VSL Sklep I Cpg 222/2022

I. Pritožbi tožene in tožeče stranke se zavrneta.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne predlog tožene stranke za plačilo varščine za pravdne stroške (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 147,86 EUR stroškov postopka o tožniški varščini, v 15 dneh od prejema (tega) sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila (II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje).

2Zoper citirani sklep v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) je tožena stranka vložila pritožbo. Navajala je, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo in je v posledici ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Mestoma ima po njenem mnenju sklep tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni (s čimer tožena stranka utemeljuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in bodisi izpodbijani sklep spremeni na način, da predlogu tožene stranke po odreditvi tožniške varščine z dne 19. 10. 2021 ugodi, bodisi da omenjeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v vsakem primeru pa da tožeči stranki naloži, da toženi stranki v roku 15 dni plača vse stroške postopka po predlogu tožene stranke za odreditev plačila tožniške varščine, vključno s stroški te pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Pritožbene stroške je tožena stranka priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3Zoper II. točko izreka slepa sodišča prve stopnje (izrek o stroških postopka o tožniški varščini) pa je pritožbo vložila tudi tožeča stranka. Uveljavljala je „vse pritožbene razloge“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da stroške postopka o tožniški varščini zviša. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbe, in sicer v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila. Pritožbene stroške je konkretizirano priglasila.

4Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ne ugodi in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča, razen v delu, v katerem je pritožbo vložila tožeča stranka (glede stroškov postopka v zvezi s tožniško varščino).

5Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev.

O pritožbi tožene stranke

6Pritožba ni utemeljena.

7Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa (1. člen ZPP), tožniške varščine (oziroma varščine za pravdne stroške) ne ureja. Ureja jo Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP), tj. zakon, ki vsebuje pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti za osebna, družinska, delovno socialna, premoženjska in druga civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom (prvi odstavek 1. člena ZMZPP), pa tudi pravila o pristojnosti sodišč in drugih organov Republike Slovenije za obravnavanje razmerij iz prvega odstavka tega člena, pravila postopka in pravila za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb ter odločb drugih organov (drugi odstavek 1. člena ZMZPP).

8V prvem odstavku 90. člena ZMZPP je tako določeno, da mora dati tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, kadar začne pravdo pred sodiščem Republike Slovenije, tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške¹. Toženec pa po prvem odstavku 91. člena ZMZPP nima pravice do varščine za pravdne stroške v primerih 1) če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine; 2) če uživa tožnik v Republiki Sloveniji pravico pribežališča; 3) če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz njegovega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji; 4) če gre za zakonski spor ali za spor o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva ali spor o zakonitem preživljanju, 5) če gre za menično ali čekovno tožbo, za nasprotno tožbo ali tožbo za izdajo plačilnega naloga. V drugem odstavku tega člena je določeno, da v primeru dvoma o tem, ali so državljani Republike Slovenije po 1. točki prvega odstavka 91. člena ZMZPP dolžni dati varščino v državi, katere državljan je tožnik, da pojasnilo ministrstvo, pristojno za pravosodje.

9V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ob nespornem dejstvu, da je pravdo začela tožeča stranka, pravna oseba iz Bosne in Hercegovine, na podlagi Haaške konvencije o civilnem postopku (Ur. l. FLRJ – Mednarodne pogodbe, št. 6/62) ter Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb, katere podpisnica je prav tako bila SFRJ (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 1/80), ki veljata tako za Republiko Slovenijo kot za Bosno in Hercegovino, presodilo, da obstoji med obema državama vzajemnost oziroma da je podana izjema po 1. točki prvega odstavka 91. člena ZMZPP. Pojasnilo je, da se država s podpisom (Haaške) konvencije o civilnem postopku zaveže izpolnjevati obveznosti iz te konvencije, da to pomeni, da mora (tudi) Bosna in Hercegovina zagotoviti, da državljani Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini niso dolžni dati varščine in da se sodišču prve stopnje tako ne poraja dvom o tem, ali so državljani Republike Slovenije oziroma pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji dolžne dati varščino, kadar začnejo pravdo pred sodiščem Bosne in Hercegovine, saj jim ravno na podlagi navedenih konvencij to ne sme biti naloženo. 17. člen Haaške konvencije namreč določa, da se državljanom ene od držav članic, ki imajo stalno prebivališče ali bivališče v eni od držav in se pojavijo pred sodišči katere druge od držav pogodbenic kot tožniki ali intervenienti, ne sme naložiti plačilo varščine, bodisi zato, ker so tujci, bodisi zato, ker v tej državi nimajo stalnega prebivališča ali bivališča.

