VSL Sodba in sklep I Cp 804/2022

I. Pritožbi tožene stranke se delno, pritožbi tožeče stranke pa v celoti ugodi in se sklep in sodba sodišča prve stopnje spremenita:

- v II. točki izreka tako, da se ta pravilno glasi: „Ugotovi se, da je najemna pogodba, ki sta jo dne 26. 5. 2015 sklenili tožeča stranka A. A., ..., kot najemodajalka in B., d.o.o., ..., kot najemnica, prenehala veljati dne 1. 6. 2018.

- v V. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 2. 1. 2022 dalje do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec plačevati uporabnino v znesku 100 EUR za uporabo nepremičnine ID znak parcela 0000 2603/1, toliko časa, dokler bo na tej nepremičnini stal reklamni pano s pripadajočo instalacijo v lasti tožene stranke.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje

III. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 21. 12. 2021 (I. točka izreka) in v delu, ki se glasi na ugotovitev, da je najemna pogodba, ki sta jo dne 26. 5. 2015 sklenili tožeča stranka kot najemodajalka in tožena stranka kot najemnica, prenehala veljati 1. 6. 2018, tožbo zavrglo (II. točka izreka); razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe tožeči stranki plačati znesek 1.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 do plačila; da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe z nepremičnine ID znak parcela 0000 2603/1 odstraniti reklamni pano z vso pripadajočo instalacijo in nepremičnino, prosto toženi stranki lastnih stvari, vrniti v posest tožeče stranke; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 2. 1. 2022 dalje do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec plačevati uporabnino v znesku 100 EUR za uporabo nepremičnine ID znak parcela 0000 2603/1, dokler bo na njej stal reklamni pano s pripadajočo instalacijo v lasti tožene stranke (III. do V. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.224 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2Zoper odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka (tožnica) jo izpodbija v II. točki izreka zaradi absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 181. in 13. členom ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče pri odločanju ni uporabilo določila 603. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Predlaga, da višje sodišče odločbo v II. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v tem delu, podredno, da odločbo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnica trdi, da v ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka (na ugotovitev, da je najemna pogodba prenehala veljati dne 1. 6. 2018) ni zahtevala ugotovitve dejstva. Glede tega je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico, da ni pravilno uporabilo prvega odstavka 181. člena ZPP. Zahtevek tožnice je zahtevek na ugotovitev, da je na podlagi prvega odstavka 603. člena OZ prenehalo najemno razmerje med tožnico in toženko, ker ji je tožnica zaradi neplačevanja najemnine odpovedala najemno pogodbo. Tožnica ima pravni interes, da sodišče ugotovi, da je najemna pogodba prenehala veljati, da bo odpravljen dvom, ali najemno razmerje med pravdnima strankama še obstoji. Sodišče je pojasnilo, da je o vprašanju, ali in kdaj je najemna pogodba prenehala veljati, odločalo kot o predhodnem vprašanju. Odločanje o predhodnem vprašanju je odločanje o vprašanju obstoja pravice ali pravnega razmerja in ne o vprašanju obstoja nekega dejstva. Če je torej odločanje o ugotovitvi, ali je prenehala veljati najemna pogodba, po prepričanju sodišča nedopustno odločanje o ugotovitvi dejstva, se tožnica sprašuje, kako je možno, da je o ugotovitvi takega dejstva sodišče odločalo kot o predhodnem vprašanju na podlagi 13. člena ZPP. Sodba o tem ne vsebuje razlogov in se je ne da preizkusiti (absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

3Tožena stranka (toženka) sodbo izpodbija v III., IV., V. in VI. točki izreka. Navaja, da je bistvo te pravdne zadeve, ali je bila najemna pogodba z dne 26. 5. 2015 odpovedana in (če je bila) ali je bila odpovedana v skladu s pogodbenimi določili. Tožnica je toženki poslala opomin pred tožbo z dne 2. 4. 2018 in zahtevala plačilo najemnine v roku 8 dni od prejema opomina. Ta zahteva je v nasprotju z drugim odstavkom 8. člena najemne pogodbe, ki predvideva 30-dnevni rok. Sodišče je bistveno kršilo postopek, ker ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala toženka, in sicer (zaslišanja) direktorja toženke, ki bi izpovedal, da sta tožnica in toženka sklenili ustni dogovor (aneks), s katerim sta se dogovorili, da se rok za plačilo 2.400 EUR prestavi do 30. 4. 2019. Toženka je ta dogovor spoštovala in 24. 4. 2019 nakazala 2.400 EUR. S tem so odpadli potencialni pogoji za odpoved pogodbe tožnice. Sodišče se tudi ni opredelilo do odpovedi tožnice, tako da tega niti ni mogoče preizkusiti.

