91. člen ZMZPP

Skladno z določbo prvega odstavka 16. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah v zvezi s 1. točko prvega odstavka 91. člena ZMZPP makedonskemu državljanu ni dovoljeno nalagati tožniške varščine, četudi nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Zahteva po založitvi varščine seveda toliko bolj ni dopustna v primeru, ko ga ima.

Razlog, da pri obstoju vzajemnosti ni mogoče govoriti o trditvenem in dokaznem bremenu pravdnih strank v običajnem smislu (ter je bil glede tega v dosedanji obrazložitvi izražen pridržek: če bi obstajali, bi bili ti bremeni sicer na vsakokratnem tožniku), je stališče, da ima tuje pravo (vsaj primarno) značaj prava in ne dejstva. Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Ker pa ugotavljanje tujega prava ni nujno preprosto, zakon ponuja pripomoček: zaprosilo ministrstvu za pojasnilo. Ta mehanizem ne bo vedno uspešen. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje. Lahko predložita o vsebini tujega prava "javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove"; ta ubeseditev zakona pa ni ovira, da bi priskrbeli tudi drugačne spoznavne vire, npr. mnenje kakšne od pravnih pisarn, ki se v ZAE ukvarjajo z gospodarskim pravom. Pomembno je, da se o vsebini tujega prava v vsakem primeru doseže zanesljivost. Šele za primer, da se vsa opisana prizadevanja izjalovijo, dolo

Določba 16. člena BBHPP ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožena stranka, in sicer da zgolj okoliščina, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, ne utemeljuje odreditve plačila tožniške varščine, da pa jo lahko kakšna druga, dodatna okoliščina oziroma da je za odreditev plačila tožniške varščine poleg okoliščine, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, potrebno izkazati še druge, dodatne okoliščine.

Pri izvajanju 17. člena BRSPP sta obe državi pogodbenici omejeni na namen tožniške varščine. Ta je v tem, da se olajša toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, ki ni državljan Republike Slovenije, kadar tožnik v pravdi ne uspe. Če je z mednarodno pogodbo izključeno, da bi se lahko varščina za pravdne stroške naložila tožniku iz države pogodbenice samo zato, ker je tuj državljan in ker na njenem ozemlju nima stalnega prebivališča, potem varščine še toliko bolj ni mogoče naložiti iz kakšnih drugih okoliščin, če te v ničemer ne zmanjšujejo verjetnosti, da bo toženec na koncu postopka uspešen pri uveljavljanju zahteve za poplačilo svojih pravdnih stroškov. Rok, v katerem mora tisti, ki pridobi stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vložiti zahtevo za vstop v pravdo namesto tožeče stranke, v zakonu ni določen. Navedeni rok ima zato značaj instrukcijskega roka, kar pomeni, da zamuda ne prepreči poznejše oprave procesnega dejanja. Zato upoštevanje zamujenega procesnega dejanja ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.

Tožnica in toženec sta se dogovorila tako za pristojnost sodišča kot tudi arbitraže, zato je s tem sodna pristojnost izrecno dogovorjena, ne pa izključena. S pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah sta se državi Republika Slovenija in Republika Hrvaška dogovorili, da od državljana ene države pogodbenice, ki nastopa pred sodiščem druge države pogodbenice kot tožnik, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te države nima stalnega prebivališča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pri zahtevi za položitev varščine ni navajala nobenih drugih okoliščin, zato je zmotno pritožbeno stališče, da je tožena stranka upravičena zahtevati od tožeče stranke položitev varščine za svoje pravdne stroške.

