena in s tem nična, neozirajoč se na obseg tveganja, ki se realizira med izpolnjevanjem. Sklenitev aleatorne pogodbe ni nedopustna, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo (II Ips 201/2017, točka 16. obrazložitve). Valutne spremembe pa so bistvena značilnost aleatornih pogodb. To dejansko dokazuje tudi ureditev iz prvega odstavka 52. člena sedaj veljavnega Zakona o potrošnikih kreditih (ZPotK-2), ki potrošniku daje pravico do konverzije, kadar vrednost skupnega zneska kredita, ki ga še mora plačati potrošnik, ali vrednost rednih plačil odstopa za več kot 10 % od vrednosti, ki bi veljala, če bi se uporabljal menjalni tečaj med tujo in domačo valuto, ki je bil dogovorjen ob sklenitvi kreditne pogodbe za nepremičnino. Da takšne pogodbe niso prepovedane, nedopustne ali nepoštene, ne glede na to, da tveganje za potrošnika ni omejeno, tako dejansko izhaja tudi iz dejstva, da zahteve po omejitvi tveganj ne postavlja niti Direktiva 2014/17/EU, ki je narekovala implementacijo pravice do konverzije v ZPotK-2. Napačno je zato stališče, da je pogodba nična zaradi nedovoljene neomejenosti bodočih tečajnih sprememb, saj zanika dopustnost aleatornosti pri takšnih pogodbah. Poleg tega tožnika obrestno tveganje v svojih argumentih glede nesorazmerja povsem zanemarita, prav tako kreditno tveganje in ocenjujeta le valutno tveganje. Zgolj ta primerjava pa glede tveganj ne more dati pravega rezultata in je zato ni mogoče upoštevati. Ker gre za pristni devizni kredit, je edino mogoče merilo za presojo sorazmernosti vzajemnih izpolnitev tudi zgolj valuta CHF in ne protivrednost v EUR, zato tudi trditev tožnikov, da naj bi že majhna valutna sprememba v prvem letu odplačevanja privedla do nesorazmernega zvišanja višine glavnice in anuitet, ne privede do zaključka o nepoštenosti pogodbenega pogoja.

11Ne drži tudi, da se v sodbi sodišča prve stopnje povzema zmotno materialno pravno izhodišče za sojenje pri presoji nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. V okoliščinah izrazito večplastnega asimetričnega razmerja banke s potrošnikom presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja dejansko udejanja varstvo potrošnika kot šibkejše stranke.⁶ Dilemo o razliki med obsegom varstva po Direktivi in ZVPot je VSRS že razrešilo ter se postavilo na stališče,⁷ da tudi ZVPot ob pravilni in evropskemu pravu skladni razlagi omogoča presojo poštenosti glavnega pogodbenega pogoja le, če je takšen glavni predmet pogodbe nejasen in nerazumljiv, torej če ne prestane testa transparentnosti zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti v predpogodbeni fazi. Zato je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je razlaga, po kateri bi bil presoji poštenosti (in s tem ničnosti) lahko podvržen tudi jasen in razumljiv glavni pogodbeni pogoj preširoka in v nasprotju s splošnimi obligacijskimi načeli nesorazmerno posega v pogodbeno avtonomijo strank ne glede na to, da gre za potrošniško razmerje. Neutemeljeno je zato vztrajanje tožnikov, da določbe ZVPot v primerjavi z evropskim pravom potrošniku dajejo širše varstvo in omogočajo presojo poštenosti glavnega pogodbenega pogoja, tudi če je jasen in razumljiv in obširno problematiziranje, ali je bil v ZVPot prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13, ki presojo nepoštenosti glavnega predmetnega pogodbe predvideva le, če ni zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Glede na to, da je ustaljena praksa VSRS in SEU že dala odgovore na pravna vprašanja v zvezi s presojo ničnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenosti pogojev po določbah ZVPot, se pritožnika tudi neutemeljeno ponovno sklicujeta na Pravno mnenje Inštituta ... z dne 3. 8. 2020 in na Obvestilo Evropske komisije, objavljeno v Uradnem listu EU C 323/4 z dne 29. 9. 2019.

