627. člen OZ

Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da v obligacijskih razmerjih velja načelo dispozitivnosti in načelo prostega urejanja razmerij, ne drži pa, da v konkretnem primeru vsebina 16. člena pogodbe ne narekuje hkratne uporabe določb OZ o (dodatnih) pogojih za odstop od pogodbe. Citirano pogodbeno določilo vsebuje zgolj navedbo krivdnih razlogov, zaradi katerih je dovoljen odstop naročnika od pogodbe, ni pa v njem pojasnjeno, pod kakšnimi pogoji oziroma po kakšnem postopku lahko naročnik od sklenjene pogodbe veljavno odstopi. V tej zvezi ni sprejemljivo pritožbeno stališče, ki ga je mogoče ubesediti, da če "nič dodatno ni zapisano, potem velja, da za odstop od pogodbe ni dodatnih predpostavk". Le, če bi bilo v 16. členu Pogodbe z dne 31. 7. 2013 izrecno določeno, da lahko naročnik od pogodbe v primeru krivdnih razlogov odstopi, ne da bi izvajalcu del postavil dodatni rok za odpravo napak, v zvezi s tem ne bi bilo treba upoštevati določb OZ.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot uveljavlja pritožba. Prvostopenjsko sodišče je razmerje med pravdnima strankama pravilno presojalo na podlagi določb 82. člena OZ. Pogodbeni stranki sta namreč s pogodbo o opravljenih knjigovodskih storitvah se dogovorili za veljavnost pogodbe za nedoločen čas in 6-mesečni odpovedni rok, pri čemer mora biti odpoved pogodbe jasna.

V izpodbijani sodbi je pravilno in popolno obrazloženo, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je bila pogodba o vodenju poslovnih knjig sklenjena, četudi ni bila podpisana. Pravilno je pojasnjeno, da zakon za veljavnost take pogodbe ne predpisuje pisnosti, da je toženka takoj po sklenitvi pogodbe nekaj mesecev storitve plačevala in da je tožnica pogodbeno dogovorjena dela tudi opravljala.

Tožeča stranka, če bi hotela odstopiti od pogodbe pred iztekom roka skladno z določbo 628. člena OZ, bi morala toženi stranki določiti dodatni rok. Res je, da gre pri določbi 628. člena OZ za specialno ureditev odstopa od podjemne pogodbe glede na določbo 105. člena OZ, ki ureja odstop od vsake pogodbe, pri kateri rok izpolnitve ni bistvena sestavina, vendar pa ureditev iz drugega odstavka 628.člena OZ ne izključuje uporabe 105.člena OZ. Če rok za izpolnitev podjemnikove obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, naročnik ne pridobi pravice odstopiti od pogodbe že z nastopom zamude, temveč mora prej podjemniku dati primeren dodatni rok za izpolnitev in šele, če se pokaže, da tudi v dodatnem roku delo ne bo opravljeno, sme naročnik pred iztekom dodatnega roka odstopiti od pogodbe. Tožeča stranka ni odstopila od pogodbe zaradi zamude roka, temveč v dopisu 24. 4. 2014 navaja, da ocenjuje, da medsebojno pogodbeno sodelovanje ni več smiselno. Tako je glede na vsebino dopisa z dne 24. 2. 2014 sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ravnanje tožeče stranke presojati skladno z določbo 648. člena OZ, ki določa, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naroč

Ugotovitve o številu prevoženih kilometrov in ohranjenosti vozila bi bile pomembne šele, če bi tožnik uspel dokazati, da mu je škoda nastala zaradi toženčevega nestrokovnega popravila. Vendar mu tega v predmetnem postopku ni uspelo dokazati.

