VSL Sodba II Cpg 223/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka mora v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 240,66 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka v 15 dneh od prejema sodbe plačati tožniku 1.116,00 EUR s pripadki (I. točka izreka) in mu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 603,85 EUR, prav tako s pripadki (II. točka izreka).

2V dokaznem postopku je ugotovilo sledeča pravno odločilna dejstva: (1) tožnik je 24. 12. 2019 pri A. d. o. o., ki je pooblaščenka B. d. d., kupil mobilni telefon iPhone Pro MAX Gold 64GB z IMEI številko ..., serijsko številko ... (Aneks št. 20/2013, A3); (2) ta aparat se je kmalu pokvaril; (3) tožnik oziroma njegov pooblaščenec A. A. je 7. 4. 2020 preko spletne strani toženke, ki je uradni serviser mobilnih telefonov iPhone, izpolnil obrazec (A4) za popravilo tega aparata; (4) toženka je za prevzem in dostavo mobilnih aparatov pooblastila C., d. o. o.; (5) tožnik je preko svojega pooblaščenca A. A. mobilni telefon predal kurirju C., ki je paket prevzel 8. 4. 2020; (6) tožnikov telefon nikoli ni prispel do toženkine servisne delavnice, ker se je paket na poti izgubil.

3Tožbenemu zahtevku je ugodilo na podlagi presoje, A) da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo za popravilo stvari (619. člen OZ in nadaljnji); B) da glede na to, da je aparat izgubljen, ne gre za uveljavljanje zahtevkov iz garancije, pač pa obstoji med strankama obligacijsko razmerje, ki se presoja po določbah o podjemni pogodbi; C), da tožnik ne uveljavlja zahtevkov iz garancije za brezhibno delovanje, pač pa zahteva plačilo odškodnine; D) da toženka aparata zato, ker je bil izgubljen, tožnici ne more vrniti; E) da je toženka za delovanje C. na podlagi določila 630. člena OZ tožniku odgovorna enako, kot če bi posel sama opravila in F) da toženka tožbenemu zahtevku po višini ni ugovarjala.

Pritožba in odgovor na pritožbo

4Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno je predlagala, da naj se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

6Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

7Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

8Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

Odgovori na posamezne pritožbene očitke

9Z garancijskim listom prodajalec v imenu proizvajalca pooblašča kupca, da lahko ta v garancijskem roku neposredno od servisa zahteva odpravo okvare blaga¹. Dolžnost popravila v okviru garancije za delovanje naprave predstavlja dolžnost pooblaščenega servisa, ki jo mora zagotavljati kupcu blaga, ne pa prodajalcu ali proizvajalcu.

10Tudi če drži pritožbena navedba, da je tožnik v svojih navedbah izpostavil sledeče navedbe: (a) ob uveljavljanju garancije je bil telefon predan, (b) toženec je imel tedaj prevzemanje izdelkov na garancijsko popravilo urejeno in (c) aparata ni bilo nazaj iz garancijskega popravila, za odločitev o tožbenem zahtevku niso pomembne. Ni namreč pomembno, ali se je tožnik s toženko dogovoril za popravilo mobilnega aparata (i) na podlagi garancije, (ii) na podlagi jamčevalnih zahtevkov ali pa (iii) na podlagi najemne pogodbe. Tožbeni zahtevek namreč ni oprt na navedbe o slabi izvedbi popravila, pač pa na trditve, da se je aparat po izročitvi toženki oziroma njenemu pooblaščencu (družbi C.) izgubil in da ga zato toženka tožniku ne more vrniti. Kakršne koli pogodbe v zvezi s popravilom aparata, ki je bila dogovorjena med pravnima strankama, toženka zato ne more izpolniti. Če dolžnik krši svojo pogodbeno obveznost, mora povrniti škodo, ki je zaradi tega nastala upniku. Kršitev pogodbe je vsako odstopanje od tistega, kar je bilo dolgovano.

11Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da toženka ni pasivno legitimirana v tem sporu zato, ker storitve garancije opravlja za družbo B., d. d. kot njen pooblaščeni serviser. Ni namreč ta delniška družba tista, ki je izgubila aparat, pač pa pooblaščenec toženke.

12S pritožbenimi navedbami, da je tožnik za uveljavljanje garancijskega popravila telefona pooblastil A. A., ki je hkrati zakoniti zastopnik prodajalca spornega aparata - družbe A., d. o. o. in bi zato lahko tej družbi aparat izročil v popravilo, toženka ni utemeljila svojega stališča, da je tožnica zlorabila načela vestnosti in poštenja ter izvrševanja pravic v skladu s temeljnimi načeli OZ. Že njena lastna navedba, da bi se tožnik lahko obrnil na družbo A., kaže na to, da to ni bila njegova obveznost. Ker ni bila, pa ne drži, da je ravnal v nasprotju s temeljnimi načeli OZ, ker se je obrnil na toženko.

