VSK Sodba I Cp 572/2020

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I./1., II. in IV. spremeni tako, da se glasi:

"I. 1. Ugotovi se obstoj terjatve tožnika do toženca v višini 38.357,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2011 dalje od zneska 17.742,07 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2012 dalje od zneska 20.615,85 EUR.

Pobotljivo terjatev tožnika do toženca predstavlja terjatev plačila po opravljenem davčnem odtegljaju preostalega (neto) zneska od zneska odškodnine 38.357,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2011 dalje od prvega neto zneska (od zneska 17.742,07 EUR) in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2012 dalje od drugega neto zneska (od zneska 20.615,85 EUR).

Ugotovi se, da ne obstoji višja tožnikova terjatev v razliki med zneskom odškodnine 38.357,92 EUR in zneskom 67.890,12 EUR.

II. Toženec je dolžan obračunati in plačati davek za tožnika od odškodnine v višini 38.357,92 EUR.

Zavrne se zahtevek za plačilo prispevkov ter za plačilo po opravljenem davčnem odtegljaju preostalega (neto) zneska od zneska odškodnine 38.357,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2011 dalje od prvega neto zneska (od zneska 17.742,07 EUR) in z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30. 10. 2012 dalje od drugega neto zneska (od zneska 20.615,85 EUR).

Zavrne se višji tožbeni zahtevek na plačilo višjega zneska v razliki med zneskom odškodnine 38.357,92 EUR in zneskom 67.890,12 EUR.

IV. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.417,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila."

Sicer se pritožbi tožene stranke in tožeče stranke zavrneta ter se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 577,39 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev do toženca v višini, da je toženec dolžan od zneskov 31.797,13 EUR (vtoževano obdobje december 2006 do oktober 2007) in 36.092,99 EUR (vtoževano obdobje november 2007 do oktober 2008) obračunati in plačati davke in prispevke ter sta tako obračunana oba neto zneska skupaj z vsoto zakonskih zamudnih obresti za čas od 13. 12. 2011 do dneva izdaje sodbe 6. 4. 2020, ki so se natekle za prvi neto znesek (od zneska 31.797,13 EUR) in vsoto zakonskih zamudnih obresti za čas od 30. 10. 2012 do dneva izdaje sodbe 6. 4. 2020, ki so se natekle za drugi neto znesek (od zneska 36.092,99 EUR), tožnikova terjatev do toženca (točka I./1. izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji višja tožnikova terjatev nad zneskom 67.890,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I./2. izreka), opravilo pobot ugotovljene tožnikove terjatve s pravnomočno dosojenimi terjatvami toženca (točka I./3. izreka) in zavrnilo zahtevek tožnika glede plačila 31.797,13 EUR in 36.092,99 EUR, obračuna in plačila davkov in prispevkov od teh zneskov in glede izplačila neto zneskov skupaj z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), kot tudi zavrnilo višji tožbeni zahtevek na plačilo zneska nad zneskom 67.890,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Toženec s pritožbo izpodbija I./1. in IV. točko izreka. Njegovo obširno in ponavljajočo se pritožbo je pritožbeno sodišče povzelo po posameznih sklopih. V prvem sklopu izpodbija odločitev sodišča v zvezi z obveznostjo plačila davkov in prispevkov od ugotovljene terjatve v višini 67.890,12 EUR. Navaja, da se odločitve v tem delu ne da preizkusiti glede na razloge, ki jih je navedlo sodišče v 28. točki obrazložitve. Če je sodišče odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v neto znesku, ki je bil ugotovljen s pomočjo izvedenke, potem bi se izrek moral nanašati le na plačilo teh neto zneskov in ni jasno, zakaj je od njih treba plačati še davke in prispevke. Če bi sledili sodišču glede plačila davkov in prispevkov na dosojeni neto znesek, bi tožencu naložili dvakratno plačilo davkov in prispevkov. Sodišče pojasni v sodbi le plačilo akontacije dohodnine, ki pa jo je toženec dolžan plačati le, če bi se znesek 67.890,12 EUR dejansko izplačal tožniku, ne pa tudi v primeru pobota. Toženec se je že v pripravljalni vlogi z dne 13. 8. 2018 skliceval na sodno prakso (VSRS VIII Ips 226/2017), skladno s katero odločanje o obveznosti plačila davkov in prispevkov ni več v pristojnosti sodišča, kar kaže na nepravilnost odločitve. Sodišče tako tožencu ne more naložiti plačila davkov in prispevkov, saj gre za plačilo premoženjske škode, ki se izplačuje v neto zneskih. Odločitve sodišča v zvezi z obveznostjo plačila davkov in prispevkov tako ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodišča glede neupoštevanja vlog z dne 13. 8. 2018 in 23. 11. 2018 pa so si sami s seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani navaja, da gre za nove navedbe in dokaze, po drugi strani pa, da gre le za ponavljanje navedb in dokazov iz prejšnjih vlog. Toženec je z vlogo z dne 13. 8. 2018 naredil le povzetek vseh navedb in dokazov, ki jih je že pred tem podal, zato ne gre za nove navedbe in dokaze in tudi ni prekludiran. Poleg tega je podal svoje pravno naziranje glede naložitve obveznosti plačila davkov in prispevkov in se pri tem skliceval na novo sodno prakso. Ker sodišče ni upoštevalo navedene vloge in se posledično ni seznanilo z novo sodno prakso, je zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče je tudi napačno presodilo vtoževana obdobja od decembra 2006 do oktobra 2007 in od novembra 2007 do oktobra 2008, najmanj pa je enostransko pokrilo pogodbeno odškodninsko odgovornost tudi za drugo obdobje, pri čemer svoje odločitve ni pojasnilo. Toženec je vseskozi zatrjeval, da je zahtevek za drugo obdobje nesklepčen, saj ne gre za isti temelj. Tožnik najmanj za drugo obdobje ni izkazal nobenega pogodbenega odnosa oziroma tudi ni navedel ničesar v zvezi z obstojem pogodbe za to obdobje. Tožnik namreč ni navedel drugega temelja kot pogodbe o zaposlitvi. Ni navedel na primer pogodbe o delu ali druge civilne pogodbe. Sodišče zato tudi v 8. točki obrazložitve ne pojasni, na kaj se zavrnitev toženčevega ugovora nesklepčnosti nanaša, s čimer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi sklepa izredne konference z dne 13. 12. 2006 je bil tožnik razrešen s funkcije predsednika sindikata, posledično je prenehalo delovno razmerje. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 310/2008 izhaja, da tožnik od 13. 12. 2006 dalje delovnega razmerja ni več imel, kar pomeni, da tožnik ni imel več nobenega pogodbenega odnosa. Druge pogodbe namreč tožnik ni zatrjeval. Ker ni pogodbe o zaposlitvi, tudi ni kršitve pogodbene obveznosti in odškodnine po 239. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Slednje še toliko bolj drži za drugo vtoževano obdobje. Sodišče je enostavno obe obdobji združilo kot pogodbeni odnos, pri čemer ni obrazložilo po katerem pogodbenem odnosu (na podlagi katere pogodbe) je presojalo odškodninsko odgovornost. Iz 15. točke obrazložitve sicer izhaja, da je sodišče štelo mandat za pogodbeni odnos, vendar pri tem ni pojasnilo na katero obdobje se slednje nanaša, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni pojasnilo na podlagi česa je ugotovilo, da gre za mandat, saj tožnik tega ni zatrjeval. Poleg tega opravljanje funkcije predsednika sindikata ni mogoče šteti za pogodbo o naročilu. Funkcija predsednika je namreč voljena funkcija za določeno obdobje. Mandat predsednika tako ni enako kot pogodbeni odnos. Ker sodišče temelja odškodninske obveznosti ne pojasni, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče bi se do temelja odškodninske odgovornosti moralo opredeliti tudi zaradi ugovora zastaranja. Pri tem sodišče prav tako ne pojasni stališča o petletnem zastaralnem roku. Glede na to, da se je sodišče postavilo na stališče, da gre za kršitev pogodbenih obveznosti, bi se moral upoštevati tretji odstavek 352. člena OZ in bi sodišče moralo pojasniti, zakaj je uporabilo splošen petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Sodbe tako tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je toženec vseskozi zatrjeval, da po 13. 12. 2006 med pravdnima strankama ni več nobenega pogodbenega odnosa. Če je tožnik zahteval odškodnino zaradi nezakonite razrešitve in kršitve pogodbenega odnosa, bi morala biti tožba vložena v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in je tožba vložena dne 13. 12. 2011 prepozna. Enako velja za drugo vtoževano obdobje, saj tudi za to obdobje ni obstajalo pogodbeno razmerje. Višje sodišče je že v tem postopku sodišču naložilo, da pojasni zastaranje v zvezi s tretjim odstavkom 352. člena OZ in ne v zvezi s 346. členom OZ, ki je ostal nepojasnjen. Po mnenja toženca pa bi sodišče moralo upoštevati triletni zastaralni rok po prvem odstavku 352. člena OZ, ki velja za neposlovno odškodninsko odgovornost. Odločitev glede zastaranja je tako napačna.

