VSM Sodba II Kp 27026/2017

I. Ob reševanju pritožbe višjega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje glede dejanja pod točko A/II izreka po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

zoper obdolženega A. A. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje)

po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba,

da je pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato da bi komu drugemu pridobil premoženjsko korist, zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem, s tem da je kot predsednik zadruge B. z.b.o., ..., točno neugotovljenega dne v januarju 2012, v nasprotju z dolžnostjo delovati v dobro zadruge skladno z določili 32. člena Zakona o zadrugah (ZZad), odredil plačilo računa družbe C. d.o.o., št. 11-360-000023 z dne 29. 12. 2011, v znesku 12.060,00 EUR, čeprav je vedel, da je račun fiktiven in z njim zaračunana storitev svetovanja s strani družbe C. d.o.o. ni bila nikoli opravljena, z odreditvijo plačila navedenega fiktivnega računa pa tako ravnal z namenom pridobiti družbi C. d.o.o., na škodo zadruge B. z.b.o., protipravno premoženjsko korist v višini 12.060,00 EUR, ker pa po posredovanju podpredsednice upravnega odbora B. z.b.o., D. D., ki je plačilu računa zaradi ugotovljene fiktivnosti nasprotovala, do plačila računa ni prišlo, je dejanje ostalo pri poskusu,

s čimer naj bi storil poskus kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo pod točko A izreka obdolženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil poskus kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 in poskus kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano zadrugo B. z.b.o., s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun. Pod točko B izreka sodbe je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnilo obtožbo, da naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 ter odločilo o stroških tega dela postopka.

2Zoper oprostilni del sodbe pod točko A se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanih mu kaznivih dejanj ter mu izreče predlagano kazen.

3Na pritožbo višjega državnega tožilca je odgovorila obdolženčeva zagovornica, odvetnica v Mariboru, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP najprej preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da je bil v škodo obdolženca kršen kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP. Kazenski pregon, glede na čas domnevno storjenega kaznivega dejanja pod točko A/II izreka in predpisano kazen za to dejanje, v obravnavani zadevi namreč ni več dovoljen.

6Iz opisa obdolžencu očitanega poskusa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 (točka A/II izreka izpodbijane sodbe) izhaja, da naj bi ga obdolženec storil neugotovljenega dne v januarju 2012, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tedaj začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za očitano kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do petih let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 pa kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Glede na navedeno ter ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je desetletni zastaralni rok že potekel, in to neoziraje na v opisu kaznivega dejanja uporabljeno dikcijo „neugotovljenega dne“ (v kolikor je v korist obdolženca šteti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno 1. 1. 2012, je kazenski pregon zastaral z iztekom 6. 3. 2022; v kolikor je šteti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno 31. 1. 2012, pa je kazenski pregon zastaral z iztekom 5. 4. 2022). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točki A/II izreka spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca v tem delu zavrnilo iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP. Glede na sprejeto odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb višjega državnega tožilca, ki se nanašajo na očitano kaznivo dejanje pod točko A/II izreka izpodbijane sodbe.

7Tudi sicer višji državni tožilec glede kaznivih dejanj pod točko A/III in A/IV izreka izpodbijane sodbe neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze (vključno z vsemi izpovedbami prič) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo zaključilo, da obdolžencu očitani kaznivi dejanji nista dokazani, zaradi česar ga je utemeljeno oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, kot je to navedlo v razumljivih in prepričljivih razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

8Pritožba glede kaznivih dejanj pod točko A/III in A/IV izreka izpodbijane sodbe navaja, da iz izpovedbe priče D. D. izhaja, da o danih poroštvih upravni odbor in občni zbor zadruge ni sklepal oziroma odločal ter da je obdolženec poroštvene izjave podal brez vednosti ostalih članov odbora. Prav tako člani upravnega odbora poroštev niso odobrili. Iz izpovedb prič D. D., E. E., F. F. in G. G. nadalje izhaja, da bi naj obdolženec zapisnik 26. seje upravnega odbora z dne 24. 6. 2010 sestavil sam. Glede kaznivega dejanja pod točko A/IV izreka izpodbijane sodbe pritožba še navaja, da so zaslišane priče izpovedale, da je upravni odbor zadruge za predmetna poroštva izvedel s spletne strani Ajpes. Obdolženec pa je poroštvo dal brez vednosti organa zadruge, saj ti o tem niso sprejeli nobenega sklepa.

9Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Obdolžencu očitani kaznivi dejanji pritožba utemeljuje s prepisom povzetka izpovedb zaslišanih prič D. D., E. E., F. F. in G. G., kot ga je na strani 17 obrazložitve izpodbijane sodbe napravilo sodišče prve stopnje. S takšnim vnovičnim sklicevanjem na izpovedbe navedenih prič pa pritožba ne more uspeti, saj prezre nadaljnje razloge sodišča prve stopnje na straneh 18-21 obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo pojasnilo, da obdolžencu navkljub temu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in da so neutemeljeni očitki o obdolženčevem podpisovanju poroštev brez vednosti oziroma odobritve upravnega odbora in občnega zbora zadruge. Oporo za takšne zaključke je imelo zlasti v nasprotnem zagovoru obdolženca, ki so ga v bistvenih segmentih potrdile skladne izpovedbe prič H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L., kakor tudi zapisnik 26. seje upravnega odbora z dne 24. 6. 2010, v verodostojnost katerega sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo. Zatrjevanja o tem, da je navedeni zapisnik obdolženec sestavil sam, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča nimajo ustrezne podlage v izvedenem dokaznem postopku. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje utemeljeno še zaključilo, da obdolžencu ni dokazana niti pridobitev protipravne premoženjske koristi oziroma oškodovanje, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke ekonomske stroke, katerega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot strokovno izdelanega in argumentiranega. Po obrazloženem je tako v celoti soglašati z razlogi izpodbijane sodbe, saj sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razpolagalo z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanih mu kaznivih dejanj pod točko A/III in A/IV izreka izpodbijane sodbe, zato ga je v skladu z načelom in dubio pro reo utemeljeno oprostilo obtožbe.

10Po obrazloženem je pritožbeno sodišče glede dejanja pod točko A/II izreka po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo ter obtožbo v tem delu zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je v preostalem, v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter o pritožbi višjega državnega tožilca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.