12ZVPot v 24. členu določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (i.) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (ii.) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (iii.) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (iv.) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Direktiva 93/13, ki temelji na načelu minimalne harmonizacije, v prvem odstavku 3. člena določa, da velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Nedovoljenost pogodbenega pogoja se presoja ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe, ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen (prvi odstavek 4. člena Direktive 93/13).

13Presoja transparentnosti valutne klavzule je namenjena ugotovitvi ali je banka pred sklenitvijo pogodbe potrošniku skladno z zahtevami dobre vere razkrila vse okoliščine, da je ta lahko realno ocenil potencialne znatne ekonomske posledice valutnega tveganja na svoje premoženjsko stanje v primeru velike depreciacije domače valute, vključno z morebitnimi mogočimi spremembami menjalnih tečajev. Presoja poštenosti glavnega pogodbenega pogoja je torej potrebna, če je glavni predmet pogodbe nejasen in nerazumljiv, torej če ne prestane testa transparentnosti zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti v predpogodbeni fazi. Tožnika sta prepričana, da bi moralo sodišče prve stopnje test transparentnosti, ker je sestavni del ocene (ne)poštenosti, opraviti in s tem v bistvu grajata stališče sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba ne more biti nična, če je sporni pogodbeni pogoj pošten, in to neodvisno od tega, ali je banka svojo pojasnilno dolžnost izpolnila pravilno ali ne.

14Testu preglednosti (jasnosti) in testu poštenosti je skupno to, da mora banka s potrošnikom v sklenitveni fazi poslovati v skladu z načelom dobre vere in poštenja. V okviru presoje poštenosti je za ugotovitev obstoja dobre vere banke ključno, ali je v sklenitveni fazi potrošniku razkrila okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in ki bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno (vendar še ne izraženo) že ob sklenitvi pogodbe ravno zaradi nedobrovernosti banke.⁸ Stališče, da pomanjkljiva pojasnilna dolžnost avtomatično pomeni nepoštenost pogodbenega razmerja, da je navedeno v razmerju vzroka in posledice, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki jo je podalo VSRS ravno v zadevah valutnih kreditov, in sicer, da posledica pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnost, če ne izvira v slabi veri ali se ne odraža v znatnem neravnotežju, ne more biti ničnost kreditne pogodbe.⁹ Če banka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, to avtomatično tudi ne implicira na stanje informacijskega neravnotežja v trenutku sklenitve pogodbe, ki lahko povzroči tako škodo za potrošnika, da ni mogoče razumno pričakovati, da bi ta takšen pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. To pa pomeni, da je tudi pot, ki jo je sodišče prve stopnje izbralo za presojo ničnosti sporne pogodbe, ko je najprej opravilo presojo ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten v smislu določb ZVPot, ustrezna. Tožnika se pri tem tudi neutemeljeno sklicujeta na odločbo II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020, saj ta konkretno pove, da se nedovoljenost glavnega predmeta pogodbe in ustreznosti razmerja med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago ne presoja, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku, takšno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje. Če pogodbeni pogoj ni nepošten, to pomeni, da sporna kreditna pogodba ne more biti nična. To pa vodi v zaključek, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato presoja ali je banka svojo pojasnilno dolžnost izpolnila pravilno dejansko ni potrebna. Ugotovitev, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, ne pripelje avtomatično do ničnosti pogodbe, se pa takšen pogoj šteje za nejasnega in je povržen presoji nepoštenosti.