Vtoževani obdobji se ne moreta enačiti kot isti obdobji, sodišče pa je odločitev sodišča v Piranu glede nezakonite razrešitve kot protipravnega ravnanja toženca napačno razširilo tudi na drugo vtoževano obdobje. Protipravnost ravnanja tudi za drugo obdobje namreč iz sodbe sodišča v Piranu ne izhaja. V kolikor je sodba upoštevna za obdobje mandata, tega ni mogoče razširiti za drugo obdobje podaljšanja mandata. Na konferenci dne 30. 10. 2007 je bil sprejet sklep o podaljšanju mandata za eno leto, pri čemer ne gre več za redni mandat, ampak za podaljšanje. Za drugo obdobje torej ni protipravnega ravnanja in tudi ne vzročne zveze z zatrjevano škodo. Nenazadnje pa za drugo obdobje ni izkazan nastanek niti slednje v višini plač, ki bi jih tožnik prejemal kot predsednik sindikata, saj podaljšanje mandata glede na določbo 41. člena statuta ne predstavlja običaja oziroma normalnega teka dogodkov, ampak gre za izjemo. Iz statuta namreč izhaja, da je podaljšanje možno le v izrednem primeru. Sodišče svojega stališča o podaljšanju mandata tožniku glede na vsebino 41. člena statuta ne pojasni. Poleg tega nov statut, sprejet dne 25. 1. 2007, podaljšanja mandata več ne predvideva. Argument sodišča, da bi bilo podaljšanje mandata utemeljeno pričakovati, v kolikor ne bi prišlo do nezakonite razrešitve, tako ne more biti podlaga za protipravno ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca za drugo vtoževano obdobje. Pomembno je tudi, kot že izpostavljeno, kateri pogodbeni odnos je toženec z razrešitvijo kršil. Če je kršil pogodbeni odnos prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je bila posledica nezakonitih sklepov, potem se navedeno lahko uporabi le za prvo vtoževano obdobje, ne pa tudi drugo obdobje, ko ni nobene pogodbe. Sam mandat pa ne more nadomestiti pogodbenega odnosa, kot želi prikazati sodišče. Sodišče bi se zato moralo opredeliti do obeh vtoževanih obdobij.

Prav tako ni jasno stališče sodišča, zakaj naj bi bili vsi sklepi na konferenci z dne 25. 1. 2007 brez pravnih učinkov glede na to, da se sodišče sklicuje na sodbo, ki se je nanašala izključno na sklepe, sprejete na konferenci dne 13. 12. 2006. Le ti sklepi so bili kot nezakoniti razveljavljeni. Učinek razveljavitve je pri tem mogoče upoštevati šele od izdaje sodbe dne 14. 4. 2009 dalje. Sodišče je tudi spregledalo, da so bile v letu 2007 volitve, na katerih je bil A. A. ponovno izvoljen (ne imenovan) za predsednika sindikata in nato še ene volitve v letu 2008. Upoštevati je treba, da dokler sklepi niso bili ugotovljeni za nezakonite, je toženec opravljal svoje delo zakonito. Tožnik pa ni izpodbijal ne sklepov z dne 25. 1. 2007, ne novih volitev. Do tega se sodišče tudi ni opredelilo. Sodišče ne more samo odločiti, da so vsi sklepi, sprejeti na konferenci dne 25. 1. 2007, kot tudi imenovanje vseh kasnejših predsednikov brez pravnih učinkov. Obrazložitev sodišča glede neveljavnosti sklepov z dne 25. 1. 2007 in kasnejših izvolitev tako ne vzdrži. Toženec je zatrjeval, da tožnik po 13. 12. 2006 ni deloval več kot predsednik sindikata, kar izhaja tudi iz dejstva, da sklepov skupščine z dne 30. 10. 2007, ko naj bi mu bil podaljšan mandat, ni izpeljal. Ni namreč vnesel spremembe sedeža toženca, ni izpeljal volitev za nove predsednike. Po mnenju toženca so vsi sklepi sprejeti na konferenci dne 25. 1. 2007 veljavni in veljajo, dokler niso razveljavljeni oziroma ugotovljeni za nezakonite, česar pa tožnik nikoli ni zahteval. Sodišče bi tudi moralo upoštevati dejstvo, da je bil sprejet nov statut z dne 25. 1. 2007, ki ga toženec uporablja in priznava. Glede na navedeno ne morejo vzdržati argumenti sodišča za podaljšanje mandatnega razmerja še za obdobje enega leta.

