448. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Etažni lastnik se tako z enostranskim ravnanjem/izjavo ne more izklopiti iz sistema ogrevanja (pri katerem gre za skupno odjemno mesto, do katerega je tožnica dobavljala energijo) in vplivati na zakonsko (skupno) obveznost, ki je neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne. Ima le možnost z ostalimi etažnimi lastniki sklenitvi sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja (v smislu da se ga izključi iz sistema plačevanja stroškov).

Odstopnina je denarni znesek, s plačilom katerega pogodbena stranka, v korist katere je bila ustanovljena pogodbena odstopna pravica, uresniči odstopno pravico in s tem povzroči razvezo osnovne pogodbe. Vendar se dogovor o ustanovitvi odstopne pravice ne domneva. Stranki se skladno s 67. členom OZ zanj lahko pogodbeno dogovorita. Odstopno pravico sporazumno – torej ob soglasju obeh strank, ustanovita s pravnim poslom.

Izračun izvedenca gradbene stroke, izdelan v pravdnem postopku, ne more nadomestiti zakonsko predvidenega načina določitve solastninskih deležev, kot podlage za obračun (delilnik) stroškov obratovanja in upravljanja v večstanovanjski stavbi. Ker je bila pogodba o upravljanju sklepana za celotno sosesko, bi se lahko kot zadostna večina za veljavno sklenitev pogodbe upošteval delež solastnikov, katerih solastniški deleži predstavljajo več kot polovico vrednosti posamezne stanovanjske hiše in ne vse soseske. Določili 1. odstavka 31. člena SZ in 2. odstavka 15. člena ZTLR namreč nista omogočali, da bi bil upravnik v posamezni večstanovanjski stavbi izbran z večino solastniških deležev celotne soseske, temveč je bilo treba soglasje doseči v okviru posamezne stanovanjske stavbe oz. večstanovanjske hiše - to pa je bila tista hiša, ki je imela dve ali več stanovanji in eno hišno številko (1. odstavek 7. člena SZ). Zahtevana popolnost trditvene podlage tožbe terja, da pravdna stranka sama jasno, pregledno in nedvoumno poda ustrezne trditve in tudi pojasni vse oziroma vsak posamičen predlagani dokaz. Še posebej to velja v sporih, ko gre za izterjavo več različnih vrst strošk

Zahtevek za znižanje kupnine ali povrnitev škode ohrani le kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki.

ZOR v 358. čl. določa odpoved trajnega dožniškega razmerja.Ker je šlo za trajno pogodbeno razmerje med strankama, le-to ni moglo prenehati drugače kot s sporazumom ali z odpovedjo s strani vsaj ene izmed pogodbenih strank. Sodišče je štelo, da je bila odpoved s strani tožene stranke tožeči stranki sporočena dne 27.3.1999. Na podlagi take ugotovitve pa gre zaključiti, da ima tožeča stranka vendarle pravico terjati tiste stroške upravljanja in vzdrževanja, ki so zapadli, preden je obveznost prenehala z odpovedjo.

Vprašanje prezadolženosti prevzemnice dolga je predvsem dejansko vprašanje o tem, ali je bila prevzemnica objektivno gledano sposobna izpolnjevati svoje denarne obveznosti do vseh upnikov.

Tožnica kot trasat ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR), saj jo je toženka, ki je bila njen remintent, takoj po dogodku o kraji čekovnih blanketov obvestila, le ta pa je te ukradene čeke vnovčila, čeprav je vedela, da so bili čeki zlorabljeni. Delno pa je za škodo, ki izvira iz predrugačenega ali nepristnega čeka, odgovorna tudi imetnica tekočega računa, saj bi morala kot tožnicina pogodbenica prav tako ravnati kot dober gospodar (prvi odstavek 18. člena ZOR), sem pa spada tudi skrbno varovanje čekovnih blanketov. Puščanje le teh skupaj s čekovno kartico v torbici brez nadzora na javnem mestu, to je v Univerzitetni knjižnici v Mariboru, ne sodi v pravni standard skrbnosti dobrega gospodarja.

Spori zaradi izpraznitve poslovnih prostorov, ne glede na vrednost spornega predmeta, niso spori majhne vrednosti. Sodišče druge stopnje je napadeno sodbo preizkusilo iz vseh pritožbenih razlogov, kakor tudi po uradni dolžnosti (glej prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP), saj v obravnavanem primeru, ne glede na vrednost spornega predmeta, ni šlo za spor majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje namreč tega gospodarskega spora ni vodilo po pravilih za postopek v sporih majhne vrednosti (glej določbe 448., 456. in 457. člena ZPP), takšen pa tudi ni glede na določila drugega in tretjega odstavka 495. člena ZPP. Predmet tožbenega zahtevka namreč ni denarna terjatev in ne premičnina, niti ni tožeča stranka v tožbi navedla, da je pripravljena namesto izpolnitve postavljenega zahtevka sprejeti denarni znesek.

Neobstoj aktivne legitimacije je materialnopravni zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi dejanske ugotovitve, da tožeča stranka ni dokazala, da bi vstopila v najemno pogodbo kot najemodajalec namesto družbe D. d.o.o., saj ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je tožeča kupila tudi tiste poslovne prostore, ki jih je imela v najemu tožena.

V 2. odst. 29. čl. Zakona o poslovnih stavbah in prostorih je res določeno, da po odpovedi najemodajalca in zahtevi za izpraznitev sodišče izida sodni nalog za izpraznitev prostorov, kot to poudarja pritožba, prvostopno sodišče pa je o zahtevku na izpraznitev odločilo na podlagi tožbe. Kljub temu pritožba nima prav, da bi moralo prvostopno sodišče tožbo na izpraznitev poslovnih prostorov zavreči. Po določilu 3. odst. 29. čl. ZPSP se namreč za nalog za izpraznitev uporabljajo tista določila ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog. Po določilu 1. odst. 448. čl. ZPP pa sodišče takrat, kadar ne ugodi predlogu za izdajo plačilnega naloga, nadaljuje postopek po tožbi. Zato vložitev tožbe na izpraznitev namesto naloga za izpraznitev sama po sebi ne more imti za posledico zavržena tožbe.