VSK Sklep in sodba I Cp 373/2021

I. Pritožbi prvega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je dolžan prvi toženec (solidarno z drugim tožencem) v roku 15 dni plačati prvi tožnici znesek 10.236,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, zavrne;

v preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (odločitev o pravdnih stroških v 2. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Prva tožnica mora v roku 15 dni povrniti prvemu tožencu 399,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba zoper drugega toženca v 1. točki izreka razveljavi za znesek 8.870,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

v preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (kjer je drugemu tožencu naloženo plačilo zneska 1.366,18 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških drugega toženca in prve tožnice se pridrži za končno (novo) odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo, da sta prvi in drugi toženec dolžna v roku 15 dni solidarno plačati prvi tožnici znesek 10.236,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Ta znesek se nanaša na materialno škodo, ki jo je prva tožnica, kot lastnica stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu [...], utrpela zaradi neustrezno izvedene sanacije vertikalne kanalizacijske cevi. Višji zahtevek je zavrnilo (1. točka izreka). Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo do odločitve o celotnem tožbenem zahtevku (2. točka izreka).

2Zoper to sodbo se pritožujeta oba toženca po pooblaščencih.

Prvi toženec v pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na 187. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določba v konkretnem primeru ni uporabljiva. Prvega toženca je nepravilno opredelilo kot naročitelja. Kot upravnik je zgolj pooblaščenec etažnih lastnikov. Posle upravljanja opravlja v imenu in za račun etažnih lastnikov. V konkretnem primeru je šlo za samostojno odločitev etažnih lastnikov, da sanirajo vertikalno kanalizacijsko napeljavo. Upravnik ne more odgovarjati za ravnanje tretjega (po 56. členu Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ-1), temveč kvečjemu za izbiro tretjega. Sodišče prve stopnje ni jasno navedlo, kaj je prvi toženec kršil ter zakaj je bilo njegovo ravnanje protipravno. Očitka, da izbire izvajalca ni ustrezno opravil, ne sprejema. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj je bilo z izbranim ponudnikom (ob sami izbiri) narobe. Ni se opredelilo niti do vzročne zveze. Napačno se sklicuje tudi na določbo 633. člena OZ. Razlogi izpodbijane sodbe so pravno in dejansko zmotni. Neskrbnost drugega toženca ne more iti v breme prvega toženca. Nedorečena in nepravilna je ocena sodišča prve stopnje glede pregleda in nadzora nad delom drugega toženca. Nasprotuje višini ugotovljene premoženjske škode, ki v določenem delu temelji zgolj na ponudbah in predračunih. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Priglasil je pritožbene stroške.

Drugi toženec v pritožbi navaja, da se je zavezal izvesti zgolj dela po podani ponudbi. Nepravilne so navedbe sodišča prve stopnje, da se je s pogodbo obvezal opraviti tudi določena druga dela (vključno s pregledom cevi), sama dela pa izvesti tako, da se v napeljavi ne nabirajo odpadki (oziroma da se ti odpadki sproti odstranjujejo) ter preprečiti kakršne koli dodatne zamašitve. V objektu je veliko stanovanj, v katerih lastniki ne živijo, kar zelo otežuje komunikacijo in delo. Drugi toženec je teden dni pred izvedbo del (dela so se pričela 3. 7. 2017) obvestil stanovalce, naj med opravljanjem del ne spuščajo vode. Tega obvestila stanovalci niso upoštevali. Obloge, ki jih je drugi toženec v juliju 2017 rezal, so padale po vertikali. Ker so stanovalci spuščali vodo, se je v spodnjem delu cev zamašila. Zaradi tega je voda udarila v najnižje stanovanje (stanovanje prve tožnice). Ta izliv je posledica nediscipline stanovalcev. Prvemu tožencu (upravniku) je sporočil vse okoliščine, ki so pomembne za naročeno delo (da je pri prvi sanaciji nekdo od stanovalcev spuščal vodo). Tudi popolno zaprtje vode v primeru nediscipline stanovalcev ne bi preprečilo eventualnega izlivanja vode (določena količina vode ostane v ceveh, kotličkih, bojlerjih). Prvi toženec kot upravnik ni poskrbel za to, da bi pridobil kontakte vseh etažnih lastnikov. Pri svojem delu je imel drugi toženec velike težave, saj stanovalci njegovih delavcev niso spuščali v svoje kopalnice. Tudi do izpiranja nestrjenega materiala je prišlo zaradi neupoštevanja navodil s strani stanovalcev. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Za izliv vode v mesecu novembru je izvedel šele naslednji dan, zato ni mogel pomagati. Do njegovega odhoda je bilo vse v redu. Cev je pred tem izpral z vodo pod pritiskom. Do te poplave je prišlo zaradi zamašitve s krpami in intimnimi higienskimi pripomočki. Izliv vode v novembru 2017 in še posebej v januarju 2018 nikakor ni v vzročni zvezi z delom drugega toženca. Vzrok je v poškodovanem kolenskem delu kanalizacijske cevi. Na to je drugi toženec opozarjal prvega toženca. Kljub temu je prvi toženec zahteval, da se sanacija izvede. Ne drži, da drugi toženec ni pravilno izvedel sanacije. Po zaključku del je pregledal pretočnost cevi s kamero. Sodišče prve stopnje nekaterih dokazov nepravilno ni izvedlo. Nasprotuje tudi višini premoženjske škode. Priglasil je pritožbene stroške.

