167. člen OZ

Natančnega števila ur, ki jih tožnikova žena posveti nudenju pomoči tožniku - paraplegiku, ni mogoče ugotoviti (nenazadnje pa obseg pomoči tudi dnevno precej variira), se pa tudi pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je obseg potrebne pomoči v povprečju 4 ure dnevno. Tak obseg tuje pomoči je bil v povsem primerljivih zadevah že večkrat ugotovljen v sodni praksi. Tožnik je imel v primerjavi s toženkama stroške zaradi strokovnega zastopanja po odvetniku (ki jih prva toženka ni imela) ter je pokril stroške za plačilo izvedencev, ki toženk niso bremenili. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tako bistveno bolj obremenjuje tožnika in ne odraža enakega uspeha pravdnih strank.

Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka. Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrb

Tožnik je postavil tožbeni zahtevek za rento iz naslova tuje pomoči in rednih mesečnih stroškov in iz obeh naslovov zahteval en znesek. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da tožnik do odškodnine za stroške tuje pomoči ni upravičen, kar pomeni, da rentni zahtevek iz naslova tuje pomoči ni utemeljen. Zato so povsem brezpredmetna razglabljanja, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo prejet dodatek za pomoč in postrežbo 418,88 EUR (oz. 430,19 EUR od 1. 1. 2019). Celotni prisojeni znesek rente tako predstavlja povečane mesečne stroške. Tožnik je namreč uspel dokazati, da je ne glede na to, da ni upravičen do rente iz naslova tuje pomoči, upravičen do celotnih zahtevanih 633,75 EUR.

Tožnik s tem, ko zahteva plačilo premoženjske škode kot razliko v uspešnosti in regresu za letni dopust za obdobje od leta 2019 do 2022 in dejansko plačano denarno rento, dejansko zahteva povišanje denarne rente za nazaj, kar ne more. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, se lahko zahteva ali povrnitev pretekle premoženjske škode ali bodoče premoženjske škode v obliki denarne rente. Kadar se odloča o povišanju denarne rente na podlagi 175. člena OZ, se šteje, da je o temelju že pravnomočno odločeno. Denarna renta se lahko odvzame ali zmanjša le, če se bistveno spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi sodišče, ko je odločalo o denarni renti v prejšnjem postopku in še to le s posebno tožbo, ne pa z ugovori v pravdi, kjer oškodovanec zahteva zvišanje že pravnomočno prisojene denarne rente. S povečanjem denarne rente se ne spreminja pravnomočna sodba Pd 33/2015, saj ne gre za izredno pravno sredstvo, ampak se odloča o novem tožbenem zahtevku.

Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube dohodka ne sme odšteti akontacije dohodnine, ampak mora tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine. O povrnitvi (bodoče) škode zaradi izgubljenega zaslužka se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari (preslikavi preteklega stanja v bodočnost, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka). Glede nastanka te škode in njene višine se ne zahteva dokazni standard gotovosti, temveč objektivne verjetnosti oziroma mejni prag zadostne, nadpolovične verjetnosti. Pri oškodovancih, ki so bili že pred škodnim dogodkom zaposleni oziroma so z delom redno pridobivali zaslužek, se po ustaljeni sodni praksi šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega.

Tožnik se je dela lotil z za lastno varnost neskrbnim načinom in s tem prispeval k nastanku škode. Ker imajo poleg delodajalca tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo, ni materialnopravno pravilna porazdelitev odgovornosti v sodbi sodišča prve stopnje, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava (tretji odstavek 153. člena OZ) tožnikov prispevek v višini 33 odstotkov, kot se zavzema toženec v pritožbi. Toženec v pritožbi pravilno navaja, da odločitev tožnika o neuveljavljanju pravice do starostne pokojnine ne more biti v breme toženca. Oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode je eno od načel odškodninskega prava, ki je uzakonjeno v 171. členu OZ.

Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo (in s tem tudi renta v prihodnje) pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi te škode se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutnega škodnega dogodka. Okoliščina, da je šel tožnikov bivši delodajalec v likvidacijo, zaradi česar je prišlo do prenehanja delovnih razmerij in družbe same, ne zadostuje za sklep o nedokazanosti bodoče tožnikove zaposlitve, ki bi mu prinašala primerljivo plačo za delo, ki ga je opravljal. Pravno nepomembno za odločitev je, da je delodajalec z izbrisom prenehal, saj je tožnik v trditveni podlagi podal povsem zadostne trditve o tem, da bi se tudi potem (po likvidaciji) še naprej preživljal tako, kot se je pred nezgodo, in sicer z delom gozdnega delavca. Ker toženka glede na zadostno trditveno podlago tožnika ni podala ugovorov, da tožnik ne bi mogel v bodoče drugje pridobiti dela, kot ga je opravljal v času delovne nezgode, ki bi mu prinašal zaslužek, kot bi ga pre

Sodišče sme toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave, razen, če gre za preživnino oziroma izročitev ali prevzem stvari, ki so bile dane v najem ali zakup. Izjemo predstavljajo še obresti na glavnico pred njihovo dospelostjo ter rentni zahtevki oziroma bodoča nepremoženjska škoda, kadar je to posebej določeno v Obligacijskem zakoniku. Odločanje o drugih nedospelih zahtevkih, ki bodo zapadli periodično, ni dovoljeno. V konkretnem primeru tožnica zahteva, da se ugotovi, da je sporna pogodba prenehala veljati dne 1. 6. 2018, kar vsebinsko pomeni, da zahteva ugotovitev, da je prenehalo najemno razmerje. Utemeljeno opozarja, da ima pravni interes, da sodišče (z učinkom pravnomočnosti) ugotovi, da je najemna pogodba prenehala veljati, da bo s tem odpravljen dvom, ali najemno razmerje med pravdnima strankama še obstoji. Tudi sicer lahko tožeča stranka, v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP, v primeru, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja o

Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo. Predpogoj za odgovor na to vprašanje je, da si oškodovanec aktivno prizadeva iskati zaposlitev (prim. sodba VSRS II Ips 28/2017, sodba VSL II Cp 2316/2016). Tožnikove navedbe je mogoče razumeti tako, da je zaradi posledic padca in poškodbe kolena postal nezaposljiv, vendar pa iz ugotovitev sodnega izvedenca za področje medicine dela izhaja, da je tožnikova pridobitna zmožnost zmanjšana le v manjši meri. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi treba razčistiti, ali je tožnikova brezposelnost izključna posledica tožnikove poškodbe, ali pa je, glede na zmanjšanje pridobitnih sposobnosti le v manjši meri, posledica tožnikove neaktivnosti pri iskanju nove zaposlitve, ustrezne preostali delovni zmožnosti oziroma zdravstvenim omejitvam.

Sodišče druge stopnje verjame, da je tožnik ves čas oziroma večino odrasle dobe delal, tudi če uradno ni bil prijavljen v delovno razmerje. Pravni standard verjetnosti je napolnjen tudi z ugotovitvijo, da je z različnimi deli (bodisi v okviru pogodbe o zaposlitvi bodisi na črno) zaslužil toliko, da je lahko pokrival svoje potrebe (in potrebe svoje družine). Glede na vse navedeno je po presoji pritožbenega sodišča s stopnjo verjetnosti nad 50 % dokazal, da bi po rednem teku stvari še delal in pridobival dohodek, če mu poškodba v nesreči tega ne bi preprečila.

Tožnik je 23. 3. 2017 utrpel poškodbo na delu na gradbišču, ko je pri delu na strehi objekta padel skozi nezavarovano odprtino v globino 10 metrov, medtem ko sta s sodelavcem napenjala signirno vrv za označevanje potrebne višine slemena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, v tožbi postavil ustrezne trditve in predložil dokaze, ki z njimi niso v nasprotju, zato mu je po vseh postavkah dosodilo primerno in pravično odškodnino za nematerialno škodo.

Odmerjen znesek odškodnine predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 33,3 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji, kar je primerljivo s primeri iz sodne prakse in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da sta ugovora tožene stranke in stranskega intervenienta, da je tožnica upravičena do rente le do prenehanja delovnega razmerja, neutemeljena, saj plačevanje rente ni vezano na trajanje delovnega razmerja, ampak na škodni dogodek. Tožnici namreč škoda ne nastaja zato, ker ni več zaposlena pri toženi stranki, temveč zato, ker je zaradi poškodbe in invalidnosti III kategorije prikrajšana pri zaslužku.