15Pravilno je tudi izhodišče sodišča prve stopnje, da mora banka pri obeh vidikih, tako za zagotovitev transparentnosti pogodbenega pogoja (torej za njegovo jasnost in razumljivost) kot za zagotovitev njegove poštenosti (torej za ravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih), s potrošnikom v sklenitveni fazi poslovati v dobri veri. Drži tudi, da v konkretnem primeru določene okoliščine, od katerih je odvisna dobra vera banke, lahko istočasno sodijo v okvir presoje transparentnosti kot tudi presoje poštenosti, ni pa mogoče med njimi potegniti enačaja, saj gre za presojo v okviru dveh med seboj ločenih elementov. Dejansko pa se glede na trditve tožnikov prekrivajo le glede očitkov o tem, kaj bi morala toženka tožniku povedati o bodočem gibanju tečaja in značilnostih valute CHF.

16Strokovno znanje banke oziroma informacije, ki jih je banka imela (oziroma bi jih morala imeti) tako glede splošnega valutnega tveganja kot tudi gibanj tečajnega para CHF/EUR, je izhodišče pri presoji, kaj bi toženka morala povedati tožnikoma, obenem pa poda odgovor na vprašanje, kolikšen je bil dejanski razkorak (neravnotežje) med pravdnima strankama v trenutku sklenitve pogodbe glede poznavanja tveganj, ki jih prinaša pogodbeno razmerje. Oceniti je treba ali podane informacije izvirajo iz slabe vere oziroma se odražajo v znatnem neravnotežju med pogodbenima strankama. Ob zavajajočih, nepodanih oziroma zelo pomanjkljivo podanih informacijah je, upoštevaje tveganje, ki ga kreditojemalec prevzema nase, mogoče ugotoviti znatno (kvalificirano) neravnotežje v trenutku sklenitve pogodbe oziroma je mogoče zaključiti, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval.¹⁰ Da bi bilo že ob sklenitvi pogodbe zaradi toženkinega podajanja zavajajočih ali zelo pomanjkljivih informacij o tečaju vgrajeno neravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih strank, ki se je nato pokazalo šele kasneje, dokazni postopek ni pokazal. Izkazalo se namreč je, da toženka aprila in maja 2008, ko je bila sklenjena sporna pogodba, o bodočem gibanju tečaja CHF v razmerju do EUR ni vedela za takšne okoliščine (oziroma zanje ni mogla vedeti), da gibanje tečaja zanjo ni več pomenilo bodočega negotovega dejstva in bi jih morala zato razkriti potrošniku skladno z zahtevo dobre vere. Že iz neprerekanih trditev strank izhaja, da je do za potrošnika bistvene apreciacije CHF v razmerju do EUR prišlo v letih 2011 in 2015, obe spremembi pa sta bili, kot je bilo poudarjeno že v judikatih VSRS, in je med strankama tudi nesporno, posledica finančne krize, v kateri se je v letih po 2008 oziroma 2009 znašlo evro območje, in zaradi administrativnih ukrepov švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015, za katere toženka niti po trditvah tožnikov ni vnaprej vedela.