3Prva tožnica je na pritožbi odgovorila. Podanim navedbam je nasprotovala. Predlagala je zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožbi sta delno utemeljeni.

5Tožnici v tej pravdi zatrjujeta, da sta zaradi sanacije vertikalne kanalizacijske cevi v večstanovanjski stavbi na naslovu [...], utrpeli premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo tožbenemu zahtevku iz naslova premoženjske škode delno ugodilo (za znesek 10.236,46 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi). Ugotovilo je, da je v stanovanju, ki je v lasti prve tožnice, prišlo do več izlivov fekalne vode, kar je povzročilo onesnaženje in določene poškodbe. Odločilo je, da sta tako prvi toženec (upravnik) kot drugi toženec (izvajalec) za to škodo solidarno odgovorna.

Glede pritožbe prvega toženca

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da prvi toženec (kot upravnik) ni opravil postopka izbire izvajalca tako, kot se od njega pričakuje. Ta zaključek pritožba utemeljeno izpodbija. Odgovornost upravnika za izbiro tretje osebe, v smislu določbe prvega odstavka 57. člena SZ-1, je podana takrat, če upravnik pri izbiri ni ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, torej če je izbral osebo, za katero je vedel oziroma bi moral vedeti, da ne bo pravilno (in / ali pravočasno) opravila posla, ker na primer nima ustreznega strokovnega znanja oziroma sposobnosti, ki so potrebne za pravilno izpolnitev. Te okoliščine v obravnavanem primeru niso podane. Ustrezno konkretiziranih trditev, zakaj bi moral biti prvi toženec pri izbiri izvajalca bolj pazljiv in skrben oziroma zakaj bi moral (in mogel) vedeti, da izvajalec tega posla ne bo pravilno izpolnil, tožnici niti nista podali. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da prvi toženec ni navedel referenc drugega toženca. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč pojasnil, da drugi toženec to dejavnost opravlja že od leta 1977 in priložil (javno objavljen) referenčni list oziroma spisek njegovih (večjih) naročnikov. Na neustreznost izbire (v smislu prej opisanega pravnega standarda) ne kaže niti okoliščina, ali je prvi toženec v tem postopku navedel (oziroma ni navedel) drugih (konkurenčnih) ponudb in ponudnikov. Zaključek sodišče prve stopnje, da prvi toženec pri izbiri ni bil dovolj skrben, torej ni pravilen.

