VSM Sklep I Cpg 21/2022

I. Pritožba se zavrne in se v I. in II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) v I. točki izreka sklenilo, da ni mednarodno pristojno za odločitev o sporu, v II. točki izreka pa je tožbo zavrglo.

2Sklep s pritožbo izpodbija tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot zmotno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo stalno prebivališče prve tožene stranke ob vročitvi tožbe v Republiki Avstriji (v nadaljevanju R Avstrija), ker je tožeča stranka v tožbi navedla naslov prve tožene stranke v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju R Slovenija), ki naj ne bi bil pravilen. Navaja, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da bi ob posredovanju novega naslova dopolnila svoje navedbe, če je štelo, da je nov naslov prve tožene stranke odločilen za presojo mednarodne pristojnosti. V tem kontekstu sodišču prve stopnje očita kršitev materialno procesnega vodstva¹, ker bi morala imeti možnost, da dopolni svoje navedbe in ponudi dokaze v zvezi z utemeljevanjem pristojnosti slovenskega sodišča za prvega toženca in se izjasni o navedbah in dokaznih predlogih prve tožene stranke, če prva tožena stranka ob vložitvi tožbe resnično ni imela stalnega prebivališča v R Sloveniji. Uveljavlja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov o odločilnih dejstvih. V nadaljevanju navaja, da prvega toženca veže bistveno več vezi z R Slovenijo kot z R Avstrijo, ker v R Sloveniji posluje kot samostojni podjetnik A. A. s.p., kar izkazuje, da ima v R Sloveniji ekonomske interese ter je imetnik 50 % poslovnega deleža v slovenski družbi B. d.o.o.. Glede na navedeno je šteti, da ima prva tožena stranka stalno prebivališče v smislu Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) v R Sloveniji in je zato v smislu 4. člena Uredbe Bruselj 1 (v nadaljevanju BU1) podana pristojnost slovenskega sodišča. V nadaljevanju uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker mu nista bila vročena odgovora na tožbo in se ni mogla izjasniti glede navedb prve in druge tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita prejudiciranje zadeve, ker je enostransko štelo, da so bile storitve opravljene v R Avstriji, zgolj zato, ker se račun nanaša na raziskavo trga v R Avstriji. Sodišče prve stopnje ji ni omogočilo, da bi se izjavila o navedbah prve in druge tožene stranke, zlasti, če so zatrjevale obstoj takega dogovora. Meni, da bi lahko sodišče prve stopnje odločilo o posebni pristojnosti po Uredbi BU1 šele, ko bi razčistilo dejansko stanje glede obstoja pogodbe za opravo storitev. Zatrjuje, da gre v konkretnem primeru za specifično situacijo glede dejanskega stanja, ker zatrjuje, da pravne podlage za tožbeni zahtevek sploh ni bilo in ker zaračunane storitve niso bile opravljene, niti se ne bi opravljale, če bi podlaga za njih obstajala in bi kasneje odpadla, saj so bile tiste, ki so obstajale, že opravljene s strani drugih oseb in ne prve tožene stranke. Sodišče prve stopnje glede vprašanja obstoja podlage za storitev in kraja njihove morebitne oprave ni izpeljalo kontradiktornega postopka z namenom odločanja o pristojnosti. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj storitev ni bila opravljena in meni, da gre za preuranjeno odločitev, ker je vprašanje obstoja storitve in morebitna oprava teh med pravdnimi strankami sporna. Meni, da je pristojnost slovenskega sodišča podana tudi na podlagi pristojnosti v zvezi z delikti in kvazidelikti. Pojasnjuje navezne okoliščine, da je do škode prišlo v R Sloveniji, kjer je sedež tožeče stranke, zato je podana pristojnost slovenskega sodišča. Za prvo toženo stranko je slovensko sodišče pristojno bodisi na podlagi splošne pristojnosti - stalnega prebivališča prve tožene stranke, ki ima vse svoje dejanske interese v R Sloveniji, bodisi na podlagi posebne pristojnosti, ker je v imenu druge tožene stranke odškodovala tožečo stranko v R Sloveniji, za drugo toženo stranko pa na podlagi posebnih pravil o pristojnosti, ker je evidentno, da kakršnakoli pogodba ni obstajala in se storitve niso opravile, če pa so se, so se opravile v R Sloveniji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter o pristojnosti sodišča odloči po kontradiktorno izvedenem naroku. Priglaša in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili. Zavzemata se za zavrnitev pritožbe in navajata, da določbe ZPP ne določajo obveznosti sodišča, da tožečo stranko v primeru, ko ugotovi, da sodišče v R Sloveniji ni pristojno, pozove k dopolnitvi navedb. Prvi odstavek 17. člena ZPP namreč določa, da sodišče takoj po prejemu tožbe po uradni dolžnosti presodi o pristojnosti, predsednik senata pa po predhodnem preizkusu tožbe na podlagi 274. člena ZPP izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da sodišče v R Sloveniji ni pristojno. Opozarja, da bi morala tožeča stranka že v tožbi navesti okoliščine, zakaj je sodišče v R Sloveniji pristojno po splošnih pravilih o pristojnosti, zato je tožeča stranka z navedbami v pritožbi prekludirana. Glede posebne pristojnosti pa pojasnjuje, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je pri presoji okoliščin glede pristojnosti sodišča kontradiktornost in pravica strank do izjave zožena in da je tožeča stranka dolžna te okoliščine utemeljiti že v tožbi, sodišče pa o pristojnosti odloči na podlagi dejstev, ki so mu znane. Tožeča stranka v tožbi glede pristojnosti ni podala ustreznih trditev in dokazov, zato sama trpi negativne posledice z navajanjem novih dejstev in dokazov. Priglaša in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava². Po preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba ni utemeljena.