Sodišče tudi zmotno pojasnjuje aktivnost tožnika z dopisi v zvezi z njegovo nezakonito razrešitvijo, in sicer dopisom ITF z dne 14. 3. 2007, dopisom z dne 7. 4. 2008 in dopisom iz maja 2007. Toženec je verodostojnosti dopisov ugovarjal in navajal, da jih ni nikoli prejel (vse listine so nepodpisane in nežigosane), do česar se sodišče ni opredelilo. Nadalje sodišče v 15. točki obrazložitve pojasnjuje, da je toženec moral vedeti za nezakonitost sklepov izredne konference, ker je potekal tudi delovni spor glede prenehanja delovnega razmerja. Drži, da je tekel postopek pred delovnim sodiščem pod opr. št. Pd 12/2007, vendar se v tem postopku ni presojalo zakonitosti tožnikove razrešitve, ampak le vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Do odločitve sodišča v Piranu, ki se je vodil pod opr. št. P 261/2008 in sodbe Višjega sodišča opr. št. Cp 905/2009 toženec ni mogel vedeti, da je kršil svoje obveznosti. Zlasti še, ker je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 310/2008 zavzelo stališče, da je delovno razmerje tožnika prenehalo. Glede na navedeno sodišče tožencu ne more naložiti odškodninske odgovornosti zgolj z obrazložitvijo, da bi toženec moral pričakovati nastanek škode. Zlasti to velja za drugo vtoževano obdobje. Sodišče je ob presoji pričakovane škode tudi spregledalo pomembna dejstva, kot so izvolitev A. A., izvolitev B. B. v letu 2008, nov statut in se do njih ni opredelilo. Tako ne drži stališče sodišča, da bi ob rednem teku stvari tožnik tudi po 13. 12. 2006 opravljal funkcijo predsednika in bi mu bil mandat podaljšan še za eno leto. Sodišče tudi ne pojasni, kako bi bil lahko podaljšan mandat, če je toženec že sprejel nov statut, ki tega ne omogoča.

Pritožba se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da tožnik z odklonitvijo zaposlitve pri ladjarju po razrešitvi ni prispeval k nastanku škode. Sodišče se v tem delu sklicuje tako na četrti odstavek 243. člena OZ kot tudi na 171. člen OZ in ne pojasni, na podlagi katere določbe je doprinos tožnika k nastanku škode presojalo, ali na podlagi določbe, ki velja za poslovno ali na neposlovno odškodninsko odgovornost. Določba 171. člena OZ je namreč vsebinsko drugačna in se nanaša na neposlovno škodo in gre za ugotavljanje krivdne odgovornosti oškodovanca, medtem ko se po četrtem odstavku 243. člena OZ krivda ne ugotavlja, ampak le dolžnost stranke, da stori vse potrebne ukrepe, da se škoda zmanjša. Ker sodišče ni pojasnilo, katere elemente je pri ugotavljanju zmanjšanja škode presojalo, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče v tem delu v posledici napačne uporabe materialnega prava tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče išče razloge za zmanjšanje škode tožnika le glede krivde toženca. Ne gre za ugotavljanje krivde kršilca pogodbenih obveznosti, ampak za ugotavljanje, ali je tožnik storil vse razumne ukrepe, da bi se škoda zmanjšala. Tega pa sodišče ne more pojasniti z navedbami, da je tožnik delal kot predsednik, da ga je priznaval ITF, da si je prizadeval za mirno rešitev spora. Tudi, če je to bilo res, čeprav je toženec slednje prerekal in zatrjeval, da tožnik po razrešitvi ni delal kot predsednik in ni pozival k mirni rešitvi spora (vsi dopisi v zvezi z mirno rešitvijo spora so nepodpisani in toženec je trdil, da jih nikoli ni prejel), še ne pomeni, da gre za razumne ukrepe, ki bi zmanjšali škodo. Po dogovoru z dne 25. 10. 1999, ki ga je tožnik podpisal z [...] (prejšnjim delodajalcem) se je bil po prenehanju mandata dolžan vkrcati na ladjo na prvi poziv. Toženec je po razrešitvi obvestil prejšnjega delodajalca o prenehanju mandata tožniku. Slednji pa bi se na poziv moral odzvati, vendar tega ni storil. Če med strankam sam potek dogodkov glede poziva ni sporen, bi sodišče moralo presojati le, ali je tožnik storil vse razumne ukrepe januarja in marca 2007, da bi z zaposlitvijo pri ladjarju [...] imel službo in plačo ter bi s tem prišlo do zmanjšanja škode. Sodišče ne navede niti enega razumnega razloga za to, da se tožnik na poziv ni odzval. Le ugotovitev sodišča, da je toženec vedel za nezakonitost konference, ne pojasni vseh razumnih ukrepov, ki bi jih tožnik moral storiti. V trenutku, ko je tožnik prejel poziv ladjarja, nezakonitost razrešitve še ni bila ugotovljena. Sodišče je enostransko upoštevalo le izpovedbo tožnika ter obenem pri tožencu iskalo krivdo, ker ni odpravil nezakonitega stanja. Spregledalo pa je, da v letu 2007 še nobena sodna odločba ni bila izdana. Razumen ukrep tožnika bi bil, da se vkrca na ladjo. Ne drži niti, da je tožnik po razrešitvi še naprej delal kot predsednik sindikata. Poleg tega je bil na volitvah v letu 2007 izvoljen nov predsednik. Če bi držale navedbe o podaljšanju mandata, bi sklenil tudi novo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče se pri tem ni opredelilo tudi do navedb toženca, da je tožnik odnesel vse fascikle iz svoje pisarne, kjer je bil sedež toženca. Vse navedeno kaže, da je toženec aktivno deloval z namenom ureditve razmerja med strankama in je tožnik tisti, ki je bil pasiven.

Glede višine škode je toženec v postopku na prvi stopnji uveljavljal nesklepčnost zahtevka in navajal, da tožnik ne pojasni vtoževane višine za obe obdobji glede na to, da se je tožnik glede višine plače skliceval na sporazum z dne 1. 3. 2005, toženec pa je pojasnil, da se ta nanaša na plačevanje s strani [...] za delovanje toženca ne pa na plačilo plače predsednika. Slednje so potrdile tudi priče. Druge utemeljitve izračuna višine plače tožnik ni podal. Na ugovor nesklepčnosti v zvezi z višino sodišče ni odgovorilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je sodišče glede višine tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Navodilo pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ugotovi, kako so tožnikovo plačo razumele in izvajale pogodbene stranke, ko še ni bilo spora, se je nanašalo na obdobje od 1. 5. 2005 dalje in ne prej, saj je šele od takrat tožnik bil zaposlen pri tožencu. Temu sodišče ni sledilo. Sodišče se je tudi nejasno opredelilo do višine odškodnine za obe obdobji v posledici predhodno nejasno in nepravilno ugotovljenega temelja odškodninske obveznosti. Sodišče je tudi napačno presodilo osnovo za izračun plače in presodilo, da tožniku pripada dvanajst mesečni zneskov plač v višini plače pomorščaka s posebnimi pravicami pri podjetju [...] na delovnem mestu 1. častnika krova oziroma stroja in ne, kot je trdil toženec, osem plač razdeljenih na dvanajst mesecev. Obrazložitev sodišča v tem delu ne drži glede na to, da je že samo sodišče ugotovilo, da obstoj delovnega razmerja ni relevanten. Po drugi strani pa se pri višini škode sodišče sklicuje na zaposlitev in navaja, da bi tožnik do izteka mandata prejemal plačilo po pogodbi o zaposlitvi. Ni jasno, zakaj je pri višini škode status zaposlitve pomemben, pri temelju odškodninskega zahtevka pa ne. Navedeno pa kaže na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje sodišče v zvezi z ugotavljanjem, kako so pogodbeni odnos razumele stranke pred sporom, podaja vero izključno priči C. C., ki je bil predsednik toženca pred tožnikom, medtem ko pričanje A. A. za sodišče ni relevantno. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb toženca v odgovoru na tožbo v zvezi z obračunom plače, in sicer da je bil v postopku Pdp 859/2007 izračun plač za čas od decembra 2006 do oktobra 2007 izdelan na podlagi ključa 7/12 in ne 12/12. Zoper ta obračun se tožnik ni pritožil. Tudi v odgovoru na razširitev tožbe z dne 27. 11. 2012 je toženec podal navedbe glede obračuna in se skliceval na sodbo delovnega sodišča Pd 177/2010. Do tega pa se sodišče ni opredelilo. Obračun 12/12 ne more biti upošteven najmanj za drugo vtoževano obdobje, saj v tem obdobju ni nobenega pogodbenega odnosa. Skladno z določili statuta in kolektivne pogodbe, pri čemer pomorščaki s posebnimi pravicami delajo le osem mesecev in bi se osnova po kolektivni pogodbi morala razdeliti na dvanajst mesecev. Temu je sledila tudi izvedenka, čeprav sodišče ne pojasni, zakaj njenega mnenja glede izračuna 8/12 ne sprejema.