Po stališčih pravne teorije in sodne prakse je vprašanje, kakšna je bila dogovorjena vsebina pogodbe, dejansko vprašanje. Glede na navedeno zaključka, da tožeča stranka ni opravila osnovne optimizacije ter da osnovna optimizacija ni bila predmet sklenjene Pogodbe, predstavljata ugotovitev dejanskega stanja in sta posledica opravljene dokazne ocene. Tožena stranka je zato s pritožbenim očitkom, da sta ta zaključka sodišča prve stopnje zmotna, v bistvu grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Torej je dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP, kot je zgoraj že pojasnjeno, ni dovoljen. Ker torej v postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

Pogodba namreč ne določa niti obveznosti sprotnega zaračunavanja ″potroškov″ niti tega, da bi bila pisna potrditev ″potroškov″ s strani toženke pogoj za terjanje njihovega povračila. Pravdni stranki tudi sicer nista več v pogodbenem razmerju in sta v medsebojnem sporu, zato ni mogoče od tožnika zahtevati, da bi moral pridobiti pisno potrditev ″potroškov″ s strani toženke. V situaciji, ko je tožnik po ugovoru toženke, da ″potroški″ niso specificirani, ″potroške″ specificiral, zanje priložil račune, ki se glasijo na toženko in ki jih je založil v gotovini, ter dnevnik, toženka pa je nato še vedno ugovarjala, da se o ″potroških″ v zvezi z delom ne more izjaviti in da bi moral obračune predlagati sproti, je tožbenemu zahtevku v tem delu (na podlagi sklenjene pogodbe) treba ugoditi. Zavzemanje pritožbe toženke, da naj bi bili dobropisi, ki jih je tožnik po podaji predloga aneksa oziroma v času pogajanj o spremembi pogodbe toženki ponudil zavoljo ohranitve nadaljnjega poslovnega sodelovanja, veljavni in da naj bi izkazovali obstoj ustnega dogovora o znižanem plačilu, je neutemeljeno, saj je toženka s podajo novega predloga aneksa tožnikovo ponudbo zavrnila. Do ustnega dogovora o

Sodišče prve stopnje je zaradi opustitve svoje temeljne naloge, ki izhaja iz 8.člena ZPP, da mora sodišče ugotavljati dejansko stanje na podlagi dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, dejansko stanje glede sodelovanja sedaj pravdnih strank do 27. 1. 2014 in glede obsega izvedenih nalog s strani tožene stranke nepopolno ugotovilo. Izvedenčevo mnenje ne more nadomestiti dogovarjanj strank in izvedenčevi pogledi na vsebino ideje ne morejo prevladati nad idejo, ki jo je izrazila tožeča stranka kot naročnik del. Pri odstopu od pogodbe po 627. členu OZ in 628. členu OZ ne gre za materialno pravno situacijo razveze po zakonu samem, ampak je nujna še odstopna izjava, da nastopijo učinki razvezane pogodbe, enako je potrebna odstopna izjava po 107.členu OZ, pri razvezi po zakonu samem pa je pogoj določitev dodatnega roka za izpolnitev in če ne pride do izpolnitve v dodatnem roku, nastopijo učinki razveze po zakonu samem (104. člen OZ in 105. člen OZ).

Da bi lahko tožeča stranka uspela s svojim primarnim zahtevkom o razvezi Pogodbe (po samem zakonu) zaradi nepravočasne izpolnitve, bi morala dokazati, da je bil rok za izpolnitev v Pogodbi določen kot bistvena sestavina pogodbe, ali da je po naravi posla ta rok bil bistvena sestavina Pogodbe (prvi in četrti odstavek 104. člena OZ).

V pobot uveljavljana terjatev mora biti vzajemna, istovrstna in zapadla, in ne sme obstajati kakšna ovira za pobot. Tožena stranka je utemeljeno odstopila od pogodbe zaradi pričakovane kršitve pogodbe s strani tožeče stranke. V tem primeru ima naročnica pravico zahtevati odškodnino. Praviloma se sicer višina škode določi tako, da se ugotovi, koliko se je zmanjšalo premoženje pogodbe nekršeče stranke ali pa koliko dobička je izgubila. Te določbe pa niso prisilne, še posebej zato, ker je ugotavljanje višine škode lahko zelo zahtevno ali celo praktično nemogoče. To bi prekomerno prizadelo pogodbo nekršečo stranko v primerih, ko je očitno, da je zaradi kršitve pogodbe škoda nastala, le njene višine ni mogoče ugotoviti ali pa je to povezano z nesorazmernimi težavami. Ker prej navedene določbe OZ niso prisilne, se lahko znesek odškodnine določi vnaprej v pavšalnem znesku. Prav to pa sta stranki storili tako, da sta se sklicevali na Splošne pogoje FIDIC 1987. Drugače kot pri pogodbeni kazni zaradi zamude lahko tožena stranka zahteva pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve tudi še potem, ko je že odstopila od pogodbe. Določbe, ki bi jo v časovnem smislu omejevale kot pri pogodbe