Pritožba je utemeljena glede dosojene višine izgubljenega preteklega zaslužka za čas od novembra 1995 do decembra 2009 in za plačilo rente od 1. 1. 2010 do 23. 2. 2010. Glede premoženjske škode mora odgovorna oseba skladno s 164. členom OZ vzpostaviti stanje, ki je bilo preden, je škoda nastala oziroma plačati denarno odškodnino, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. V primeru smrti, telesne okvare ali zdravja ima odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas (prvi odstavek 167. člena OZ). Oškodovanec ima pravico do povrnitve navadne škode in do povrnitve izgubljenega dobička. Škoda se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, če zakon ne določa drugače. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (168. člen OZ). Oškodovanec je upravičen do polne odškodnine: sodišče mu mora prisoditi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen kot bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka (169. člen OZ). Za upoštevanje načela popolne

Škoda je po naravi stvari lahko posledica več vzrokov; če je tako, je važno, kateri je odločilni. Sodišče prve stopnje je zato presojo obstoja vzročne zveze v obravnavanem primeru pravilno skrčilo na edino pravno relevantno vprašanje: ali drži, da se tožnik ravno zaradi svojih fizičnih omejitev, ki so posledica prometne nesreče, ne more znova zaposliti za polovični delovni čas in kljub svojemu prizadevanju ne more dobiti nove zaposlitve. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se o plačilu denarne rente zaradi izgube dohodka (predpogoj je, da oškodovanec škodo dejansko trpi, kar v obravnavanem primeru sploh ni sporno) odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Za odgovor na vprašanje o obstoju vzročne zveze med prometno nezgodo, za katero odgovarja tožena stranka, in škodo, ki nastaja tožniku, je ključna ugotovitev, da bi ob normalnem teku stvari tožnik kljub izgubi zaposlitve pri svojem delodajalcu lahko našel novo, ker pa je prometna nezgoda pustila posledice/omejitve, je glede na svoj poklic in usposobljenost ne more najti. Ponudba zaposlitev, ki sicer ustrezajo tožnikovemu poklicnemu profilu, a so za polni delovni čas in brez omejitev, pač ne ust

Izraz renta se uporablja za razne vrste periodičnih plačil. OZ izraza ne definira, omenja pa rento kot obliko odškodnine. Ko govorimo o renti, imamo torej v mislih denarno odškodnino. Posebnost rente je, da skupen znesek odškodnine v trenutku odločanja ni znan, plačuje pa se periodično v vnaprej določenih zneskih. Gre torej za bodočo škodo. Škodo, ki je nastala do zaključka glavne obravnave, pa je mogoče ugotoviti v enem znesku, ob sojenju je tudi v celoti dospela. Takšne škode ni več treba prognozirati, ker gre za pretekle dogodke, preteklo škodo. Razloga za znižanje dokaznega standarda torej ni. Dokazni standard (in pri renti izjema od prvega odstavka 311. člena ZPP) pa sta tudi praktično edini pomembni razliki med že zapadlo škodo, za katero prisodi sodišče odškodnino v enkratnem znesku (drugače povedano: v seštevku), in še ne zapadlo ali bodočo škodo, za katero sodišče prisodi odškodnino v obliki rente. Sodišče je tisto, ki vodi dokazovanje z izvedenci.

Posredni oškodovanec ima pravico do povrnitve škode, če so podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (obstoj škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja). Takšna odškodnina je torej lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu (brezplačno) nudijo družinski člani. V takem primeru praviloma nikoli ne gre za strokovno pomoč zdravstveno in negovalno usposobljenega osebja, ampak za laično pomoč, ki se vrednoti po urni postavki za nekvalificirano malo delo. Ta se v sodni praksi večinoma giblje med 4 EUR do 6 EUR, v posameznem primeru pa je odvisna od trditev pravdnih strank o višini navedene urne postavke in o morebitnih drugih okoliščinah, ki vplivajo na presojo. Ker cene pomoči družinskih članov mnogokrat ni mogoče natančno ugotoviti, je pri določitvi urne postavke za ovrednotenje stroškov tuje pomoči dopustna u