Sporno pa je tudi vprašanje, ali znesek iz kolektivne pogodbe predstavlja bruto ali neto znesek. Toženec je že v postopku na prvi stopnji navajal, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi kot predsednik in tudi dal računovodskemu servisu usmeritev glede izplačila plače in je slednji od 1. 5. 2005 izplačeval plačo tožniku na način, da je znesek iz kolektivne pogodbe štel kot bruto znesek, kar je tožnik tudi potrdil v izplačilo. Tako plačo je potrdil tudi nadzorni odbor. V januarju 2006 pa si je tožnik izvršil poračun za nazaj in je od takrat dalje bruto znesek pomenil neto znesek. Za to ravnanje pa tožnik ni imel nobene podlage. Posledično je prišlo do sklica konference z dne 13. 12. 2006. Stranki sta torej ob zaposlitvi razumeli, da je znesek iz kolektivne pogodbe bruto znesek. Spori so nastali ravno iz dejstva, da je tožnik ta znesek spremenil v neto. Do navedenega se sodišče ni opredelilo, kot tudi ne do stališča zavzetega v delovnem sporu opr. št. Pd 177/2010. Na konferenci dne 25. 1. 2007 pa je bil sprejet nov statut, ki določa plačo predsednika v bruto znesku 3.000,00 EUR.

Toženec je tudi opozoril na nepravilen izračun davkov in prispevkov, ki ga je opravila izvedenka, saj je tožnik vtoževal višino plače po kolektivi pogodbi z minimalnimi prispevki po najnižji prispevni stopnji. Izvedenka pa takega obračuna ni naredila kljub pripombam toženca. Tu še zlasti prihaja v nasprotje stališče sodišča, da zaposlitveni status tožnika ni pomemben, s stališčem, da se morajo obračunati prispevki in davki po stopnjah, kot je to urejeno v Republiki Sloveniji. Navedeno bi držalo, če bi bila pogodba o zaposlitvi, vendar še to le za prvo obdobje. Poleg tega ne gre za plačilo plače, ampak odškodnine, odškodninski zahtevki pa se izplačujejo v neto zneskih, zato izplačevanje prispevkov in davkov, torej izplačevanje posebnih pravic v skladu s kolektivno pogodbo niti po najnižji prispevni stopnji ni mogoče.

Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča glede dodatka za delovno dobo. Toženec je poudaril, da tožniku ta dodatek ne pripada. Stališče sodišča, da tožniku gredo vse pravice iz zakona in kolektivne pogodbe ni pravilen. Poleg tega se tu ne vtožuje plača, ampak odškodnina. V odškodninski zahtevek pa dodatek za delovno dobo ne more biti vključen, saj glede na določila kolektivne pogodbe slednji za pomorščake s posebnimi pravicami ni določen. Poleg tega si tu sodišče ponovno prihaja v nasprotje, saj po eni strani navaja, da zaposlitveni status glede temelja ni pomemben, po drugi strani pa pri višini upošteva zaposlitveni status, ki ga je tožnik imel od 1. 5. 2005 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V posledici napačne odločitve, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4Na pritožbo toženca je tožnik odgovoril, v odgovoru nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe.

5Tožnik s pritožbo izpodbija I./3. točko izreka, smiselno odločitev o zavrnitvi zahtevka iz II. točke izreka ter odločitev o stroških v IV. točki izreka. Navaja, da niso podani pogoj za pobot, in sicer ni podana vzajemnost terjatev. Terjatev do toženca imata namreč v konkretnem primeru tožnik ter Republika Slovenija (FURS). Ker toženec v pobot uveljavlja le terjatev zoper tožnika, nima pa terjatve zoper Republiko Slovenijo, dosojena terjatev ni vzajemna z v pobot uveljavljenimi terjatvami toženca. V kolikor toženec ne bo plačal od prisojenega zneska prispevkov, bo tožnik ponovno oškodovan za višino prispevkov. Terjatev tožnika do toženca predstavlja bruto znesek, medtem ko je tožnik upravičen terjati od toženca le neto znesek prisojene odškodnine. S tem, ko je sodišče pobotalo terjatev v neto znesku z v pobot uveljavljenimi terjatvami toženca, je upoštevalo le delno prisojeno terjatev tožnika, hkrati pa Republiki Sloveniji odvzelo izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko zahtevala plačilo akontacije dohodnine in plačilo prispevkov. S pobotom je izvršilni naslov Republike Slovenije ugasnil. Poleg tega je sodišče prezrlo določbo 3. točke prvega odstavka 316. člena OZ, v skladu s katero ne more s pobotom prenehati terjatev, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode. Sodišče je v sodbi zaključilo, da je toženec zavestno, naklepno sklical nezakonito konferenco, na kateri je bil tožnik nezakonito razrešen. Sodišče je na več mestih sodbe zaključilo, da je bilo toženčevo ravnanje naklepno. Toženec bi se namreč moral zavedati, da lahko glede na statut skliče konferenco le predsednik, pa je to zaobšel. Glede na to, da je sodišče v sodbi ugotovilo, da je toženec, ko je sklical nezakonito konferenco, ravnal naklepno, je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o pobotu. Saj je ta odločitev v nasprotju s 316. členom OZ. Sodišče tako ni ugotavljalo pogojev za dopustnost pobota, po drugi strani pa je na več mestih ugotovilo da je toženec ravnal naklepno, zato je odločitev v izpodbijanem delu obremenjena s kršitvijo iz 14. točke, materialno pravo pa je uporabljeno napačno. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

Uvodne ugotovitve:

7V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo, in sicer je s sodbo z dne 25. 4. 2017 ugotovilo, da je podana odgovornost toženca za škodo, ki jo je tožnik utrpel v času od januarja do oktobra 2007, ko mu je nezakonito prenehal mandat predsednika Sindikata pomorščakov Slovenije (v nadaljevanju Sindikat), po opravljenem pobotu s terjatvami toženca pa je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Tudi pri ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi izvedenega dokaznega postopka ponovno ugotovilo odškodninsko odgovornost toženca za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nezakonite razrešitve (kršitve pogodbene obveznosti), in sicer tako v času od decembra 2006 do oktobra 2007, kot tudi v nadaljnjem obdobju od novembra 2007 do oktobra 2008 v skupni višini 67.890,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter po opravljenem pobotu s pravnomočno dosojenimi terjatvami toženca tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ter obračun in plačilo davkov in prispevkov v celoti zavrnilo.