17Za ugotovitev obstoja dobre vere banke je torej ključno, ali je v sklenitveni fazi potrošniku razkrila okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati (tudi glede bodočih tečajev), in bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe, če bi se takšne okoliščine pojavile, razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno, a še ne izraženo že ob sklenitvi pogodbe ravno zaradi nedobrovernosti banke. Pri testu dobrovernosti je torej ključno vprašanje ali sta bili stranki glede subjektivnega zavedanja o bodočih dejstvih, ki med izvajanjem pogodbe lahko potencialno razkrijejo neravnotežje v medsebojnih pogodbenih pravicah in obveznostih, v bistveno enakem spoznavnem položaju. Odgovor ali je bilo v pogodbeni pogoj zaradi opustitve pojasnil o tečaju že ob sklenitvi pogodbe vgrajeno neravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih strank, ki se je nato pokazalo šele kasneje, je torej ključen. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista uspela dokazati, da je toženka z zadostno stopnjo gotovosti vedela (ali morala vedeti), kakšno bo gibanje tečaja, zlasti pa, da bi vedela, kdaj bo do takšne spremembe prišlo in v kakšnem obsegu. Nasprotnega že same trditve tožnikov ne potrjujejo, saj navajata, da toženka nikakor ni mogla z gotovostjo napovedati bodočega gibanja tečaja. Brez dvoma so bila predvidevanja lahko le negotova in nezanesljiva, zlasti glede trenutka in obsega njihove bodoče realizacije, razkrivanje povsem nezanesljivih in negotovih predvidevanj o bodočem gibanju tečajev pa bi bilo v nasprotju z zahtevami poslovanja v dobri veri. Nadalje je treba upoštevati, da je bila toženka kljub temu, da se je pred valutnim tveganjem zavarovala, še vedno izpostavljena kreditnemu tveganju. Ob depreciaciji domače valute se zmanjša sposobnost kreditojemalcev, da poravnajo svoje obveznosti do bank, to pa pomeni, da so za toženko tečajna tveganja pomembna, saj posredno vplivajo na kreditno tveganje. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnika pred neomejenim valutnim tveganjem varovala tudi konverzija. Če kreditno razmerje dovoljuje konverzijo, je valutno tveganje zgolj hipotetično neomejeno, saj lahko kreditojemalec kadarkoli po svoji svobodni presoji to tveganje zameji¹¹, kar sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja kot pomemben vidik pri presoji ravnotežja pravic in obveznosti pravdnih strank. Stranki pa sta brez dvoma izpostavljeni tudi obrestnemu tveganju. Toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da valutnega tveganja ni mogoče ločeno ocenjevati, negativne učinke gibanja tečaja pa blažijo pozitivni učinki nižje obrestne mere. Ob upoštevanju vseh navedenih relevantnih dejstev pa o neravnotežju v času sklepanja pogodbe dejansko ni mogoče govoriti in zaključek o nepoštenosti pogoja ni mogoč. Drugačnega sklepa ne narekujejo niti strokovni članki in dokumenti, ki so nastali po aprilu in maju 2008, ko je bila sporna pogodba že sklenjena, saj toženki ob sklepanju pogodbe niso mogli biti poznani. S temi dokumenti tožnika torej ne moreta dokazati, da je toženka ob sklepanju predmetne kreditne pogodbe vedela za bodoče gibanje tečaja valutnega para CHF/EUR. Prav tako drugačnega sklepa ne narekujejo dokumenti Banke Slovenije. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se je revizijsko sodišče že večkrat izjasnilo, da gre v poročilu Banke Slovenije o finančnih stabilnosti iz junija 2005 zgolj za splošno opozorilo, da je mogoče pričakovati apreciacijo CHF v določeni fazi ekonomskega cikla, ne vsebuje pa nikakršnih konkretnih opozoril glede trenutka in obsega apreciacije. Drži tudi, da tudi dopis Banke Slovenije z dne 19. 12. 2007 pomeni zgolj opozorilo poslovnim bankam, kako globoko in obsežno naj bo pojasnilo strankam o prevzemu valutnega tveganja, ne vsebuje pa nikakršne konkretne napovedi bodočega tečaja CHF, ki bi za banke pomenila izgubo značaja bodočega negotovega dejstva, podobno pa velja tudi za Poročilo Banke Slovenije o finančnih stabilnosti iz maja 2007.