Za presojo trditev o neustreznosti (s strani sodišča prve stopnje) prisojene odškodnine je poleg (ne)primerljivosti utrpljenih poškodb enako pomembno, kakšna konkretna nepremoženjska škoda oziroma njen obseg (intenzivnost) je bil v posameznih judikatnih primerih (na katere se pritožba sklicuje) ugotovljen. Glede okoliščine, da je bil tožnik vsaj 22x na RTG slikanju in 3x na CT preiskavi, je izvedenec poudaril, da je takšno sevanje organizmu škodljivo, in hkrati opozoril na morebiten razvoj karcinoma ter vpliv na spolne celice. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da teh ugotovitev izvedenca v okviru nevšečnosti med zdravljenjem ne bi smelo upoštevati, češ da naj bi bile posledice zgolj hipotetične, da se do sedaj pri tožniku niso pokazale in da ni izkazano, da se kdaj bodo. Temu pritožbenemu navajanju ni moč pritrditi. Za upoštevanje omenjenih okoliščin v okviru nevšečnosti ni potrebno, da bi škoda že nastala, ampak zadostuje (s strani izvedenca potrjena) možnost nastanka bodoče (dodatne) škode na zdravju oškodovanca. O škodi, ki zapade do konca glavne obravnave, je treba odločiti kot o navadni škodi. Obračun akontacije dohodnine od odškodnine za izgubljeni doh

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožničina delovna zmožnost v poglavitni meri zmanjšana zaradi poklicne bolezni zastrupitve s svincem in drugih bolezni, povezanih z delom, zaradi česar tožnici ni bilo mogoče zagotoviti dela na drugem ustreznem delovnem mestu in je brez zaposlitve ter ji posledično nastaja materialno prikrajšanje. Pravilno je sklenilo, da je tožničino poslabšanje zdravja, za katerega je v poglavitnem delu odgovorna tožena stranka, v vzročni zvezi z izgubo zaposlitve in posledično nastalo premoženjsko škodo zaradi izgube rednega mesečnega dohodka. Ker s strani socialnega sodišča ugotovljena odstotkovna porazdelitev posameznih vzrokov za nastanek tožničine invalidnosti služi le priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, ni mogoče teh ugotovitev enostavno preslikati v deljeno vzročnost v smislu delne razbremenitve tožene stranke za nastanek premoženjske škode tožnici, ker naj ne bi bila podana vzročna zveza med njenim ravnanjem oziroma opustitvami ter nastankom premoženjske škode tožnici. Pri odločitvi o odgovornosti za tožnici nastalo premoženjsko škodo je treba ustrezno in skladno z novejšimi teorijami o vzročni zvezi presoditi obstoj vzroč

Tožnik je kot zaposleni pri toženi stranki opravljal delo menjave strešne kritine in pri sestopu padel s transportne lestve v globino približno štiri metre. Uporaba transportne lestve pri toženi stranki je bila ustaljena in običajna za prevoz ne le materiala, ampak tudi delavcev. Od tožnika ni bilo mogoče življenjsko pričakovati, da bo v nasprotju z ustaljenim načinom dela za sestop s strehe uporabljal navadno lestev, pa čeprav mu je bila ta sicer na voljo. Glede na to, da je tožena stranka vedela za nepravilnosti pri opravljanju dela, bi morala poskrbeti za ustrezen nadzor ali pa za sprejem drugih ukrepov, s katerimi bi bodisi preprečila bodisi sankcionirala nepravilno opravljanje dela. Gola prepoved nepravilne uporabe transportne lestve in neuporabe varnostnih pripomočkov ne more imeti za posledico 50 % soprispevka tožnika k nastanku škode, zlasti ne ob dejstvu, da so na tak način ravnali vsi zaposleni delavci. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča tožnik k nastanku škode prispeval zgolj v obsegu 10 %. Pri presoji odškodnine iz naslova izpada dohodka v obliki denarne rente je odločilno, kakšno delo je oškodovanec opravljal tedaj, ko mu je škodni dogodek povz