13V 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo navedbe toženke, da je dogovor glede prevzema in dostave mobilnega aparata s kurirsko službo namenjen samo potrošnikom. Pojasnilo je, da zatrjevano objavljenega besedila na spletni strani, v prid obstoja katere je toženka sodišču predložila zaslonski posnetek oziroma prilogo 6, ni našlo. V zvezi s tem je zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje toženki odvzelo pravico do izjave, ker je ni pozvalo, naj predloži pravilno listino (namesto napačne, ki jo je bila predložila). Trditveno in dokazno breme je na vsaki od strank. Če stranka v dokaz zatrjevanih dejstev priloži listino, ki njenih navedb ne potrjuje, zatrjevanega dejstva pač ne dokaže. Pozivanje sodišča k predložitvi tistih listin, ki zatrjevana dejstva dokazujejo, pa bi utegnilo pomeniti kršitev načela enakega obravnavanja strank.

14Tudi če bi držalo pritožbeno stališče, da pooblaščenec tožnika ni mogel zanj skleniti pogodbe s toženko z izpolnitvijo spletnega obrazca na spletni strani toženke, ker naj bi bila ta storitev namenjena izključno potrošnikom, kar pa tožnik ni, to stališče ne zadošča za presojo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. V vsakem primeru - če je bila pogodba s toženko sklenjena, ali pa če (po njenih internih pravilih) ne bi smela biti, je bila dolžna tožniku aparat vrniti: popravljenega na pogodbeni podlagi ali pa nepopravljenega, če pogodba ne bi bila sklenjena. Vendar aparata tožniku ni vrnila.

15Pritožbene navedbe, da tožnikov pooblaščenec ob domnevnem sklepanju pogodbe toženke ni obvestil, da nastopa kot pooblaščenec tožnika, za odločitev o pritožbi torej niso relevantne, poleg tega pa predstavljajo tudi nedovoljene pritožbene novote. Teh pa pritožbeno sodišče skladno z določilom 453. člena ZPP ne sme upoštevati.

16Pritožbeno stališče, da izguba pošiljke predstavlja naključno uničenje stvari, ki naj bi tako na podlagi pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti kot na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti² bremenila lastnika stvari (tožnika), ni pravilno. Za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti bi morala toženka dokazati, da je bil vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene pravne sfere³. Dokazati bi morala, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ).

17Ekskulpacijske razloge v smislu 240. člena OZ predstavljajo samo zunanja tveganja, ne pa tudi notranja. Ta tveganja mora dolžnik sam obvladovati. Domneva se, da vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere dolžnika. Ta pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je vzrok za neizpolnitev nastal zunaj njegove sfere. Kot zunanja tveganja se štejejo tista, ki so zunaj sfere pogodbene stranke in jih ta ne more obvladati in jih zato tudi ni dolžna obvladati⁴. Lahko gre za naravni dogodek ali pa za ravnanje tretje osebe, ki ne spada v notranjo sfero pogodbene stranke, katere izpolnitvena obveznost je bila kršena. Pojem obvladovanja tveganja pa ne zajema samo možnosti preprečiti uresničitve tveganja, pač pa vključuje vse pravne možnosti, ki jih ima pogodbena stranka na voljo in z uporabo katerih lahko odpravi negativne posledice tveganja, ki se je uresničilo. Dolžnik se zato lahko razbremeni odgovornosti za neizpolnitev le, če dokaže, (1) da ni imel možnosti preprečiti, da bi se tveganje uresničilo, niti (2) da ni imel (oziroma nima) nobene druge pravne možnosti, z uporabo katere bi lahko odpravil negativne posledice tveganja⁵.

18Tudi pritožbeno stališče, da je tožnik skladno z določilom 164. člena OZ upravičen zahtevati le vzpostavitev prejšnjega stanja (izročitev drugega telefonskega aparata), ne pa tudi plačila denarnega zneska, je pravno zmotno.

19V četrtem odstavku 164. člena OZ, ki se na podlagi 246. člena OZ uporablja tudi pri presoji poslovnih odškodninskih obveznosti, je določeno, da sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. To pomeni, da ima oškodovanec pravico do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode, razen kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi⁶. Teh pa toženka ni zatrjevala.

20Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 21 OT) in 5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj vse skupaj znaša 153,00 EUR. Vrednost odvetniške točke znaša 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 33,66 EUR. Skupaj pritožbeni stroški tožnika znašajo 186,66 EUR. Preostalih priglašenih odvetniških stroškov pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo, ker zanje v Odvetniški tarifi ni podlage. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 8 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

¹ Glej na primer Bilten VSSr z dne 8. 9. 1987, 1-2/88, str. 24.
² Konkretno pravil o podjemni pogodbi, pri kateri je material za izdelavo stvari dal naročnik – primerjaj 645. člen OZ.
³ Primerjaj N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 215. Glej na primer tudi sdbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 575/2020.
⁴ N. Plavšak in drugi: Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, Ljubljana 2009, str. 756-757.
⁵ Prav tam.
⁶ Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2018.