VSL Sodba VI Kp 55515/2021

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 v zvezi s prvo alinejo 3. točke in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe. Ni mu preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju III K 47745/2017 z dne 25. 1. 2018, pravnomočne istega dne. Nadalje je odločilo, da se po šestem odstavku 324. člena KZ-1 B. B. odvzame osebni avtomobil znamke Škoda Octavia, reg. št. .., št. šasije ... Obdolženca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen krivdnih stroškov, ki jih je obdolženec dolžan plačati na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pritožnikih zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z določbami vsebovanimi v XIX.a poglavju (predobravnavni narok) in XXI. poglavju (glavna obravnava) ZKP niso podane. Res je, da se je obdolženec v kazenskem postopku zagovarjal sam, a je nepravilno stališče pritožnikov, da so bile s tem kršene določbe ZKP. Obdolžencu se je z obtožnim predlogom očitalo kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 v zvezi s prvo alinejo 3. točke in 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od treh mesecev do treh let. Obdolženec je bil ves čas kazenskega postopka na prostosti in pri njemu niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da se sam ni zmožen uspešno braniti (npr. gluhost, nemost ipd.). Torej v skladu z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 70. člena ZKP niso (bili) podani pogoji za obvezno formalno obrambo. Sodišče prve stopnje pa je obdolženca seznanilo z njegovo pravico vzeti si zagovornika, vključno s pravico do brezplačne pravne pomoči. Obdolženec je bil s to možnostjo seznanjen trikrat – ob vročitvi obtožnega predloga in vabila na predobravnavni narok (list. št. 108), ob vročitvi vabila na glavno obravnavo (list. št. 175, 180) in na glavni obravnavi (list. št. 182). Na naroku dne 24. 2. 2022 je obdolženec izjavil, da je dane pouke razumel in da se odpoveduje pravici do zagovornika ter da se bo zagovarjal sam. Obdolženca je torej sodišče prve stopnje večkrat seznanilo z njegovo pravico vzeti si zagovornika, a se je obdolženec tej pravici odpovedal. Sodišče prve stopnje torej ni nepravilno uporabilo določb ZKP, ki urejajo predobravnavni narok in potek glavne obravnave, niti ni prekršilo pravic obrambe, saj je obdolženca seznanilo z njegovo pravico vzeti si zagovornika, ki pa je obdolženec, iz le njemu znanih razlogov, ni izkoristil.

5Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje obdolženca, ki je bil brez formalne obrambe in je prava neuka stranka, ni poučilo o njegovih pravicah v zvezi s priznanjem krivde in se ni prepričalo, da je obdolženec te pouke zares razumel. Institut priznanja krivde je bil v ZKP vpeljan z novelo ZKP-K¹ z namenom hitrejšega zaključka kazenskega postopka, v kolikor obdolženec prizna očitano kaznivo dejanje z vsemi objektivnimi in subjektivnimi zakonskimi znaki. Da ne bi prihajalo do zlorab instituta, je sodišču pridržana presoja, ali bo obdolženčevo priznanje krivde sprejelo ali ne. Zato mora sodišče vestno in skrbno presoditi, ali je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje dano prostovoljno in ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (prvi odstavek 285.c člena ZKP). Po pritožnikih izražen dvom, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje take presoje ni opravilo, ni podprt s podatki spisa. Zgolj špekuliranje pritožnikov pa ne zadošča za zaključek, da je podana bistvena kršitev določb ZKP (drugi odstavek 371. člena ZKP). Res je, da je bil zapisnik o glavni obravnavi popravljen z ročnim uradnim zaznamkom sodnice, ker je izpadlo besedilo „Glavna obravnava je končana.“ in ker je bilo napačno zapisano ime lastnice vozila. A taki popravki zapisnika ne omogočajo zaključka, da so bile v škodo obdolženca kršene določbe kazenskega postopka, in ne morejo vzbujati dvoma v vestno in skrbno presojo obdolženčevega priznanja krivde. Enako velja tudi glede zapisa o obdolženčevi pravici do postavljanja vprašanj soobdolžencem in izvedencem, ki jih v konkretnem primeru ni bilo, in njegovi možnosti zavzeti stališče do priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, ki v konkretnem primeru ni bil priglašen. Zapis navedenega res kaže na delno tipiziranost zapisnika, vendar to ne vodi v zaključek, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o sprejetju priznanja krivde ni upoštevalo določbe 285.c člena ZKP. Po predstavitvi obtožnega predloga in kaznovalnega predloga državne tožilke, ki je predlagala kazen eno leto in dva meseca zapora, prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh let in odvzem motornega vozila lastnici B. B., je obdolženec izjavil, da je dani pouk razumel in da priznava storitev kaznivega dejanja, tako kot je opisano v obtožnem predlogu državnega tožilstva in da priznava krivdo za to kaznivo dejanje. Po danem priznanju je obdolženec izjavil še, da prosi za milejšo kazensko sankcijo ali za denarno kazen. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da je obdolženec, ne glede na drugačna zatrjevanja pritožnikov, razumel posledice danega priznanja in kaznovalni predlog državne tožilke. Obdolženčeva prošnja sodišču, da mu izreče milejšo kazen ali denarno kazen, po oceni pritožbenega sodišča ne podpira pritožbenih navedb, da obdolženec ni razumel, da mu je v primeru priznanja krivde lahko izrečena kazen zapora. Glede na opisan potek priznanja krivde in podatke kazenskega spisa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožniki, da vsebina zapisnika kaže na nevestno presojo sodišča prve stopnje.