4Pritožba toženke je delno, pritožba tožnice pa v celoti utemeljena.

Glede pritožbe toženke:¹

5Glede veljavnosti najemne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 26. 5. 2015, oziroma glede odpovedi pogodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica odstopila od pogodbe, ker toženka do 23. 4. 2018 ni plačala najemnine za tretje leto najema. Po tožničinih trditvah naj bi ta najemnina zapadla v plačilo 28. 6. 2017, po toženkinih pa 31. 7. 2017, tako da je dne 24. 4. 2018, ko je tožnica toženki poslala poziv za plačilo najemnine in opozorilo, da bo opustitev plačila pomenila razlog za odpoved najemne pogodbe, toženka s plačilom (tudi ob upoštevanju s strani toženke zatrjevane zapadlosti) brez dvoma zamujala več kot tri mesece. Vprašanja, kdaj točno je najemnina zapadla v plačilo (28. 6. 2017 ali 31. 7. 2017), zato sodišče ni reševalo. Nadalje je ugotovilo, da toženka najemnine ni poravnala niti v 30-ih dneh po tem, ko jo je tožnica k temu pozvala, zato je bila odpoved pogodbe upravičena (v skladu z 8. členom najemne pogodbe v prilogi A3).

6Razlogovanje toženke, da je bila zahteva tožnice, da plača najemnino v roku 8 dni od prejema opomina, v nasprotju z drugim odstavkom 8. člena najemne pogodbe z dne 26. 5. 2015, ki predvideva 30-dnevni rok (za odpravo nepravilnosti), ni utemeljeno. V navedenem opominu (priloga A6) je namreč tožnica navedla, da naj toženka znesek 1.200 EUR plača na njen transakcijski račun, ter da bo, če plačila ne bo prejela v osmih dneh, vložena tožba za izterjavo navedenega zneska s pripadki. Ker je toženka s plačilom zamujala, ji je tožnica utemeljeno postavila rok 8 dni za plačilo pred izterjavo spornega zneska. Hkrati pa je tožnica toženko opozorila, da neplačevanje najemnine ob upoštevanju določila o pisnem opominu in neplačilo najemnine v nadaljnjem 30-dnevnem roku od prejema opomina lahko predstavlja razlog za odstop od najemne pogodbe. Tožnica od pogodbe ni odstopila po 8-dnevnem roku, temveč je odstopila zato, ker toženka najemnine ni poravnala niti v 30-ih dneh potem, ko jo je tožnica k temu pozvala, zato je bila njena odpoved najemne pogodbe skladna z 8. členom najemne pogodbe, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (zamuda s plačilom najemnine več kot tri mesece, prejet pisni opomin, neplačilo najemnine v nadaljnjem roku 30 dni po prejemu opomina). Pogodba je zato prenehala veljati z odpovedjo, dne 1. 6. 2018.

7Navedba, da se sodišče ni opredelilo do odpovedi tožnice in da sodbe zato ni mogoče preizkusiti, tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje razloge o tem navedlo v 10. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje jih je že predhodno povzelo.

8Neutemeljena je tudi navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala toženka, tj. zaslišanja direktorja oz. zakonitega zastopnika toženke, ki naj bi izpovedal, da sta pravdni stranki sklenili ustni dogovor, s katerim sta se dogovorili, da se rok za plačilo 2.400 EUR prestavi do 30. 4. 2019. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč toženka v zvezi s tem podala le pavšalno navedbo, da je bil tak dogovor sklenjen, ni pa povedala niti, kdo konkretno naj bi dogovor sklenil, kdaj, s kom in kako. S samo izvedbo dokaza, torej zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke, pa toženka ni mogla nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnica je po drugi strani pojasnila, da je do dogovarjanja prišlo po vložitvi tožbe, pred mediacijo. Dejstva, kdaj naj bi do dogovarjanja prišlo, toženka ni prerekala, zato je sodišče te trditve pravilno štelo za priznane (214. člen ZPP). Ker je tožnica že pred poskusom dogovarjanja, torej pred vložitvijo tožbe, upravičeno in skladno s pogodbo odstopila od pogodbe, to nadaljnje dogovarjanje na odstop od pogodbe ne vpliva. Drugačne pritožbene navedbe, da so z naknadnim plačilom zneska 2.400 EUR odpadli potencialni pogoji za odpoved pogodbe s strani tožnice, so zato neutemeljene.