18Sodišče prve stopnje se je obrazloženo opredelilo tudi do trditev, s katerimi sta tožnika dodatno utemeljevala nepoštenost kredita v tuji valuti v smislu določbe 24. člena ZVPot, in sicer da naj bi toženka v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja povzročila, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, in da je povzročila, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval in naredilo pravilne zaključke. V drugem odstavku 40. točke obrazložitve je sodišče prve stopnje obširno in preudarno obrazložilo, da je tudi toženka prevzela nase valutno tveganje, zato ne drži, da je toženka valutno tveganje prenesla na tožnika in zavrnilo argumentacijo tožnikov, da je kredit v tuji valuti nepošten samodejno že zato, ker je na strani potrošnika prevzem valutnega tveganja po višini neomejen. Pri tem je pravilno opozorilo na stališče VSRS, ki ga je zavzelo v zadevi II Ips 201/2017, da je aleatorna pogodba dopustna, pa čeprav je tveganje precejšnje ali za potrošnika celo neobvladljivo. Na tem mestu gre tudi ponovno opozoriti na že povzete določbe sedaj veljavnega ZPotK-2, ki daje kreditodajalcu pravico do konverzije le, če vrednost skupnega zneska kredita, ki ga še ni plačal oziroma če vrednost rednih plačil odstopa za več kot 10 % od vrednosti (po Direktivi¹² celo več kot 20 %), ki bi veljala, če bi se uporabljal tečaj ob sklenitvi pogodbe. Nikakor pa takšna valutna klavzula ne privede do ničnosti pogodbe, „prekomerno“ uresničevanje valutnega tveganja za potrošnika pa avtomatično ne pomeni ničnosti kredita v CHF. Navedeno pa kaže tudi na socialni vidik, ki ga zakonodaja zagotavlja. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista dokazala nepoštenosti valutne klavzule ali drugih pogodbenih pogojev iz sporne kreditne pogodbe in s tem ničnosti valutne klavzule po nobenem od kriterijev iz 24. člena ZVPot.

19Tožnika se v pritožbi obširno sklicujeta tudi na sodbo SEU C 609/19 z dne 10. 6. 2021. Iz razdelka odločbe Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje izhaja, da je bila v tem primeru v sklenjena pogodba o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, imenovanem „Helvet Immo“, v kateri je bila določena sklenitev kredita v švicarskih frankih po 4,95-odstotni obrestni meri, ki ga je načeloma treba odplačati v 276 fiksnih obrokih, odplačuje pa se v eurih. Na dan sklenitve navedene pogodbe je znesek tega kredita znašal 143.421,53 EUR (216.566,51 CHF). Pogodba je vsebovala pogodbene pogoje, v skladu s katerimi se trajanje kredita podaljša za pet let, obroki, določeni v eurih, pa se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, če se zaradi gibanja paritet povečajo stroški kredita za kreditojemalca, mesečni obroki pa se povečajo, če ohranitev zneska plačil v eurih ne omogoča poplačila celotnega salda računa v prvotnem preostalem obdobju, podaljšanem za pet let. Pritožbeno sodišče soglaša s toženko, da gre v tem primeru očitno za drugačen produkt kot v obravnavanem, zato primerjava, ki jo ponujata tožnika, ni ustrezna.

