VSM Sodba in sklep I Cp 849/2021

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 270,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in zavrnilo predlog toženke za prekinitev pravdnega postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, na katere se sklicuje toženka (II. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo in sklep se laično pritožuje toženka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka za glavno obravnavo in da je prejudiciralo svojo pristojnost, ker ni v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) odstopilo v presojo in odločitev predhodnega vprašanja, ali je zaračunavanje kakršnih koli dejavnosti in obrokov ter šolskih potrebščin v skladu s 57. členom Ustave RS. Po mnenju pritožbe gre za vprašanje, ki se tiče veliko staršev, zaradi česar bi bilo nujno sprožiti presojo pred Ustavnim sodiščem RS. Poudarja, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da se iz javnih sredstev financira samo vsebina obveznega osnovnošolskega programa in ne tudi prehrana ter dodatne dejavnosti. Smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi na način, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi im vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglaša.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Tožbeni zahtevek se glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Po prvem odtavku 448. člena ZPP se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7Toženka graja postopanje sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo naroka za glavno obravnavo v predmetni zadevi in odločilo brez naroka. Sodišče druge stopnje po pregledu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez razpisa naroka po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obvezna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tožena stranka je bila na te zakonske pogoje in posledice, če naroka ne bo predlagala v pisnih vlogah, opozorjena s pozivom, ko jo je sodišče pozvalo, naj odgovori na tožbo. Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranka v vlogah podaja le dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (na primer zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, da toženka ni podala zahteve za opravo naroka.¹ Tudi po presoji sodišča druge stopnje so listinski dokazi zadoščali za sprejeto odločitev. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni.

8Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženke za prekinitev pravdnega postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Kot bo razbrati iz nadaljevanja, je Ustavno sodišče RS o vprašanju, katere vsebine spadajo v brezplačno osnovnošolsko izobraževanje, že odločalo, zato uvedba postopka za presojo ustavnosti, kot to zahteva toženka, ni utemeljena.

9Zakon o osnovni šoli (v nadaljnjem besedilu ZOŠ) opredeljuje program osnovnošolskega izobraževanja v 14. do 27. členu. Tako določa, da program osnovnošolskega izobraževanja obsega obvezni in razširjeni program. Obvezni program obsega obvezne predmete, izbirne predmete in ure oddelčne skupnosti. Del obveznega programa osnovne šole so tudi dnevi dejavnosti. Osnovna šola za vse učence izvaja pouk iz naslednjih obveznih predmetov: slovenščine in italijanščine ali madžarščine na narodno mešanih območjih, tujega jezika, zgodovine, družbe, geografije, domovinske in državljanske kulture in etike, matematike, naravoslovja, spoznavanja okolja, naravoslovja in tehnike, kemije, biologije, fizike, likovne umetnosti, glasbene umetnosti, športa, tehnike in tehnologije ter gospodinjstva. Poleg obveznih predmetov mora osnovna šola za učence 7., 8. in 9. razreda izvajati pouk iz izbirnih predmetov. Razširjeni program obsega podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznih izbirnih predmetov. V razširjeni program se učenci vključujejo prostovoljno. Pri tem Ustavno sodišče poudarja, da ustava učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obveznega osnovnošolskega izobraževanja, ker pa je ustava to ustavno pravico učencev povezala z njihovo ustavno dolžnostjo, se mora iz javnih sredstev financirati tisto osnovnošolsko izobraževanje, ki je za učence obvezno. Drugi odstavek 57. člena ustave zato učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt. Zahteva torej, naj se javno financira obvezni minimum osnovne izobrazbe, ki je enotno določena po vsebini. Pravica do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja od države ne zahteva, naj se financira tudi izvajanje nadstandardnih ali razširjenih programov, s katerimi zasebne šole zasledujejo svoje partikularne interese.² Ustavno sodišče RS³ je tudi presodilo, da prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOVFI) v delu, ki se nanaša na javno financiranje dopolnilnega pouka, jutranjega varstva in podaljšanega bivanja v zasebni osnovni šoli s pridobljenim javno veljavnim, ni v neskladju z Ustavo.

10Iz navedenega sledi, da niso iz javnih financ financirane dodatne dejavnosti v šoli, v katere se otroci prostovoljno vključujejo kot n.pr. nemške urice v obravnavanem primeru. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica ponudila dodatne vsebine, v katere je toženka prostovoljno vključila svoja otroka in je zato tudi dolžna poravnati prispevek za navedene dejavnosti. Toženka je torej dolžna izpolniti obveznosti, ki jih je prevzela v skladu z načelom dolžne izpolnitve obveznosti iz 9. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka ne trdi, da njeni otroci dodatnih dejavnosti na šoli niso obiskovali oziroma da otrok ni vključila v dodatne programe šole. Ker jih je torej prijavila v dodatne program šole, je dolžna plačati za opravljene storitve, kar ji je tožnica tudi upravičeno zaračunala na vtoževanih računih. Prav tako je tožnica upravičena zahtevati zakonske zamudne obresti, ki jih toženka dolguje od zamude s plačilom (datuma zapadlosti računa) do plačila (299 in 378. člen OZ).

11Toženka je dolžna poravnati tudi prehrano za svoja otroka. To izhaja že iz določila 7. člena Zakona o šolski prehrani (v nadaljevanju ZŠolPre-1). Nadaljnji 8. člen pa določa, da prijavo na šolsko prehrano oddajo starši v mesecu juniju za prihodnje leto in jo lahko kadarkoli prekličejo. Toženka ne navaja, da ni podala prijave na šolsko prehrano za svoja otroka, kot tudi ne, da bi prijavo na šolsko prehrano kadarkoli preklicala. Glede na to je na isti pravni podlagi (9. člen OZ) dolžna plačati tudi šolsko prehrano, kot jo vtožuje tožnica po računih.

12Glede na navedeno je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

13Odločitev o stroških postopka je odpadla, ker jih toženka ni priglasila.

¹ M. Voglar: Materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti: Pravosodni bilten (PB) št. 1/2017, str. 241: V pravni teoriji in sodni praksi je utrjeno stališče, da mora stranka razpis naroka v SMV izrecno zahtevati; dokazni predlog za zaslišanje strank in/ali prič še ne pomeni tudi predloga za glavno obravnavo, saj lahko sodišče take dokazne predloge zavrne kot nepotrebne ali neprimerne. Tako tudi: N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba Uradni list, Ljubljana 2009, stran 722 in VSRS sklep III Ips 171/2009.
² U-I-269/12-24 z dne 4. 12. 2014
³ U-I-110/16-44 z dne 12.3.2020