7Nadalje je sodišče prve stopnje štelo, da prvi toženec ni izpolnil svoje dolžnosti pregleda, saj pri izvajalcu ni dosledno nadzoroval kako poteka sanacija. Pri tem se napačno sklicuje na določbo 633. člena OZ. Na podlagi te določbe in z argumenti, ki jih navaja (prvi odstavek na 14. strani sodbe), odgovornosti prvega toženca ni mogoče vzpostaviti. Najprej velja, da prvi toženec v tej zadevi ne nastopa kot naročnik del. Pogodbe ni sklenil v svojem imenu in za svoj račun, temveč jo je sklenil kot zastopnik etažnih lastnikov - naročnikov. Poleg tega je sodišče prve stopnje spregledalo, da naročnik (in torej tudi prvi toženec kot zastopnik naročnikov) v času izvedbe del ni strokovni nadzornik izvajalca. Naročnik nima obveznosti nadzora, temveč pravico do nadzora (622. člen OZ), ki je usmerjena k temu, da lahko ugotovi, ali so se izpolnile predpostavke za uresničitev njegovih odstopnih upravičenj.¹ Ker je nadzor naročnikova pravica, ne pa tudi obveznost, za naročnika zaradi neopravljanja nadzora ne morejo nastati škodljive posledice v tem smislu, da bi zaradi tega prevzel tveganja v zvezi z opravljenim poslom.² Dolžnost za pravilno izvedbo (izvajanje) del je na podjemniku (izvajalcu), ki mora pri tem ravnati s profesionalno skrbnostjo (po pravilih stroke in običajih).³

8Odgovornosti prvega toženca ni mogoče utemeljiti niti na podlagi upravnikove zakonske obveznosti, da skrbi za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov večstanovanjske stavbe; niti na podlagi določil sklenjene pogodbe o upravljanju, kjer je navedeno, da upravnik prevzema skrb za potrebna popravila na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, predmetna škoda ni nastala zaradi kršitve teh (samostojnih) upravnikovih dolžnosti, temveč zaradi nestrokovno izvedene sanacije vertikalne kanalizacijske cevi, ki je bila zaupana zunanjemu izvajalcu (drugemu tožencu). Sodišče prve stopnje poleg tega ni pojasnilo, zakaj bi bila (zaradi zgoraj navedenih prevzetih obveznosti) podana odškodninska odgovornost prvega toženca. Ne drži, da za ravnanje drugega toženca odgovarja prvi toženec, kot da bi ta posel opravil sam (56. člen SZ-1). V konkretnem primeru namreč ni šlo za to, da bi upravnik za opravljanje posameznih poslov, ki sodijo v okvir upravniških storitev, pooblastil tretjo osebo. Sodišče prve stopnje se nepravilno sklicuje tudi na določbo 187. člena OZ, po kateri naročitelj in izvajalec del solidarno odgovarjata tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila z izvajanjem teh del. Da prvi toženec ne nastopa kot naročnik, je bilo pojasnjeno že zgoraj, na tem mestu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da etažni lastniki pri tem poslu prav tako ne nastopajo kot tretje osebe. Drugih tehtnih, ustrezno konkretiziranih in pravno relevantnih navedb, da je zaradi določenih opustitev prvega toženca podana njegova odškodninska odgovornost oziroma da je zaradi tega prišlo do predmetnega škodnega dogodka, tožnici nista podali.

9Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi prvega toženca ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, po katerem je prvi toženec dolžan (solidarno z drugim tožencem) v roku 15 dni plačati prvi tožnici znesek 10.236,46 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. V preostalem pa pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo in odločitev o stroški pridržalo do odločitve o celotnem tožbenem zahtevku oziroma za poznejšo sodbo. Ta odločitev temelji na 164. členu ZPP. Pritožba je argumentirano niti ne napada. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (o pravdnih stroških v 2. točki izreka) odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Ker je prvi toženec s pritožbo (glede meritorne odločitve) uspel, mu mora prva tožnica povrniti njegove pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skupni višini 399,00 EUR, kar predstavlja 500 točk Odvetniške tarife oziroma 300,00 EUR za vloženo pritožbo (vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 10.236,46 EUR), plačano sodno takso v znesku 33,00 EUR in pripadajoči DDV (66,00 EUR). Višji zahtevek je zavrnilo. Prva tožnica pa sama krije svoje pritožbene stroške (stroške podanega odgovora na pritožbo).