10V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje presojalo še pomen določila prvega odstavka 16. člena Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju: BBHPP), s katerim je bila ratificirana Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, ki je bila podpisana 21. 10. 2009, veljati pa je začela 19. 9. 2010 (Ur. l. RS-MP, št. 12/10). Ta določa, da od državljana ene pogodbenice, ki sodeluje v postopku pred sodiščem druge pogodbenice kot tožnik ali intervenient, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča (določba prejšnjega odstavka tega člena se uporablja tudi za pravne osebe). Med pravdnima strankama je bila razlaga citirane določbe namreč sporna. Tožena stranka je trdila, da zgolj dejstvo, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, ne utemeljuje odreditve plačila tožniške varščine, da pa jo lahko kakšna druga, dodatna okoliščina oziroma da je za odreditev plačila tožniške varščine poleg okoliščine, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, potrebno izkazati še druge, dodatne okoliščine (npr. slabo premoženjsko stanje tožeče stranke, ki ga je v postopku tudi zatrjevala in dokazovala). Tožeča stranka je po drugi strani trdila, da prav navedena določba izključuje pravico tožene stranke do varščine za pravdne stroške.

11V izpodbijanem sklepu je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da je namen mednarodnih sporazumov pospešiti in olajšati sodelovanje med pravosodnimi organi dveh držav, da nekatere mednarodne pogodbe (kot npr. obravnavana) določajo tudi pravice državljanov dveh držav in da ne sledi razlagi tožene stranke, da je iz drugih razlogov, ne samo zaradi sedeža pravne osebe v Bosni in Hercegovini, dovoljeno zahtevati varščino za pravdne stroške od tožeče stranke. Omenjeno določbo BBHPP je interpretiralo tudi „v duhu“ Haaške konvencije, in sicer da tudi po navedeni bilateralni pogodbi pravosodni organi obeh držav pogodbenic ne smejo zahtevati varščine za pravdne stroške zaradi okoliščine tujega državljanstva in prebivališča oziroma sedeža v drugi državi pogodbenici.

12V nasprotju s prvostopenjskim pa se je pritožbenemu sodišču ob reševanju pritožbe tožene stranke v zvezi s pogojem vzajemnosti porajal dvom. Ni namreč jasno, zakaj je bila v BBHPP vnesena določba 16. člena, če je že na podlagi Haaške konvencije mogoče ugotoviti, da je pogoj vzajemnosti izpolnjen. Poleg tega tudi ni jasno, ali odreditev plačila tožniške varščine – za tujega državljana oziroma pravno osebo, ki na ozemlju Republike Slovenije nima stalnega ali začasnega prebivališča oziroma sedeža – res lahko utemeljuje kakšna druga, dodatna okoliščina oziroma ali tudi v Bosni in Hercegovini sodišča pri presoji utemeljenosti plačila tožniške varščine upoštevajo kakšne druge, dodatne okoliščine. Skladno s predhodno citirano določbo drugega odstavka 91. člena ZMZPP se je zato pritožbeno sodišče z zaprosilom za pridobitev ustreznih pojasnil obrnilo na Ministrstvo za pravosodje, Urad za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč.