Prvi toženec se ni držal dogovorjenih pogojev, tožnik ga je na to opozoril in mu določil primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Prvi toženec tožnikove zahteve ni izpolnil, zato je ta upravičeno odstopil od pogodbe. Ta je bila razvezana po samem zakonu. Tožnik ima pravico do vrnitve tistega, kar je dal, ker je toženec s plačilom v zamudi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pogodba je bila razvezana že po samem zakonu s potekom dodatnega roka, ki ga je dal tožnik prvemu tožencu za izpolnitev obveznosti, zato oblikovalni zahtevek tožnika ni potreben. Dopustna tudi ni ugotovitvena tožba, saj je dajatveni zahtevek v konkretnem primeru že zapadel.

Tudi če izvedenec pravdnih strank ne bi povabil na ogled, ki ga je opravil pred izdelavo pisnega mnenja, to v obravnavanem primeru ne bi predstavljalo zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti. Pri presoji, ali je bila kršena pravica stranke do sodelovanja pri dokazovanju, je namreč treba iskati pravo mero. Potrebno je upoštevati, da ni splošnega pravila, da bi stranki moralo biti zagotovljeno sodelovanje pri vseh opravilih v zvezi z izvedbo dokaza. Sodelovanje strank se po ZPP namreč ne zahteva v fazi ogleda, opravljenega s strani izvedenca, temveč se njuna prisotnost zahteva ob samem izvajanju dokazov - tj. ob izdelavi pisnega mnenja (in morebitnem zaslišanju izvedenca). Stankina pravica do izjave se namreč udejanji s tem, da se lahko do mnenja opredeli, nanj poda pripombe in zahteva njegovo dopolnitev. Bistveno je torej, da je stranka v dokaznem postopku svoje interese lahko učinkovito varovala. To možnost je toženka imela in jo tudi izkoristila, saj je na mnenje podala pripombe, na katere je izvedenec odgovoril, sodišče pa se je do njenih ugovorov opredelilo.

Četudi je bil toženkin motiv za odstop od Pogodbe v tožničini zamudi pri pridobivanju gradbenega dovoljenja, iz navedenih okoliščin izhaja, da je toženka ne glede na zamudo želela izpolnitev prav tega dela pogodbenih obveznosti, da pa ni več želela izpolnitve nadaljnjih pogodbenih obveznosti. V tem (preostalem) delu je od Pogodbe odstopila. V skladu s 648. členom OZ mora v primeru odstopa od pogodbe naročnik podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih podjemnik ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.

Če stranka v 15-dnevnem prekluzivnem roku od prejema sodbe ne poda predloga za izdajo dopolnilne sodbe, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.

Naročnik lahko graja napake po pozivu k pregledu in prevzemu, torej takrat, ko podjemnik sam sporoči, da je delo dokončano. Ko se delo še izvršuje, lahko naročnik graja pričakovane (in torej morda še niti ne obstoječe) napake. Vendar pa to podjemnika ne odveže bremena grajanja napak potem, ko ga podjemnik pozove na pregled in prevzem, saj se obstoj napak lahko zares ugotovi šele potem, ko so po podjemnikovem mnenju dela izvršena. Podjemnik od naročnika ne more zahtevati plačila, preden od naročnika ne zahteva, naj pregleda in prevzame izvršeno delo. Podjemnik po pregledu in prevzemu praviloma ne odgovarja več za očitne napake in lahko od naročnika zahteva plačilo. Zakon nalaga pregled „brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče“. Pregled in prevzem morata biti torej opravljena nemudoma, razen če temu nasprotujejo utemeljen razlog. Če pa naročnik nemudoma ne pregleda in prevzame izvršenega dela brez utemeljenega razloga, se delo šteje za prevzeto. Podjemnik je upravičen do plačila kljub temu, da ni bilo ne pregleda, ne prevzema. Nastopi namreč fikcija pregleda in prevzema. Breme zatrjevanja, in po potrebi dokazovanja, da je bilo delo izvršeno v skladu s podjem