Glede pritožbe drugega toženca

11Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da mora izvajalec (drugi toženec) izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla ter svoje delo opraviti s potrebno skrbnostjo. Sklicevalo se je na izvedensko mnenje izvedenca [...], ki je evropske standarde tega posla, ki so po vsebini podobni slovenskim, tudi predstavil. Zgrešene so zato pritožbene navedbe, da drugi toženec ni bil zavezan napraviti tudi določenih predhodnih oziroma zaključnih opravil, vključno s pregledom napeljave (s kamero) ter dela izvesti tako, da v ceveh ne ostajajo kakršnikoli odpadki in da se preprečijo kakršnekoli dodatne zamašitve. Gre za elementarne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri profesionalni sanaciji kanalizacijske cevi. Pritožnikovo sklicevanje na poslano ponudbo in reduciranje njegovih obveznosti zgolj na posamezne postavke iz te ponudbe, ni utemeljeno. V pritožbenem postopku ni sporno, da je do izliva fekalne vode prišlo v mesecu juliju 2017 (ko je drugi toženec opravljal notranje "strganje" cevi), v mesecu novembru 2017 (ko je izvajal notranjo oblogo cevi), ter zatem še v začetku januarja 2018. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je razlog za izliv fekalne vode v nezaključeni in površni sanaciji kanalizacijskega sistema. Zaradi določenih ovir je prišlo do zamašitve cevi, gladina vode se je pričela dvigati ter odtekati pri prvem odtoku, kjer je lahko - pri talnem sifonu oziroma odmontirani straniščni školjki v stanovanju tožnic. Odločitev sodišča prve stopnje, da je za premoženjsko škodo, povezano s tem dogodkom, odgovoren drugi toženec kot izvajalec, je pravilna in je pritožba ne izpodbije.

12Neuspešne so pritožbene navedbe, da so stanovalci (med njimi tudi tožnici) preprečili oziroma otežili delo drugemu tožencu, ker mu niso omogočili (dovolili) vstopov v stanovanja. Kakšno stanje bi drugi toženec tam preverjal in kako bi ta okoliščina vplivala na njegovo odgovornost oziroma na nastanek (obseg) škode, pritožba ne pojasni. Prav tako ne navede, kateri stanovalci niso bili prisotni pri izvedbi del in kako je ta odsotnost vplivala na potek sanacije. Da je drugi toženec šele naslednji dan izvedel za poplavo v mesecu novembru 2017, ni bistveno. Pritožbena trditev, da gre pri tem za odločilna dejstva, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju prepričljivo zapisalo, da v kolikor bi stanovalci spuščali vodo v sistem med izvedbo nanašanja obloge cevi, bi voda poplavila stanovanje nad delom, kjer se je v tistem trenutku nahajal "paker" (napihljiv gumijasti čep, s katerim se nanaša nova obloga), saj ta kot balon zatesni območje, kjer se trenutno nahaja. Prav tako je pojasnilo, da tudi če je zaradi spuščanja vode prišlo do izpiranja nestrjenega materiala (ki je zatem zastal v področju kolena), je to zgolj posledica dejstva, da izvajalec procesa sanacije (procesa nanašanja notranje obloge) ni pravilno izvedel oziroma zaključil. V tem delu je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje ustrezno upoštevalo. Drugačno pritožbeno naziranje ne drži. Pravilno je tudi zapisalo, da bi moral izvajalec pred začetkom sanacije onemogočiti pretok vode skozi cev, torej preveriti, ali je sistem izpraznjen in voda zaprta (zaprt glavni ventil). Zaradi tega so pravno neuspešne pritožbene trditve, da so nekateri stanovalci kljub obvestilu spuščali vodo in da je drugi toženec o tem takoj obvestil prvega toženca. Prav tako pritožnik ne uspe z navedbami, da prvi toženec ni poskrbel za kontakte oziroma prisotnost vseh etažnih lastnikov ter s sklicevanjem na nedisciplino stanovalcev. Ravno zato, ker bi drugi toženec moral računati z določeno stopnjo brezbrižnosti, bi moral učinkovito poskrbeti za to, da med procesom sanacije do tovrstnih vplivov ne prihaja. Kot profesionalni (in dolgoletni) izvajalec te dejavnosti, se je tega moral in mogel zavedati. Njegovo sklicevanje, da določena manjša količina vode vseeno ostaja v ceveh in kotličkih, ne more biti uspešno. Poleg tega do poplav zaradi manjših količin vode ne prihaja.

13Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbe drugega toženca, da je z vodnim izpiranjem (v novembru 2017) odstranil vse možne ovire za pretočnost cevi ter poudarilo, da ni izpolnil svoje dolžnosti (naknadnega) pregleda s kamero. Zgolj z drugačnim zatrjevanjem (in navedbami, da posnetkov pač ne hrani) tega zaključka ne omaje. Neuspešne so pritožbene trditve, da je do zamašitve prišlo (zgolj) zaradi krp in intimnega higienskega materiala, torej navedbe, ki so povezane s sklicevanjem na poškodovano in nesanirano koleno, na katero naj bi se obešali deli odplak ter s tem zavirali pretočnost sistema. Pritožnik v pritožbi ponavlja, da je prvega toženca opozarjal na to poškodbo in na nujnost popravila, vendar je slednji zahteval, da se sanacija (vertikalne) cevi kljub temu izvede. Te navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je upravičeno poudarilo, da je drugi toženec izvedel sanacijo vertikalnih cevi, čeprav je moral vedeti, da zaradi poškodovanega kolena ta sanacija ne bo uspešna oziroma, da obstaja velika verjetnost zamašitve cevi. Pravilno je tudi zapisalo, da četudi je bila omenjena zahteva za izvedbo del (s strani prvega toženca) res podana, je drugi toženec (kot strokovnjak) v navedenih okoliščinah ne bi smel upoštevati. Teh razlogov pritožba ne uspe izpodbiti. Predvsem pa pritožnik zanemari, da se je v kolenu nabral tudi material, ki ga je (kot izvajalec) uporabljal za izvedbo notranje obloge cevi. Ta kos "plastike" je bistveno prispeval h kasnejši zamašitvi cevi. Neuspešno je zato pritožbeno zavzemanje, da izlivi vode niso v vzročni zvezi z delom drugega toženca. Povsem pavšalne so tudi navedbe, da drugi toženec sanacije v mesecu novembru ni zaključil, ker mu niso dovolili zaključiti del.

14Pritožbi ni mogoče slediti niti v delu, ko sodišču prve stopnje očita nepravilno zavrnitev dokaznih predlogov.⁴ Najprej velja, da so navedbe glede neizvedbe dokaza z izvedencem ustrezne stroke, ki bi podal svoj izvid in mnenje glede kosa "plastike", ki je bil najden v kolenu kanalizacijske napeljave, že v osnovi poenostavljene. Dokazno temo kako (od "kod") je omenjeni kos "plastike" prišel v kanalizacijsko koleno, je sodišče prve stopnje obširno in temeljito obravnavalo z izvedencem [...]. Že iz tega razloga ne držijo pritožbene trditve, da drugemu tožencu ni bila omogočena pravica do izvajanja dokazov in izjave v postopku. Poleg tega se ta predlog smiselno nanaša na nekakšno ponovitev dokazovanja (z istim ali drugim izvedencem), zato niti ne gre za nov dokazni predlog, temveč kvečjemu za predlog za nadaljnjo izvedbo tega (že delno izvedenega) dokaza. V zvezi s tem pa pritožnik ni izkazal, da je ostala ekspertiza izvedenca [...] (kljub dodatnemu zaslišanju) nejasna, nepopolna, v nasprotju s samim seboj ali z raziskanimi okoliščinami oziroma, da obstoji utemeljen dvom v njeno pravilnost. Zgolj pavšalno in brez navedbe ustreznih sodbenih razlogov zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo prepričano o določenih lastnostih oziroma "pripadnosti" tega kosa "plastike". Tehtnih in utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi moralo sodišče prve stopnje izvesti oziroma nadaljevati ta dokaz, v pritožbi ni podal.