13V zvezi z navedenim zaprosilom pa je slednje dne 24. 6. 2022 odgovorilo, da je med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v veljavi Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 21. 10. 2009, da ta v prvem odstavku 16. člena določa, da od državljana ene pogodbenice, ki sodeluje v postopku pred sodiščem druge pogodbenice kot tožnik ali intervenient, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, v drugem pa da se določba prvega odstavka tega člena uporablja tudi za pravne osebe ter da navedeno pomeni, da od državljana Bosne in Hercegovine ali pravne osebe s sedežem v Bosni in Hercegovini ni dovoljeno zahtevati tožniške varščine zgolj zato, ker gre za tujega državljana ali tujo pravno osebo.

14Upoštevaje citirano pojasnilo pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenemu razlogovanju tožene stranke, da je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje podalo napačno razlago določila prvega odstavka 16. člena BBHPP (s katerim je bila ratificirana Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, ki je bila – kot že pojasnjeno – podpisana 21. 10. 2009, veljati pa je začela 19. 9. 2010). Pravilno se je sklicevalo na določilo 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki v prvem odstavku določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, v drugem pa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku, in ga po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno uporabilo.

15Določba 16. člena BBHPP (skladno s pojasnilom z dne 24. 6. 2022) ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožena stranka, in sicer da zgolj okoliščina, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, ne utemeljuje odreditve plačila tožniške varščine, da pa jo lahko kakšna druga, dodatna okoliščina oziroma da je za odreditev plačila tožniške varščine poleg okoliščine, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, potrebno izkazati še druge, dodatne okoliščine. Sporno določbo prvega odstavka 16. člena BBHPP bi bilo – v nasprotju s pritožbenim stališčem – mogoče razložiti na popolnoma enak način², tudi če bi iz nje izpustili besedno zvezo „samo zato“. Tudi če bi se besedilo glasilo:

„Od državljana ene pogodbenice, ki sodeluje v postopku pred sodiščem druge pogodbenice kot tožnik ali intervenient, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške, ker je tuj državljan in na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča.“

bi bila namreč mogoča razlaga, da iz kakšnega drugega razloga pa bi od njega varščino lahko terjali. Toženkina trditev, da če sopogodbenici ne bi želeli, da se poleg okoliščine, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, upoštevajo še kakšne druge okoliščine, bi iz določbe prvega odstavka Bilateralne pogodbe izpustili besedno zvezo „samo zato“, pa je nista, zato ju je potrebno pri razlagi te določbe vsekakor upoštevati, ni utemeljena.

16Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da če bi podpisnici mednarodne pogodbe (katero sta sklenili v želji, da poglobita medsebojne pravne odnose, da poglobita sodelovanje na področju pravosodja in da olajšata medsebojni pravni promet v civilnih in kazenskih zadevah) zasledovali namen, katerega zasleduje tožena stranka, bi določbo prvega odstavka 16. člena BBHPP zapisali tako, da bi vsaj primeroma navedli, iz katerih (drugih) okoliščin se sme zahtevati varščina, pa tega nista storili. Namen določbe 16. člena BBHPP je v tem, da – enako kot na podlagi Haaške konvencije – pravosodni organi obeh držav pogodbenic ne smejo zahtevati varščine za pravdne stroške zaradi okoliščine tujega državljanstva in prebivališča oziroma sedeža v drugi državi pogodbenici. Ni namreč mogoče zgolj predvidevati, katere bi lahko bile druge okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tujega državljana dovoljeno zahtevati plačilo tožniške varščine. To pa po presoji pritožbenega sodišča ne glede na to, da je sicer resnična pritožbena trditev, da z institutom varščine država varuje tožence pred rizikom neplačanih pravdnih stroškov, ki jih s sprožanjem postopkov v Sloveniji lahko povzročijo tuji državljani. Državi pogodbenici Republika Slovenija in Bosna in Hercegovina z BBHPP po presoji pritožbenega sodišča nista spreminjali tistega, kar je bilo dogovorjeno s Haaško konvencijo, tj. da obstoji med obema državama vzajemnost.