6Neutemeljeno je tudi nadaljnje stališče pritožnikov, da bi moral obdolženec podati svoj zagovor in se izjaviti o „temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja“ ter da odsotnost slednjega kaže, da sodišče prve stopnje ni opravilo sodne kontrole priznanja krivde. ZKP v določbah 318. do 328. člena ureja začetek glavne obravnave in zaslišanje obdolženca. V skladu z navedenimi določbami se glavna obravnava začne s predstavitvijo obtožnice (prvi odstavek 321. člena ZKP) in nadaljuje z možnostjo obdolženca, da odgovori na obtožbo in zavzame svoje stališče do obtožbe (prvi odstavek 322. člena ZKP). Pri tem se lahko obdolženec izjavi o tem ali kaznivo dejanje priznava in poda ugovore pravne narave (drugi odstavek 322. člena ZKP). V kolikor obdolženec krivdo po obtožbi prizna in sodišče to priznanje sprejme, potem se glavna obravnava nadaljuje ob smiselni uporabi določb, ki urejajo narok za izrek kazenske sankcije (330. člen ZKP), kar pomeni, da se dejansko stanje ne razčiščuje več na glavni obravnavi, temveč se izvajajo le še dokazi pomembni za izrek kazenske sankcije. Zaslišanje obdolženca pa je eno temeljnih preiskovalnih dejanj, katerega namen je obdolžencu dati možnost, da se izjavi o svojem videnju dogodkov, in je njegova izjava dokaz, na katerega se sodišče lahko opre pri presoji očitkov zoper njega.² Ker ZKP za primer priznanja krivde določa prenehanje ugotavljanja dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi,³ in šteje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na način, kot izhaja iz obtožnega akta ter ga je obdolženec priznal, zaslišanje obdolženca po (sprejetem) priznanju krivde ni več potrebno. V kolikor obdolženec kakšnega od objektivnih ali subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja ne prizna, pa je naloga sodišča, da takšnega (delnega) priznanja ne sprejme, temveč to šteje le kot priznanje posameznih dejstev, in nadaljuje z raziskovanjem dejanskega stanja v dokaznem postopku na glavni obravnavi. Ker je obdolženec v konkretnem primeru priznal krivdo skupaj z objektivnimi in subjektivnimi zakonskimi znaki kaznivega dejanja, ni bilo več potrebe po nadaljnjem izvajanju dokaznega postopka na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje se je pri presoji pravilno omejilo na oceno dokaznega gradiva, ki se nahaja v kazenskem spisu, in po oceni vsakega dokaza posebej ter v zvezi z drugimi dokazi presodilo, da je obdolženčevo priznanje krivde podprto s podatki kazenskega spisa, in sicer zapisnikom o ogledu kraja prometne nesreče z dne 1. 10. 2021 (list. št. 14), skico prometne nesreče (list. št. 22), fotografijami prometne nesreče (list. št. 55-65), zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti obdolženca z dne 27. 9. 2021 (list. št. 24), poročilom o toksikološki preiskavi za obdolženca z dne 29. 9. 2021 (list. št. 26), izvidom UKC Ljubljana z dne 28. 9. 2021 in poškodbenim listom z dne 5. 1. 2022 o teži poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec (list. št. 134-137), in uradnima zaznamkoma o zbranih obvestilih C.C. ter D.D. (list. št. 23, 33). Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje in ocenjuje, da je pravilno sprejelo obdolženčevo priznanje krivde. Obdolženec je namreč razumel naravo in posledice priznanja krivde, vključno s predlagano kaznijo, njegovo priznanje krivde pa je bilo prostovoljno, jasno, popolno in podprto z dokazi v kazenskem spisu.