Pravilno je stališče, da ZPP materialnopravnih določb, na podlagi katerih bi bilo od tožnika mogoče zahtevati varščino za pravdne stroške toženca, nima. Edine tovrstne določbe vsebuje le ZMZPP v svojem 90. in 91. členu, ki pa tovrstno varščino predvideva le v primerih, ko je tožnik tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Slovensko pravo torej tožencu v primerih, kot je konkretni, tj., ko je tožnica pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ne daje pravice zahtevati položitve varščine za povrnitev njegovih pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za plačilo varščine pravilno oprlo na določbo iz 3. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP, po kateri toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz njegovega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da ta določba ne zajema tudi odškodninskih terjatev iz delovnega razmerja. Napačno meni, da bi se določba lahko nanašala npr. na terjatev iz naslova neizplačanih plač (ko je poudarjena lastnost delavca kot šibkejše stranke), ne pa na odškodninsko terjatev delavca iz nesreče pri delu. Po stališču pritožbenega sodišča ni podlage za razlago jasne določbe, ki zajema vse terjatve iz delovnega razmerja, na način, da bi bile odškodninske terjatve izvzete.

Med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo je sklenjena bilateralna pogodba o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah s 6. 2. 1996, ki je bila ratificirana in objavljena 11. 7. 1997. Skladno z določbo prvega odstavka 16. člena te pogodbe od državljana ene države pogodbenice, ki nastopa pred sodiščem druge države pogodbenice kot tožnik ali intervenient, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te države nima stalnega prebivališča.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik (državljan Južnoafriške republike, ki ima dovoljenje za prebivanje na Malti) ni izkazal takega finančnega in premoženjskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da v primeru neuspeha s tožbo ne bi obstajala bojazen za poplačilo pravdnih stroškov druge toženke. Drži namreč, da gola dejstva, da ima tožnik na Malti odpr bančni račun, da je tam dvačni zavezanec, da je direktor in zastopnik gospodarske družbe v tej državi, da je v njej plačeval relativno visoko šolnino za šolanje svojih otrok in da je plačal relativno visoko sodno akso za predmetni postopek, sama po sebi ne izkazujejo obstoja zadostnih finančnih sredstev oz. premoženja, na katera bi bila mogoče poseči za poplačilo pravdnih stroškov druge toženke.

Z institutom varščine država varuje tožence pred rizikom neplačanih pravdnih stroškov, ki jih s sprožanjem postopkov v Sloveniji lahko povzročijo tuji državljani. Pravilo je, da je tuj državljan varščino dolžan plačati.

Prebivališče tujca, finančno stanje in ugled tujca so odločilni razlogi, na podlagi katerih sodišče Republike Južne Afrike odloči o utemeljenosti predloga za plačilo tožniške varščine. Smiselna uporaba 1. točke 1. odstavka 91. člena ZMZPP, ki določa, da toženec nima pravice zahtevati varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine, nalaga sodišču v Republiki Sloveniji, da v primeru, če je tožnik državljan Republike Južne Afrike, ugotavlja razloge, zaradi katerih zahteva za plačilo varščine ni utemeljena, ker varščina ni potrebna, ker ne obstaja bojazen, da slovenski državljan v primeru, da v pravdi uspe, ne bi mogel doseči plačila pravdnih stroškov od tožnika oziroma bi bila uveljavitev te terjatve bistveno otežena. Stalno ali začasno bivališče tožnice v Sloveniji, njeno finančno stanje in premoženje v Sloveniji, so lahko razlogi, na podlagi katerih izjemoma kot tuja državljanka ne bo dolžna plačati varščine, kot to določa 1. odstavek 90. člena ZMZPP, če bodo navedene okoliščine zagotavljale realno možnost plačila terjatve toženke za pravdne stroške, če bo v pravdi uspela.

Zgolj z zatrjevanjem, da je izpisek iz spletne strani sodišča skrajno neprimeren in nezanesljiv, pritožnica ne more omajati pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, da izjema po 1. točki 1. odstavka 91. člena ZMZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je postalo očitno, da pojasnila ministrstva za pravosodje ne bo prejelo, svojo odločitev utemeljeno gradilo na dokazu, ki ga je predložila tožena stranka, na kateri je v predmetnem postopku (tudi) breme zatrjevanja, da so v državi, katere državljan je tožnik, pravne osebe dolžne dajati varščino. Ker ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, presoja listinskega dokaza (ki je trditve tožene stranke potrdil) ne more predstavljati nezakonitega načina ugotavljanja pogoja vzajemnosti.