9V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je toženki naložilo tudi plačevanje uporabnine za zneske, ki zapadejo v času po koncu glavne obravnave, napačno uporabilo materialnopravno določbo, vsebovano v 311. členu ZPP. Sodišče sme namreč naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave, razen, če gre za preživnino oziroma izročitev ali prevzem stvari, ki so bile dane v najem ali zakup. Izjemo predstavljajo še obresti na glavnico pred njihovo dospelostjo ter rentni zahtevki oziroma bodoča nepremoženjska škoda, kadar je to posebej določeno v Obligacijskem zakoniku (OZ)². Odločanje o drugih nedospelih zahtevkih, ki bodo zapadli periodično, ni dovoljeno.³ Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato treba zahtevek na plačilo posamičnih zneskov uporabnine, ki zapadejo v plačilo po koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, zavrniti in je sodišče druge stopnje temu ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka (358. člen ZPP). V ostalem delu pritožba toženke ob že povedanem ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj v tem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožnice:

10Tožnica utemeljeno navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrglo njen tožbeni zahtevek (tožbo) na ugotovitev, da je najemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 26. 5. 2015, prenehala veljati dne 1. 6. 2018. Sodišče je navedlo, da tožnica z zahtevkom v tem delu zahteva ugotovitev spornega dejstva, kar je v skladu s prvim odstavkom 181. člena ZPP nedopustno in je o vprašanju, ali in kdaj je najemna pogodba prenehala veljati, odločalo kot o predhodnem vprašanju. Tožnica utemeljeno navaja, da je v skladu s 13. členom ZPP tudi odločanje o predhodnem vprašanju odločanje o vprašanju, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje. V konkretnem primeru tožnica zahteva, da se ugotovi, da je sporna pogodba prenehala veljati dne 1. 6. 2018, kar vsebinsko pomeni, da zahteva ugotovitev, da je prenehalo najemno razmerje in je razlaga sodišča prve stopnje preveč ozka in formalna.⁴ Tožnica utemeljeno opozarja, da ima pravni interes, da sodišče (z učinkom pravnomočnosti) ugotovi, da je najemna pogodba prenehala veljati, da bo s tem odpravljen dvom, ali najemno razmerje med pravdnima strankama še obstoji.

11Tudi sicer lahko tožeča stranka, v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP, v primeru, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka. V takem primeru pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa, saj se mora sodišče o prejudicialnem pravnem razmerju izreči tudi, če takšen zahtevek ni postavljen.⁵

12Ob povedanem je torej odločitev sodišča prve stopnje o delnem zavrženju napačna, sodišče prve stopnje pa se je o ugotovitvenem zahtevku tožnice vsebinsko izreklo oziroma je o prenehanju najemnega razmerja dejansko odločilo. Ob že obrazloženem pri pritožbi toženke je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju (zamuda s plačilom najemnine več kot tri mesece, prejet pisni opomin, neplačilo najemnine v nadaljnjem roku 30 dni po prejemu opomina) utemeljeno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe upravičena in je pogodba prenehala veljati z odpovedjo dne 1. 6. 2018. Ostale pravilne razloge je sodišče navedlo v 10. in 11. točki obrazložitve in se sodišče druge stopnje nanje sklicuje, v izogib ponavljanju. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako utemeljen tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sporna najemna pogodba prenehala veljati dne 1. 6. 2018 (da je najemno razmerje prenehalo), zato je sodišče druge stopnje na podlagi dejstev, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje, ugodilo tudi ugotovitvenemu zahtevku, da je sporna najemna pogodba dne 1. 6. 2018 prenehala veljati (ter temu ustrezno spremenilo odločitev v II. točki izreka (358. členu ZPP).

13Kljub delni spremembi odločitve sodišče druge stopnje v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo. Tožnica je vrednost spornega predmeta označila skupno za vse zahtevke (2.400 EUR), pri čemer je po spremembi dodatno ugodeno njenemu ugotovitvenemu zahtevku, zavrnjen pa je zahtevek na plačevanje bodoče uporabnine. Tožnica je tako tudi po spremenjeni odločitvi uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka, tako da je odločitev, da ji mora toženka povrniti celotne potrebne pravdne stroške na prvi stopnji skladna s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje. Zaradi sorazmerno majhnega dela zahtevka, s katerim ni uspela, namreč niso nastali posebni stroški.

14V pritožbenem postopku je tožnica uspela glede ugotovitvenega zahtevka, toženka pa glede odločitve o plačevanju uporabnine za čas po koncu glavne obravnave. Glede na njun uspeh je sodišče druge stopnje odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Toženka izpodbija odločitev in razloge sodišča prve stopnje o utemeljenosti odstopa tožnice od pogodbe, zato sodišče druge stopnje najprej odgovarja na njene pritožbene navedbe.
² Glej 167., 173. in 174. člen OZ.
³ L. Ude v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, Ljubljana, Ur. l.: GV založba 2005, str. 53-54.
⁴ Glej A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Ljubljana, Ur. l.: GV založba 2005, str. 143.
⁵ Prav tam, stran 160.