17Zato pa je v BBHPP prepoved (tj. od državljana ene pogodbenice, ki sodeluje v postopku pred sodiščem druge pogodbenice kot tožnik ali intervenient, ni dovoljeno zahtevati varščino za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča) določena kot pravilo. Če bi torej sopogodbenici želeli določiti izjeme od navedenega pravila, bi po presoji pritožbenega sodišča to v nadaljevanju jasno izrazili.

18Obrazložitev, ki jo ponuja sodišče prve stopnje v drugi polovici 9. točke izpodbijanega sklepa, pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna. Gre za del obrazložitve, v kateri sodišče prve stopnje zapiše, da če bi bila dovoljena tožniška varščina iz drugih okoliščin, in ne zgolj zaradi tujega državljanstva in prebivališča oziroma sedeža v drugi državi pogodbenici bilateralne pogodbe, bi takšna ureditev tuje državljane oziroma stranke, ki nimajo prebivališča oziroma sedeža v državi, v kateri teče pravdni postopek, postavila v neenak položaj v primerjavi z domačimi državljani oziroma strankami, ki imajo prebivališče oziroma sedež v državi, v kateri teče pravdni postopek in za katere položitev tožniške varščine ni predpisana, niti iz razlogov slabega finančnega ali premoženjskega stanja. Enaka obravnava je namreč zagotovljena ravno preko pogoja vzajemnosti, stremi pa k enaki obravnavi v enakih situacijah, tj. tožnikov ene pogodbenice v postopkih v drugi pogodbenici in obratno, ne pa v enaki obravnavi domačih in tujih tožnikov pred sodiščem v eni pogodbenici.

19Ker nobena od odločb, na katero se tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku sklicuje tožena stranka, ne obravnava vprašanja vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, pritožbeno sodišče pa je v zvezi z navedenim vprašanjem pridobilo pojasnilo pristojnega organa (v drugem odstavku 91. člena ZMZPP je določeno, da v primeru dvoma o tem, ali so državljani Republike Slovenije po 1. točki prvega odstavka 91. člena ZMZPP dolžni dati varščino v državi, katere državljan je tožnik, da pojasnilo ministrstvo, pristojno za pravosodje), pa pritožbeno sodišče ne odgovarja na tisti del pritožbenih navedb, v katerem smiselno navaja, da je sodišče prve stopnje sodno prakso oziroma odločbe, na katere se je sklicevalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zmotno interpretiralo.

20Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje (tudi v stroškovnem delu, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), potem ko je sklep uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

21Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka sklepa ni utemeljena.

22Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da gre pri vlogah (obrazložen odgovor na predlog za odreditev plačila tožniške varščine in obrazložen odgovor na dopolnjen predlog - ki jih tožeča stranka sama ni tako naslovila; naslovila jih je kot pripravljalna vloga 2 in pripravljalna vloga 3) za vloge, pri katerih se odvetniški stroški priznajo glede na vrednost spora predlagane tožniške varščine. Po presoji pritožbenega sodišča je sicer res šlo za poseben predlog tekom pravdnega postopka, ki ga je tožena stranka ovrednotila na 30.000,00 EUR, vendar pa le-temu ni mogoče pripisati kvalitet iz 1., 2. ali pa 3. točke tarifne številke 19 (ali kakšne druge tarifne številke). Ne gre namreč za obrazložene vloge v smislu (vsebine) spora, temveč za vprašanje utemeljenosti predloga za odreditev plačila tožniške varščine. Glede na vrednost spornega predmeta pa bo tožeča stranka poplačana (oziroma ne bo poplačana, če bo v pravdi izgubila) v zvezi s samim tožbenim zahtevkom.

23Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje tudi neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), potem ko je sklep uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

24Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP).

25Ker sta obe pravdni stranki s svojimi neutemeljenimi pritožbami propadli, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Tožniška varščina je v citirani določbi določena kot pravilo.
² Torej tako kot trdi tožena stranka!