VSC Sklep PRp 85/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 75,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo (pravilno: s sklepom !) odločilo, da se obdolžencu v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 1191/2021 z dne 18. 1. 2021, ki je pravnomočna v I., II., IV. in V. točki izreka, na podlagi prvega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1), izreče stranska sankcija odvzem osebnega avtomobila znamke Hyundai, tip Getz 1.1, ki je last obdolženca, ter da bo sodišče po pravnomočnosti te sodbe odredilo uničenje tega motornega vozila. Obdolžencu je tudi naložilo plačilo stroškov postopka, in sicer sodne takse v višini 50,00 EUR ter dosedaj nastalih stroškov hrambe zaseženega vozila v znesku 234,57 EUR, o naknadno nastalih stroških hrambe pa bo odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne odmere stranske sankcije (1. , 3. in 4. točka 154. člena ZP-1) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo PR 1191/2021 z dne 18. 11. 2021 obdolženca že spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrcP, petem odstavku 33. člena ZPrCP, drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 ter prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, mu določilo predpisane sankcije za naštete prekrške in izreklo enotno sankcijo. Predlog za izrek stanske sankcije odvzema zaseženega vozila je zavrnilo. Na podlagi pritožbe predlagatelja je Višje sodišče v Celju s sklepom PRp 5/2022 z dne 25. 1. 2022 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo glede odločitve o izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Sodišče prve stopnje je v okviru ponovljenega dokaznega postopka raziskalo in proučilo obdolženčevo predkaznovanost ter v okviru tega ugotovilo: (-) da je bil obdolženec s sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 351/2020 spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, ki ga je storil 11. 3. 2020, ko je vozil motorno vozilo v času, ko mu je bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto s sklepom Okrajnega sodišča v Celju PR 1725/2019 od 30. 12. 2019 dalje, (-) da je bil nato s sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 1418/2020 spoznan za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1, ki ga je storil 22. 9. 2020, ko je ponovno v cestnem prometu vozil motorno vozilo v času, ko mu je bilo vozniško dovoljenje začasno odvzeto, (-) da je prekrška z dne 11. 3. 2020 in 22. 9. 2020 storil z istim vozilom, kot je bilo zaseženo v obravnavani zadevi, (-) da je v postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju v zadevi PR 1418/2020 izrecno obljubil, da ne bo več vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in mu je sodišče zaseženi avtomobil takrat že drugič vrnilo. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je obdolženec specialni povratnik, ki izkazuje nekritičen odnos do obravnavanih prekrškov, da kot tak predstavlja nevarnost za druge udeležence cestnega prometa, pri tem pa je vsakič vozil tudi pod vplivom alkohola.

6Ker je v predmetnem postopku ponovno obravnavan zaradi vožnje motornega vozila v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dosedanji zasegi vozila niso dosegli namena, da bi obdolženca odvrnili od ponavljanja prekrškov in da je kljub zaupanju sodišča, ki mu je bilo izkazano z vrnitvijo zaseženega avtomobila, obdolženec izkazal, da ni pripravljen upoštevati in spoštovati niti z zakonom predpisanih omejitev in pogojev, ki jih morajo izpolniti udeleženci za vožnjo motornih vozil v cestnem prometu, niti ni opravičil izkazanega zaupanja sodišča. Tako ni nobenega dvoma, da bo mogoče le z odvzemom vozila obdolžencu preprečiti nadaljnje ponavljanje prekrškov, saj obdolženec ne spoštuje cestnoprometnih predpisov, niti izrečene globe nanj niso imele zadostnega vpliva v smislu, da bi ga odvrnile od ponavljanja prekrškov. Ni pa bilo mogoče spregledati niti dejstva, da je obdolžencu veljavnost vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov potekla že 24. 4. 2020, pa ga do 10. 9. 2021, ko je storil v predmetnem postopku obravnavane prekrške, ni podaljšal, za kar ni navedel nobenih opravičljivih razlogov. Skliceval se je namreč le na razmere v zvezi z epidemijo virusa Sars–CoV-2, ki pa vendarle niso trajale tako dolgo, da ne bi bil zmožen v roku enega leta in pol urediti podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

7Predstavljeni razlogi izkazujejo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o izreku stranske sankcije odvzema predmetov primerno in pravilno upoštevalo vse kriterije, ki jih je dolžno upoštevati pri izreku te stranske sankcije v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 7/98 z dne 30. 9. 1998 ter sodbami Vrhovnega sodišča RS IV Ips 1/202o, IV Ips 7/2018, IV Ips 17/2013 in IV Ips 31/2018. Ob vseh izpostavljenih dejstvih, ki so vodila sodišče pri sprejemu take odločitve, pritožbeno izpostavljene okoliščine, da obdolženec nujno potrebuje zaseženo vozilo, da bi ga lahko njegova žena vozila k zdravniku in po drugih nujnih opravkih, kadar je njeno vozilo v okvari, ne daje zadostne podlage za sprejem drugačne odločitve. Iz pritožbenih navedb namreč izhaja, da ima obdolženčeva žena svoje osebno vozilo, zaseženo vozilo pa bi zakonca A. potrebovala zgolj zaradi tega, ker je avtomobil A. A. občasno v okvari in v takem primeru postane njuno življenje brez rezervnega vozila zelo oteženo. Ti razlogi nedvomno ne prepričajo v potrebo potem, da bi sodišče zaseženo vozilo vrnilo obdolžencu. Prav tako ni mogoče slediti obljubam, da bo vozilo, ki je bilo obdolžencu zaseženo, odslej uporabljala le njegova soproga. Obdolženec je namreč s svojim ravnanjem, ko je kljub temu, da mu je bilo isto vozilo že dvakrat zaseženo in nato vrnjeno v strani sodišča, ponovno kršil cestnoprometne predpise s tem, da je vozil zaseženo vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja in celo pod vplivom alkohola nedvomno izkazal, da ga zgolj izrek glob ne odvrne od ponavljanja prekrškov in da zato predstavlja nevarnega voznika v cestnem prometu, zaradi česar je izrek stranske sankcije odvzema predmetov nujen, da se zagotovi varnost cestnega prometa. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da razlogi splošne varnosti ter varovanje življenja in zdravja ljudi v obravnavanem primeru še ne prevladujejo nad dejstvom, da se posega v obdolženčevo lastninsko pravico. S tem, ko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno omenjalo, da je obdolženec tekom postopka izpostavil, da z ženo nujno potrebujeta zaseženo osebno vozilo, kot rezervno vozilo zaradi zadovoljevanja osebnih življenjskih potreb, ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb postopka, niti ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Prav tako pa zagovornik sodišču neutemeljeno očita, da je izrek sodbe nerazumljiv. Ta namreč vsebuje vse sestavine, ki jih mora izrek vsebovati in je tudi povsem jasen in določen.

8Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 75,00 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja (prvi odstavek 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah – ZST-1).