6Prvi toženi stranki na naslovu, ki ga je v tožbi navedla tožeča stranka, tožbe ni bilo mogoče vročiti, zato je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, naj sodišču sporoči pravilen naslov prve tožene stranke. Tožeča stranka je sporočila, da ima prva tožena stranka prebivališče v R Avstriji, na naslovu Ulica 2, Steinbach in na tem naslovu je bila prvi toženi stranki vročena tožba³. Ker drugega naslova sodišču ni sporočila, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima prva tožena stranka prebivališče v R Avstriji. Za drugo toženo stranko je tožeča stranka navedla naslov in poslovni sedež v R Avstriji: Ulica X.

7Po določbi 18. in 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali odločitev o sporu spada v sodno pristojnost. Glede na tožbene navedbe, po katerih sta toženi stranki subjekta, ki imata sedeža v drugi državi članici Evropske unije (v nadaljevanju EU), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, zato je v obravnavani zadevi za odločitev o pristojnosti sodišča v R Sloveniji merodajna Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba BU1).

8Uredba BU1 v II. poglavju 1. oddelka opredeljuje določbe o splošni pristojnosti sodišča, (splošna pristojnost), v 2. oddelku pa posebno pristojnost sodišča. Splošno pristojnost sodišča določa 4. člen Uredbe BU1 tako, da so ob upoštevanju določb te uredbe, osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihov državljanstvo tožene pred sodišči te država članice. V 5. členu uredba določa, da so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožene pred sodišči druge države členice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 tega poglavja.

9Po 62. členu Uredbe BU1, sodišče pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v državi članici, pred sodišči katere je bila začet postopek, sodišče uporabi svoje notranje pravo. V skladu z notranjim pravom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Zakon o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb -1) v 3. točki drugega člena določa, da je stalno prebivališče naslov v R Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delavnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živijo, obstajajo tesne in trajne povezave. Glede na prebivališče prve tožene stranke, ki je v R Avstriji, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da po določbi 4. člena Uredbe UB1 za prvo toženo stranko ni podana splošna pristojnost slovenskega sodišča.

10V skladu z 63. členom Uredbe BU1 ima gospodarska družba ali druga pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb stalno prebivališče v kraju, kjer ima: (a) statutarni sedež, (b) glavno upravo; ali (c) glavno poslovno enoto. Druga tožena stranka je pravna oseba s sedežem in poslovnim naslovom v R Avstriji, zato zanjo po določbi o splošni pristojnosti, po 4. členu Uredbe BU1, ni podana splošna pristojnost sodišča v R Sloveniji.

11Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča po določbah Uredbe BU1 o posebni pristojnosti (oddelek 2 Uredbe BU1). Ugotovilo je, da tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi povrnitve škode, povezane s pogodbenim razmerjem. Zatrjuje, da ne obstaja pravna podlaga za plačilo računa, ker naj bi druga tožena stranka tožeči stranki zaračunala storitve, ki jih ni opravila, prva tožena stranka pa je kot zakoniti zastopnik tožeče stranke omogočila plačilo.

12Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje, glede na tožbena zatrjevanja, v katerih je tožeča stranka navedla, da gre za storitve razširitve trga v R Avstriji, pridobivanje novih strank in posredništvo pri sklepanju poslov, izdelava s tehničnimi podatki in letaki, besedila in prevodov novih spletnih strani C.., prevajalsko podporo, pravno svetovanje, pisarniško instalacijo D. ter naročanje in najem pisarne E. & F., ki naj bi bile neupravičeno zaračunane, pravilno presojalo kot pogodbo o opravljenih storitvah. Pri tem je ugotovilo, da gre pri pogodbi za opravo storitev, ki bi morale biti opravljene v R Avstriji, ker se kraj izpolnitve po 2. alineji 1. točke prvega odstavka 7. člena Uredbe BU1 ne določa po kraju izpolnitve, na katerega se nanaša tožba, ampak po kraju izpolnitve glede na pogodbeno razmerje. Ker je bilo domnevno pogodbeno razmerje, opravljanje storitev, opravljeno v R Avstriji, ne pa v kraju, v katerem je bilo izplačilo za domnevno storitev opravljeno, pristojnost slovenskega sodišča ni podana tudi po določbah o posebni pristojnosti po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 7. člena Uredbe BU1.

13V zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni vročilo odgovorov na tožbo prve in druge tožene stranke, in da bi sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP dati možnost, da dopolni svoje navedbe in ponudi dokaze v zvezi z utemeljevanjem pristojnosti slovenskega sodišča za prvo toženo stranko, je pojasniti, da mora sodišče takoj po prejemu tožbe po uradni dolžnosti presoditi, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno (prvi odstavek 17. člena ZPP). Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je po prejemu tožbe in potem, ko je tožbo vročilo prvi in drugi toženi stranki na naslovu, ki jih je v tožbi navedla tožeča stranka, tožečo stranko pozvalo, naj sporoči pravilen naslov prebivališča prve tožene stranke. Tožeča stranka je navedla naslov prve tožene stranke v R Avstriji, kjer je bila prvi toženi stranki tožba tudi vročena. Na podlagi podatkov in zatrjevanj v tožbi ter navedbe pravilnega naslova prve tožene stranke, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, ker imata prva in druga tožena stranka sedeža v R Avstriji, zato je v zvezi s pristojnostjo slovenskega sodišča, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, treba uporabiti določbe Uredbe BU1. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati materialno procesnega vodstva in izvajati kontradiktornega postopka, ker je tožeča stranka dolžna okoliščine, od katerih je odvisna pristojnost slovenskega sodišča, utemeljiti že v tožbi, sodišče pa odloči na podlagi navedb v tožbi in dejstev, ki so mu znana. Tožeča stranke je tako bila dolžna v tožbi, najkasneje pa v vlogi, v kateri je navedla pravilen naslov prve tožene stranke, pojasniti, zakaj je v obravnavani zadevi, v kateri imata prva in druga tožena stranka naslova v R Avstriji, podana pristojnost slovenskega sodišča.

14Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15O priglašenih pritožbenih stroških je bilo odločeno, da jih krije tožeča stranka sama, ker s pritožbo ni bila uspešna (prvi odstavek 154.člena ZPP).

16O priglašenih stroških odgovora na pritožbo je odločeno, da jih krijeta toženi stranki sami, ker s odgovorom na pritožbo nista bistveno pripomogli k odločitvi, zato priglašenih stroškov sodišče druge stopnje ni štelo za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

¹ 286. člen ZPP.
² Drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.
³ L. št. 26 spisa.