Tožnik (tuj državljan, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji) je od tožene stranke vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu. Pri delu na gradbišču je padel iz gradbenega odra (ki ni imel prečne varovalne ograje) z višine približno 8 metrov in pri tem padcu utrpel hude telesne poškodbe. Tožena stranka je tožniku objektivno odgovorna zaradi dela na višini in krivdno odgovorna zaradi opustitve dolžnega nadzora za varno delo in zagotavljanja varnih pogojev dela. Tožnik ni imel na razpolago niti čelade niti vrvi, s katero bi se zavaroval pred padcem. Na odru je delal prvič in ni imel izkušenj z odrejenim delom (odstranjevanjem desk iz posušenega betona na višini 8 metrov). Zato tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. O posameznih oblikah nepremoženjske škode, ki jo je tožnik vtoževal in odškodnini zanje, je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi tožnikove izpovedbe in medicinske dokumentacije. Na podlagi teh dokazov sodišče prve stopnje, glede na obseg in vrste tožnikov poškodb ter potek zdravljenja, ni moglo pravilno in preverljivo ugotoviti trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, ki jih je utr

Po določbi 16. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah zgolj državljanstvo in domicil tožnika res ne zadoščata za določitev varščine, vendar se je toženka v svojem ugovoru sklicevala tudi na tožnikovo slabo premoženjsko stanje.

Sodišče mora od ministrstva, pristojnega za pravosodje, pridobiti odgovor, ali so k plačilu tožniške varščine v ZDA vezane tudi pravne osebe iz RS ter posebej, ali takšna dolžnost obstaja v zvezni državi, v kateri ima tožnik sedež.

Ugovor dolžnika glede nedopustnega ravnanja upnika pri pridobivanju pravic iz menice je treba obravnavati že v postopku izdaje predhodne odredbe in ne šele v postopku odločanja o obstoju terjatve. To pomeni, da je treba že ob materialnopravni presoji obstoja pogojev za izdajo predhodne odredbe, ki se opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, upoštevati neprerekane trditve dolžnika o protipravnem ravnanju upnika. Ob upoštevanju načela prepovedi zlorabe pravic se torej upnik v tem postopku ne more uspešno sklicevati na domnevno bazo iz 2. alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, obstoja drugega pogoja (izkaz nevarnosti) pa upnik ni zatrjeval in dokazoval. Tudi v postopku izdaje predhodne odredbe glede varščine za stroške postopka je treba upoštevati določbo 5. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP.

Če v meničnem sporu po delno (v dovolilnem delu) razveljavljenem sklepu o izvršbi po izrecni določbi 5. točke prvega odstavka 91. člena ZMZPP toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, to velja ne le za sam pravdni postopek, pač pa tudi za postopek zavarovanja denarne terjatve iz menice.

ZMZPP določa, da toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine (1. točka 1. odstavka 91. člena). 2. odstavek navedenega člena pa določa, da če nastane dvom o tem, ali so državljani Republike Slovenije po 1. točki 1. odstavka tega člena dolžni dati varščino v državi, katere državljan je tožnik, da pojasnilo ministrstvo, pristojno za pravosodje.

Tožena stranka ni upravičena zahtevati, da tožnik, ki je državljan Republike Hrvaške in nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, plača varščino za pravdne stroške, ker tudi državljani Republike Slovenije v Republiki Hrvaški niso dolžni plačati varščine za pravdne stroške.

Utemeljen pa je očitek obeh pritožni, ali je obstajala okoliščina, zaradi katere bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med tožnico in pokojnim M. S. neveljavna. Gre namreč za vprašanje, do kdaj je tožnica bila v zakonski zvezi z drugo osebo.