8Po obravnavi pritožb na seji dne 20. 4. 2021 je pritožbeno sodišče sklenilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (v posledici pravilne uporabe materialnega prava) treba dopolniti dokazni postopek z izvedencem ekonomske stroke glede višine škode¹, zato je pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje izvedenke za ekonomijo [...] ter v skladu s 347. členom ZPP razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Dne 9. 9. 2021 je bila opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje prebralo dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 16. 6. 2021. S tem je bila strankama zagotovljena neposrednost, pa tudi možnost izjavljanja in ustnega obravnavanja. Svoje ugotovitve o teh dejstvih bo pritožbeno sodišče predstavilo v nadaljevanju te obrazložitve.

Glede pritožbe toženca:

9Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljen na več mestih izpostavljeni pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi so v zadostni meri in razumljivo pojasnjeni razlogi o odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Očitana kršitev ni podana niti v zvezi z obrazložitvijo sodišča glede neupoštevanja vlog z dne 13. 8. 2018 in 23. 11. 2018, saj v tem delu očitano nasprotje v razlogih ni podano. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, da bi prekluzija veljala tudi za dejstva in dokaze, ki jih je toženec navedel že v prej vloženih pravočasnih vlogah. V zvezi s strani toženca podanimi pravnimi naziranji glede naložitve obveznosti plačila davkov in prispevkov v sodbi pa pritožba sicer pravilno navaja, da zanje prekluzija ne velja, vendar neupoštevanje pravnih naziranj oziroma nove sodne prakse ne predstavlja očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak kvečjemu napačno uporabo materialnega prava, o čemer se bo pritožbeno sodišče izjasnilo v nadaljevanju.

10Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. V tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve, kot tudi na razloge, ki jih je pritožbeno sodišče tako glede dejstva, da gre v konkretnem primeru za kršitev pogodbene obveznosti², kot glede začetka teka zastaralnega roka in dolžine le tega³, že navedlo v sklepu I Cp 562/2017 z dne 5. 6. 2018.

11Stališče sodišča, da ravnanje toženca, to je nezakonita razrešitev tožnika iz funkcije predsednika toženca, kot je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 261/2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 905/2009, predstavlja protipravno ravnanje in s tem kršitev pogodbe oziroma pogodbenih obveznosti, je pravilno in ga pritožba ne omaje z navedbami o tem, da je v posledici razrešitve tožniku prenehalo delovno razmerje, v drugem pogodbenem odnosu pa ni bil niti ga ni zatrjeval. Pogodba o zaposlitvi je v posledici razrešitve tožnika s funkcije predsednika toženca dne 13. 12. 2006 sicer res zakonito prenehala, vendar slednje ne pomeni, da med pravdnima strankama ni bilo nobenega pogodbenega razmerja. Trditve tožnika, da je bil imenovan za predsednika sindikata, dajejo zadostno podlago za zaključek, da se je med pravdnima strankama z imenovanjem tožnika za predsednika Sindikata vzpostavilo pravnoposlovno razmerje, ki ima značilnosti mandatne pogodbe⁴. Po 31. členu Statuta sindikata pomorščakov (v nadaljevanju Statut)⁵ namreč predsednik (med drugim) vodi delo sindikata. Bistveno je, da sta stranki že pred nastankom škodnega dogodka v medsebojnem poslovnem obligacijskem razmerju. Kršitev obveznosti ene stranke, ki izvira iz tega razmerja (v konkretnem primeru nezakonita razrešitev), pa povzroči nastanek poslovne odškodninske odgovornosti. Drugačno stališče pritožbe ne prepriča.

12Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je zaradi nezakonite razrešitve, torej kršitve pogodbenih obveznosti tožniku nastala škoda v višini prejemkov, ki bi jih tožnik prejel do izteka mandata (to je v obdobju od decembra 2006 do oktobra 2007) kot tudi še v času enega leta podaljšanja mandata (to je od novembra 2007 do oktobra 2008). Pritožba namreč iz že zgoraj pojasnjenih razlogov z navedbami o tem, da tožnik najmanj za drugo obdobje ni imel veljavne pogodbe o zaposlitvi in ni bil v nobenem pogodbenem odnosu ne prepriča. Pri tem pritožba tudi ne omaje zaključka, da bi bil tožniku ob rednem teku stvari (tj. če ne bi bil nezakonito razrešen) mandat podaljšan še za eno leto. Sodišče prve stopnje je v zvezi s podaljšanjem mandata v 16. točki obrazložitve podalo prepričljive razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Namreč glede na določbo četrtega odstavka 41. člena Statuta, ki predvideva možnost podaljšanja mandata, ter upoštevaje pritožbeno neizpodbijano ugotovitev sodišča, da je dne 30. 10. 2007 dejansko bila sklicana konferenca, na kateri je bil sprejet sklep o podaljšanju mandata tožniku⁶ (pri čemer slednji ni bil nikoli izpodbit), pritožba ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da je podaljšanje mandata zgolj izjema. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na nov statut, sprejet dne 25. 1. 2007, ki podaljšanja mandata več ne predvideva. Ta je bil namreč sprejet na istega dne v posledici razrešitve tožnika sklicani konferenci pod novim vodstvom⁷. Do sklica konference dne 25. 1. 2007 pod vodstvom novega predsednika in posledično tudi sprejema novega statuta torej ne bi prišlo, če tožnik ne bi bil nezakonito razrešen, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

13Iz enakega razloga pritožba ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na zakonitost sklepov konference z dne 25. 1. 2007 ter v posledici le te izpeljanih volitev za predsednika sindikata v letu 2007 in 2008. Pritožba ima pri tem sicer prav, da ne sklepov konference z dne 25. 1. 2007 ne volitev tožnik ni sodno izpodbijal ter da ob sklicu navedene konference sklepa o razrešitvi tožnika in imenovanju novega predsednika še nista bila razveljavljena, vendar slednje ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča glede izkazanih predpostavk odškodninske odgovornosti toženca za celotno vtoževano obdobje. Kot je že zgoraj pojasnjeno, je bila konferenca z dne 25. 1. 2007, na kateri je bil sprejet sklep o razpisu volitev (enako kot tudi nov statut), sklicana pod novim vodstvom v posledici razrešitve tožnika s funkcije predsednika. V kolikor tožnik ne bi bil (nezakonito) razrešen, bi torej opravljal delo predsednika vse do konca mandata in si, kot izhaja že zgornje obrazložitve, na podlagi veljavnega Statuta tudi podaljšal mandat še za eno leto. Pri tem pritožba ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na navedbe iz postopka na prvi stopnji, da tožnik po 13. 12. 2006 ni opravljal dela predsednika Sindikata. Iz izpovedbe priče C. C., zaposlenega pri [...], izhaja, da je tožnik še vedno deloval kot predsednik in da ga je kot takega tudi [...] priznaval, kot je pravilno pojasnilo že sodišče v 15. točki obrazložitve. Nedvomno pa je bilo njegovo delovanje glede na novo vodstvo in spor med strankama omejeno. Nenazadnje pa je bistveno predvsem, da bi tožnik delo predsednika opravljal, če ne bi bil nezakonito razrešen.

14Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča v zvezi s pričakovano škodo. Toženec bi namreč ob sklicu izredne konference, na kateri je bil sprejet sklep o razrešitvi tožnika, moral pričakovati, da bi tožnik, če ne bi bil razrešen, opravljal funkcijo predsednika do izteka mandata, prav tako bi lahko utemeljeno pričakoval, da mu bo podaljšan mandat še za eno leto (glede na to, da je takšno možnost Statut predvideval) ter da bi tožnik v tem obdobju prejemal plačo predsednika Sindikata, za katero bo, če se razrešitev izkaže za nezakonito, neupravičeno prikrajšan oziroma oškodovan. Ob tem ni nepomembno, da je toženec, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, vedel najmanj to, kdo je po Statutu legitimiran za sklic konference. Glede na navedeno pritožba pravilnosti zaključka o pričakovani škodi ne izpodbije z navedbami o tem, da toženec z dopisi, v katerih sta tožnik in [...] opozarjala na nezakonitost razrešitve, ni bil seznanjen, kot tudi ne z navedbami, da do pravnomočno zaključenega postopka v zvezi z nezakonitostjo konference z dne 13. 12. 2006 ni mogel vedeti, da je kršil obveznosti.

15Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo, na podlagi katere določbe in po kakšnih kriterijih je presojalo doprinos tožnika k nastanku škode. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče ugovor glede soprispevka tožnika k nastanku škode presojalo skladno z določbo četrtega odstavka 243. člena OZ⁸. Presoja sodišča prve stopnje o tem, ali je tožnik sprejel zadostne razumne ukrepe za zmanjšanje škode, pa je po oceni pritožbenega sodišča skrbna in skladna z napotki iz razveljavitvenega sklepa. S prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in se v tem delu v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pravilnosti zaključka sodišča pritožba ne omaje z navedbami o tem, da tožnik po razrešitvi dejansko ni delal, niti si ni prizadeval za mirno rešitev spora (da ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi, da je odnesel fascikle iz pisarne, da vročitev dopisov tožnika tožencu v zvezi z mirno rešitvijo spora ni izkazana). Da je tožnik kljub razrešitvi nadaljeval z delom in sodeloval z [...] ter si prizadeval za mirno rešitev spora, se je sodišče prepričalo tudi ob upoštevanju izpovedbe C. C. (zaposlenega pri [...]). Ta je potrdil, da je tožnik delo opravljal še naprej v danih zmožnostih (pri tem pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo delovanje tožnika kot predsednika glede na spor med strankama in novo izvoljeno vodstvo nedvomno bistveno omejeno), kot tudi, da je [...] poskušal rešiti spor z organizacijo konference, na kateri bi se odločalo, kdo bo predsednik, s čimer pa se takratni predsednik ni strinjal. Glede na stališče [...] o nezakonitosti razrešitve tožnika, na katero je slednji opozarjal ter prizadevanje tako tožnika kot [...] za mirno rešitev spora ter po drugi strani nepripravljenost toženca za sodelovanje z [...] in mirno rešitev spora z razpisom novih volitev ob posredovanju [...], je sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja ter prepovedi povzročanja škode pravilno zaključilo, da je tožnik sprejel zadostne razumne ukrepe v smislu zmanjšanja škode in bi bilo pretirano od njega pričakovati, da bi moral sprejeti poziv za vkrcanje na ladjo. Določba četrtega odstavka 243. člena OZ namreč ne pomeni, da povzročitelj škode nima v zvezi z že nastalo ali nastajajočo škodo nobenih obveznosti. K njenemu zmanjšanju oziroma preprečevanju nadaljnje škode ga zavezuje že splošna prepoved povzročanja škode. Zato je ravno povzročitelj škode primarno zavezan k odpravi vzroka za nastajanje škode, v kolikor je to še v njegovi moči⁹. V tej luči je tako sodišče pri presoji utemeljenosti navedenega ugovora toženca pravilno upoštevalo zlasti njegovo nepripravljenost za mirno rešitev spora ter po drugi strani dejstvo, da se od oškodovanca ne smejo zahtevati nesorazmerni napori.

16V zvezi z višino škode pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb obeh pravdnih strank in v 22. točki obrazložitve zavzelo stališče, da tožnik ni upravičen do plače v višini 5.040 USD mesečno, kot jo je vtoževal, saj ta dogovorjeni znesek predstavlja sredstva za delovanje sindikata. Posledično je višino plače presojalo skladno s pogodbo o zaposlitvi¹⁰, Statutom¹¹ in Kolektivno pogodbo za pomorščake na ladjah (v nadaljevanju kolektivna pogodba)¹². Pri tem je, kot že zgoraj pojasnjeno, neutemeljeno sklicevanje pritožbe na višino plače, kot jo določa nov statut, ki je bil sprejet v posledici tožnikove razrešitve.

17Stališče sodišča, da je tožnik upravičen do dvanajstih plač letno je pravilen in ga pritožba ne uspe izpodbiti. S tem, ko se je sodišče pri ugotavljanju višine škode sklicevalo na plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi kljub stališču, da obstoj delovnega razmerja ni pomemben, ni zagrešilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da za osnovo odškodnine služijo prejemki, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, namreč ne spremeni narave zahtevka¹³ oziroma ne pomeni, da gre za škodo nastalo zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, kot si to napačno razlaga pritožba. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno skladno z napotki iz razveljavitvenega sklepa ugotavljalo, kako so si določila o številu plač razlagale in izvajale pogodbene stranke, ko še ni bilo spora. Dokazna ocena sodišča v tem delu je celovita in prepričljiva. Pritožba pri tem ne more biti uspešna s kritiko, da se je sodišče oprlo le na izpovedbo C. C., ki je opravljal delo predsednika pred tožnikom. Kot je pravilno pojasnilo sodišče, izpovedbe kasnejših predsednikov (ki so med drugim tudi prejemali plačo po novem statutu) o tem, kako so si uredili izplačevanje plače, ko so nastopili funkcijo, ne morejo biti relevantne. Poleg tega iz izpovedbe novega predsednika A. A. izhaja, da se način obračunovanja višine plače 8/12 ni delal, iz izpovedbe priče Č. Č., ki je bil finančni direktor pa izhaja, da (tako kot tudi večina ostalih zaslišanih prič) ni vedel, kako se je tožniku plača obračunavala, da pa je slišal, da je imel plačo za celih dvanajst mesecev. Pritrditi je tudi razlogom sodišča, da je tožnik (za razliko od pomorščakov) bil zaposlen pri slovenskem delodajalcu in dejansko opravljal delo celih dvanajst mesecev. Prav tako ne more pritožba uspeti s sklicevanjem na odločitvi delovnega sodišča v zadevah Pdp 859/2007 in Pd 177/2010, saj pravdno sodišče na ugotovitve drugega, delovnega sodišča ni vezano. Poleg tega je bila, kot izhaja iz spisovnih podatkov, odločitev sodišča v zadevi Pdp 859/2007 v revizijskem postopku spremenjena, tako da je bil zahtevek zavrnjen. Iz sodbe Pd 177/2010 pa izhaja stališče o dvanajstih plačah letno. Neutemeljeno je pri tem tudi sklicevanje na stališče izvedenke, saj gre za pravno vprašanje, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

18Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačno stališče sodišča, da znesek plače, določen v kolektivni pogodbi, predstavlja neto znesek. V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je bilo določeno, da plača tožnika za čas, dogovorjen s to pogodbo, znaša toliko kot plača pomorščaka s posebnimi pravicami pri podjetju [...] na delovnem mestu 1. častnika krova oziroma stroja. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik bil v spornem obdobju kot predsednik Sindikata v pogodbenem razmerju s slovenskim delodajalcem, za katerega veljajo slovenski davčni predpisi in ki posledično plačuje davke in prispevke po slovenski zakonodaji. Zavezan je torej k plačilu prispevkov v višini, določeni z zakonom in k obračunu dohodnine po predpisani davčni stopnji. Plača v slovenskem pravnem sistemu pomeni bruto plačo. Glede na navedeno ni mogoče plače, ki jo sicer prejme pomorščak v družbi [...], v konkretnem primeru obravnavati kot neto plače, na katero bi se obračunali davki in prispevki¹⁴. Drugačno stališče tožnika, pri katerem je vztrajal tudi v pritožbenem postopku, pri tem ne prepriča.

19Ker je zaradi napačnega stališča dejansko stanje o višini prejemkov, ki bi jih tožnik prejel, če ne bi bil nezakonito razrešen, bilo nepravilno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče dopolnilo dokazni postopek z izvedenko ekonomske stroke in ji naložilo, da v postopku na prvi stopnji izdelano mnenje dopolni tako, da izračuna višino neto plače¹⁵, ki bi jo tožnik moral prejemati pri tožencu za obdobje od decembra 2006 do vključno oktobra 2008, pri čemer naj upošteva, da v kolektivni pogodbi določeni zneski predstavljajo bruto plačo¹⁶. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 16. 6. 2021, ki ga pritožbeno sodišče sprejema kot strokovno in prepričljivo argumentirano in na katerega tudi nobena od pravdnih strank ni imela pripomb¹⁷, izhaja, da je izvedenka izračun pripadajoče neto plače na podlagi zneskov iz kolektivne pogodbe (ki predstavljajo bruto znesek plače) pripravila z obračunom dodatka na minulo delo ter obračunom prispevkov, dohodnine in davka na plačo. Iz izračuna izhaja, da bi skupni znesek neto plač, ki bi jih tožnik prejel v spornem obdobju od decembra 2006 do oktobra 2008 znašal 38.357,92 EUR oziroma 17.742,07 EUR v obdobju od decembra 2006 do oktobra 2007 in 20.615,85 EUR v obdobju od novembra 2007 do oktobra 2008. Posledično je tožnik upravičen do odškodnine v tej višini.

20Glede na nov, drugačen način izračuna višine (neto) prejemkov, ki služijo za osnovo zahtevane odškodnine, je pritožbeno zavzemanje za to, da bi izvedenka morala upoštevati prispevke po najnižji davčni stopnji oziroma nasprotovanje obračunu davkov in prispevkov na sploh, postalo brezpredmetno. Da je toženec kot slovenski delodajalec dolžan plačevati prispevke po slovenski zakonodaji, pa tudi sicer izhaja že iz zgornje obrazložitve. V zvezi z upoštevanjem dodatka za delovno dobo pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v 27. točki obrazložitve in pritožba z navedbami v tem delu pravilnosti izvedenkinega izračuna višine neto prejemkov, do katerih bi bil tožnik upravičen, če ne bi bil nezakonito razrešen, ne izpodbije.

21Ima pa pritožba prav, da sodišče ni imelo podlage za to, da tožencu naloži tudi plačilo prispevkov za socialno varnost, saj pri prisojeni odškodnini zaradi nezakonite razrešitve ne gre za prihodek iz delovnega razmerja. Slednje je, kot je bilo že na več mestih pojasnjeno, zakonito prenehalo v posledici razrešitve. Drugače pa velja glede davčne obveznosti. Prisojena odškodnina za premoženjsko škodo namreč ni izvzeta kot prihodek, od katerega se plača dohodnina, zato jo je toženec dolžan plačati¹⁸. Pri tem pobot na obveznost plačila davčne obveznosti ne vpliva, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) šteje za plačnika davka, je glede na 280. člen OZ ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v neposredno razpolaganje. Pri tem, kot pritožba utemeljeno opozarja, skladno z novejšo sodno prakso takšno opozorilo stranki, da izpolni zakonsko obveznost obračuna in plačila davka, ne sodi v izrek, ampak le v obrazložitev sodne odločbe¹⁹.

Glede pritožbe tožnika:

22Pravilnosti odločitve o pobotu predmetne terjatve tožnika s pravnomočno dosojenimi terjatvami toženca pritožba ne izpodbije z navedbo, da ni podana vzajemnost terjatev. Zgolj dejstvo, da je terjatev iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo obdavčljiva in je takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja v imenu in za račun upnika nakaže davčnemu organu, preostali del pa tožniku, ne pomeni, da terjatve v višini neto zneska odškodnine ni mogoče pobotati s terjatvijo toženca. Vzajemnost je v tem delu v celoti podana in drugačno stališče pritožbe ne drži.

23Napačno je tudi pritožbeno razlogovanje, da pobot ni mogoč, ker je terjatev tožnika nastala z namerno povzročitvijo škode (3. točka prvega odstavka 316. člena OZ). Iz obrazložitve sodbe²⁰ izhaja (le) ugotovitev sodišča, da je toženec zavestno sklical nezakonito konferenco glede na to, da je vedel, kdo je legitimiran za sklic. Na podlagi navedene ugotovitve je sodišče nato izpeljalo zaključek o pričakovani škodi. Ne drži, da je sodišče na več mestih podalo ugotovitve o naklepnem ravnanju toženca z namenom povzročanja škode tožniku, kot to skuša prikazati pritožba. Njegovo ravnanje namreč ni bilo usmerjeno v neposredno škodovanje tožniku. Zgolj ugotovitev sodišča o zavedanju toženca, da je konferenca nezakonito sklicana, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za ravnanje z namenom škodovanja tožniku. Drugačno stališče pritožbe ne prepriča. Upoštevaje navedeno je neutemeljen s tem v zvezi podan očitek napačne uporabe materialnega prava in kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

24Utemeljen pa je smiselni pritožbeni očitek v zvezi odločitvijo sodišča iz II. točke izreka sodbe, da se zaradi opravljenega pobota zavrne tožbeni zahtevek v celoti, tudi v delu, ki se nanaša na plačilo davka. Obveznost toženca, da obračuna in plača davek, temelji na prisilnih predpisih in zaradi pobota ne ugasne. Zato je pobot terjatve toženca mogoče izvesti le do višine neto zneska tožnikove terjatve od zneska odškodnine 38.357,92 EUR, ne pa tudi v višini davčne obveznosti, ki jo je treba obračunati in plačati ne glede na ugovor pobota²¹.