15Glede nezaslišanja A. A. pa pritožnik navaja, da je bil slednji predlagan v zvezi s poplavo v mesecu juliju, ko je moral sam čistiti kopalnico tožnic, in tudi o tem, kaj je bilo najdeno pri čiščenju cevi v mesecu novembru. Kot je bilo že pojasnjeno, sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. V razlogih sodbe je zapisalo, da je bilo dejansko stanje dovolj raziskano. To odločitev pritožnik izpodbija z navedbami, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe (na strani 16) navedlo, da glede izlivov v novembru ne razpolaga s podatkom, če je izvajalec ponovno pregledal cevi s kamero in se prepričal o ustreznosti sanacije. Po njegovem mnenju naj bi bil v tem delu izražen dvom o dejanskem stanju. Vendar pa pritožnik spregleda, da zatrjevana dejstva, o katerih naj bi ta priča pričala (kaj je bilo najdeno pri čiščenju cevi v mesecu novembru), niso v neposredni zvezi z dejanskim stanjem, ki ga izpostavlja v pritožbi (ali je izvajalec tedaj pregledal cev s kamero). Že iz tega razloga pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

16Sodišče prve stopnje je prvi tožnici priznalo materialno škodo v skupni višini 10.236,46 EUR. Gre za sledeče postavke: 910,12 EUR za generalno čiščenje stanovanja (po računu [...] za mesec december 2017); 2.625,19 EUR za zamenjavo uničenega parketa (po predračunu [...] parketa z dne 24. 11. 2017); 6.245,09 EUR za obnovo sanitarij – WC in kopalnice (po predračunu [...]); 320,00 EUR za interventno (dvakratno) čiščenje kanalizacijskih cevi (po računu [...] in 136,06 EUR za interventno odmaševanje kanalizacije (po računu [...] z dne 8. 1. 2018). Višji zahtevek je zavrnilo (gre za stroške drugih generalnih čiščenj, ki po oceni sodišča prve stopnje niso podkrepljeni z ustreznimi listinami).

17Pritožba konkretizirano izpodbija zgolj postavke glede zamenjave uničenega parketa in obnove sanitarij, torej znesek v skupni višini 8.870,28 EUR. V tem delu utemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje priznalo to premoženjsko škodo zgolj na podlagi predračunov oziroma ponudbe, čeprav je drugi toženec temu izrecno nasprotoval. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo niti z vprašanjem, ali je ta škoda (škoda v tej višini) sporna, niti ni v dokaznem smislu presojalo navedenih listin. Izpodbijana odločitev je v tem delu arbitrarna, na kar drugi toženec pravilno opozarja. Podana je kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki mora biti kot ena od temeljnih jamstev poštenega sojenja zagotovljena na vseh sodnih stopnjah. Zaradi tega je pritožbeno sodišče to odločitev (za znesek škode v višini 2.625,19 EUR in 6.245,09 EUR, skupaj 8.870,28 EUR) razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (pri odstavek 354. člen ZPP). Pri tem gre prav tako upoštevati, da se predmetna zadeva vodi še zaradi odločanja o zahtevku za plačilo nematerialne škode, zato po oceni pritožbenega sodišča s tem ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ravna v skladu z gornjimi stališči in o tej premoženjski škodi ponovno odloči. Pri tem naj upošteva vse relevantne navedbe in predložene dokaze. Svojo odločitev in dokazne zaključke naj ustrezno obrazloži.

18V preostalem (glede odškodnine za škodo v višini 1.366,18 EUR) pa pritožba ni utemeljena. Ker sodba v tem delu nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških (priglašenih stroških drugega toženca za pritožbo in prve tožnice za odgovor na pritožbo) temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Gre za pravico odstopiti od pogodbe zaradi odstopa od dogovorjenih pogojev (627. člen OZ) in pravico odstopiti od pogodbe pred iztekom roka (628. člen OZ).
² N. Plavšak v Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, stran 762.
³ Navedeno delo, stran 802.
⁴ Sodišče je glede (vseh) preostalih dokazov, ki jih ni izvedlo, v sodbi zapisalo, da je bilo dejansko stanje dovolj raziskano, da o zadevi lahko odloči.