20Glede zavrnitve podrejenega zahtevka tožnika navajata, da so ju zadele vse negativne tečajne spremembe, ki so bile ogromne in je to znatno vplivalo na višino glavnice. Ker ima banka kredit zavarovan s hipoteko na nepremičnini, ki je njun dom, lahko pride tudi do posega v njune ustavne pravice (pravica do doma, poseg v ustavno varovano lastninsko pravico in pravico do osebnega dostojanstva). Trdita, da je namen kreditne pogodbe izjalovljen, podredni zahtevek pa je zato utemeljen. Konverzija položaja v letu 2015 ne bi rešila, prepozno pa je bilo tudi za predčasno poplačilo kredita. Možnost izgube nepremičnine, ki je njun dom, tožnika torej zatrjujeta le hipotetično. Ker zgolj hipotetično obstoji možnost izgube doma, pa zaključka o tem, da so jima kršene ustavne pravice (do doma, lastninske pravice in dostojanstva), ni mogoče narediti. Poleg tega bi prav taka hipotetična možnost obstajala tudi, če bi šlo za kredit v EUR, ki bi bil zavarovan s hipoteko na nepremičnini, ki je njun dom. Da bi bila eksistenčno ogrožena in bi toženko na to posebej opozorila, prav tako nista zatrjevala. Tako tudi okoliščin, ki jih je kot pomembne pri presoji nepoštenosti izpostavilo Ustavno sodišče in bi jih prvostopenjsko sodišče pri svoji oceni zanemarilo, tožnika v pritožbi nista navedla.¹³ Merilo za presojo enakovrednosti nasprotnih izpolnitev je tuja valuta. Ravnotežje enakovrednosti nasprotnih izpolnitev zgolj zaradi kasnejših tečajnih sprememb ni bilo porušeno, kaj šele, da bi bilo porušeno do te mere, da bi to vplivalo na kavzo pogodbe. S tveganjem sprememb tečaja so s sklenitvijo predmetne pogodbe morali računati vsi podpisniki pogodbe. Ekvivalenca vzajemnih izpolnitev pa bi morala biti v bistvenem porušena, da bi bilo dejansko mogoče aktivirati razvezo pogodbe zaradi spremembe okoliščin. Tožnika pa nista navedla prav nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati, ali je bil njun premoženjski položaj zaradi finančne krize in posledičnih valutnih sprememb v vrednosti CHF v razmerju do EUR tako načet, da brez svoje krivde ne moreta izpolniti pogodbe in s tem doseči kavze pogodbe. Ravno nasprotno, iz trditev je mogoče sklepati, da tožnika obveznosti iz pogodbe redno izpolnjujeta. To pa dejansko pomeni, da tožnika niti ne zatrjujeta, da je po sklenitvi prišlo do takšnih nepredvidljivih okoliščin, zaradi katerih na svoji strani brez svoje krivde ne moreta izpolnjevati obveznosti oziroma doseči kavze pogodbe. Prav tako nista navedla prav ničesar v smeri, kaj sta storila, da bi takšno nevarnost odvrnila. Trditev, da konverzija položaja v letu 2015 ne bi rešila, drži, vendar sta imela možnost, da se zanjo odločita že pred tem, a ju očitno tečajne sprememb do dogodka v letu 2015 niso skrbele, prav tako pa ta dogodek ni vplival nanju v smeri, da bi se s konverzijo zavarovala pred nadaljnjimi gibanji tečaja. Enako velja za navedbo, da je bilo za predčasno poplačilo kredita prepozno.

21Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje v zvezi ugotavljanjem ničnosti so pravilni. Pogodbeni pogoji so bili pošteni in v skladu s potrošniškim pravom. Prav tako ni pogojev za razvezo pogodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker je pogodbeni pogoj prestal test poštenosti, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem transparentnosti (in pojasnilno dolžnostjo), zato se tudi pritožbeno sodišče do obširnih, a nepotrebnih pritožbenih navedb v zvezi s tem, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v povezavi s testom transparentnosti, ni opredelilo.

22Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (za sestavo odgovora na pritožbo 1750 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV-ja na odvetniško storitev).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² II Ips 201/2017, II Ips 195/2018 in II Ips 197/2018.
³ Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 – ZKolT in 31/18).
⁴ Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.
⁵ Zakon o potrošniških kreditih, Uradni list RS, številka 70/2000, 41/2004, 111/2007.
⁶ Up-14/21-30, 39. točka obrazložitve.
⁷ II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 141/2017, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019.
⁸ Sodba in sklep VSL II Cp 1276/2021.
⁹ VSRS sodba iz sklep II Ips 195/2018, 43. točka obrazložitve in VSRS sodba II Ips 32/2019, 27. točka obrazložitve.
¹⁰ Sodba VSL I Cp 883/2021 z dne 24. 5. 2022, sodba VSL I Cp 27/2022 z dne 25. 8. 2022.
¹¹ Sodba VSL I Cp 883/2021 z dne 24. 5. 2022.
¹² ZPotK-2 je implementiral zahtevo Direktive 2014/17/EU o pravici do konverzije, če se obveznosti spremenijo za več kot 20 %.
¹³ Up-14/21-30, 40. točka obrazložitve.