Odločitev pritožbenega sodišča:

25Ob upoštevanju zgoraj obrazloženega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v I./1 in II. točki izreka spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe²² (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pritožbi tožnika in toženca nista utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ju je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Merilo oziroma podlaga za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča je tožnik po višini uspel s 33%, skupno pa v 67%²³. Njegove stroške pa je pritožbeno sodišče skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife odmerilo na 7.996,02 EUR²⁴. Glede na njegov uspeh tožniku na račun stroškov pripada 5.357,33 EUR. Stroške toženca pa je pritožbeno sodišče odmerilo na 5.877,12 EUR²⁵ in glede na 33% uspeh mu pripada 1.939,45 EUR. Po opravljenem pobotanju je toženec dolžan povrniti tožniku 3.417,88 EUR pravdnih stroškov (154. in 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo glede odločitve o stroških ustrezno spremenilo (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeni stroški:

27Tožnik je s svojo pritožbo uspel v višini 14%, zato je v tem delu upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Slednje je pritožbeno sodišče skladno z ZOdvT odmerilo na 2.879,81 EUR (nagrada za pritožbo v višini 1.259,20 EUR, nagrada za narok v višini 944,40 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, 136,90 EUR potnih stroškov za pristop na narok, kar vse skupaj znaša 2.360,50 ter 22% DDV na navedeni znesek). Glede na uspeh tako tožniku pripada 403,17 EUR pritožbenih stroškov.

28Toženec pa je s svojo pritožbo uspel v višini 22% in je v tem delu upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka. Ti po odmeri pritožbenega sodišča znašajo 4.457,11 EUR (nagrada za pritožbo v višini 1.259,20 EUR, nagrada za narok v višini 944,40 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, kar vse skupaj znaša 2.223,60 EUR, skupaj z 22% DDV pa 2.712,79 EUR. Temu je sodišče prištelo še strošek sodne takse v višini 1.449,00 EUR in strošek izvedenke v višini 295,32 EUR po sklepu I Cp 572/20202 z dne 18. 6. 2021). Glede na uspeh tako tožencu pripada 980,56 EUR pritožbenih stroškov. Tožnik do stroškov odgovora na pritožbo toženca ni upravičen, saj z njim ni pripomogel k odločitvi (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

29Po opravljenem pobotu je tožnik dolžan tožencu povrniti 577,39 EUR pritožbenih stroškov.

¹ Zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem višine škode, in sicer da znesek v kolektivni pogodbi predstavlja neto plačo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.
² O tem več v nadaljevanju.
³ Da gre za 5 letni zastaralni rok skladno s tretjim odstavkom 352. člena v zvezi s 346. členom ZPP.
⁴ Prim. VSRS sklep III Ips 14/2016, VSRS sodba VIII Ips 309/2017, VSL sodba in sklep I Cpg 15/2009.
⁵ Pril. A2 spisa.
⁶ Pril. A10 spisa.
⁷ Pril. B17 in B18 spisa.
⁸ Poleg tega ob pravilni uporabi splošnih obligacijskih načel (zlasti načela "nikomur škodovati") pravilo iz četrtega odstavka 243. člena OZ ne predstavlja izjeme, po kateri bi se poslovna odškodninska odgovornost razlikovala od neposlovne, kot skuša prikazati pritožba (prim. VSL sodba I Cpg 603/2011).
⁹ Prim. VSRS sodba III Ips 86/2015.
¹⁰ Pril. B2 spisa.
¹¹ Pri tem je mišljen Statut, ki je veljal v času pred tožnikovo razrešitvijo (pril. A2).
¹² Pril. B4 spisa.
¹³ Prim. VSRS sodba VIII Ips 309/2017.
¹⁴ Takšno stališče izhaja tudi iz VDSS sodbe Pdp 168/2012, predmet katere je bila odločitev o vračilu preveč izplačanih plač tožnika tožencu.
¹⁵ Glede na to, da je delovno razmerje zakonito prenehalo in pri prisojeni odškodnini zaradi nezakonite razrešitve ne gre za prihodek iz delovnega razmerja, do plačila prispevkov ni upravičen, ampak se kot osnova za odškodnino upoštevajo (le) neto prejemki, do katerih bi bil upravičen, če bi delal.
¹⁶ Sklep I Cp 572/2020 z dne 13. 5. 2021.
¹⁷ Tožnik je sicer vložil vlogo, ki jo je poimenoval „pripombe na izvedensko mnenje“, vendar iz vsebine vloge izhaja, da načinu izračuna neto plače oziroma njegovi pravilnosti ne nasprotuje, ampak nasprotuje (le) stališču pritožbenega sodišča, da znesek v kolektivni pogodbi pomeni bruto plačo.
¹⁸ Glej 27. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-2).
¹⁹ Prim. VSRS sodba VIII Ips 226/2017, VSRS sodba II Ips 264/2017, VSRS sodba VIII Ips 309/2017.
²⁰ Točki 15. in 18. obrazložitve.
²¹ Prim. VSRS sodba VIII Ips 76/2016.
²² Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo preostalega (neto) zneska odškodnine od zneska 38.357,92 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi po opravljenem pobotu v celoti, temelji na pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi sodišča, da je terjatev tožnika, kot jo je sodišče priznalo v izpodbijani sodbi skupaj z zamudnimi obrestmi, nižja od terjatve toženca.
²³ Ugotovljeni uspeh tožnika v postopku se pri tem zaradi pobotanja toženčeve terjatve, ki mu je že naložena v plačilo s pravnomočno sodbo, ne zmanjša, saj se pobot judikatne terjatve pri računanju uspeha zaradi odločitve o stroških postopka ne upošteva kot toženčev uspeh (prim. VSL sodba in sklep I Cp 1224/2014).
²⁴ Sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 1.222,00 EUR, nagrado za narok v višini 1.128,00 EUR, nagrado za postopek s pritožbo z dne 14. 6. 2017 v višini 1.504,00 EUR, nagrado za narok v ponovljenem postopku v višini 1.128,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, potne stroške pooblaščenca v višini 1.232,10 EUR (za pristop na 9 narokov), kar vse skupaj znaša 6.234,10 EUR, povišano za 22% DDV pa 7.605,60 EUR. Temu je prištelo še potne stroške stranke za pristop na devet narokov v višini 390,42 EUR. Ni pa tožnik upravičen do nagrade za posel, saj je s pooblastilo za vložitev tožbe pridobil že pravico do nagrade za postopek, do dveh nagrad za postopek, saj mu ne glede na razveljavitev pripada le ena nagrada za postopek na prvi stopnji, do nagrade za odgovor na pritožbo, saj ta za odločitev ni bil potreben in tudi ne do priglašenih stroškov sodnih taks glede na taksno oprostitev in izvedencev, saj so bili založeni iz sredstev Bpp.
²⁵ Sodišče je tožencu priznalo nagrado za postopek v višini 1.222,00 EUR, nagrado za narok v višini 1.128,00 EUR, nagrado za postopek s pritožbo v višini 670,40 EUR, nagrado za narok v ponovljenem postopku v višini 1.128,00 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov, kar vse skupaj znaša 4.168,40 EUR, povišano za 22% DDV pa 5.085,45 EUR. Temu je prištelo še stroške prič v višini 170,67 EUR, odmerjenih s sklepom P 267/2018 z dne 15. 2. 2019 in stroške sodne takse za pritožbo v višini 621,00 EUR. Ni pa tožencu priznalo dveh nagrad za narok in potnih stroškov na relaciji Pivka-Koper-Pivka glede na to, da je sedež odvetniške pisarne pooblaščenke toženca v Kopru.