Ne pride v poštev uporaba splošnih pravil odškodninske odgovornosti, saj tožnica uveljavlja odgovornost toženke za stvarne napake, ki je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti. Pri razvezi pogodbe pride v poštev vzpostavitev prejšnjega stanja, ko je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi tisto, kar je od nje prejela na podlagi razvezane pogodbe, torej na podlagi, ki je pozneje odpadla. Četrti odstavek 324. člena ZPP res nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo. Izostanek te navedbe zato pomeni procesno kršitev, ki pa ni bistvena, če je sodbo kljub temu mogoče materialnopravno preizkusiti.

Za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost (izpolnitveno ravnanje), je pomembno le, ali je dosegel končni rezultat, torej ali je posel (uspešno) opravil in s tem naročniku omogočil, da uresniči (končni) interes, zaradi uresničitve katerega je sklenil pogodbo. Predmet (vsebina) podjemnikove obveznosti je končni uspeh in ne delovanje (opravljanje del), ki je potrebno za dosego tega rezultata, kar pomeni, da na navodila o načinu izvršitve posla ni povsem vezan oziroma jih ni dolžan v vsem upoštevati.

Za presojo, ali je podjemnik pravilno izpolnil svojo obveznost, je pomembno le, da je dosegel končni rezultat, zaradi katerega se je naročnik odločil skleniti podjemno pogodbo. Predmet podjemnikove obveznosti namreč ni samo delo, ki ga opravlja, da bi končal posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak šele končni rezultat, ki se ga je zavezal izpolniti. V obravnavanem primeru predmet podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja predstavlja izdelana spletna stran, z grafično podobo po željah tožeče stranke. Glede na to, da ta ni bila (dokončno) narejena, tudi do uresničitve končnega interesa tožeče stranke ni prišlo.

Investitorja sta se tožeči stranki zavezala, da bosta v kolikor G. (v tem postopku tretjetožena stranka, v Dogovoru pa opredeljena kot naročnik) ne bo plačal izvajalcu (tožeči stranki) zapadlih obveznosti po potrjenih situacijah, izdanih po pogodbi št. 420/07 -G z dne 07. 08. 2007, namesto naročnika poravnala dolg po potrjenih zapadlih situacijah. Navedena izjava investitorjev tožeči stranki ima vse sestavine poroštvene pogodbe iz 1012. člena OZ, ne glede na to, kako je taka vsebina poimenovana. Navedeno poroštvo v dogovoru pa je bilo vezano na potrditev obveznosti tretjetožene stranke iz zapadlih situacij. Gre torej za pogojno poroštvo po drugem odstavku 1016. člena OZ. Sodišče ni dolžno izvajati prav vseh predlaganih dokazov za ugotavljanje določenega pravno relevantnega dejstva. Kadar na podlagi že izvedenih dokazov sodišče s stopnjo gotovosti ugotovi določeno pravno relevantno dejstvo, se izkaže dokazovanje o neobstoju tega dejstva nepotrebno obremenjevanje postopka.

Poleg izgradnje novega gradbenega objekta so lahko predmet gradbene pogodbe tudi druga gradbena dela na obstoječem objektu, med katera sodijo rekonstrukcija objekta in vzdrževalna dela. Dokončanje del po drugih izvajalcih ni mogoče obravnavati kot škodo. Tudi v primeru odpovedi pogodbe zaradi neizpolnitve, ima pojavna oblika škod lastnost stvarnih napak, torej je tudi to mogoče uveljavljati le v okviru jamčevalnih zahtevkov.