7Pritožniki neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje še, da je izreklo kazen, ki je nesorazmerna z oškodovancu nastalo škodo, in da ni dovolj upoštevalo olajševalnih okoliščin. Sodišče prve stopnje je v točki 2 izpodbijane sodbe obrazložilo izbiro kazenske sankcije in kot razloge zanjo navedlo obdolženčevo predkaznovanost (tako za kazniva dejanja kot za prekrške) ter težo kaznivega dejanja. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obe okoliščini pravilno upoštevalo in pri izbiri kazni ravnalo v skladu z 49. členom KZ-1. Po določbi prvega odstavka 49. člena KZ-1 namreč lahko sodišče pri odmeri kazni upošteva prejšnje življenje storilca, v okvir katerega sodi tudi njegovo siceršnje spoštovanje družbenih norm. V okviru predkaznovanosti tako lahko sodišče upošteva vse izrečene pravnomočne obsodbe in ne le tiste, ki se nanašajo na istovrstna kazniva dejanja. Obdolženca pa je šteti za predkaznovanega tako pri splošnem kot tudi pri specialnem povratništvu⁴ in zakon sodišča pri odmeri kazni ne omejuje le na upoštevanje specialnega povratništva, kot to zmotno menijo pritožniki. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil obdolženec dvakrat pravnomočno obsojen za prekrške v zvezi s kršitvijo pravil v cestnem prometu (vožnja motornega vozila brez vozniškega dovoljenja, brez veljavnega prometnega dovoljenja in zaradi odklonitve preizkusa alkohola ali strokovnega pregleda). Pritrditi je pritožnikom, da je sodišče prve stopnje v okviru predkaznovanosti nepravilno navajalo tudi vložene obdolžilne predloge, o katerih prekrškovno sodišče še ni pravnomočno odločilo in torej ni bila pravnomočno ugotovljena odgovornost obdolženca za očitane prekrške. A ne glede na to, je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz kazenske evidence in evidence o pravnomočnih obsodbah za prekrške pravilno ugotovilo, da je bil obdolženec že večkrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja in dvakrat za prekrške s področja varnosti cestnega prometa, torej da je bil predkaznovan.

8V zvezi s pritožbeno zatrjevano nesorazmernostjo med izrečeno kaznijo in oškodovancu povzročeno škodo, torej v okviru presoje primernosti kazni glede na težo kaznivega dejanja, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da je prepovedana posledica kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1 neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe. V konkretnem primeru je neposredna nevarnost dokazana s tem, da je dejansko prišlo do prometne nesreče, v kateri je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo.⁵ Torej je obdolženec uresničil temeljno posledico kaznivega dejanja in njegovo hujšo posledico. Teža kaznivega dejanja se tako ne kaže le v utrpljenih telesnih poškodbah oškodovanca, temveč tudi v izraženi neposredni nevarnosti za življenje in telo druge osebe. Tako ni mogoče pritrditi pritožnikom, da je izrečena kazen nesorazmerna s težo kaznivega dejanja, ki jo pritožniki nepravilno vidijo le v utrpljenih telesnih poškodbah oškodovanca. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri izbiri kazni pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja in obdolženčevo predkaznovanost, ju pravilno ovrednotilo in na njuni podlagi pravilno zaključilo, da je obdolžencu potrebno izreči kazen zapora.

9Pri odmeri trajanja kazni zapora je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz teže kaznivega dejanja in kot obteževalno okoliščino štelo obdolženčevo nevarnost za cestni promet, ki je razvidna iz konkretnega primera in tudi njegove predhodne kaznovanosti za prekrške. Kot olajševalno okoliščino je sodišče prve stopnje upoštevalo obdolženčevo priznanje krivde in obžalovanje kaznivega dejanja. Ob upoštevanju navedenega mu je izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Izrečena kazen je po oceni pritožbenega sodišča primerna teži kaznivega dejanja in izpostavljenim obteževalnim in olajševalnim okoliščinam. Prizadevanje pritožnikov za dodatno znižanje kazni zaradi priznanja krivde, obžalovanja kaznivega dejanja in slabih premoženjskih razmer obdolženca pa ni na mestu. Po presoji pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje priznanje krivde in obžalovanje kaznivega dejanja v zadostni meri upoštevalo pri izrečeni kazni in pritožbeno zavzemanje za dodatno znižanje kazni na njuni podlagi, ni utemeljeno. Obdolženčevega slabega premoženjskega stanja pa, po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine, ki bi v konkretnem primeru vplivala na odmero kazni. Izrečena glavna in stranska kazen sta tako po oceni pritožbenega sodišča zakoniti in primerni, sodišče prve stopnje je njun izrek logično in argumentirano obrazložilo, z zaključki pa se strinja tudi pritožbeno sodišče.

10Ker razlogi in kršitve, ki jih navajajo obdolženčevi zagovorniki, niso podani, prav tako tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Pritožbeno sodišče je obdolženca zaradi slabih premoženjskih razmer⁶ oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ocenilo je, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka v obliki sodne takse ogroženo njegovo preživljanje (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-K (Uradni list RS, št. 91/11 z dne 14. 11. 2011).
² Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 529.
³ Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 95443/2010-270 z dne 24. 3. 2017.
⁴ Miha Šepec, Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 735-736.
⁵ Dr. Damjan Korošec et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 3. knjiga, str. 634, 639.
⁶ Obdolženec je nezaposlen, ne prejema denarne socialne pomoči, preživlja se s priložnostnimi deli in je brez premoženja (list. št. 71-75, 77,79-83).